Pouk, kako se lotiti težav

MALO ljudi se je sploh kdaj moralo spoprijeti z vsemi problemi, ki jih je imel Job. V zelo kratkem času ga je potrla izguba njegovega bogastva in sredstev za preživljanje, tragična smrt vseh njegovih otrok in nazadnje zelo mučna bolezen. Izključen je bil iz družbe prijateljev in sorodnikov, njegova žena pa ga je nagovarjala, naj ,prekolne Boga in umre‘. (Job 2:9; 19:13, 14, EI)

Vendar je Job edinstven vir spodbude vsakomur, ki prestaja podobne težave. Pozitiven izid njegove preskušnje kaže, da vzdržljivost kljub težavam razveseljuje Jehovovo srce, kadar smo spodbujeni z resnično pobožno vdanostjo, ne pa z osebnimi koristmi. (Job, poglavja 1, 2; 42:10-17; Pregovori 27:11)

Poleg tega ta biblijska pripoved vsebuje dragocene lekcije, kako se lotiti težav. Daje sijajen zgled, kako naj se svetuje — in kako ne — nekomu, ki se srečuje s preskušnjami. Poleg tega nam to, kar je doživel Job, lahko pomaga, da se uravnovešeno odzovemo, kadar se moramo boriti z neugodnimi okoliščinami.

Lekcija o negativnem svetovanju

Izraz »Jobov tolažilec« je postal sinonim za osebo, ki namesto da v nesreči sočustvuje, težek položaj še poslabša. Toda kljub slovesu, ki so si ga Jobovi družabniki zasluženo pridobili, ne bi smeli domnevati, da so bili njihovi nagibi docela slabi. Do neke mere so v skladu s svojimi napačnimi pogledi mogoče želeli pomagati Jobu. Zakaj so bili neuspešni? Kako so postali orodje v rokah Satana, ki je bil odločen zlomiti Jobovo neoporečnost?

Ker so skoraj vse svoje nasvete temeljili na nepravilni domnevi, da trpljenje zadane samo tiste, ki grešijo. Elifaz je v svojem prvem govoru dejal: »Kdo je kdaj poginil nedolžen, kje so zatrli poštenjake? Kolikor sem videl jaz: tisti, ki orjejo krivico in sejejo nesrečo, jo tudi žanjejo« (Job 4:7, 8). Elifaz je zmotno mislil, da so nedolžni varni pred nesrečo. Sklepal je, da je Job, ker je bil v hudih težavah, moral grešiti proti Bogu.a Tudi Bildad in Zofar sta vztrajala, naj se Job pokesa za svoje grehe. (Job 8:5, 6; 11:13-15)

Poleg tega so Jobu njegovi trije družabniki vzeli pogum z izražanjem osebnih idej namesto božanske modrosti. Elifaz je šel celo tako daleč, da je rekel, da Bog »svojim služabnikom ne zaupa« ter da Jehovu ni zares pomembno, ali Job je pravičen ali ni (Job 4:18; 22:2, 3, EI). Težko si je predstavljati bolj nespodbudno — ali bolj neresnično — pripombo od te. Zato ni presenetljivo, da je Jehova kasneje Elifaza in njegova družabnika oštel za to bogokletstvo. Rekel je: »Niste govorili o meni pravega« (Job 42:7). Toda najbolj razdiralna trditev šele pride.

Nazadnje je Elifaz šel do konca in začel kar naravnost obtoževati. Ker ni mogel iz Joba izvleči priznanja krivde, se je zatekel k izmišljevanju grehov, za katere je domneval, da jih je Job moral storiti. »Ali ni velika tvoja hudobnost in krivic tvojih ni li brez konca?« je vprašal Elifaz. »Brate svoje si rubil brez vzroka in polunagim si slekel obleko. Utrujenega nisi napojil z vodo in lačnemu si odrekel kruh.« (Job 22:5-7) Te obtožbe so bile popolnoma neutemeljene. Jehova sam je Joba opisal kot »popolnega in poštenega« moža (Job 1:8).

Kako se je Job odzval na te napade na njegovo osebno neoporečnost? Razumljivo je, da so ga zagrenili in pobili, toda bil je bolj kot kdaj prej odločen, da dokaže neresničnost obtožb. Pravzaprav se je tako zatopil v zagovarjanje samega sebe, da je nekako začel kriviti Jehova za svoj težavni položaj (Job 6:4; 9:16-18; 16:11, 12). Resnična sporna vprašanja so bila spregledana in pogovor je postal nepomembno razpravljanje o tem, ali Job je pravičen mož ali ni. Kaj se kristjani lahko naučijo iz te svetovalske polomije?

1. Ljubeč kristjan ne domneva že takoj na začetku, da si je brat za svoje probleme sam kriv. Ostra kritika preteklih napak — bodisi resničnih ali umišljenih — lahko osebi, ki se bojuje, da gre naprej, vzame ves pogum. Potrta duša potrebuje »tolažbo« in ne graje (1. Tesaloničanom 5:14, EI). Jehova želi nadzornike, ki ,bodo kakor zavetje pred vetrom‘, in ne ,sitnih tolažnikov‘ (Izaija 32:2; Job 16:2).

2. Nikoli ne bi smeli obtoževati brez jasnih dokazov. Nepotrjene govorice ali domneve — kot te Elifazove — niso razumna podlaga za grajanje. Če na primer starešina krivo obtoži, verjetno lahko izgubi verodostojnost in povzroči čustven pritisk. Kako se je Job počutil, ko je moral poslušati takšne zgrešene nasvete? Svoji bolečini je dal prosto pot s posmehljivim vzklikom: »Kako lepo si podprl šibkega!« (Job 26:2). Skrben nadzornik problema ne bo še poslabšal, ampak bo ,dvignil omagujoče roke‘ (Hebrejcem 12:12).

3. Nasvet naj bi temeljil na Božji Besedi in ne na osebnih zamislih. Dokazi Jobovih družabnikov so bili oboje: napačni in razdiralni. Namesto da bi Joba pritegnili k Jehovu, so ga navedli k razmišljanju, da ga ovira ločuje od njegovega nebeškega Očeta (Job 19:2, 6, 8). Po drugi strani pa spretna uporaba Biblije lahko postavi stvari na pravo mesto, druge okrepi ter ponudi resnično tolažbo (Lukež 24:32; Rimljanom 15:4; 2. Timoteju 3:16; 4:2).

Knjiga o Jobu kristjanom pomaga opaziti in razumeti določene pasti, ravno tako pa uči, kako učinkovito svetovati.

Kako svetovati

Elihujevo svetovanje se je tako po vsebini kakor po načinu ravnanja z Jobom popolnoma razlikovalo od svetovanja Jobovih treh družabnikov. Uporabil je Jobovo ime in z njim govoril kot s prijateljem, ne pa kot da bi bil njegov sodnik. »Sedaj pa, o Job, prosim, poslušaj govore moje in sprejmi v ušesa vse besede moje. Glej, Boga mogočnega sem stvar kakor ti, iz ila sem narejen tudi jaz.« (Job 33:1, 6) Ravno tako je Joba hitro pohvalil za njegovo pošteno ravnanje. »Veselim se tvoje pravičnosti,« ga je pomiril (Job 33:32, NW). Elihu pa je bil, poleg tega prijaznega načina svetovanja, uspešen še iz drugih razlogov.

Ker je potrpežljivo čakal, dokler drugi niso prenehali govoriti, je bil bolj zmožen razumeti sporna vprašanja, preden je dal nasvet. Vzemimo, da je Job bil pravičen mož. Ali bi ga Jehova kaznoval? Elihu je vzkliknil: »Daleč bodi krivičnost od Boga silnega in od Vsemogočnega nepravičnost! Ne odvrača oči svojih od pravičnih« (Job 34:10; 36:7).

Je bila Jobova pravičnost zares glavno sporno vprašanje? Elihu je Joba opozoril na neuravnoteženo gledišče. »Rekel si: ,Pravičnost moja je večja nego Boga mogočnega,‘« je pojasnil. »Ozri se proti nebu in glej in ogleduj nebeški obok [oblake, EI] — višji je nego ti.« (Job 35:2, 5) Prav tako, kakor so oblaki precej višje od nas, so Jehovova pota višja od naših. Mi nismo v stanju, da bi sodili način, kako on ureja stvari. »Zato se ga boje ljudje; on se ne ozira na nikogar, kakorkoli je modrega srca,« je sklenil Elihu. (Job 37:24; Izaija 55:9)

Elihujev razumni nasvet je Joba pripravil na poznejše Jehovovo poučevanje. Pravzaprav obstaja očitna vzporednica med Elihujevim pregledom ,čudovitih del Boga mogočnega‘ v 37. poglavju in Jehovovimi lastnimi besedami, zapisanimi od 38. do 41. poglavja. Očitno je Elihu na stvari gledal z Jehovovega gledišča (Job 37:14). Kako lahko kristjani posnemajo Elihujev odlični zgled?

Še posebej nadzorniki morajo tako kakor Elihu biti sočutni in prijazni, spominjajoč se, da so tudi oni nepopolni. Zaželjeno je, da pazljivo poslušajo, da bi izvedeli vsa ustrezna dejstva in razumeli glavna vprašanja, preden dajo nasvet (Pregovori 18:13). Nadalje z uporabo Biblije in svetopisemskih publikacij zagotovijo, da prevladuje Jehovovo gledišče (Rimljanom 3:4).

Jobova knjiga pa poleg tega, da daje praktične nasvete za starešine, tudi uči, kako naj se uravnoteženo spoprimemo s težavami.

Nezaželjeni načini odzivanja v neugodnih okoliščinah

Ker je bil Job izčrpan zaradi svojega trpljenja in prizadet od svojih lažnih tolažilcev, je postal zagrenjen in obupan. »Izgine naj dan, ki sem v njem bil rojen. Duši moji se gnusi življenje,« je zaječal. (Job 3:3; 10:1) Ne vedoč, da je krivec Satan, je domneval, da njegove nadloge povzroča Bog. Videti je bilo tako krivično, da mora on — pravičen mož—trpeti (Job 23:10, 11; 27:2; 30:20, 21)! Takšno vedenje je Joba zaslepilo za drugačna razmišljanja in ga navedlo na presojanje Božjega ravnanja s človeštvom. Jehova ga je vprašal: »Hočeš li celo ovreči mojo pravico, mene li obsoditi, da bodeš ti pravičen?« (Job 40:8).

Mogoče je naš takojšnji odziv, ko se srečamo s težavo, občutek, da smo kaznovani, kakršen je bil očitno Jobov. Običajni odgovor je vprašanje: »Zakaj jaz? Zakaj lahko drugi — ki so slabši od mene—uživajo življenje razmeroma brez težav?« To so negativne misli, ki pa se jim s premišljevanjem o Božji Besedi lahko upremo.

V primerjavi z Jobom mi razumemo najvažnejša sporna vprašanja, ki so vpletena. Vemo, da Satan »hodi kakor rjoveč lev okrog in išče, koga bi pogoltnil« (1. Petrov 5:8). Kot nam odkriva Jobova knjiga, bi se Hudič veselil, če bi zlomil našo neoporečnost, s tem da nam povzroča težave. Odločen je, da dokaže resničnost svoje trditve, da smo Priče Jehovu samo v dobrem času (Job 1:9-11; 2:3-5). Ali bomo imeli pogum, da bomo podprli Jehovovo suverenost, in tako dokazali, da je Hudič lažnik?

Zgledi Jezusa in številnih drugih zvestih Jehovovih služabnikov pokažejo, da je neka oblika trpljenja v tej stvarnosti skoraj neizogibna. Jezus je dejal, da morajo biti njegovi sledilci pripravljeni, da ,vzamejo nase svoj križ [mučilni kol, NW]‘, če ga želijo posnemati (Lukež 9:23, NW). Naš osebni »mučilni kol« je lahko en ali več problemov, ki jih je prenašal Job — bolezen, smrt ljubljenih, gospodarska stiska ali nasprotovanje nevernikov. S kakršnokoli težavo pa se mogoče srečujemo, obstaja pozitivna plat. Na naše okoliščine lahko gledamo kot na priložnost, da dokažemo našo vztrajnost in neomajno zvestobo Jehovu (Jakob 1:2, 3).

Tako so se odzvali Jezusovi apostoli. Kmalu po binkoštih so bili zaradi oznanjevanja o Jezusu bičani. Vendar so, namesto da bi bili preplašeni, ,veseli‘ nadaljevali svojo pot. Niso bili radostni zaradi samega trpljenja, ampak zato, ker »so bili spoznani za vredne, trpeti sramoto za ime njegovo [Kristusovo]«. (Dejanja apostolov 5:40, 41)

Seveda nas vse težave ne zadenejo zaradi tega, ker služimo Jehovu. Naše probleme si lahko — vsaj do določene mere — povzročimo sami. Mogoče preživljamo problem, za katerega nismo sami krivi in je vplival na naše duhovno ravnotežje. Kakršnokoli je stanje, ponižno vedenje, kakršno je bilo Jobovo, nam bo omogočilo, da bomo opazili, kje so bile storjene napake. Job je Jehovu priznal: ,Govoril sem, česar nisem razumel‘ (Job 42:3). Kdor tako spozna svoje napake, se bo v prihodnosti verjetneje ognil podobnih težav. Kot pravi pregovor: »Razumni vidi hudo ter se skrije« (Pregovori 22:3).

In kar je še pomembnejše, Jobova knjiga nas spomni, da naši problemi ne bodo večno trajali. Biblija pove: »Blagrujemo tiste, ki so bili stanovitni v trpljenju. O stanovitnosti Jobovi ste čuli in konec Gospodov [Jehovov, NW] ste videli; kajti bogat v usmiljenju je Gospod [Jehova, NW] in milosrčen« (Jakob 5:11). Lahko smo prepričani, da bo Jehova prav tako nagradil zvestobo svojih današnjih služabnikov.

Poleg tega se veselimo časa, ko bodo vsakršni problemi — »prvo«—minili (Razodetje 21:4). Dokler ne pride ta dan, nam je Jobova knjiga kot dragocen vodnik, ki nam lahko pomaga modro in pogumno se spoprijeti s problemi.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 28]

»Ogleduj nebeški obok [oblake, EI] — višji je nego ti.« Elihu je tako pomagal Jobu razumeti, da so Božja pota višja od človeških.