Blaginja lahko preizkusi tvojo vero

BLAGINJA lahko preizkusi vero pravičnega in poštenega človeka. Če stremimo za gmotno blaginjo, nas lahko to spravi ob vero (1. Timoteju 6:9, 10). Vendar lahko blaginja preizkusi našo vero še drugače. Ko kdo upravičeno ugotavlja, da mnogi nepošteno prihajajo do gmotne blaginje, medtem ko mora on trpeti, ga morda to navede, da prične živeti brezbožno. Tako so se celo nekateri Jehovovi služabniki pričeli vpraševati, ali je res vredno živeti pošteno in pravično.

To se je med vladavino izraelskega kralja Davida zgodilo tudi levitskemu glasbeniku Asafu. Asaf je sestavil psalme, ki so jih peli pri javnem bogočastju. Skupaj s Hemanom in Jedutunom je prerokoval ter z glasbeno spremljavo hvalil in slavil Boga Jehova (1. letopisov 25:1; 2. letopisov 29:30). Čeprav je Asaf imel toliko prednosti, 73. psalm odkriva, da je bila gmotna blaginja hudobnežev velika preizkušnja za njegovo vero.

Asafovo nevarno razmišljanje

»Zares dober je Bog do Izraela, do tistih, ki so čisti v srcu. Toda jaz — moje noge so se skoraj spotaknile, moji koraki so malodane spodrsnili.« (Psalm 73:1, 2, J. Krašovec) S temi besedami je Asaf priznal, da je bil Jehova dober z izraelskim narodom. To je še posebej veljalo za tiste, ki so bili »čisti v srcu«, saj so želeli biti izključno vdani Bogu, hoteli so pripomoči k posvetitvi njegovega svetega imena. Če tudi mi mislimo tako, bomo blagrovali Jehova, o njem bomo lepo govorili, čeprav nam še zdaleč ni vseeno, ko vidimo, v kakšni blaginji živijo hudobneži (Psalm 145:1, 2).

Čeprav se je Asaf zavedal Jehovove dobrote, je skoraj skrenil s poti pravičnosti. Kot da bi mu med napornim maratonom spodrsnilo na ledu. Zakaj mu je vera tako oslabela? Takole pojasnjuje: »Kajti razvnemal [zavidal, NW] sem se nad bahači, ko sem videl, kako krivičniki uspevajo. Njih ne zadevajo bridkosti, njihovo telo je zdravo in rejeno. Ne poznajo muk kakor smrtniki, ne tepejo jih človeške nadloge.« (Psalm 73:3-5, JK)

Asaf je nepoštenim ljudem zavidal zaradi njihove gmotne blaginje. Zdelo se mu je, da živijo brezskrbno in uspevajo, čeprav so se obogatili z goljufijami (primerjaj Psalm 37:1). Kljub svojim hudobnim dejanjem so bili na videz varni. Zdelo se mu je, da bodo umrli, ne da bi okusili bridkosti strašne smrtne bolečine! Nekateri od njih so umrli v miru, samozavestni, ne zavedajoč se svojih duhovnih potreb (Matej 5:3, NW). Po drugi strani pa so nekateri Božji služabniki trpeli v bolezenskih mukah ter na koncu umrli, vendar jih je Bog podpiral. Ti imajo čudovito upanje na vstajenje (Psalm 43:1-3; Janez 5:28, 29).

Mnogi hudobneži nimajo nikakršnih zdravstvenih težav, ki bi jim onemogočale, da bi uživali v obilici hrane. »Njihovo telo je . . . rejeno,« trebuh jim visi čez pas. Poleg tega »ne poznajo muk kakor smrtniki«, saj se jim v nasprotju z večino ljudi ni potrebno boriti, da bi prišli do osnovnih stvari za življenje. Asaf je sklenil, da hudobneže »ne tepejo . . . človeške nadloge«. Še posebej to velja zato, ker se izognejo preizkušenj, ki jih morajo preživljati bogovdani ljudje, ker se sredi Satanovega hudobnega sveta držijo Jehovovih pravičnih načel (1. Janezov 5:19).

Ker hudobneži uspevajo, je Asaf zanje rekel: »Zato je ošabnost njihova ogrlica, pokriva jih obleka nasilja. Njihove oči so nabreknile zaradi maščobe, v njihovih srcih prekipevajo domišljije. Posmehujejo se in govorijo hudobno, zviška grozijo z zatiranjem. Svoja usta postavljajo v nebesa, njihov jezik teka po zemlji.« (Psalm 73:6-9, JK)

Hudobnežem je ošabnost njihova »ogrlica«, njihova nasilna dejanja so tako številna, da jih ,pokriva obleka nasilja‘. Ker hočejo doseči svoje, druge strahujejo. Oči hudobnih niso udrte zaradi podhranjenosti, marveč »so nabreknile zaradi maščobe«, izstopile so jim zaradi njihove debelosti, ki dokazuje njihovo požrešnost (Pregovori 23:20). Njihove spletke so tako uspešne, da so celo prekosile domišljije v njihovih srcih. Ponosno in »zviška« govorijo o svojih prevarah. Medtem ko ,postavljajo svoja usta v nebesa, njihov jezik teka po zemlji‘! Ker ne spoštujejo ničesar ne v nebesih ne na zemlji, sramotijo Boga in klevetajo ljudi.

Očitno Asaf ni bil edini, na katerega je negativno vplivalo to, kar je videl, saj je rekel: »Zato se [moje, EI] ljudstvo obrača nanje in si zajema obilne vode. Govorijo: ,Kako bi Bog mogel videti? Ima Najvišji vednost?‘ « (Psalm 73:10, 11, JK) Hebrejsko besedilo morda pomeni, da ker hudobneži navidez uspevajo, so jih nekateri izmed Božjega ljudstva pričeli posnemati ter so končali pri istem kot razuzdanec, ki govori: ,Bog ne ve, kaj se dogaja, zato ne bo ukrepal proti razuzdanosti.‘ Po drugi strani pa se pravičen in pošten človek počuti, kot da je spil grenak napoj, ko vidi, kako pokvarjeni ljudje navidez nekaznovano živijo razuzdano, zato sprašuje: ,Kako lahko Bog dopušča takšne stvari? Ali ne vidi, kaj se dogaja?‘

Ko Asaf primerja svoje razmere z razmerami hudobnežev, pravi: »Glej, takšni so krivičniki, vedno si brez skrbi kopičijo bogastvo. Zares, zaman sem obvaroval srce čisto in si roke umival z nedolžnostjo. Saj me ves dan tepejo nadloge, vsako jutro me zadene kazen. (Psalm 73:12-14, JK) Asaf je menil, da mu prav nič ne koristi, če živi pošteno in pravično. Hudobneži uspevajo, ker si najbrž z goljufijami »kopičijo bogastvo«. Zdi se, da se izognejo kazni tudi za svoje najhujše grehe, medtem ko Asafa »ves dan tepejo nadloge«, od jutra, ko se zbudi, pa do večera, ko leže k počitku. Asaf meni, da ga Jehova kara vsako jutro. Ker se mu to ne zdi pošteno, je to preizkušnja za njegovo vero.

Pričeti razmišljati drugače

Končno Asaf uvidi, da je narobe razmišljal, zato izjavi: »Ako bi bil jaz rekel: Govoril bom istotako, glej, nezvest bi bil rodu tvojih otrok. Tedaj sem premišljal, da bi to razumel, a pretežavno je bilo očem mojim. Dokler nisem stopil v svetišča Boga mogočnega in zagledal njih konca. Zares, na [s]polzka tla si jih postavil, treščiš jih, da bodo v podrtine. Kako so hipoma opustošeni, konec jih je, poginili so v grozah! So kakor sanje, ko se je zbudil kdo; tako, Gospod, ko se zbudiš, uničiš njih podobo.« (Psalm 73:15-20)

Dobro da se Asaf ni pritoževal na glas, da ni javno govoril, da zaman služi Jehovu, saj bi to morda vzelo pogum članom njegove družine častilcev, morda bi oslabilo njihovo vero. Kako dobro je, da smo tiho in ravnamo tako kot Asaf! Da bi videl, zakaj se hudobneži izmuznejo s hudobijami, medtem ko pravični in pošteni trpijo, je odšel v Božje svetišče. To okolje je Asafu omogočilo, da je lahko med Jehovovimi častilci v miru razmišljal. Svoje mnenje je spremenil. Če smo torej danes osupli nad tem, kar vidimo, si, namesto da se osamimo, prav tako skušajmo odgovoriti na svoja vprašanja v družbi Božjega ljudstva (Pregovori 18:1).

Asaf je spoznal, da je Bog postavil hudobneže na ,spolzka tla‘. Ker se njihovo življenje vrti okrog gmotnih dobrin, so v nevarnosti, da doživijo nenadni polom. Nazadnje jih bo v starosti doletela smrt in njihovo nepošteno pridobljeno bogastvo jim ne bo moglo podaljšati življenja (Psalm 49:6-12). Njihova blaginja je kot hitro minevajoče sanje. Morda jim pravica le stopi na prste, preden se postarajo, saj žanjejo, kar so posejali (Galatom 6:7). Ker so obrnili hrbet Edinemu, ki bi jim lahko pomagal, so brez pomoči in brez upanja. Ko bo Jehova ukrepal proti njim, bo na njihovo »podobo« — na njihov sijaj in položaj — gledal z zaničevanjem.

Pazi, kako se odzoveš

Ker se Asaf ni prav odzval na to, kar je videl, je priznal: »Ko se mi je grenkobe polnilo srce in me je bodlo v ledicah mojih, tedaj sem bil brezpameten in nisem vedel ničesar, kakor živina sem bil pred teboj. A vendar sem vedno s teboj, ker si me prijel za desnico mojo. Po svetu svojem me boš vodil in naposled sprejel v slavo.« (Psalm 73:21-24)

Premišljevanje o gmotni blaginji hudobnežev ter o trpljenju pravičnih in poštenih, lahko človeka zagreni. Asafa je močno bolelo v njegovi notranjosti — v njegovih ledvicah —, ker se je razhudil nad takšnim stanjem. Jehova je menil, da je Asaf postal podoben nerazumni živali, ki se ravna po svojih čutih. Vendar je Asaf bil ,vedno z Bogom, ki ga je prijel za desnico‘. Če zmotno razmišljamo, vendar iščemo nasvet pri Jehovu, tako kot ga je iskal Asaf, nas bo Bog prijel za roko, nas podprl in nas vodil (glej Jeremija 10:23). Samo če se bomo držali njegovih nasvetov, se nam obeta srečna prihodnost. Morda moramo nekaj časa trpeti ponižanje, vendar bo Jehova poskrbel za preobrat, nas »sprejel v slavo«, nas počastil.

Ker se je Asaf zavedal, da se mora zanesti na Jehova, je dodal: »Kdo bi mi bil v nebesih razen tebe? in če tebe imam, se ne veselim ničesar na zemlji. Najsi peša meso moje in srce moje — skala srca mojega in delež moj je Bog vekomaj. Ker glej, kateri so daleč od tebe, poginejo; pokončaš ga, kdorkoli se s prešeštvovanjem izneveri tebi. Jaz pa — dobro mi je, da sem blizu Boga; v Gospoda Jehovo stavim pribežališče svoje, da oznanjam vsa dela tvoja.« (Psalm 73:25-28)

Tako kot Asaf se tudi mi ne moremo opreti na nikogar drugega kot na Jehova, pri njem najdemo pravo zaščito in tolažbo (2. Korinčanom 1:3, 4). Namesto da hrepenimo po zemeljskem bogastvu, služimo Jehovu in si nabirajmo zaklade v nebesih (Matevž 6:19, 20). Najbolj smo veseli, če nam je naklonjen Jehova. Tudi če bi naše telo ali srce kaj zagrešila, nas bo on okrepil in nam dal trdno srce, tako da sredi težav ne bomo izgubili upanja in poguma. Zaupen odnos z Jehovom je neprecenljivo bogastvo. Če bomo ta odnos zanemarili, bomo bedno končali, tako kot vsi, ki ga zapustijo. Zato se tako kot Asaf zbližajmo z Bogom, ,vse svoje skrbi zvrnimo nanj‘ (1. Petrov 5:6, 7). To poživi našo duhovno blaginjo in nas spodbuja, da pripovedujemo drugim o Jehovovih čudovitih delih.

Ostanimo zvestovdani Jehovu

Asaf se je razburil, ker je videl kako hudobneži uspevajo v njegovi domovini Izraelu. Med Jehovovimi zvestovdanimi služabniki so bili »hudobneži«, ki so bili bahavi, oholi, nasilni, posmehljivi in goljufivi, poleg tega so zanikali, da Bog ve za njihova dejanja (Psalm 73:1-11). Kakšno svarilo! Če želimo ugajati Bogu Jehovu, se moramo izogibati ponosa, nasilja, posmehovanja in nepoštenosti. Tako kot Asaf bi morali vsi Jehovovi služabniki ,stopiti v svetišče Boga mogočnega‘, redno bi se morali zbirati z Njegovimi zvestovdanimi častilci. Zares, vsi, ki ljubijo Jehova, bi se morali zbližati z Bogom, se zanesti nanj, da jih bo podprl sredi trpljenja, neglede na to, kaj bi morda drugi rekli ali naredili (Psalm 73:12-28; 3. Janezov 1-10).

Res, gmotna blaginja hudobnežev lahko preizkusi našo vero, kot jo je že Asafu. Vendar lahko vzdržimo v tej preizkušnji, če osredinimo svoje življenje na Jehovovo službo. Če bomo tako ravnali, bomo nagrajeni, ,kajti Bog ni krivičen, da bi pozabil delo naše in ljubezen, ki smo jo pokazali do imena njegovega‘ (Hebrejcem 6:10). Naše preizkušnje bodo ,kratke in lahke‘ v primeri z našo nagrado (2. Korinčanom 4:17). Celo 70 ali 80 let trpljenja je kot dih naših ust, če jih primerjamo z večnim srečnim življenjem, ki ga Jehova obljublja svojim zvestovdanim služabnikom (Psalm 90:9, 10).

Nikoli ne dovolimo, da bi nas gmotna blaginja hudobnežev v nasprotju z našim trpljenjem za pravično stvar odvrnila od dokazovanja naše vere, sadu Božjega svetega duha (Galatom 5:22, 23; 1. Petrov 3:13, 14). Satanu bi ugajalo, če bi posnemali hudobne, ki pogosto uspevajo ravno zaradi svoje brezobzirnosti. Namesto tega počastimo Jehovovo ime s tem, da se upiramo skušnjavam, v katerih bi obrnili hrbet njegovim pravičnim načelom (Zefanija 2:3). Ne bodimo potrti zaradi uspeha hudobnežev, ker največ, kar lahko dosežejo, je le gmotna blaginja. Ali je to sploh kaj vredno? Ne moremo jo primerjati z duhovno blaginjo, ki jo uživajo tisti, ki dokazujejo svojo vero v Vrhovnega gospoda Jehova.