ZA MLADEGA kmetovalca Elizeja se je pričel navaden orni dan, toda izkazalo se je, da je to bil najvažnejši dan v njegovem življenju. Delal je na polju, ko ga je nepričakovano obiskal Elija, najpomembnejši izraelski prerok. ,Le kaj neki hoče od mene?‘ se je morda spraševal Elizej. Na odgovor mu ni bilo treba dolgo čakati. Elija je nanj vrgel svoj plašč in s tem pokazal, da ga bo Elizej nekega dne nasledil. Elizej tega povabila ni vzel na lahko. Takoj je zapustil njivo in postal Elijev strežnik. (1. kraljev 19:19–21)

Ko je Elija povabil Elizeja, naj gre z njim v posebno službo, je Elizej takoj zapustil svojo njivo in začel streči izraelskemu najpomembnejšemu preroku. Očitno je opravljal tudi služabniške posle, saj je postal znan kot tisti, ki »je vlival vodo Eliju na roke«.c (2. kraljev 3:11) Kljub temu pa je imel svoje delo za prednost in je zvestovdano vztrajal ob Eliju.

Mnogi današnji Božji služabniki odsevajo podobnega samopožrtvovalnega duha. Nekateri so zapustili svoje »njive«, sredstva za preživljanje, da lahko oznanjujejo dobro novico na oddaljenih področjih ali služijo kot člani betelske družine. Drugi potujejo v tuje dežele in delajo na Družbinih gradbenih projektih. Mnogi opravljajo tako imenovana nižja dela. Kljub temu pa nihče, ki sužnjuje Jehovu, ne opravlja nepomembne službe. Jehova ceni vse, ki mu služijo rade volje, in jih bo zaradi samopožrtvovalnega duha blagoslovil. (Marko 10:29, 30)