Vedno vrzite svoje breme na Jehova
DANES se mnogi zaradi bremen čutijo strte. Gospodarske stiske, boleči družinski problemi, zdravstvene težave, bolečine in trpljenje, ki jih povzročata zatiranje in tiranstvo, ter množica drugih tegob so obešene na njihovem vratu kakor mlinski kamen. Poleg teh zunanjih pritiskov pa nekatere zaradi lastnih nepopolnosti tlači še občutek osebne brezvrednosti in neuspeha. Mnoge mika, da bi boj povsem opustili. Kako se lahko s tem spoprimete, ko so bremena videti pretežka?
Izraelski kralj David je nekoč mislil, da je pritisk že skoraj prehud. Glede na 55. psalm je bil zelo razburjen zaradi pritiskov in mržnje sovražnikov. Močno ga je bolelo srce in bal se je. V svoji bridkosti je lahko le ječal. (Psalm 55:2, 5, 17) Toda kljub vsej tej stiski je našel način, kako se s tem spoprijeti. In kaj je naredil? Poiskal je pomoč pri Bogu. Vsem, ki morda čutijo, kakor je čutil on, je svetoval: »Vrzi na GOSPODA [Jehova, NW] breme svoje.« (Psalm 55:22)
Kaj je mislil z besedami ‚vrzi na Jehova breme svoje‘? Ali to pomeni, da se preprosto približamo Jehovu v molitvi in mu povemo, kako smo zaskrbljeni? Ali pa lahko sami kaj naredimo in tako pripomoremo k ublažitvi tega položaja? Kaj, če se imamo za preveč nevredne, da bi se Jehovu približali? Kaj je David mislil, lahko ugotovimo, če pregledamo nekaj doživljajev, ki se jih je živo spomnil, ko je zapisoval te besede.
Delajte z Jehovovo močjo
Se spomnite, kako je Goliat izraelskim bojevnikom vlil strah v srce? Ta mož jih je ustrahoval s svojo orjaškostjo, saj je bil visok preko 2,7 metra. (1. Samuelova 17:4–11, 24) Toda David se ni bal. Zakaj? Ker z Goliatom ni skušal opraviti s svojo lastno močjo. Odkar je bil maziljen za bodočega izraelskega kralja, je Božjemu duhu dovolil, da ga usmerja in krepča pri vsem, kar je počel. (1. Samuelova 16:13) Zato je Goliatu rekel: »Jaz grem k tebi v imenu GOSPODA [Jehova, NW] nad vojskami, Boga vojnih vrst Izraelovih, ki si jih sramotil. Današnji dan te GOSPOD izda v roko mojo.« (1. Samuelova 17:45, 46) David je bil vešč pračar, vendar lahko smo prepričani, da je kamen, ki ga je zalučal proti Goliatu, vodil Jehovov duh in ga naredil smrtonosnejšega. (1. Samuelova 17:48–51)
David se je s tem velikanskim izzivom spoprijel in ker je zaupal, da ga bo Bog podpiral in okrepil, je izšel kot zmagovalec. Z Bogom je bil razvil dober, zaupljiv odnos, katerega je nedvomno okrepilo tudi to, kako je Jehova reševal Davida v preteklosti. (1. Samuelova 17:34–37) Tudi vi lahko, kakor David, ohranite močen osebni odnos z Jehovom in popolnoma zaupate njegovi zmožnosti in pripravljenosti, da vas okrepi in podpira v vseh okoliščinah. (Psalm 34:7, 8)
Naredite, kar morete, da problem rešite
Toda kot kaže 55. psalm, to ne pomeni, da trenutkov hude bolečine, zaskrbljenosti in celo strahu nikoli ne bomo imeli. Davida je na primer nekaj let po tem neustrašnem prikazu zaupanja v Jehova obšel velik strah pred sovražniki. Kralj Savel mu ni bil več naklonjen in David je moral bežati za svoje življenje. Poskusite si predstavljati, kako je to moralo zbegati njegove občutke in kakšna vprašanja glede izpolnitve Jehovovega namena so se v njegovih mislih ob tem morala porajati! Navsezadnje je bil maziljen za bodočega izraelskega kralja, pa vendar je bil tu, v pustinji, in je moral preživeti kot ubežnik, preganjan kakor divja žival. Skušal je najti zavetje v mestu Gat, Goliatovem domačem kraju, a so ga prepoznali. In kakšen je bil rezultat? Poročilo pravi, da ‚se je silno zbal‘. (1. Samuelova 21:10–12)
Vendar David ni dovolil, da bi mu strah in huda zaskrbljenost preprečila iskanje pomoči pri Jehovu. V štiriintridesetem psalmu (bil je napisan po tem doživetju) je dejal: »Iskal sem GOSPODA [Jehova, NW], in mi je odgovoril, in iz vseh strahov mojih me je rešil. Ta ubožec je klical, in GOSPOD je uslišal, in rešil ga je iz vseh stisk njegovih.« (Psalm 34:4, 6)
Jehova ga je seveda podpiral. Toda upoštevajte, da David ni kar sede čakal na Jehovovo rešitev. Uvidel je, da mora narediti, kar je pač v teh okoliščinah lahko, da bi izšel iz mučnega položaja. Spoznal je, da ga Jehovova roka rešuje, vendar je tudi sam ukrepal, tako da je hlinil blaznost, zato ga gatski kralj ni ubil. (1. Samuelova 21:14–22:1) Tudi mi moramo narediti vse, kar lahko, da bi bili bremenom kos, namesto da samo čakamo na Jehovovo rešitev. (Jakob 1:5, 6; 2:26)
Ne pridajajte svojim bremenom
David je pozneje v življenju dobil še eno, bolečo lekcijo. Kakšno? Da včasih sami pridajamo lastnim bremenom. Po zmagi nad Filistejci se je odločil, da preseli skrinjo zaveze v Jeruzalem, in tedaj se je nekaj zalomilo. Zgodovinska pripoved nam pove: »In vstane David ter gre z vsem ljudstvom, kar ga je bilo pri njem, iz Baale Judove, da prinese odondod skrinjo Božjo [. . .]. In postavili so skrinjo Božjo na nov voz [. . .]. Uza in Ahio, sinova Abinadabova, sta vodila novi voz.« (2. Samuelova 6:2, 3)
Z vozom peljati skrinjo je bila kršitev vseh navodil, ki jih je o tem dal Jehova. Jasno je rekel, da bi samo pooblaščeni prenašalci, kahatski leviti, morali z uporabo drogov, nameščenih skozi obroče, vgrajene v skrinjo, le-to nositi na svojih ramenih. (2. Mojzesova 25:13, 14; 4. Mojzesova 4:15, 19; 7:7–9) Prezrtje teh navodil je prineslo nesrečo. Ko se je voz zaradi živine, ki ga je vlekla, skoraj prevrnil, je Uza, verjetno levit, zagotovo pa ne duhovnik, posegel za skrinjo, da bi jo pridržal, in Jehova ga je zaradi njegove nespoštljivosti udaril, da je padel. (2. Samuelova 6:6, 7)
David je kot kralj moral za to nositi določeno odgovornost. Njegov odziv kaže, da se celo tisti, ki so v dobrem odnosu z Jehovom, lahko tu in tam v skušnjavskih razmerah slabo odzovejo. David se je najprej razjezil. Zatem prestrašil. (2. Samuelova 6:8, 9, NW) Njegov zaupni odnos z Jehovom je bil resno preskušen. To je bil dogodek, ko ob neupoštevanju Jehovovih zapovedi svojega bremena na videz ni mogel vreči nanj. Se kdaj to zgodi tudi nam? Ali kdaj krivimo Jehova za nastale probleme, ker smo prezrli njegova navodila? (Pregovori 19:3)
Spoprijemati se z bremenom krivde
Pozneje si je David ustvaril gromozansko breme krivde s tem, da je hudo grešil proti Jehovovim moralnim smernicam. Tokrat je odklonil odgovornost, da svoje može popelje v bitko. Ko so ti odšli v boj, je on ostal v Jeruzalemu. To je povzročilo resne težave. (2. Samuelova 11:1)
Kralj David je opazoval lepo Batsebo, ko se je kopala. Z njo se je zapletel v nemoralo in zanosila je. (2. Samuelova 11:2–5) Pogrešek je skušal prikriti, zato je uredil, da se je njen mož Urija vrnil z bojišča v Jeruzalem. Ta s svojo ženo ni hotel imeti zakonskih odnosov, medtem ko je bil Izrael v vojni. (2. Samuelova 11:6–11) Tedaj se je David, da bi prikril svoj greh, zatekel k zlobnim in nepoštenim sredstvom. Uredil je, da so se Urijevi sobojevniki od njega umaknili, ko je bil v boju v ranljivem položaju, zaradi česar je bil ubit. Ostuden, resen greh! (2. Samuelova 11:12–17)
Seveda je bil David čez čas poklican na odgovor in razkrinkan. (2. Samuelova 12:7–12) Poskusite si predstavljati breme žalosti in krivde, ki ga je moral občutiti, ko se je zavedel strahote tega, kar je naredil iz strasti. Morda ga je preplavil lasten občutek neuspeha, še posebej ker je bil verjetno čustven, občutljiv človek. Najbrž se je počutil popolnoma brezvrednega!
Toda David je svojo napako hitro priznal in se preroku Natanu spovedal: »Grešil sem zoper GOSPODA [Jehova, NW].« (2. Samuelova 12:13) Enainpetdeseti psalm nam pove, kako se je počutil in kako je Boga Jehova milo prosil, naj ga očisti in mu odpusti. Molil je: »Čisto me operi krivice moje in greha mojega me očisti. Kajti pregrehe svoje spoznavam in greh moj mi je vedno pred očmi.« (Psalm 51:2, 3) Ker se je resnično kesal, je lahko obnovil svoj močen, oseben odnos z Jehovom. David se ni ukvarjal s pekočo vestjo in občutkom brezvrednosti. Svoje breme je vrgel na Jehova tako, da je ponižno priznal svojo krivdo, se iskreno pokesal in goreče molil za odpuščanje. Ponovno si je pridobil Božjo naklonjenost. (Psalm 51:7–12, 15–19)
Spoprijemati se z izdajstvom
To nas privede do epizode, ki je Davida spodbudila, da je napisal 55. psalm. Bil je zelo čustveno napet. »Srce se mi krči v životu,« je pisal, »in smrtni strahovi so me obšli.« (Psalm 55:4) Kaj je povzročilo to bolečino? Absalom, Davidov sin, je načrtoval prevzetje njegovega kraljstva. (2. Samuelova 15:1–6) Prenašati izdajstvo lastnega sina je bilo dovolj težko, vse pa je še otežilo to, da se je njegov svetovalec, človek po imenu Ahitofel, ki mu je David najbolj zaupal, pridružil zaroti. Opisan je v Psalmu 55:12–14. Zaradi zarote in izdajstva je David moral zbežati iz Jeruzalema. (2. Samuelova 15:13, 14) Kakšno trpljenje mu je to moralo povzročiti!
Še vedno pa ni dovolil, da bi močno čustvo in žalost oslabila njegovo zaupanje in trdno prepričanost v Jehova. Molil je k njemu, naj zarotnikom prekriža načrte. (2. Samuelova 15:30, 31) Ponovno pa vidimo, da David ni le pasivno čakal, da Jehova opravi vse delo. Takoj ko se je ponudila priložnost, je naredil, kar je mogel, da bi se bojeval proti tej zaroti. Poslal je Husaja, drugega svojih svetovalcev, nazaj v Jeruzalem. Ta naj bi hlinil, da se je zaroti pridružil, čeprav je v resnici odšel, da bi jo spodkopal. (2. Samuelova 15:32–34) Načrt je z Jehovovo pomočjo uspel. Husaj je pridobil dovolj časa, da je David ponovno zbral svoje vrste in se organiziral za samoobrambo. (2. Samuelova 17:14)
Kako je David vse svoje življenje moral ceniti Jehovovo zaščitno skrb, kot tudi njegovo potrpežljivost in pripravljenost odpuščati! (Psalm 34:18, 19; 51:17) Zato nas s trdno prepričanostjo spodbuja, naj se v naših časih gorja obračamo po pomoč k Jehovu, naj ‚vržemo svoje breme na Jehova‘. (Primerjaj 1. Petrov 5:6, 7.)
Zgradite in ohranite trden, zaupen odnos z Jehovom
Kako si pridobimo tak odnos z Jehovom, kot ga je imel David, odnos, kakršen mu je pomagal ob velikih preskušnjah in stiskah? Zgradimo ga lahko, če smo marljivi učenci Božje Besede, Biblije. Jehovu dovolimo, da nas poučuje o svojih zakonih, načelih in osebnosti. (Psalm 19:7–11) Ko globoko premišljujemo o Božji Besedi, se mu vedno bolj bližamo in učimo brezpogojno mu zaupati. (Psalm 143:1–5) Ta odnos poglabljamo in krepimo, ko se družimo s sočastilci, da bi nas Jehova naprej učil. (Psalm 122:1–4) Jačamo ga še s srčno molitvijo. (Psalm 55:1)
Res je, David je bil, kakor mi, včasih »na tleh«, ko njegov odnos z Jehovom ni bil tako trden, kot bi moral biti. Pritisk nas lahko navede, da ‚ravnamo brezumno‘. (Propovednik 7:7, NW) Vendar Jehova vidi, kaj se dogaja, in ve, kaj je v našem srcu. (Propovednik 4:1; 5:8) Zelo se moramo truditi, da bi ohranili trden odnos z Jehovom. Potem se lahko, ne glede na to, kakšna bremena bi morali nositi, zanesemo na Jehova, da nas bo rešil pritiska ali pa nam dal moč, da bomo položaju kos. (Filipljanom 4:6, 7, 13) Gre za to, da ostanemo Jehovu blizu. Ko je David tako ravnal, je bil popolnoma varen.
Zato David pravi, da kakršne koli že so vaše razmere, vedno vrzite svoje breme na Jehova. Potem bomo doživeli uresničenje obljube: »On te bo podpiral; nikdar ne pripusti, da omahne pravičnik.« (Psalm 55:22)