Ehud – mož vere in poguma

ODKAR so Izraelci prvič vstopili v Obljubljeno deželo, je minilo že veliko let. Mojzes in njegov naslednik Jozue sta bila že davno mrtva. Medtem ko teh vernih mož ni bilo več, je cenjenje čistega čaščenja splahnelo. Izraelci so celo začeli služiti Baalom in Ašeram.a Bog Jehova je zato svoje ljudstvo dal za osem let v roke Sircem. Izraelci so potem vpili k njemu za pomoč in usmiljeno jih je uslišal. Obudil jim je sodnika Otniela, da bi jih rešil. (Sodniki 3:7–11)

Izraelci bi se iz teh dogodkov morali naučiti temeljno resnico – poslušnost Jehovu prinaša blagoslove, neposlušnost pa se konča s prekletstvi. (5. Mojzesova 11:26–28) Vendar se izraelsko ljudstvo tega ni naučilo; po štiridesetletnem obdobju miru so zopet zapustili čisto čaščenje. (Sodniki 3:12)

Pod nadvlado Moabcev

Jehova je tokrat dovolil, da je njegovo ljudstvo padlo v roke moabskega kralja Eglona. Biblija ga opisuje kot ,silno debelega moža‘. Eglon je skupaj z Amonci in Amalečani napadel Izrael in si v Jerihi, ,Palmovem mestu‘, postavil palačo. Kako ironično; prvo kanaansko mesto, ki so ga Izraelci zavzeli, je zdaj bilo glavno domovanje človeka, ki je častil krivega boga Kamosa!b (Sodniki 3:12, 13, 17)

Naslednjih 18 let je Eglon tlačil Izraelce in očitno od njih terjal velik davek. S tem, ko so Moabci redno zahtevali dajatve, so si okrepili gospodarski položaj, hkrati pa izčrpavali Izraelove vire. Božje ljudstvo je, razumljivo, klicalo na pomoč in Jehova jih je zopet uslišal. Obudil jim je drugega rešitelja – tokrat Benjaminca z imenom Ehud. Ta je zato, da bi končal Eglonovo tiranijo nad Izraelom, nameraval ukrepati na dan naslednjega plačila dajatve. (Sodniki 3:14, 15)

Na to drzno dejanje se je Ehud pripravil tako, da si je naredil dvorezen meč, dolg en komolec. Če je to bil majhen komolec, je orožje bilo dolgo približno 38 centimetrov. Nekateri si ga zamišljajo kot bodalo. Med rezilom in ročajem očitno ni bilo prečke. Tako je Ehud lahko ta majhni meč skril med gube svojega oblačila. Ker je bil levičar, si ga je zraven tega lahko pripasal na desno stran, kar je bilo za orožje neobičajno. (Sodniki 3:15, 16)

Ehudov premišljen načrt ni bil brez tveganja. Kaj če bi kraljevi sluge pri Ehudu iskali orožje? In četudi tega ne bi storili, svojega kralja prav gotovo ne bodo pustili samega z Izraelcem! Če pa bi bilo tako, in bi Ehud lahko ubil Eglona, kako bi potem zbežal? Kako daleč bi lahko tekel, preden bi Eglonovi sluge odkrili, kaj se je zgodilo?

Ehud je nedvomno preudaril vse te podrobnosti in si verjetno predstavljal vse mogoče nesrečne izide. Toda bil je pogumen in veroval je v Jehova, zato je še naprej ravnal po načrtu.

Ehud se sooči z Eglonom

Napočil je dan za oddajo naslednje dajatve. Ehud in njegovi možje so vstopili v kraljevo palačo. Kmalu bodo stali pred samim kraljem Eglonom. Toda čas za Ehudov napad še ni nastopil. Ehud je po oddaji dajatve odposlal može, ki so jo prinesli, po svojih poteh. (Sodniki 3:17, 18)

Zakaj je Ehud odlašal z ubojem Eglona? Ali je podlegel strahu? Sploh ne! Da bi izpeljal načrt, je moral biti s kraljem sam, kar pa mu pri tem prvem srečanju ni bilo namenjeno. Zraven tega bi Ehud moral bliskovito pobegniti. Pobeg bi bil za enega človeka veliko lažji kot za celotno spremstvo nosilcev dajatve. Ehud je zato čakal na svoj trenutek. Kratki obisk pri Eglonu mu je omogočil, da je spoznal ureditev palače in dognal, kolikšna je kraljeva zaščita.

Ko je prispel do »kamenoloma pri Gilgalu«, je Ehud zapustil svoje može in se vrnil v Eglonovo palačo. Na približno dva kilometra dolgi poti je imel čas, da je razmislil o svojem poslanstvu in molil k Jehovu za blagoslov. (Sodniki 3:19)

Ehud se vrne

V palači so Ehuda očitno dobro sprejeli. Eglon je bil zaradi prej izročene dajatve najbrž židane volje. Čeprav je bil prejšnji obisk kratek, je Ehudu dal morda ravno pravšnjo priložnost, da je s kraljem navezal dobre odnose. Kakor koli že, Ehud je zopet bil pred Eglonom.

»Imam ti, o kralj, nekaj skrivnega povedati,« je rekel Ehud. Dejstvo, da je prišel tako daleč, je kazalo na Jehovovo vodstvo. Toda tu je bil en problem. »Nekaj skrivnega«, kar je Ehud imel, se ne bi dalo povedati v navzočnosti kraljevih slug. Če je Jehova nameraval poseči vmes, je Ehud to pomoč potreboval takoj. »Molči!« je ukazal kralj. Ker Eglon ni hotel, da bi drugi slišali »nekaj skrivnega«, je sluge odpustil. Predstavljajte si Ehudovo olajšanje! (Sodniki 3:19)

Medtem ko je Eglon sedel v svoji zgornji izbi, je k njemu pristopil Ehud in mu dejal: »Besedo Božjo imam zate.« Ali je Ehud z omembo ,Boga‘ meril na Kamosa? Eglon je morda že tako mislil. Poln zanimanja se je dvignil s prestola ter v pričakovanju obstal. Ehud se mu je približal, verjetno previdno, da ne bi zbudil kakšnega suma. Nato pa bliskovito »iztegne levo roko ter potegne meč s svojega desnega bedra in mu [Eglonu] ga sune v trebuh, da šine tudi držaj za rezilom vanj; in tolstina zadrži rezilo, ker mu ni potegnil meča iz trebuha, in ost pogleda zadaj ven.« (Sodniki 3:20–22)

Kraljevi sluge, ki so se mudili v bližini, se niso vznemirili. Toda Ehud je bil še vedno v nevarnosti. Eglonovi sluge bi namreč lahko vsak trenutek vdrli in odkrili truplo padlega kralja. Ehud se je moral hitro pobrati stran! Zaklenil je vrata in pobegnil skozi zidno odprtino zgornje izbe. (Sodniki 3:23, 24a)

Odkritje in poraz

Eglonovi sluge so kmalu postali radovedni. Vendar si niso drznili tvegati kraljevega nezadovoljstva s tem, da bi zmotili njegov zasebni sestanek. Nato so opazili, da so vrata zgornje izbe zaklenjena. »Gotovo je v hladilni izbi pri svoji potrebi,« so sklepali. Z minevanjem časa pa je golo radovednost nadomestil val skrbi. Niso mogli več čakati. »Tedaj vzamejo ključ in odklenejo [vrata zgornje izbe], in glej, njih gospod leži na tleh, mrtev.« (Sodniki 3:24b, 25)

Medtem je Ehud pobegnil. Šel je mimo kamnoloma pri Gilgalu in nazadnje prispel v Seir, kraj v hribovitem efraimskem področju. Sklical je izraelske može in jih vodil v združen napad na Moabce. Poročilo pripoveduje, da »pobijejo tisti čas Moabcev okoli deset tisoč mož, vse dobro rejene in junaške može, da ni eden ušel«. Izraelska dežela je s podreditvijo Moabcev imela naslednjih 80 let mir. (Sodniki 3:26–30)

Učiti se iz Ehudovega zgleda

Ehudova gonilna sila je bila vera v Boga. Enajsto poglavje Lista Hebrejcem ga sicer posebej ne omenja kot enega od njih, »ki so po veri premagovali kraljestva, [. . .] junaki postajali v vojski, odbijali napade tujcev«. (Hebrejcem 11:33, 34) Vendar ga je Jehova podpiral, ker je ravnal v veri in osvobodil Izraelce izpod tiranske moči kralja Eglona.

Ena od Ehudovih vrlin je bil pogum. Za to, da je tako uspešno zavihtel meč, je moral biti pogumen. Božji služabniki današnjih dni ne dvigujemo takega meča. (Izaija 2:4; Matevž 26:52) Uporabljamo pa »meč Duha«, Božjo Besedo. (Efežanom 6:17) Ehud je svoje orožje vešče uporabil. Tudi mi moramo pri oznanjevanju kraljestvene dobre novice biti izurjeni v uporabi Božje Besede. (Matevž 24:14) Če bomo osebno preučevali Biblijo, redno prisostvovali krščanskim shodom, goreče sodelovali v strežbi in se v molitvi zanašali na našega nebeškega Očeta, nam bo to pomagalo posnemati vrline, ki jih je pokazal Ehud, mož vere in poguma.

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 31]

Ehud in njegovi možje so izročili dajatev kralju Eglonu

[Vir slike]

Ponatisnila Illustrirte Pracht - Bibel/Heilige Schrift des Alten und Neuen Testaments, nach der deutschen Uebersetzung D. Martin Luther’s