Biblijske vrhunske točke Ezra 1:1—10:44

Jehova izpolni svoje obljube!

OSVOBODITEV! Obnova! Kako zelo so morale te besede ogreti srca židovskih izgnancev v Babilonu! Po Jehovini obljubi so bili Židje po 70-letnem ujetništvu resnično ponovno zbrani v domovini. (Jeremija 25:12; Izaija 44:28—45:7) Še več, predmeti, vzeti iz Jehovinega templja, so bili vrnjeni na svoje pravo mesto. Kolikšno veselje!

Biblijska knjiga Ezre pričenja s temi navdušujočimi dogodki. V Jeruzalemu jo je napisal pismouk, prepisovalec Ezra približno 460 leta pr. n. št., pokriva pa razdobje kakšnih 70 let, od židovske osvoboditve do izgradnje drugega templja in očiščenja duhovništva. (Od 537 do 467 pr. n. št.) Poudarja, kako Jehova izpolnjuje svoje obljube. Knjiga prav tako vsebuje dragocen pouk za današnje Jehovine priče.

Izgnanci osvobojeni

Preberi, prosimo, Ezra 1:1—3:6. Njegovega duha je spodbudil Jehova, zato je perzijski kralj Kir izdal naslednjo objavo: Tempelj v Jeruzalemu bo ponovno zgrajen in oboževanje Jehove se bo (tam) obnovilo! Pri tem lahko sodelujejo vsi Izraelci. Tisti, ki so tega zmožni, se lahko takoj vrnejo v svojo domovino zaradi ponovne gradnje. Druge se spodbuja, da prispevajo za ta projekt. Posode iz prvotnega templja, ki so jih pod Nebukadnezarjem vzeli Babilonci, se bodo vrnile. Pod vodstvom Zerubabela je skoraj 50 000 ljudi odšlo na 1600 kilometrov dolgo pot nazaj v Jeruzalem. Ponovno so zgradili sveti oltar in žrtvovali Jehovi. Nato so koncem leta 537 pr. n. št. slavili praznik šotorov. Napovedanih 70 let opustošenja se je končalo točno, kakor je bilo napovedano! (Jeremija 11; 29:10)

◆ 1:3–6 — So bili Izraelci, ki so ostali v Babilonu, nezvesti?

Ni nujno, čeprav sta v nekaterih primerih lahko bila vzrok temu materializem in pomanjkanje cenjenja. Kirov proglas ni od vseh zahteval, da se vrnejo, temveč je to bilo prepuščeno svobodni volji posameznika. Okoliščine, kot so starost, oslabelost ali družinske obveznosti, so lahko nekatere odvrnile od potovanja. Imeli pa so možnost, da podprejo tiste, ki so se lahko vrnili.

◆ 1:8 — Kdo je bil Sesbazar?

Najverjetneje je to bilo uradno kaldejsko dvorno ime za Zerubabela. (Primerjaj Danijel 1:7.) Vse kar se nekje drugje pripisuje Sesbazarju, je dejansko zasluga Zerubabela. (Ezra 5:16; Zaharija 4:9) Obema je dan naziv »guverner« ali »oblastnik«. (Ezra 5:14; Hagaj 2:21) V Ezri 2:2 in 3:1, 2 se priznava, da je Zerubabel vodil povratek izgnancev; zato je primerno, da Sesbazarjevo ime ni omenjeno.

◆ 2:61–63 — Kdo sta bila Urim in Tumim?

Mislili so, da sta to bila dva sveta žreba, ki so ju uporabljali, kadar so potrebovali odgovor od Jehove. Po židovskem izročilu sta izginila, ko je leta 607 pr. n. št. bil uničen tempelj. To je podprto z dejstvom, da so posamezniki, ki so trdili, da so potomci duhovnikov, bili izločeni iz duhovništva in niso mogli jesti najsvetejših stvari »dokler ne vstane duhovnik z Urimom in Tumimom«. Vendar nimamo nobenega zapisa niti o njuni takratni, niti kasnejši uporabi.

Pouk za nas: Podobna situacija kot med tedanjimi židovskimi izgnanci obstaja danes med Jehovinimi pričami. Vsi se ne morejo vključiti v polnočasno službo ali zapustiti svojih domov, da bi služili, kjer je potreba večja. Pa vendar lahko storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi pospeševali interese čistega oboževanja s prostovoljnimi prispevki in dajanjem spodbud tistim, ki se lahko vključijo v povečano dejavnost.

Nasprotovanje obnovitvi

Beri 3:7 — 4:24. Z velikim veseljem so židovski povratniki postavili temelje za Jehovino hišo. Toda nasprotniki so se več let trudili oplašiti graditelje templja. Končno je tem sovražnikom uspelo zaustaviti delo po kraljevem ukazu, ko so prepričali kralja, da se »ponovno gradi uporno in zloglasno mesto«. Prepoved je veljala vse »do drugega leta vladavine Darija, perzijskega kralja.«

◆ 3:12 — Zakaj so ti možje jokali?

Ti zelo stari ljudje so se lahko spominjali, kako sijajno je izgledal po božanskih načrtih zgrajen Solomonov tempelj. Kar so sedaj imeli pred očmi — zgolj temelje — ni bilo ničesar v primerjavi s tem. Verjetno so bili pobiti, dvomili so, da bodo njihovi napori povrnili templju nekdanjo slavo. (Hagaj 2:2, 3)

◆ 4:1–3 — Zakaj je bila zavrnjena ponujena pomoč?

Ti Nežidje, ki jih je asirski kralj poslal, da bi ponovno naselili deželo, niso bili pravi častilci Jehove. (2. Kraljev 17:33, 41) Sprejeti njihovo pomoč bi lahko pomenilo kompromis glede pravega čaščenja in Jehova je še posebej opozoril svoje ljudstvo pred takšnimi medverskimi gibanji. (2. Mojzesova 20:5; 34:12) Povrh tega poročilo imenuje te Nežide »nasprotniki«.

Pouk za nas: Kadar se pri služenju Bogu soočamo s sovražnostjo, bi morali posnemati ponovno priseljene Žide, ki so se nemudoma zbrali k oboževanju »kot eden mož«. Zaupanje v Jehovo in postavitev njegovega čaščenja na prvo mesto, sta jih okrepila, da so lahko izvršili dodeljeno delo. (Ezra 3:1–12)

Temelj dokončan

Beri 5:1—6:22. Ob spodbudah prerokov Hagaja in Zaharija so se gradbena dela nadaljevala z obnovljeno gorečnostjo. Nasprotniki so se ponovno pritožili, ker niso mogli zaustaviti dela. Kralj Darij je zadevo preiskal in našel Kirov izvirni proglas. Nasprotnikom ni bilo ukazano le, da ‚prenehajo in odnehajo‘, temveč jim je bilo zapovedano naj materialno pomagajo! Ob stalnih spodbudah Jehovinih prerokov je bil tempelj dokončan in predan namenu v letu 515 pr. n. št. Z veseljem so ga posvetili Bogu čigar obljube so se izpolnile!

◆ 5:5 — Zakaj nasprotniki niso mogli zaustaviti gradbenih del?

Jehova je budno stražil svoje zveste služabnike. (2. Letopisi 16:9) Okrepljeni z Božjim duhom, se starešine niso dali prestrašiti. Sklicevali so se na davno pozabljen Kirov odlok. Ker je perzijski zakon bil nespremenljiv, so se nasprotniki bali upirati kraljevemu odloku. (Danijel 6:8, 15) Jehovino vodstvo je bilo očitno in delo se je nadaljevalo.

◆ 6:21 — Kdo se je ločil »od nečistosti narodov«?

To bi lahko bili proseliti, ki so se vrnili skupaj z Židi, Samarijani, ki so takrat naseljevali deželo, ali celo židovski povratniki, ki jih je izpridil poganski vpliv. (Primerjaj Ezra 9:1.) Napredovanje Jehovinega pravega oboževanja v Jeruzalemu jih je očitno spodbudilo, da so v svojem življenju naredili potrebne spremembe.

Pouk za nas: Današnji krščanski starešine naj bi ravno tako iskali Jehovino vodstvo. On daje potreben vpogled, kadar se srečujemo z nasprotniki. (Psalm 32:8)

Ezra se vrne

Beri 7:1—8:36. Čas beži. V letu 468 pr. n. št. kralj Artakserks ugodi Ezri »v vseh prošnjah« in mu omogoči, da ponudi pomoč v Jeruzalemu. Kraljev ukaz je spodbujal vse voljne Žide, da se prav tako vrnejo, in podaril je zlato in srebro za vse potrebe pri Jehovini hiši. Ezra je pooblaščen, da postavi uradnike in sodnike, ki bodo zastopali tako Jehovin kot tudi kraljev zakon. Zaupanje v Jehovino podporo Ezra okrepi in tako odide na težavno potovanje. Ni zahteval vojaškega spremstva, da ne bi izgledalo, kot da mu primanjkuje vere v Jehovino zaščitno sposobnost. Z Božjo pomočjo so Židje varno prispeli.

◆ 7:1, 7, 11 — Kdo je bil ta Artakserks?

To je bil perzijski kralj Artakserks I. (Longimanus). V svojem 20. letu je dovolil, da se Nehemija vrne v Jeruzalem in ponovno zgradi njegove zidove in vrata. (Nehemija 2:1—8) Starodavni zgodovinarji pripisujejo to na splošno Artakserksovemu blagemu in radodarnemu razpoloženju oziroma nravi. Zaradi svojega velikega prispevka se v Ezri 6:14 vključuje med tiste, katerih ukazi so prispevali k dokončanju templja, čeprav je bila gradnja templja dokončana nekako 47 let prej. Bil je drugačen od Artakserksa, ki je oviral gradbena dela. (Ezra 4:7—23) To je bil Guamata, ki je vladal samo osem mesecev v letu 522 pr. n. št. »Artakserks« je očitno prestolski naziv ali titula.

Pouk za nas: Ezra je dober zgled za današnje Jehovine služabnike. Bil je spreten prepisovalec, ki je marljivo preučeval Božjo Besedo in vse zasluge pripisoval Najvišjemu in se je bolj zanimal za Jehovino slavo kot pa za svojo osebno varnost. (Ezra 7:27, 28; 8:21—23)

Očiščen narod

Beri 9:1—10:44. Ezra je kmalu spoznal, da se mnogi »niso ločili od ljudstev dežele po njih gnusobah«. Židje, vključno z duhovniki in leviti, so sklepali zakonske zveze s Kanaankami. Ezra je bil osupel. V molitvi je stvar predložil Jehovi, skrušeno je priznal napake naroda. Pod njegovim vodstvom se je ljudstvo pokesalo in se odločilo odpustiti tuje žene. Nečistost se je počistila v približno treh mesecih.

◆ 9:2 — Zakaj je bil takšen mešan zakon greh?

Predstavljal je grožnjo obnovitvi pravega oboževanja. (5. Mojzesova 7:3, 4) Te žene so bile nevernice, častile so idole. Poroka z njimi je lahko vodila do vsrkanja v okoliške poganske narode in čisto oboževanje bi lahko izginilo z zemlje.

◆ 10:3, 44 — Zakaj so bili tudi otroci teh žena odpuščeni?

Majhni otroci običajno potrebujejo svojo mamo. Poleg tega bi se zaradi otrok te odpuščene žene lahko vrnile. Čistemu oboževanju Jehove je morala biti dana prednost.

Pouk za nas: Podobno kot zvesti Židje Ezrinega časa, se Jehovine priče držijo Božjih meril glede sklepanja zakonske zveze. Razumejo, da se lahko poročijo »samo v Gospodu«. (1. Korinčanom 7:39)

Jehova je držal svojo obljubo glede obnove pravega oboževanja v starem Jeruzalemu. Podobno bo spolnil svojo obljubo o izvajanju čistega oboževanja po vsem svetu. (Habakuk 2:14) Boš ti med njegovimi častilci, ko bo veliki Bog, ki se drži svojih obljub, prinesel mir in srečo tej zemlji? (Psalm 37:10, 11; Razodetje 21:3, 4)