Zaveze, ki vključujejo Božji večni namen
»Jehova ... [se] vekomaj spominja svoje zaveze, besede, ki jo je zapovedal do tisoč rodov.« – PSALM 105:7, 8.
1., 2. Zakaj lahko rečemo, da je na večino med nami vplivala neka zaveza?
ZELO verjetno je neka zaveza vplivala nate – na tvojo preteklost, sedanjost in bodočnost. ‚Katera zaveza?‘ se morda vprašuješ. V tem primeru gre za poroko, saj je večina med nami prišla na svet zaradi poroke in mnogi med nami so tudi sami poročeni. Tudi tisti, ki niso poročeni, morda razmišljajo o blagoslovih srečne poroke v prihodnosti.
2 Pred stoletji je hebrejski prerok Malahija pisal o ‚ženi mladosti‘, ‚družici in ženi tvoje zaveze‘. (Mal. 2:14–16) Poroko je res lahko imenoval zaveza, saj gre za pogodbo ali uradni dogovor, za sporazum med dvema strankama, da bosta nekaj skupaj naredili. Zakonski dogovor je dvostranska zaveza, v kateri dve stranki soglašata, da bosta postali mož in žena, sprejeli obveznosti druga do druge in se veselili trajnih koristi.
3. Zakaj lahko druge zaveze na nas vplivajo bolj kot poroka?
3 Izgleda lahko, da je poroka zaveza, ki ima na nas največji vpliv, pa vendar Sveto pismo razpravlja o zavezah, ki so mnogo pomembnejše. Neka enciklopedija, ki primerja biblijske zaveze s tistimi, ki jih omenjajo nebiblijska verstva, pravi, da samo v Bibliji »ta ureditev odnosa med Bogom in njegovim ljudstvom postane vsestranski sistem, ki ima na koncu daljnosežne posledice«. Da, te zaveze vključujejo večni namen našega ljubečega Stvarnika. Kot boš videl, je od teh zavez odvisno ali boš dobil neizmerne blagoslove. ‚Kako to?‘ se lahko z razlogom vprašaš.
4. Katera začetna zaveza kaže na Božji večni namen?
4 Gotovo se dobro zavedaš tragičnih posledic, ki so nastale, ko sta Adam in Eva zavrnila Božjo oblast. Od njiju smo nasledili nepopolnost, ki je kriva za bolezni, zaradi katerih trpimo, kriva pa je tudi za to, da umiramo. (1. Mojz. 3:1–6, 14–19) Hvaležni pa smo lahko, ker njun greh ni mogel onemogočiti Božjega namena, ki je v tem, da zemljo napolni s pravimi častilci, ki bodo uživali v trajnem zdravju in sreči. V zvezi s tem je Jehova sklenil zavezo, ki je zapisana v 1. Mojzesovi knjigi 3:15: »Sovraštvo stavim med tebe in ženo, in med seme tvoje in njeno seme: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto.« Ob jedrnatosti in simboličnem jeziku te izjave so se porodila mnoga vprašanja, ki pa so ostala neodgovorjena. Kako bo Jehova izpolnil to zavezujočo obljubo?
5., 6. a) Katera sredstva je Jehova sklenil uporabiti, da bi izvršil svoj namen? b) Zakaj bi se morali zanimati za ta Božja sredstva?
5 Bog se je nadalje odločil, da poskrbi za obširen niz božanskih zavez, ki jih je skupaj s to Edensko zavezo sedem. Te zaveze bi moral razumeti vsakdo med nami, ki upa, da bo užival večne blagoslove. To pomeni, da moramo vedeti, kdaj in kako so bile sklenjene in v kakšnem medsebojnem razmerju so v Božjem namenu, da blagoslovi poslušno človeštvo z večnim življenjem. Čas za pregledovanje teh zavez je vsekakor primeren, še zlasti z ozirom na to, da se bodo skupščine kristjanov kmalu spet zbrale na svečanosti v spomin na Kristusovo smrt, te zaveze pa so s tem neposredno povezane.
6 Misel o zavezi seveda lahko nekomu zveni suhoparno, preveč pravniško, premalo človečno. Vendar pa razmisli, kaj piše v Teološkem slovarju Stare zaveze (Theological Dictionary of the Old Testament): »Izrazi za ‚zavezo‘ na starodavnem Bližnjem vzhodu, pa tudi v grškem in rimskem svetu ... so razdeljeni na dva pomenoslovna področja: po eni plati na prisego in obvezo, po drugi pa na ljubezen in prijateljstvo.« Pri Jehovinih zavezah lahko kot vodilno misel zasledimo oboje – prisego in prijateljstvo.
Abrahamska zaveza – osnova za večne blagoslove
7., 8. Kakšno zavezo je Jehova sklenil z Abrahamom? (1. Let. 16:15, 16)
7 Patriarh Abraham, »oče vsem, ki verujejo«, je bil »Jehovin prijatelj«. (Rim. 4:11; Jak. 2:21–23) Bog mu je prisegel, sklenil z njim zavezo, na osnovi katere lahko mi dobimo večne blagoslove. (Hebr. 6:13–18)
8 Ko je Abraham živel v Uru, mu je Jehova dejal, naj se preseli v drugo deželo, v Kanaan. Takrat je Jehova Abrahamu obljubil: »Naredil bom iz tebe velik narod in te blagoslovil; poveličal bom tvoje ime; ... in v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi na zemlji.«a (1. Mojz. 12:1–3, EI) Nato je Bog postopoma dodajal podrobnosti temu, kar upravičeno imenujemo Abrahamska zaveza: Abrahamovo seme ali potomstvo bo podedovalo Obljubljeno deželo; iz njegovega semena bo izšlo nepreštevno potomstvo; potomci Abrahama in Sare bodo kralji. (1. Mojz. 13:14–17; 15:4–6; 17:1–8, 16; Ps. 105:8–10)
9. Po čem vemo, da smo lahko tudi mi vključeni v Abrahamovo zavezo?
9 Bog je govoril o ‚svoji zavezi med menoj in teboj [Abrahamom].‘ (1. Mojz. 17:2, EI) Zavedati bi se morali, da gre za naša življenja, saj je Bog to zavezo pozneje razširil, ko je dejal: »Obilno [te] bom blagoslovil in silno pomnožil zarod tvoj kakor zvezde na nebu in kakor pesek ob morskem obrežju in tvoj zarod si bo osvojil vrata svojih sovražnikov. In blagoslovljeni bodo v tvojem zarodu vsi narodi na zemlji.« (1. Mojz. 22:17, 18, EI) Mi smo del teh narodov, zato so za nas pripravljeni možni blagoslovi.
10. Kaj se nam razkrije s pomočjo zaveze, sklenjene z Abrahamom?
10 Sedaj pa razmislimo, kaj se lahko naučimo iz Abrahamske zaveze. Kakor pred tem Edenska zaveza, tudi ta zaveza opozarja na »seme«, ki bo prišlo in tako nakaže, da bo to seme človeškega rodu. (1. Mojz. 3:15) Izhajalo bo iz Semovega rodu preko Abrahama in njegovega sina Izaka. V to rodoslovno linijo je vključeno tudi kraljevanje in na nek način bo omogočalo, da ne bo blagoslovljena samo ena družina, ampak ljudje iz vseh dežel. Kako se je ta zaveza spolnila?
11. Kako je prišlo do dobesedne spolnitve Abrahamove zaveze?
11 Abrahamovi potomci po Jakobu ali Izraelu so se zelo namnožili in postali velik narod. Kot nepreštevno dobesedno Abrahamovo seme so bili predani čistemu čaščenju Boga Abrahama, Izaka in Jakoba. (1. Mojz. 28:13; 2. Mojz. 3:6, 15; 6:3; Ap. dela 3:13) Izraelci so pogosto obrnili hrbet čistemu čaščenju, kljub temu pa »je Jehova bil milostljiv, se jih je usmilil, ... zaradi svoje zaveze z Abrahamom, Izakom in Jakobom. Ni jih hotel pokončati.« (2. Kr. 13:23, EI; 2. Mojz. 2:24; 3. Mojz. 26:42–45) Celo takrat, ko je Bog za svoje ljudstvo sprejel krščansko skupščino, je nekaj časa še vedno bil posebno naklonjen Izraelcem kot ljudstvu, ki je bilo dobesedno Abrahamovo seme. (Dan. 9:27)
Abrahamovo duhovno seme
12., 13. Kako se je Jezus izkazal za glavni del semena pri duhovni spolnitvi Abrahamove zaveze?
12 Abrahamska zaveza pa se je spolnila tudi v duhovnem smislu. Do te večje spolnitve naj ne bi prišlo preden bi se pojavil Jezus, lahko pa smo srečni, da je to sedaj pojasnjeno v našem času. Pojasnilo o izpolnitvi najdemo v Božji besedi. Pavel je pisal: »Abrahamu pa so bile dane obljube in semenu njegovemu. Ne pravi: ‚In semenom‘, kakor da bi jih bilo več, temuč kakor za enega: ‚In semenu tvojemu‘, ki je Kristus.« (Gal. 3:16)
13 Da, seme je prišlo iz enega rodu ali družine; tako je bilo tudi v primeru Jezusa, ki se je rodil kot Jud, dobesedni Abrahamov potomec. (Mat. 1:1–16; Luk. 3:23–34) Poleg tega je bil član družine Večjega Abrahama v nebesih. Spomni se, da je bil Abraham v svoji globoki veri pripravljen žrtvovati svojega sina Izaka, če bi Bog to hotel. (1. Mojz. 22:1–18; Hebr. 11:17–19) Podobno je Jehova svojega edinorojenega Sina poslal na zemljo, da bi postal odkupna žrtev za verujoče človeštvo. (Rim. 5:8; 8:32) Zato je povsem razumljivo, zakaj je Pavel Jezusa Kristusa v tej zavezi označil za glavno Abrahamovo seme.
14. Kateri je drugotni del Abrahamovega semena in do kakšne nadaljnje razprave to vodi?
14 Pavel je nato naznanil, da bo Bog v duhovni spolnitvi ‚pomnožil Abrahamovo seme‘. Pisal je: »Če pa ste Kristusovi, ste Abramovo seme, in po obljubi dediči.« (1. Mojz. 22:17; Gal. 3:29) Gre za 144 000 duhovno maziljenih kristjanov, ki sestavljajo drugotno Abrahamovo seme. Niso nasprotniki glavnega semena, ampak »pripadajo Kristusu«. (1. Kor. 1:2; 15:23, NS) Vemo, da številni med njimi niso Abrahamovega rodu, saj pripadajo nejudovskim narodom. Bolj odločilno za duhovno spolnitev pa je, da niso naravni del družine Večjega Abrahama, Jehove, saj izhajajo iz nepopolne družine grešnika Adama. Zato bomo morali iz poznejših zavez razbrati, kako lahko izpolnijo pogoje, da bi postali del »Abrahamovega semena«.
Zavezni zakon je bil začasno dodan
15.–17. a) Zakaj je bila zaveza postave dodana Abrahamski zavezi? b) Kako je postava dosegla te cilje?
15 Bog je sklenil Abrahamsko zavezo, ki je bila osnovni korak pri spolnitvi njegovega namena. Kako pa je bil rod Semena zaščiten pred kvarjenjem ali iztrebitvijo do časa, ko naj bi do tega prišlo? Kako so pravi častilci to Seme lahko prepoznali, ko se je pojavilo? Pavel odgovarja na ta vprašanja, ko pove, kako je Bog v svoji modrosti začasno dodal zavezo postave ali zakona. Apostol je pisal:
16 »Čemu torej postava? Zavoljo prestopkov se je pridodala, dokler ne pride seme, ki mu je dana obljuba, in je bila urejena po angelih, po roki (po)srednika. ... Tako je bila postava voditeljica naša do Kristusa, da bi bili iz vere opravičeni.« (Gal. 3:19, 24)
17 Na gori Sinaj je Jehova sklenil edinstveno narodnostno zavezo z Izraelom, zavezo postave, katere posrednik je bil Mojzes.b (Gal. 4:24, 25) Ljudje so se strinjali s to zavezo in potrjena je bila s krvjo juncev in kozlov. (2. Mojz. 24:3–8; Hebr. 9:19, 20) Izraelci so tako dobili teokratične zakone in zametke pravične vlade. Zaveza je prepovedovala poroko s pogani in sodelovanje pri nemoralnih in lažnih verskih obredih. Tako je Izraelce ščitila, rod semena pa je ohranila neomadeževan. (2. Mojz. 20:4–6; 34: 12–16) Postava je razgaljala grehe, ker se je noben nepopolni Izraelec ni mogel povsem držati. (Gal. 3:19) Opozarjala je tudi, da je potreben popoln, stalen duhovnik in žrtev, katere ne bo treba vsako leto ponavljati. Postava je bila kakor varuhinja, ki vodi otroka do učitelja, ki ga potrebuje, to pa je bil Mesija ali Kristus. (Hebr. 7:26–28; 9:9, 16–22; 10:1–4, 11) Ko je zaveza postave spolnila svoj namen, je prenehala veljati. (Gal 3:24, 25; Rim. 7:6)
18. Kakšen nadaljnji obet je bil vključen v zavezo postave in zakaj je bilo to težko razumeti?
18 Ob sklepanju te začasne zaveze je Bog, omenil tudi naslednji presenetljiv cilj: »Če boste sedaj radi poslušali moj glas in spolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh narodov; ... in boste mi kraljestvo duhovnikov in svet narod.« (2. Mojz. 19:5, 6) Kako čudovit obet! Narod kraljev-duhovnikov. Le kako bi to moglo biti? Kot je v postavi nadalje navedeno, so bile vladajočemu (Judovemu) plemenu in duhovniškemu (Levijevemu) plemenu zaupane različne dolžnosti. (1. Mojz. 49:10; 2. Mojz. 28:43; 4. Mojz. 3:5–13) Nihče ne more hkrati biti civilni vladar in duhovnik. Kljub temu pa Božja beseda v 2. Mojzesovi knjigi 19:5, 6, daje slutiti, da bodo tisti, ki so pod zavezo postave, na nek nepojasnjen način imeli prednost, da iz njih izidejo posamezniki, ki bodo sestavljali »kraljestvo duhovnikov in svet narod«.
Davidova zaveza za kraljestvo
19. Kako so zaveze kazale na kraljevanje?
19 Sčasoma je Jehova dodal še eno zavezo, ki je dodatno pojasnila, kako bo izpolnil svoj namen, ki nam bo prinesel večne blagoslove. Videli smo, da je Abrahamska zaveza opozarjala na kraljevanje pripadnikov dobesednega Abrahamovega semena. (1. Mojz. 17:6) Zaveza postave je prav tako predvidevala kralje izmed Božjega ljudstva, saj je Mojzes Izraelcem dejal: »Ko prideš v [Obljubljeno] deželo ... pa porečeš: ‚Postavim čezse kralja, kakor vsi narodi, ki so okoli mene;‘ tedaj le postavi čezse kralja, ki ga izvoli Jehova, tvoj Bog! ... Ne smeš postaviti čezse tujca.« (5. Mojz. 17:14, 15, EI) Kako je Bog poskrbel za takšno kraljevanje in kako je to vplivalo na Abrahamsko zavezo?
20. Kako sta v ospredje prišla David in njegov rod?
20 Prvi izraelski kralj Savel je bil sicer iz Benjaminovega plemena, nasledil pa ga je pogumni in lojalni David iz Judovega plemena. (1. Sam. 8:5; 9:1, 2; 10:1; 16:1, 13) Ko je David že nekaj časa vladal, se je Jehova odločil, da bo z njim sklenil zavezo. Najprej je dejal: »Hočem za tabo obuditi seme, ki pride iz osrčja tvojega, in utrditi kraljestvo njegovo. On zgradi hišo imenu mojemu, in jaz utrdim kraljestva prestol na veke.« (2. Sam. 7:12, 13) Kot je tukaj naznačeno, je naslednji kralj postal Davidov sin Salomon in on je v Jeruzalemu zgradil za Boga hišo, tempelj. To pa še ni bilo vse.
21. Za kaj je poskrbela Davidova zaveza?
21 Jehova je z Davidom sklenil tole zavezo: »Hiša tvoja in kraljestvo tvoje bode stanovitno pred teboj vekomaj, prestol tvoj bodi utrjen na veke.« (2. Sam. 7:16) Jasno je, da je Bog s tem ustanovil izraelsko kraljevsko dinastijo iz Davidove družine. Ni šlo le za to, da bi si na prestolu sledili Davidovi potomci. Nazadnje naj bi nekdo iz Davidovega rodu zavladal »do nedoločenega časa in njegov prestol [bo] kakor sonce pred [Bogom].« (Ps. 89:20, 29, 34–36, NS; Iz. 55:3, 4)
22. Kako je Davidova zaveza povezana z rodom Semena in s kakšnim rezultatom?
22 Potemtakem je očitno, da je zaveza z Davidom še natančneje začrtala linijo Semena. Celo Judje prvega stoletja so vedeli, da bo Mesija Davidov potomec. (Jan. 7:41, 42) Kot je potrdil angel, je Jezus Kristus, glavni del Abrahamovega semena, ustrezal pogojem za stalnega dediča Davidovega kraljestva. (Luk. 1:31–33) Jezus je tako dobil pravico vladanja nad Obljubljeno deželo, zemeljskim področjem, nad katerim je kraljeval David. To bi moralo povečati naše zaupanje v Jezusa. On si vladanja namreč ni pridobil z nezakonitim prevratom, ampak na osnovi uveljavljene zakonite ureditve, Božje zaveze.
23. Katera vprašanja in zadeve je še treba urediti?
23 Pregledali smo štiri Božje zaveze, ki pokažejo, kako bo Bog izvršil svoj namen, da bi človeštvu priskrbel večne blagoslove. Verjetno si opazil, da slika ni popolna. Še vedno ostajajo naslednja vprašanja: Kateri duhovnik ali žrtev sploh lahko trajno odstrani človeško nepopolnost, ki je še vedno očitna? Pod kakšnimi pogoji lahko ljudje postanejo del Abrahamovega semena? Ali lahko upravičeno verjamemo, da se bo pravica vladanja razširila izven tega zemeljskega področja? Kako lahko glavni in drugotni del Abrahamovega semena prinese blagoslov »vsem narodom na zemlji«, torej tudi vsakemu med nami? Poglejmo.
[Podčrtni opombi]
a To je enostranska zaveza, saj je samo ena stranka (Bog) dolžna spolniti njene določbe.
b »Zamisel o zavezah je bila posebna značilnost izraelske religije, ki je edina zahtevala izključno lojalnost in je preprečevala lojalnost dvem ali več stvarem, kar pa je bilo v drugih religijah dovoljeno.« (Theological Dictionary of the Old Testament, II. zvezek, 278. stran)
Kakšen bi bil tvoj odgovor
◻ Kako je Abrahamska zaveza položila osnovo za to, da bomo prejeli večne blagoslove?
◻ Kdo je bil dobesedno, telesno Abrahamovo seme in kdo simbolično?
◻ Zakaj je bila zaveza postave dodana Abrahamski zavezi?
◻ Kako je Davidova zaveza pospešila Božji namen?
[Shema na strani 16]
(Lega besedila – glej publikacijo)
Edenska zaveza 1. Mojz. 3:15
Abrahamska zaveza
Glavno seme
Drugotno seme
Večni blagoslovi
[Shema na strani 17]
(Lega besedila – glej publikacijo)
Edenska zaveza 1. Mojz. 3:15
Abrahamska zaveza
Zaveza postave
Davidova zaveza za kraljestvo
Glavno seme
Drugotno seme
Večni blagoslovi