Jeruzalem — »mesto velikega Kralja«

»Ne prisegajte [. . .] pri Jeruzalemu, ker je mesto velikega Kralja.« (MATEVŽ 5:34, 35)

1., 2. Kaj morda nekatere bega glede Jeruzalema?

JERUZALEM. Ob tem imenu se v ljudeh različnih ver vzbudijo močna čustva. Pravzaprav ne more nihče od nas prezreti tega starodavnega mesta, saj ga pogosto omenjajo v poročilih. Toda na žalost ta mnogokrat odkrivajo, da Jeruzalem ni vedno kraj miru.

² Nekateri bralci Biblije so morda zaradi tega zbegani. V preteklosti je bilo namreč krajše ime za Jeruzalem Salem, kar pomeni »mir«. (1. Mojzesova 14:18; Psalm 76:2; Hebrejcem 7:1, 2) Morda se vprašujete: ,Zakaj je zadnja desetletja v mestu s tem imenom toliko nemira?‘

 3. Kje lahko izvemo kaj zanesljivega o Jeruzalemu?

³ Da bi našli odgovor na to vprašanje, se moramo vrniti daleč v zgodovino in spoznati staroveški Jeruzalem. Toda nekateri morda menijo: ,Saj nimamo časa, da bi preučevali to staro zgodovino.‘ Vendar pa je točno poznavanje zgodnje zgodovine Jeruzalema pomembno za vse nas. Biblija to pojasnjuje z besedami: »Karkoli se je namreč poprej napisalo, je pisano nam v pouk, da imamo po potrpežljivosti in po tolažbi pisem upanje.« (Rimljanom 15:4) Spoznanje, ki nam ga o Jeruzalemu daje Biblija, nas lahko potolaži, da, navda nas z upanjem na mir, pa ne le na mir v tem mestu, temveč na mir po vsem svetu.

Kraj ,Jehovovega prestola‘

4., 5. Kako je David prispeval k temu, da je imel Jeruzalem ključno vlogo pri spolnjevanju Božjega namena?

⁴ V enajstem stoletju pr. n. š. je Jeruzalem postal svetovno znan kot glavno mesto varne in miroljubne države. Bog Jehova je za kralja tej staroveški državi Izraelu dal pomaziliti mladeniča Davida. Ker je torej sedež vlade Davida in njegovih kraljevskih naslednikov bil v Jeruzalemu, se zanje lahko reče, da so zasedli ,prestol kraljestva GOSPODOVEGA [Jehovovega, NW]‘ oziroma »prestol GOSPODOV«. (1. letopisov 28:5; 29:⁠23)

⁵ Bogaboječi David, Izraelec iz Judovega rodu, je Jeruzalem iztrgal iz rok malikovalskih Jebusejcev. Mesto je takrat obsegalo samo grič, ki so ga imenovali Sion, kasneje pa je to ime postalo sopomenka za ves Jeruzalem. Pozneje je dal David v Jeruzalem prenesti še skrinjo zaveze z Izraelom, in namestili so jo v šotor. Bog je mnogo let predtem iz oblaka nad to sveto skrinjo govoril s svojim prerokom Mojzesom. (2. Mojzesova 25:1, 21, 22; 3. Mojzesova 16:2; 1. letopisov 15:1–3) Skrinja je tako predstavljala Njegovo navzočnost, saj je bil pravi izraelski Kralj on sam, Jehova. Lahko bi torej rekli, da je Bog Jehova vladal iz mesta Jeruzalem v dvojnem pomenu.

 6. Kaj je Jehova obljubil glede Davida in Jeruzalema?

⁶ Jehova je Davidu obljubil, da se kraljevanje njegove kraljevske hiše, ki jo je predstavljal Sion, oziroma Jeruzalem, ne bo nikoli končalo. To je pomenilo, da bo nekdo od Davidovih potomcev podedoval pravico, da bo večno vladal kot Božji Maziljenec, Mesija ali Kristus.a (Psalm 132:11–14; Lukež 1:31–33) Biblija tudi odkriva, da bo ta stalni dedič ‚GOSPODOVEGA prestola‘ vladal vsem narodom, ne le Jeruzalemu. (Psalm 2:6–8; Daniel 7:13, 14)

 7. Kako je kralj David uveljavil čisto čaščenje?

⁷ Vsi poizkusi odvzema prestola Božjemu maziljencu, kralju Davidu, so se izjalovili. Namesto tega so svojo samostojnost zgubili njemu sovražni narodi in Obljubljena dežela se je razširila vse do mej, ki jih je določil Bog. Vse to je David izrabil za uveljavitev čistega čaščenja. Tudi v mnogih svojih psalmih opeva Jehova kot resničnega Kralja na Sionu. (2. Samuelova 8:1–15; Psalm 9:1, 11; 24:1, 3, 7–10; 65:1, 2; 68:1, 24, 29; 110:1, 2; 122:1–4)

8., 9. Kako se je pod vlado kralja Salomona pravo čaščenje v Jeruzalemu razširilo?

⁸ Med vlado Davidovega sina Salomona se je čaščenje Jehova še razmahnilo. Salomon je Jeruzalem razširil proti severu vse do Morije (kjer je danes Skalna cerkev). Na tem vzvišenem mestu je imel prednost Jehovu v slavo zgraditi veličasten tempelj. In v Najsvetejše tega templja so postavili skrinjo zaveze. (1. kraljev 6:1–38)

⁹ Kadar so Izraelci iz vsega srca podpirali čaščenje Jehova s središčem v Jeruzalemu, je v deželi vladal mir. Sveto pismo to stanje čudovito opisuje: »Juda in Izrael sta bila mnogoštevilna kakor pesek, ki ga je ob morju obilo; jedli so in pili ter se veselili. [. . .] in imel je [Salomon] mir na vseh straneh naokoli. In Juda in Izrael je prebival brez skrbi, vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo.« (1. kraljev 4:20, 24, 25)

10., 11. Kako arheologija potrjuje to, kar pravi Biblija o Jeruzalemu iz časa Salomonovega vladanja?

¹⁰ To pripoved o Salomonovem uspešnem vladanju potrjujejo tudi arheološke najdbe. Profesor Yohanan Aharoni v svoji knjigi The Archaeology of the Land of Israel piše: »Bogastvo, ki se je zlivalo na kraljevi dvor od vsepovsod, in cvetoča trgovina [. . .] sta prinesla nenadno in opazno revolucijo v vseh vidikih materialne kulture. [. . .] Ta sprememba v materialni kulturi [. . .] se ne vidi le po luksuznih predmetih, temveč tudi oziroma še zlasti po keramičnih izdelkih. [. . .] Kvaliteta glinenih izdelkov in žganja le-teh se je izredno izboljšala.«

¹¹ Jerry M. Landay je podobno napisal: »Izraelci so pod Salomonom v treh desetletjih materialno bolj napredovali kot prej v dvesto letih. V zemeljski plasti iz Salomonovega obdobja smo našli ostanke mogočnih zgradb, velikih mest z masivnimi zidovi, stanovanjske četrti s skupinami lepih bivališč premožnejših, ki so rasla kot gobe po dežju, in ugotovili tudi velik napredek v tehnični kakovosti lončenine in njeni obdelavi. Našli smo tudi ostanke artefaktov, ki so predstavljali blago iz oddaljenih krajev, znanilce živahne mednarodne trgovine.« (The House of David)

Za mirom opustošenje

12., 13. Kako to, da v Jeruzalemu niso več podpirali pravega čaščenja?

¹² Primerno je bilo, da so molili za mir in blaginjo v Jeruzalemu, kjer je stalo Jehovovo svetišče. David je napisal: »Prosite mirú Jeruzalemu! V blaginji naj živé, ki ljubijo tebe! Mir bodi v obzidju tvojem, pokoj v palačah tvojih! Zaradi bratov svojih in prijateljev svojih hočem govoriti: Mir v tebi!« (Psalm 122:6–8) Salomon, ki je imel to prednost, da je v tem mirnem mestu zgradil veličastni tempelj, se je nazadnje poročil z mnogimi poganskimi ženami. Te so ga zavedle, da je na starost začel častiti tedanje krive bogove. To odpadništvo pa je imelo hude posledice za ves narod. Tako narod kot posamezniki so bili oropani pravega miru. (1. kraljev 11:1–8; 14:21–24)

¹³ Na začetku vlade Salomonovega sina Roboama se je deset rodov uprlo in ustanovilo severno Izraelovo kraljestvo. Začeli so častiti malike, zaradi česar je Bog kasneje dovolil, da so to kraljestvo zavzeli Asirci. (1. kraljev 12:16–30) Južno, dvorodovno Judovo kraljestvo pa je še naprej imelo središče v Jeruzalemu. Toda čez čas se je tudi to kraljestvo odvrnilo od čistega čaščenja, zato je Bog dovolil Babiloncem, da so leta 607 pr. n. š. to svojeglavo mesto uničili. Tako so bili Judje ujetniki v Babilonu dolgih 70 let. Zatem se jih je Bog usmilil in so se smeli vrniti v Jeruzalem ter obnoviti pravo čaščenje. (2. letopisov 36:15–21)

14., 15. Kako je Jeruzalem po vrnitvi Judov iz babilonskega ujetništva zopet pridobil ključno vlogo, vendar s kakšno razliko?

¹⁴ Po sedemdesetih letih zapuščenosti so ruševine gotovo že prerasle koprive. Jeruzalemsko obzidje je bilo podrto. Kjer so nekoč stala vrata in stebri, so zdaj zevale velike odprtine. Judje, ki so se vrnili, so bili prav zares pogumni. Na mestu, kjer je nekoč stal tempelj, so zgradili oltar in začeli vsak dan žrtvovati Jehovu.

¹⁵ Začetek je res veliko obetal, toda obnovljeni Jeruzalem ni bil nikoli več glavno mesto kraljestva, katerega kralj bi bil kdo od potomcev kralja Davida. Judom je vladal guverner, ki so ga postavili babilonski zavojevalci, davke pa so morali plačevati svojim perzijskim gospodarjem. (Nehemija 9:34–37) Toda čeprav so Jeruzalem »teptali«, je bil med vsemi mesti na zemlji Bogu Jehovu nekaj posebnega. (Lukež 21:24) V njem je bilo središče čistega čaščenja, zato je predstavljal tudi pravico, ki jo ima Bog, namreč da po potomcu kralja Davida uveljavi svojo suverenost nad zemljo.

Sosedje, krivoverci, nasprotujejo

16. Zakaj so Judje, ki so se vrnili iz Babilona, nehali obnavljati Jeruzalem?

¹⁶ Judje so kmalu po vrnitvi iz ujetništva v Jeruzalemu položili temelje za novi tempelj. Vendar so sosedje, ki so pripadali krivi veri, perzijskemu kralju Artakserksu poslali pismo, v katerem so Jude obrekovali, češ da se ti hočejo upreti. Artakserks je zato prepovedal nadaljnjo gradnjo v Jeruzalemu. Zamislimo si, da bi tedaj živeli v mestu. Gotovo bi se spraševali, kaj čaka mesto v prihodnosti. Judje so nehali graditi tempelj in se začeli gnati za lastnimi gmotnimi cilji. (Ezra 4:11–24; Hagaj 1:2–6)

17., 18. Kako vse je Jehova poskrbel za obnovo Jeruzalema?

¹⁷ Kakih 17 let po njihovi vrnitvi pa je Bog obudil preroka Hagaja in Zaharija, da bi pomagala ljudem spet prav razmišljati. Judje so se pokesali in znova začeli obnavljati tempelj. Medtem je v Perziji kralj postal Darij. Ta je potrdil odlok kralja Cira, naj se jeruzalemski tempelj obnovi. Judovim sosedom pa je poslal pismo, v katerem jih je posvaril, naj ‚se umaknejo daleč od Jeruzalema‘ ter gradnjo finančno podpirajo od kraljevega davka, da bo končno lahko dokončana. (Ezra 6:1–13)

¹⁸ Judje so tempelj dokončali v 22. letu po vrnitvi. Lahko si zamislite, da je bilo to nekaj, kar je bilo treba proslaviti z velikim veseljem. Vendar, precejšen del Jeruzalema in obzidja je bil še vedno v ruševinah. Potrebna dela v njem so se začela šele »v dneh Nehemija, deželnega oblastnika in Ezra duhovnika, pismouka«. (Nehemija 12:26, 27) Do konca 5. stoletja pr. n. š. pa je bil, kot je videti, vendarle dokončno obnovljen in postal eno večjih svetovnih mest starega veka.

Pojavi se Mesija!

19. Kako je Mesija potrdil, da je imel Jeruzalem poseben položaj?

¹⁹ Prestavimo se zdaj za nekaj stoletij naprej in se pomudimo ob dogodku, ki je bil pomemben za ves svet – ob rojstvu Jezusa Kristusa. Angel Boga Jehova je Jezusovi materi, ko je bila še devica, povedal: »Gospod Bog mu bo dal prestol Davida, očeta njegovega [. . .] in kraljestvu njegovemu ne bo konca.« (Lukež 1:32, 33) Leta kasneje je imel Jezus svoj znameniti govor na gori. V njem je poslušalce spodbudil in jim svetoval o marsičem. Spodbudil jih je, naj spolnijo obljube, ki so jih dali Bogu, hkrati pa pazijo, da ne bi nepremišljeno obljubljali. Jezus je rekel: »Slišali [ste], da je rečeno starim: ‚Ne prisegaj po krivem, izpolni pa Gospodu prisege svoje‘. A jaz vam pravim, da ne prisegajte nikakor, ne pri nebu, ker je prestol Božji, ne pri zemlji, ker je podnožje nogam njegovim, ne pri Jeruzalemu, ker je mesto velikega Kralja.« (Matevž 5:33–35) Gotovo ste opazili, da je Jezus Jeruzalemu priznal poseben položaj, ki ga je užival že stoletja. Seveda, bil je »mesto velikega Kralja«, Boga Jehova.

20., 21. Kako zelo so svoje stališče spremenili mnogi Jeruzalemčani?

²⁰ Jezus se je proti koncu svojega zemeljskega življenja jeruzalemskim prebivalcem predstavil kot njihov ustrezno postavljeni Kralj. Na ta razburljivi dogodek so se mnogi odzvali z radostnim vzklikanjem: »Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem [Jehovovem, NW]! Blagoslovljeno kraljestvo, ki prihaja, kraljestvo očeta našega Davida!« (Marko 11:1–10; Janez 12:12–15)

²¹ Še ne teden dni zatem pa so se te iste množice pustile zapeljati jeruzalemskim verskim voditeljem. Obrnile so se proti Jezusu, ki jih je že prej opozarjal, da bosta Jeruzalem in tudi ves narod zgubila svoj prednostni položaj, ki ga imata pred Bogom. (Matevž 21:23, 33–45; 22:1–7) Rekel je na primer: »Jeruzalem, Jeruzalem, ki ubijaš proroke in kamenaš tiste, ki so poslani k tebi! Kolikrat sem hotel zbrati otroke tvoje, kakor zbira kokla piščeta svoja pod peruti, pa niste hoteli! Glej, hiša vaša se vam ostavlja pusta.« (Matevž 23:37, 38) Nasprotniki so dosegli, da so Jezusa na dan pashe leta 33 n. š. zunaj Jeruzalema po nedolžnem umorili. Vendar je Jehova svojega Maziljenca obudil in ga počastil z nesmrtnim duhovnim življenjem na nebeškem Sionu, od česar imamo lahko korist vsi. (Dejanja 2:32–36)

22. Na kaj so se nanašale mnoge omembe Jeruzalema po Jezusovi smrti?

²² Odtlej lahko večino še neizpolnjenih prerokb o Sionu, ali Jeruzalemu, razložimo z nebeškimi pripravami oziroma Jezusovimi maziljenimi sledilci. (Psalm 2:6–8; 110:1–4; Izaija 2:2–4; 65:17, 18; Zaharija 12:3; 14:12, 16, 17) Kar nekaj omemb »Jeruzalema« oziroma »Siona« po Jezusovi smrti ima očitno figurativni pomen in se ne nanaša na dobesedno mesto ali kraj. (Galatom 4:26; Hebrejcem 12:22; 1. Petrov 2:6; Razodetje 3:12; 14:1; 21:2, 10) Dokončni dokaz, da Jeruzalem ni več »mesto velikega Kralja«, je bil viden leta 70 n. š., ko ga je rimska vojska opustošila, kot sta to napovedala že Daniel in Jezus Kristus. (Daniel 9:26; Lukež 19:41–44) Niti biblijski pisci niti Jezus pa niso napovedali kakšne ponovne obnove zemeljskega Jeruzalema, ki bi užival poseben položaj pred Bogom Jehovom, kakor ga je to nekoč. (Galatom 4:25; Hebrejcem 13:⁠14)

Predokus trajnega miru

23. Zakaj bi nas moral Jeruzalem še vedno zanimati?

²³ Zdaj ko smo preiskali zgodnjo zgodovino zemeljskega Jeruzalema, ne moremo zanikati dejstva, da je mestu med miroljubno vlado kralja Salomona ime povsem ustrezalo. Ime Jeruzalem namreč pomeni »posest [ali temelj] dvojnega miru«. Vendar je bil to le predokus miru in blaginje, ki naj bi ju kmalu uživali vsi, ki ljubijo Boga in bodo živeli na zemlji, spremenjeni v raj. (Lukež 23:⁠43)

24. Kaj se lahko naučimo iz razmer med vlado Salomona?

²⁴ V 72. psalmu so opisane razmere, ki so vladale med vlado kralja Salomona. Ta prelepa pesem pa je tudi preroška, in napoveduje blagoslove, ki jih bo doživljalo človeštvo pod nebeško vlado Mesija Jezusa Kristusa. O njem psalmist poje: »Pravični bode v cvetu ob času njegovem, in mirú bo obilost, dokler ne izgine luna. [. . .] Rešil bo siromaka, ki vpije na pomoč, in ubožca, ki mu ni pomočnika. Usmili se slabotnega in potrebnega ter duše potrebnih bo rešil. Zatiranja in silovitosti oprosti njih dušo, ker draga je njih kri v očeh njegovih. Preobilo bode žita v deželi, do vrhov gorá.« (Psalm 72:7, 8, 12–14, 16)

25. Zakaj bi si morali prizadevati, da se še več naučimo o Jeruzalemu?

²⁵ Kolikšno tolažbo in upanje dajejo te besede vsem, ki ljubijo Boga, bodisi v Jeruzalemu bodisi kje drugje na zemlji! Tudi vi ste lahko med temi, ki bodo pod Božjim mesijanskim kraljestvom uživali vsesplošni mir. Ob poznavanju jeruzalemske zgodovine tako laže razumemo Božji namen s človeštvom. V naslednjih člankih pa se bomo osredinili na tisto, kar se je zgodilo sedemdeset oziroma osemdeset let po tistem, ko so se Judje vrnili iz izgnanstva v Babilonu. To bo v tolažbo vsem, ki želijo častiti Boga Jehova, velikega Kralja, njemu všečno.

[Podčrtna opomba]

Ali se spomnite?

◻ Kako je Jeruzalem postal mesto Jehovovega prestola?

◻ Katero pomembno vlogo je Salomon imel pri podpiranju pravega čaščenja?

◻ Kako vemo, da Jeruzalem ni več središče Jehovovega čaščenja?

◻ Zakaj se želimo o Jeruzalemu naučiti še več?

[Slika na strani 10]

Davidovo mesto je bilo na južnem griču, Salomon pa je mesto razširil proti severu in zgradil tempelj

[Vir slike]

Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.

[Navedba vira slike na strani 8]

Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.