Mladi sprašujejo
Zakaj je opravljanje lahko škodljivo
»Oni [mladostniki] svoj čas preživljajo ob pohajkovanju in opravljanju.« (Sokrat, okrog leta 400 pr. n. š.)
‚ALI si že slišal, kaj je novega?‘ ‚Ali veš, da . . .?‘ ‚Počakaj, da slišiš tole!‘ ‚Ali ne boš nikomur povedal?‘ Tako se navadno pričnejo zaupne, vznemirljive, morda celo nenavadne novice o drugih, ki so najbolj znane kot opravljanje.
Podobno kot v Sokratovih dneh tudi danes mladi kaj radi opravljajo. Raziskovalci označujejo opravljanje za vsesplošni pojav, ki je prisoten v vseh rasah, starostnih skupinah in kulturah. Po besedah časopisa Journal of Communication opravljajo celo mali otroci in »to od trenutka, ko se naučijo govoriti in opazovati druge«.
Opravljanje je le ženska navada, kajne? Ni res. Raziskovalca Levin in Arluke sta razčlenila pogovore neke skupine študentov in študentk. In kakšen je bil rezultat? Moški so prav tako nagnjeni k opravljanju kot ženske!
Toda zakaj nas opravljanje tako privlači? Ali obstoja kak razlog za previdnost?
Opravljanje — dobronamerno, zlonamerno, nizkotno
Opravljanje je prazno govorjenje. Toda pozornost v glavnem ne velja stvarem, temveč človeškim slabostim, napakam, uspehom in neuspehom. Takšno govorjenje ni vedno le škodljivo ali zlonamerno. Navsezadnje se človek že po naravi zanima za druge. Biblija nas celo spodbuja, naj ‚ne gledamo samo nase, temveč tudi na druge‘. (Fil. 2:4, EI)
Če se zavedamo mej, lahko pomeni klepetanje zgolj izmenjavo koristnih informacij. Kako pa bi drugače izvedeli, da je gospa Kovačeva bolna in potrebuje nekoga za nakupovanje, ali da je Peter potrt, ker je izgubil službo, ali da se namerava Suzana preseliti? Prek javnih občil? Ne, največkrat izvemo to med sproščenim klepetanjem oziroma opravljanjem, če ga smemo tako poimenovati.
Grška beseda, ki se jo v Bibliji uporablja za opravljanje, izvira iz glagola, ki pomeni »govorno oziroma besedno prekipevanje«. (1. Tim. 5:13, EI; Priročnik grškega jezika avtorja Franza Passowa, 5. izdaja) To nas spomni na besede iz Pregovorov 10:19, (EI): »Pri mnogem govorjenju ni brez greha, kdor pa brzda svoje ustnice, je pameten.« Zlato pravilo za pogovarjanje se glasi: Najprej pomisli, nato govori!
Meja med nedolžnim in škodljivim opravljanjem je včasih komaj opazna. Od opazke, da Peter ne dela več v supermarketu, do trditve, da pač ne vzdrži dolgo na nobenem delovnem mestu - kar pa že meji na obrekovanje — je le majhen korak. Celo poskusi, da bi o nekom rekli nekaj prijetnega, se pogosto slabo končajo. Pripombi, da je Jelka najpametnejša učenka v razredu, lahko sledi takšnale pripomba: ‚Ali si opazil, kako se oblači?‘ Opravljanje je vse prepogosto zlonamerno in služi širjenju obrekljivih laži in govoric o drugih.
Zakaj pride do zlonamernega opravljanja
Zakaj se klepet tako zlahka izrodi? ‚Srce je izdajalsko‘, in negativno govorjenje lahko zadovolji sebičnim čustvenim potrebam. (Jer. 17:9)
»Sam sebi se zdiš pomemben, če veš nekaj, česar drugi ne vedo,« priznava Anka. Zelo pogosto je ta »nekaj« kakšna manj laskava informacija o nekom drugem. Nekateri morda mislijo, da bodo s poudarjanjem slabosti in napak drugih prikrili lastne hibe. Za druge je opravljanje sredstvo za povečanje njihove priljubljenosti. Prizadevajo si biti na tekočem, da bi lahko prvi poročali drugim. Za to, da so za trenutek v središču pozornosti, so pripravljeni zlorabiti celo zaupanje svojega najboljšega prijatelja. Ne pozabi, da ta oseba, ki ti pripoveduje o drugih, največkrat drugim pripoveduje tudi o tebi.
Opravljanje je lahko pripravno sredstvo za sproščanja besa, užaljenosti in ljubosumja. Nekateri v prizadevanju, da bi prizadeli nekoga, ki ga ne marajo, posežejo celo po neresnicah. (Primerjaj Preg. 26:28.) Neko dekle je na primer razširilo govorice, da je njena sošolka zanosila — očitno zato, ker se je ta sošolka sestajala z fantom, ki je bil všeč tudi njej.
Zlonamerno opravljanje pogosto niti ne temelji toliko na zlobi kot na nepremišljenosti. Neki mladostnik priznava: »Včasih se zavedam, da tisto, kar želim povedati, ni povsem resnično, toda to je kot opoj. Nekaj rečem, nato pa ne morem pravočasno prenehati - in mnogokrat se mi to vrne.«
Zlonamerno opravljanje je dvorezen meč
Zlonamerno opravljanje je ne glede na motiv nevarna stvar. Na ta način lahko za vselej uničimo ugled drugih. V časopisu Teen piše: »Če se nekdo loti nekoga, ga kritizira, pretirava ali celo laže, s tem ogroža in razdira prijateljstva - in najverjetneje ovira tudi nastajanje novih prijateljstev.« Biblija pravi: »Kdor zakriva pregrešek, išče ljubezni, kdor ga dalje pripoveduje, razdvaja prijatelje.« (Preg. 17:9; primerjaj Preg. 16:28.)
Opravljivec pa lahko škoduje tudi sebi. Namesto da bi našel poslušajoča ušesa, se mu lahko primeri, da bo naletel na odkrito nezaupanje. »Kdor hiti z opravljanjem, razodeva skrivnost,« piše v Pregovorih 11:13. Prizadeti gotovo ne bo vesel, ko bo izvedel, da je nekdo izblebetal skrivnost ali jo popačil. »Severni veter prinese dež, in obrekljiv jezik nevoljen obraz,« piše v Pregovorih 25:23.
Kdor zaničljivo govori o drugih, lahko prav tako škoduje svojemu odnosu z Bogom. Govoričenje se pogosto konča z obrekovanjem, Jehova pa prijateljuje le s tistimi, ki ‚ne obrekujejo s svojim jezikom‘, ki svojemu bližnjemu nič hudega ne storijo‘. (Ps. 15:1, 3, EI) Nekdo, ki širi govorice, lahko s tem sodeluje pri razširjanju laži — to pa je nekaj, kar Bog Jehova sovraži. (Preg. 6:16, 17)
Ne daj se ujeti v past opravljanja
Seveda je nemogoče povsem molčati o drugih. Toda če se držimo zlatega pravila »vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim«, se bomo ognili mnogim težavam. (Mat. 7:12, EI)
To pomeni, da ne bomo poslušali zlonamernega opravljanja. Biblija svetuje: »Kdor hodi obrekovat, razodeva skrivnost, zato se ne ukvarjaj z jezikavcem!« (Preg. 20:19, EI) Kdor posluša zlonamerno ali škodljivo opravljanje, ga s tem opravičuje. Rozi, mlado dekle, takole pravi: ‚Ljudje, ki poslušajo opravljanje, s tem opravljivca še spodbujajo.‘ Razen tega se vedno lahko zgodi, da je ‚slasten zalogaj‘ za nekoga tako mamljiv, da ga ne more obdržati zase in se tako priključi obrekovalni verigi.
Zato si prizadevaj ustaviti zlobne govorice. To ne pomeni, da moraš drugim pridigati o nevarnostih zlonamernega opravljanja. Lahko pa spremeniš temo pogovora in pogovor usmeriš drugam ali pa o prizadetem poveš kaj prijetnega. Če pa zlonamernemu opravljanju ni videti konca, se raje umakni.
Neka vest je lahko sicer točna — morda tudi razburljiva in napeta — toda ali jo je treba zares povedati drugim? Je morda žaljiva, obrekljiva ali mučna? Ali bi jo upal povedati prizadeti osebi? Kako bi se počutil, če bi nekdo o tebi govoril kaj podobnega? »Jezik modrih dela znanje prijetno, usta bedakov pa bruhajo neumnost,« piše v Pregovorih 15:2 (EI).
Zato brzdaj jezik. Pregovor pravi, da veliki umi govorijo o idejah, povprečni umi o stvareh, majhni umi pa o ljudeh! Razširi torej svoje pogovorno področje. Obstajajo mnoge reči, med drugim tudi duhovne stvari, ki nudijo mnogo boljše teme za pogovor, kot je prazno, zlonamerno opravljanje.
[Slika na strani 23]
Kdor posluša zlonamerno ali škodljivo opravljanje, ga s tem opravičuje