Pravičnost povišuje narod

KAKO čudovito se je po deževnih dneh zbuditi in na jasnem nebu videti, kako sije sonce! Zemlja se je osvežila, rastlinstvo pa lahko sedaj bujno raste. Bog Jehova je nekoč s takšno sliko ponazoril blagoslove pravičnega vladanja. Kralju Davidu je rekel: »Pride vladar ljudem, pravičen, ki vlada v strahu Božjem, in bode kakor svetloba jutranja, ko solnce vzhaja, jutro brez oblakov: od njegovega sijaja po dežju poganja zelenjava iz zemlje.« (2. Samuelova 23:3, 4)

Božje besede so se izkazale resnične med pravičnim vladanjem Davidovega sina, kralja Salomona. Biblija poroča: »Juda in Izrael je prebival brez skrbi, vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo, od Dana do Bersebe vse dni Salomonove.« (1. kraljev 4:25)

Stari Izrael je bil Božji izbrani narod. Bog jim je dal zakone in jim rekel, da jih bo postavil »visoko nad vse narode na zemlji«, če bodo ubogali njegov glas. (5. Mojzesova 28:1, EI) Izraelcev ni povišala njihova lastna pravičnost, temveč Jehovova. Zapovedi, ki jim jih je dal Bog, so bile daleč vzvišenejše od zakonov okoliških narodov. Kot ljudstvo so bili ravno tako nepopolni kot vsi ti narodi. Torej gre zahvala za to, da so bili dvignjeni nadnje, Jehovovi vzvišeni Postavi in njihovi zvesti vdanosti njej. Kadar so ubogali Jehovove zakone, jim je bil Jehova naklonjen in jih je blagoslavljal. Kralj Salomon je to doživel med svojim vladanjem. Lahko je rekel: »Pravičnost povišuje narod, greh pa,« je svaril, »je ljudstvu v nečast.« (Pregovori 14:34)

A na žalost je izraelski narod zaradi pogoste neposlušnosti padel na nizek položaj in tako bil narodno osramočen. Končno jih je to pripeljalo tako daleč, da so bili trajno zavrženi v prid novega duhovnega naroda. (Matevž 21:43)

Duhovni Izrael

Jakob, rojen kot Jud, je na sestanku krščanskega upravnega organa v Jeruzalemu pod navdihnjenjem rekel, da je Bog »obiskal pogane [narode, NW], da bi izmed njih prejel ljudstvo imenu svojemu«. (Dejanja 15:14) Apostol Pavel je ta novi krščanski narod imenoval ,Izrael Božji‘. (Galatom 6:16) Peter je o namenu njihovega poklica rekel takole: »Vi pa ste rod izvoljeni, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo Bogu za last, da oznanjate kreposti njega, ki vas je poklical iz teme v čudovito svetlobo svojo.« (1. Petrov 2:9) Kot Božje izvoljeno ljudstvo naj bi sijali kot luči v svetu in Jehovova pravičnost jih bo povzdignila. (Filipljanom 2:15)

Izbiranje teh duhovnih Izraelcev lahko primerjamo z izkopavanjem diamantov. Ko rudo bogato z diamanti prinesejo na površino, je lahko teh v 3 tonah zemlje samo za 1 karat (200 miligramov). Po postopku, ki so ga nekoč uporabljali za ločevanje diamantov, so rudo zmešali z vodo, nato pa to mešanico spustili po maščobnih ploščah. Diamanti se ne vežejo z vodo, zato so se na maščobi ustavili, nezaželeni material pa je odplavilo. Diamanti so bili takrat še v surovem stanju. Vendar pa so potem, ko so jih zbrusili in zloščili, odsevali svetlobo v vse smeri.

Jehovovo ljudstvo se je ločilo od sveta, tako kakor z vodo nevežoči se diamanti niso del snovi, ki jih obdaja. (Janez 17:16) Ko so bili prvič na svetlobi, se morda niso lesketali. Toda Jehovova Beseda in duh sta v njih oblikovala novo osebnost, tako da sedaj svetijo kot luči v tem svetu. Zaradi Jehovove pravičnosti, ne pa lastne, so povzdignjeni in odsevajo veličastno luč kraljestvene resnice v vse smeri.

Vendar pa se je v drugi polovici prvega stoletja n. š. v občine priplazilo odpadništvo, ki je prizadelo mnoge. Tako imenovani kristjani so se poenotili z narodi sveta, in se potem niso več razlikovali od okolice.

Danes si je duhovni preostanek zvestih Izraelcev ponovno pridobil Jehovovo milost. Ločili so se od sveta ter se očistili »vsakega madeža mesa in duha«. (2. Korinčanom 7:1) S tem da so pred Jehovom čisti in pošteni, podpirajo njegovo pravičnost. To jih je dvignilo na visok milostni položaj nad narodi tega sveta. Z gorečim oznanjevanjem dobre novice o Kraljestvu pa so k Jehovu pritegnili tudi veliko mednarodno množico, ki je postala del Njegovega ljudstva. (Razodetje 7:9, 10)

Svet vidi razliko

Svetovne oblasti kdaj pa kdaj pohvalijo vedenje Božjih služabnikov. Nedolgo tega je glavni varnostnik Show Groundsa v Pretoriji, Južna Afrika, komentiral vedenje Jehovovih prič vseh ras, ki uporabljajo te prostore za svoje vsakoletne kongrese. Med drugim je napisal tudi tole: »Prav vsi so bili spoštljivi in takšni tudi so, med sabo se prijazno pogovarjajo in to stališče se je kazalo v teh preteklih nekaj dneh. Vse to priča o kakovosti članov vaše skupnosti, pa tudi o tem, da vsi živite skupaj kot ena srečna družina.«

Vendar Jehovovo ljudstvo k pravičnosti Njegovega naroda ne prispeva samo na takšnih velikih shodih, temveč tudi v svojem osebnem življenju. Podružnica Watch Tower Society v Južni Afriki je na primer od neke gospe iz Johannesburga dobila pismo, v katerem piše: »Prejšnji teden sem se odpeljala, svojo torbico pa pustila na strehi avtomobila. Z nje je padla v aveniji Jana Smutsa in tam jo je skupaj z vsem, kar je bilo v njej, pobral član vaše občine, g. R. – , ki mi je telefoniral in mi jo vrnil. [. . .] Zelo cenim to poštenost, saj je danes redka vrlina, in želim pohvaliti vašo občino, ker je odredila načela, ki se jih vaši člani držijo.«

Da, Jehovovo ljudstvo se s tem, ko se drži Njegovih pravičnih načel, vidno razlikuje od sveta. S tem ko navzven kaže Jehovovo pravičnost, pritegne ljudi poštenega srca h krščanski občini. Povsem naravno je, da nas privlači kaj, kar je čisto in neomadeževano. Na primer, nekoč je na shod Jehovovih prič v Zürichu, Švica, prišel neznanec in rekel, da želi postati član občine. Pojasnil je, da je bila njegova sestra izobčena zaradi nemoralnosti, in dodal, da se želi pridružiti organizaciji, ki »ne dovoljuje slabega vedenja«. Celo New Catholic Encyclopedia priznava, da so Jehovove priče poznani po tem, da so »ena od skupin z najboljšim vedenjem na svetu«.

Medtem ko pravičnost dviguje, pa lahko greh komu osramoti dobro ime, še posebej če postane napačno ravnanje znano v skupnosti. Občasno mora tudi krščanska občina trpeti sramoto, ki ji jo nakopljejo njeni posamezniki, ko grobo grešijo. Razumljivo je, da lahko zvesti člani občine branijo njeno dobro ime s pojasnitvijo, da je bil prestopnik kaznovan milostno, torej skladno s svetopisemskimi načeli. Če kdo greši in se ne pokesa, bo izključen iz občine – izobčen. (1. Korinčanom 5:9-13)

Zakaj so nekateri izobčeni

Čeprav jih je iz krščanske občine vsako leto izobčenih nekaj tisoč, je to le majhen odstotek skoraj petih milijonov Prič po svetu. Zakaj je treba tako ostro ukrepati proti komur koli v krščanski občini? En dejavnik, ki o tem odloča, je narava napačnega ravnanja. Toda še pomembnejše je to, ali se je prestopnik iskreno pokesal zaradi storjenega resnega prestopka. Če ga je to resnično močno prizadelo, če se je obrnil k Jehovu v iskreni molitvi in ga prosil, naj mu odpusti greh, ki ga je storil proti njemu, in če je poiskal pomoč odgovornih mož v občini, se mu bo pomagalo, da si bo lahko ponovno pridobil Božjo milost in ostal del občine. (Pregovori 28:13; Jakob 5:14, 15)

Kadar otrok, ki ima dober, zdrav odnos s svojim očetom, dela kaj, kar žalosti njegovega očeta, bi morala oba hitro ponovno vzpostaviti ta dragoceni odnos. Prav tako tudi mi, ko posvetimo svoje življenje Jehovu, stopimo z njim v zelo dragocen odnos. Če torej delamo kaj, kar ga žalosti, bi si morali urno prizadevati, da obnovimo odnos z našim Nebeškim očetom.

Razveseljivo je, da so si nekateri, ki so bili izobčeni, vzeli k srcu prispodobo o zapravljivem sinu. Jehova je v njej primerjan z ljubečim očetom, ki je pripravljen sprejeti skesanega grešnika nazaj, če se ta spremeni in išče Božje odpuščanje. (Lukež 15:11-24) V Jehovovo milost in krščansko občino so se ti lahko vrnili zato, ker so se pristno in iskreno pokesali ter se odvrnili od slabega. Nekateri skesani prestopniki, ki so se pod bremenom svoje krivde počutili potlačene, so bili spodbujeni, naj se pokesajo in ukrepajo, da bi se lahko vrnili v ljubeče okolje krščanske občine. Tako so pričeli ceniti Jehovove besede, zapisane v Izaiju 57:15.

Satan bi rad prikazal, da za storjene grehe ni mogoče dobiti odpuščanja, saj želi, da se posamezniki ne bi vrnili pod Jehovovo ljubečo skrb. Toda odkupna žrtev Kristusa Jezusa je dovolj velika, da lahko pokrije grehe vseh, ki se pokesajo, da, celo podedovano grešnost »vsega sveta«. (1. Janezov 2:1, 2) Edini greh, ki ga odkupnina ne pokrije, je greh proti Božjemu svetemu duhu, kar meji že k namernemu upiranju proti delovanju Božjega duha. Takšni so bili grobi grehi Juda Iškariota ter mnogih pismoukov in farizejev. (Matevž 12:24, 31, 32; 23:13, 33; Janez 17:12)

Podpiranje Jehovove pravičnosti

Ker si je preostanek duhovnih Izraelcev leta 1919 ponovno pridobil Jehovovo milost, se je začel dvigati vedno više od sveta, ki ga je obdajal. Vendar ne zaradi svoje dobrote, temveč zato, ker so se bili voljni podložiti Jehovovim zakonom in merilom. Tako so bili milijoni Kristusovih ,drugih ovc‘ pritegnjeni v druženje z duhovnim Izraelom kot njihovi zvesti družabniki. (Janez 10:16) Ti ljudje prinašajo Jehovu slavo in čast v svetu, ki je daleč stran od Božjih pravičnih meril. Tako je, kot je to nekoč opazila južnoafriška revija Personality: »Zdi se, da Jehovove priče prekipevajo od dobrih lastnosti in da so skoraj povsem osvobojeni slabih.«

Vsak posamezni član krščanske občine mora, da bi v brezbožnem svetu ohranil ta privzdignjeni položaj, pred Jehovom živeti čisto in pošteno. V Bibliji je Jehovova nebeška organizacija prikazana s čistimi rečmi. Vidimo jo kot lepo ženo, ki je ogrnjena s soncem in ima luno pod svojimi nogami. (Razodetje 12:1) Novi Jeruzalem je opisan kot sveto mesto lepega videza. (Razodetje 21:2) Zvesti člani Kristusove neveste so dobili »tenčico, svetlo in čisto«. (Razodetje 19:8) Pripadnike velike množice vidimo oblečene v ,bela oblačila‘. (Razodetje 7:9) In ljudje, ki se nagibajo k pravičnosti, so pritegnjeni k čisti organizaciji. Nasprotno temu pa je Satanova organizacija umazana. Njegov verski sistem je naslikan kot vlačuga, tisti zunaj svetega mesta pa so opisani kot umazani, nečisti. (Razodetje 17:1; 22:15)

Večno življenje je obljubljeno pravičnim. Zbrani ljudje, ki podpirajo Jehovovo pravičnost, imajo možnost preživeti konec te hude stvarnosti. ,Kdor pa mene posluša, bo mir užival, ne boječ se hudega,‘ obljublja Bog v Pregovorih 1:33.

Kako razveseljivo bo, ko bo večji Salomon, Kristus Jezus, vladal nad novim svetom v pravičnosti in strahu Jehovovem! (2. Petrov 3:13) To bo kakor jutranja svetloba, ko posije sonce, kakor jutro brez oblakov. Vsi prebivalci na zemlji bodo varno bivali, vsak bo sedel pod svojo lastno trto in smokvo. Pravična človeška družba bo olepšala zemljo in zasedla svoj zakoniti položaj v vesolju v večno slavo našega Boga Jehova. (Miha 4:3, 4; glej tudi Izaija 65:17-19, 25.)

[Navedba vira slike na strani 26]

Garo Nalbandian