Povezovalo ju je tesno prijateljstvo

Bitka je bila končana in tišina je napolnila elajsko nižino. Medtem ko so se šotori vojaškega tabora nežno zibali v popoldanskem vetriču, se je kralj Savel sestal z nekaterimi svojimi možmi. Prisotna sta bila tudi njegov najstarejši sin Jonatan in mlad pastir, ki je navdušeno pripovedoval svojo zgodbo. Ta mladenič je bil David, ki je bil zelo goreč in poln navdušenja. Savel je Davida zelo pozorno poslušal, saj ni želel preslišati nobene njegove besede. Kako se je ob tem počutil Jonatan? V svoji dolgoletni službi v Jehovovi vojski je izbojeval že veliko zmag. Toda današnja zmaga ni bila njegova, pripadala je temu mladeniču. David je ubil velikana Goljata! Ali je bil Jonatan ljubosumen, ker je slavo dobil David?

Jonatanov odziv nas morda preseneti. Takole piše: »Ko pa je David nehal govoriti s Savlom, se je Jonatanova duša navezala na Davidovo dušo, in Jonatan ga je vzljubil kakor svojo dušo.« Jonatan je dal Davidu svojo bojno opremo, tudi svoj lok. To je bilo izjemno darilo, saj je bil Jonatan znan po tem, da je bil dober lokostrelec. Še več, Jonatan in David sta sklenila zavezo oziroma dala svečano zaobljubo, da se bosta kot prijatelja med seboj podpirala. (1. Samuelova 18:1–5)

Tako se je začelo eno največjih prijateljstev, opisanih v Svetem pismu. Prijateljstvo je ljudem, ki imajo vero, zelo pomembno. Če si modro izbiramo prijatelje ter jih podpiramo in smo jim zvesti, si lahko v teh časih, ko primanjkuje ljubezni, okrepimo vero. (Pregovori 27:17) Preglejmo, kaj se lahko o prijateljstvu naučimo od Jonatana.

Zakaj sta lahko David in Jonatan tako hitro sklenila takšno prijateljstvo? Odgovor je povezan s temeljem tega prijateljstva. Preglejmo nekatere okoliščine. Jonatan je prestajal težko obdobje. Njegov oče, kralj Savel, se je skozi leta zelo spremenil, postajal je vse hudobnejši. Savel je bil nekoč ponižen in poslušen mož, ki je bil zgled vere, kasneje pa je postal ošaben in neposlušen kralj. (1. Samuelova 15:17–19, 26)

To, da se je Savel tako spremenil, je moralo Jonatana močno žalostiti, saj si je bil z očetom zelo blizu. (1. Samuelova 20:2) Jonatan se je verjetno spraševal, kakšno škodo lahko Savel povzroči Jehovovemu izbranemu narodu. Ali lahko kraljeva neposlušnost Izraelce odvrne stran od Jehova, zaradi česar bi izgubili Jehovovo odobravanje? Brez dvoma so to bili težki časi za tiste, ki so bili tako kot Jonatan zgled vere.

Če torej poznamo te okoliščine, nam to lahko pomaga razumeti, kaj je Jonatana pritegnilo k mlademu Davidu. Jonatan je videl, kako močno vero je imel David. Spomnimo se, da se David v nasprotju z vojaki iz Savlove vojske ni ustrašil ogromnega Goljata. Prepričan je bil, da je močnejši od Goljata in njegovega orožja, saj se je bojeval v Jehovovem imenu. (1. Samuelova 17:45–47)

Leta pred tem je Jonatan podobno razmišljal. Prepričan je bil, da lahko dva moža – on in njegov služabnik – napadeta in premagata celotno četo oboroženih vojakov. Zakaj? Rekel je: »Jehovu nič ne more preprečiti, da bi rešil.« (1. Samuelova 14:6) Jonatan in David sta imela veliko skupnega: močno vero v Jehova in ljubezen do njega. To je najboljši temelj za prijateljstvo. Čeprav je bil Jonatan kraljev naslednik in star skoraj 50 let, David pa je bil ponižen pastir in verjetno ni bil star niti 20 let, te razlike niso vplivale na njuno prijateljstvo.a

Zaveza, ki sta jo David in Jonatan sklenila, je ščitila njuno prijateljstvo. Zakaj? David je vedel, da Jehova zanj želi, da postane naslednji izraelski kralj. Ali je to dejstvo skrival pred Jonatanom? Ne! Takšno dobro prijateljstvo, kot sta ga imela onadva, temelji na dobri komunikaciji, in ne na skrivnostih in lažeh. Kako je na Jonatana vplivalo spoznanje, da bo David postal kralj? Kaj, če bi si Jonatan zelo želel postati kralj in popraviti krivice, ki jih je storil njegov oče? V Svetem pismu nikjer ne piše o negativnih občutkih, s katerimi se je Jonatan morda bojeval. Piše le o tem, kar je zares pomembno – o Jonatanovi zvestobi in veri. Videl je, da je bil z Davidom Jehovov duh. (1. Samuelova 16:1, 11–13) Jonatan je zato izpolnil svojo zaobljubo in na Davida ni gledal kot na svojega tekmeca, ampak kot na prijatelja. Želel je, da se izpolni Jehovova volja.

To prijateljstvo se je izkazalo za pravi blagoslov. Kaj se lahko naučimo od Jonatanove vere? Dobro je, da se vsak Božji služabnik zaveda, kako dragoceno je pravo prijateljstvo. Čeprav naši prijatelji morda niso enake starosti kot mi ali iz istega družbenega okolja, so nam lahko v veliko pomoč, če imajo iskreno vero. Jonatan in David sta drug drugega večkrat okrepila in spodbudila. Takšno pomoč sta oba potrebovala, saj je moralo njuno prijateljstvo kmalu prestati še večje preizkušnje.

Sprva je bil Savel zelo naklonjen Davidu in ga je postavil za poveljnika svoje vojske. Vendar je Savel kmalu zatem razvil slabo lastnost, kateri Jonatan ni dovolil, da bi ga premagala. To je ljubosumnost. David je nad izraelskimi sovražniki, Filistejci, izbojeval eno zmago za drugo. Zato si je prislužil slavo in občudovanje. Nekatere ženske v Izraelu so celo pele: »Savel jih je pobil na tisoče in David na desettisoče.« Savlu ta pesem ni bila všeč. »Tako je Savel od tega dne naprej sumničavo gledal na Davida.« (1. Samuelova 18:7, 9) Bal se je, da mu bo David skušal vzeti kraljevsko oblast. Takšno razmišljanje je bilo zelo nespametno. Res je, da je David vedel, da bo nasledil Savla, vendar ni niti pomislil, da bi izpodrinil Jehovovega maziljenega kralja, ko je ta še vladal.

Savel je skoval več zarot, da bi Davida ubil v bitki, vendar brez uspeha. David je zmagoval v bojih in ljudje so ga zaradi tega vse bolj spoštovali in imeli radi. Savel je kasneje želel, da bi se mu v zaroti pri umoru Davida pridružili vsi njegovi služabniki in njegov najstarejši sin Jonatan. Samo pomislimo, kako zgrožen je moral biti Jonatan, ko je videl ravnanje svojega očeta! (1. Samuelova 18:25–30; 19:1) Jonatan je bil zvest sin, vendar je bil tudi zvest prijatelj. Sedaj ni mogel biti istočasno zvest očetu in Davidu. Katera zvestoba bo zmagala?

Jonatan je pogumno spregovoril: »Naj kralj ne greši proti svojemu služabniku Davidu, saj on ni grešil proti tebi in vse, kar je naredil, je bilo zate zelo dobro. Svojo dušo je tvegal in ubil Filistejca, tako da je Jehova poskrbel za veliko rešitev vsega Izraela. Videl si to in se veselil. Zakaj bi se torej pregrešil nad nedolžno krvjo in usmrtil Davida brez razloga?« To je bil eden redkih trenutkov, ko je bil Savel razumen. Prisluhnil je Jonatanu in celo prisegel, da ne bo škodil Davidu. Toda Savel ni držal svoje obljube. Ker je bil David vedno bolj uspešen, je Savel postal tako ljubosumen, da je ob neki priložnosti vanj celo zagnal sulico. (1. Samuelova 19:4–6, 9, 10) Toda David je pobegnil in zapustil Savlov dvor.

Ali ste se tudi vi morali kdaj odločiti, komu boste zvesti? To je lahko zelo boleče. Nekateri bi vam morda v takšnih okoliščinah svetovali, da mora biti družina vedno na prvem mestu. Toda Jonatan je vedel, kaj je prav. Kako bi se lahko postavil na očetovo stran, ko pa je bil David zvest in poslušen Jehovov služabnik? Jonatana je pri odločitvi vodila zvestoba do Jehova. Zato se je postavil na Davidovo stran. Čeprav je bila Jonatanu najpomembnejša zvestoba do Jehova, je bil zvest tudi svojemu očetu, tako da mu je iskreno svetoval in mu ni povedal le tistega, kar je želel slišati. Zelo nam bo koristilo, če bomo posnemali Jonatanov zgled zvestobe.

Jonatan je ponovno skušal Savla spraviti z Davidom, vendar brez uspeha. David se je na skrivaj srečal z Jonatanom in mu povedal, da se boji za svoje življenje. »Med menoj in smrtjo [je] le korak!« je povedal svojemu starejšemu prijatelju. Jonatan je rekel, da bo skušal ugotoviti, ali se je Savel pripravljen z Davidom spraviti, in da bo nato Davida s tem seznanil. Jonatan naj bi Davidu, ki se je skrival, sporočil novico s pomočjo loka in puščic. Davida je prosil, naj priseže, da bo držal naslednjo zaobljubo: »Vekomaj ne odtegni svoje srčne dobrotljivosti moji hiši. Tudi ko bo Jehova odstranil vse Davidove sovražnike s površja zemlje.« David je obljubil, da bo poskrbel za Jonatanovo družino. (1. Samuelova 20:3, 13–27)

Jonatan je skušal Savlu dobro govoriti o Davidu, toda kralj se je raztogotil! Jonatanu je rekel, da je »sin uporne dekle« in da je to, da je zvest Davidu, v sramoto družini. Poskušal je pozornost usmeriti na Jonatanove lastne interese, ko mu je rekel: »Vse dokler bo namreč ta Jésejev sin živ na zemlji, tvoje kraljestvo ne bo utrjeno.« Jonatan se ni dal omajati in je očeta znova prosil: »Zakaj ga je treba usmrtiti? Kaj je storil?« Savel je postal zelo besen. Bil je že v letih, vendar je bil še vedno spreten vojščak. V svojega sina je zagnal puščico! Čeprav je bil zelo vešč, je vseeno zgrešil. Jonatan je žalosten in ponižan jezno odšel. (1. Samuelova 20:24–34, podčrtna opomba)

Naslednje jutro je Jonatan odšel na polje v bližino Davidovega skrivališča. Izstrelil je puščico, kot sta se dogovorila, s čimer je Davidu dal vedeti, da ga Savel še vedno namerava ubiti. Nato je Jonatan poslal svojega služabnika nazaj v mesto. Tako sta bila z Davidom sama in sta se lahko na kratko pogovorila. Oba sta jokala in Jonatan se je moral na žalost posloviti od svojega mladega prijatelja. David pa je začel novo življenje kot begunec. (1. Samuelova 20:35–42)

Jonatanova zvestoba je bila močnejša od lastnih interesov. Satan sovraži vse zveste ljudi, zato bi bil prav gotovo vesel, če bi Jonatan posnemal Savlov zgled in postavil lastne želje po moči in slavi na prvo mesto. Zapomnimo si, da Satan skuša vplivati na človekove sebične želje. Pri naših prastarših Adamu in Evi mu je uspelo. (1. Mojzesova 3:1–6) Vendar mu ni uspelo pri Jonatanu. Kako razočaran in jezen je moral biti! Ali se bomo tudi mi uprli Satanu, ko bomo pred podobno preizkušnjo? Živimo v času, ko je sebičnost zelo razširjena. (2. Timoteju 3:1–5) Ali bomo posnemali Jonatanovo nesebičnost in zvestobo?

Savel je tako zelo sovražil Davida, da je postal s tem povsem obseden. Jonatan je nemočno gledal svojega očeta, kako postaja vse bolj podoben nekomu, ki je nor, saj je z vso svojo vojsko po deželi iskal enega nedolžnega človeka, da bi ga ubil. (1. Samuelova 24:1, 2, 12–15; 26:20) Ali je Jonatan pri tem sodeloval? Zanimivo je, da Sveto pismo nikjer ne omenja Jonatana pri teh nespametnih pohodih. Zanj je bilo nemogoče, da bi sodeloval pri tem, saj je bil zvest Jehovu, Davidu in svoji prisegi o prijateljstvu.

Jonatanova čustva do tega mladega prijatelja se niso prav nič spremenila. Kasneje sta se uspela ponovno srečati. To je bilo v Horeši, ki pomeni »gozdnat kraj«. Horeša se je nahajala v divjem, goratem predelu, verjetno nekaj kilometrov jugovzhodno od Hebrona. Zakaj je Jonatan tvegal svoje življenje in šel obiskat tega begunca? Sveto pismo nam pove, da je obiskal Davida zato, da bi mu »okrepil zaupanje v Boga«. (1. Samuelova 23:16) Kako je Jonatan to storil?

»Ne boj se,« je Jonatan rekel svojemu mlademu prijatelju. Zagotovil mu je: »Roka mojega očeta Savla te ne bo našla.« Zakaj je bil glede tega tako prepričan? Ker je močno veroval, da bo Jehova zagotovo izpolnil, kar je obljubil. Rekel je še: »Ti boš kralj nad Izraelom.« Jehova je nekaj let pred tem naročil preroku Samuelu, naj izreče te besede, in sedaj je Jonatan spomnil Davida, da so Jehovove obljube vedno zanesljive. Kako pa je Jonatan gledal na svojo prihodnost? Davidu je rekel: »Ti boš kralj nad Izraelom, jaz pa bom takoj za teboj.« Kakšno izredno ponižnost je pokazal! Bil bi zadovoljen, če bi lahko služil pod poveljstvom Davida, ki je bil 30 let mlajši od njega, in ga podpiral. Jonatan je povedal: »Moj oče Savel to dobro ve.« (1. Samuelova 23:17, 18) Savel je v svojem srcu vedel, da ne bo mogel premagati človeka, ki ga je Jehova izbral za naslednjega kralja.

V letih, ki so sledila, se je David prav gotovo z veseljem spominjal tega srečanja. To je bilo zadnjič, ko sta se videla. Na žalost se upanje, ki ga je imel Jonatan, da bo drugi takoj za Davidom, ni nikoli uresničilo.

Jonatan je s svojim očetom odšel v boj proti Filistejcem, Izraelovim sovražnikom. Imel je čisto vest, ko se je bojeval skupaj z očetom, saj ni dovolil, da bi očetove napake vplivale na njegovo služenje Jehovu. Bojeval se je pogumno in zvesto tako kot vedno, vendar se boj za Izraelce vseeno ni dobro končal. Savel je postal tako hudoben, da se je celo začel ukvarjati s spiritizmom, kar je bil hud greh glede na Božjo postavo. Zato ga Jehova ni več blagoslavljal. Trije Savlovi sinovi, med njimi tudi Jonatan, so bili v boju ubiti. Savel je bil ranjen in je naredil samomor. (1. Samuelova 28:6–14; 31:2–6)

Davida je prevzela velika žalost. Žaloval je celo za Savlom, ki mu je povzročil toliko trpljenja in težav. Za Savla in Jonatana je napisal žalostinko. To so verjetno najbolj ganljive besede, ki jih je David napisal za svojega dragega prijatelja: »Hudo mi je za teboj, moj brat Jonatan, zelo drag si mi bil. Tvoja ljubezen mi je bila plemenitejša od ženske ljubezni.« (2. Samuelova 1:26)

David ni nikoli pozabil svoje zaobljube, ki jo je dal Jonatanu. Leta kasneje je poiskal Jonatanovega hromega sina Mefibošeta in poskrbel zanj. (2. Samuelova 9:1–13) Očitno se je David veliko naučil od Jonatanove zvestobe, spoštovanja in pripravljenosti, da ostane zvest prijatelju tudi v težkih trenutkih. Ali se bomo iz tega tudi mi kaj naučili? Ali si lahko najdemo prijatelje, kot je bil Jonatan? Ali smo lahko tudi sami takšni prijatelji? Če svojim prijateljem pomagamo graditi in krepiti vero v Jehova, če nam je zvestoba Bogu najpomembnejša in če ne iščemo lastnih koristi, bomo takšni prijatelji, kot je bil Jonatan. S tem bomo tudi posnemali njegovo vero.