Ali se ta knjiga sklada z znanostjo

Religija znanosti ni vselej imela za prijateljico. V prejšnjih stoletjih so se nekateri teologi znanstvenim odkritjem upirali, kadar so začutili, da ta ogrožajo njihovo razlago Biblije. Toda ali je znanost res Biblijina sovražnica?

ČE BI biblijski pisci odobravali najbolj razširjene znanstvene nazore svojih dni, bi nastala knjiga zares očitnih znanstvenih netočnosti. Vendar pisci niso zagovarjali teh neznanstvenih, zmotnih razlag. Namesto tega so napisali kar nekaj izjav, ki ne le da so znanstveno pravilne, temveč so bile tudi v čistem nasprotju s takrat uveljavljenim mnenjem.

Kakšne oblike je Zemlja

S tem vprašanjem so se ljudje ukvarjali tisočletja. Nekdaj splošno uveljavljeno mnenje je bilo, da je Zemlja ravna ploskev. Babilonci so denimo verjeli, da je vesolje podobno zaboju oziroma sobi, Zemlja pa predstavlja tla. Indijski vedski svečeniki so si zamišljali, da je Zemlja ravna ploskev in da je naseljena le po eni strani. Neko primitivno azijsko pleme pa je Zemljo slikalo kot velik pladenj.

Že v šestem stoletju pr. n. š. pa je grški filozof Pitagora sklepal, da je Zemlja gotovo okrogla, saj da sta takšna tudi Luna in Sonce. Tudi Aristotel kasneje (v četrtem stoletju pr. n. š.) se je s tem strinjal, ko je razložil, da to, da je Zemlja okrogla, potrjuje Lunin mrk. Njena senca na Luni je namreč ukrivljena.

Pa vendar zamisel o ravni Zemlji (naseljeni le po zgornji strani) ni popolnoma izginila. Nekateri nikakor niso mogli sprejeti logične zamisli, da je Zemlja okrogla, zamisli o protinožjih.a Laktancij, krščanski apologet iz četrtega stoletja n. š., se je posmehoval že sami pomisli na to. Dejal je: »Ali je kdo sploh lahko tako neumen, da bi verjel, da so ljudje, katerih stopinje so nad njihovo glavo? [...] Da rastline in drevesa rastejo navzdol? Da dež, sneg in toča padajo navzgor?«²

Zamisel o protinožjih je nekaj teologov spravila v dilemo. Če naj bi na nasprotni polobli živeli ljudje, ti po nekaterih teorijah ne bi mogli imeti stikov z znanim delom človeštva, češ da je morje preveč prostrano, da bi ga bilo mogoče prepluti, ali pa da je okoli ekvatorja neprehoden vroči tropski pas. In od kod naj bi ti ljudje prišli? Nekatere teologe je to zmedlo, zato so raje verjeli, da tam ljudi ni, ali pa celo to, kar je trdil Laktancij, da Zemlja nikakor ne more biti krogla.

Kljub vsemu pa je prevladala zamisel, da je Zemlja okrogla, in nazadnje je bila tudi vsesplošno sprejeta. Šele na začetku 20. stoletja, dobe vesolja, so ljudje lahko šli toliko daleč v vesolje, da so tudi z neposrednim opazovanjem potrdili, da ima Zemlja res obliko krogle.b

In na kateri strani je bila glede tega vprašanja Biblija? V osmem stoletju pr. n. š., ko je prevladovalo mnenje, da je Zemlja plošča, stoletja prej, predno so grški filozofi razvili teorijo, da je verjetno okrogla, in tisočletja prej, predno so ljudje lahko iz vesolja videli, da ima obliko krogle, je hebrejski prerok Izaija kar najbolj preprosto napisal: »On je, ki prestoluje nad krogom zemlje.« (Izaija 40:22, EI) Hebrejsko besedo chugh, ki je tukaj prevedena s »krog«, je prav tako mogoče prevesti s »krogla«.³ Drugi biblijski prevodi tudi prevajajo z »zemeljska obla« (Douay Version) oziroma z »okrogla zemlja« (Moffatt).c

Biblijski pisec Izaija ni omenjal razširjenih mitov o Zemlji. Pač pa je napisal nekaj, česar napredna znanstvena odkritja niso ogrozila.

Kaj Zemljo drži

Ljudi so nekdaj begala še druga vprašanja glede vesolja: Na čem Zemlja stoji? Kaj drži Sonce, Luno in zvezde? Ničesar niso vedeli o gravitacijskem zakonu, ki ga je formuliral in leta 1687 zapisal Isaac Newton. Zamisel, da nebesna telesa v bistvu lebdijo v praznem vesolju, torej, da na ničemer ne stojijo, jim je bila povsem tuja. Tako so si večinoma razlagali, da Zemljo in druga nebesna telesa podpirajo otipljive reči oziroma snovi.

Po eni od takšnih starih teorij, ki naj bi baje izvirala od ljudi, živečih na nekem otoku, naj bi bila Zemlja obdana z vodo, torej naj bi plavala v vodi. Hindujci pa so si zamišljali, da ima Zemlja več podstav, eno na drugi. Stala naj bi na štirih slonih, ti na ogromni želvi, ta na zviti kači velikanki, kača pa naj bi plavala v vesoljni vodi. Grški filozof Empedokles, iz petega stoletja pr. n. š., je menil, da Zemlja stoji na nekakšnem zračnem vrtincu ter da ta povzroča gibanje nebesnih teles.

Človek z najvplivnejšimi idejami pa je bil Aristotel. Govoril je sicer, da je Zemlja okrogla, zanikal pa je, da bi lahko lebdela v praznem prostoru. V svoji razpravi On the Heavens, v kateri je spodbijal mnenje, da Zemlja plava v vodi, je dejal: »Voda glede na svoje značilnosti ravno tako kot Zemlja ne more obstati v zračnem medprostoru: na nečem mora stati.«⁴ Na čem torej ‚stoji‘ Zemlja? Aristotel je učil, da so Sonce, Luna in zvezde pripete na trdne prozorne krogle. Bila naj bi krogla v krogli in na sredini – pri miru – Zemlja. Krogle naj bi se vrtele druga v drugi, tisto nad njimi, torej Sonce, Luna in planeti, pa bi se gibali sem ter tja po nebu.

Aristotelova teorija se je zdela logična. Če nebesna telesa ne bi bila trdno pritrjena na nekaj, kako bi sicer še lahko obstala v zraku? Pogledi tega tako cenjenega Aristotela so se obdržali kot dejstvo kakih 2000 let. Kot piše v The New Encyclopædia Britannica, so v 16. in 17. stoletju v očeh cerkve njegove teorije »prerasle v versko dogmo«.⁵

Astronomom je Aristotelova teorija postala vprašljiva z izumom teleskopa. Toda odgovor se jim je izmikal, vse dokler ni sir Isaac Newton pojasnil, da planeti lebdijo v praznem prostoru in da se v svojih orbitah obdržijo zaradi nevidne sile – gravitacije. To se je zdelo neverjetno in nekateri Newtonovi tovariši so le stežka verjeli, da bi vesolje lahko bil prazen prostor, v bistvu brez česar koli otipljivega.d⁶

Kaj pa je o tem vprašanju imela povedati Biblija? Že pred skoraj 3500 leti je Biblija izjemno jasno izjavila, da je Zemlja obešena »na ničemer«. (Job 26:7) V izvirni hebrejščini beseda za tukaj omenjeno »ničemer« (belimahʹ) dobesedno pomeni »brez vsega«.⁷ Contemporary English Version pa tu rabi besedno zvezo »na prazen prostor«.

To, da bi planet visel »na praznem prostoru«, pa v tistih dneh še zdaleč ni bila splošno razširjena predstava o Zemlji. Pa vendar je biblijski pisec tako napredno napisal znanstveno povsem pravilno izjavo.

Biblija in medicina – ali se ujemata

Sodobna medicina nas je že veliko naučila o tem, kako se bolezni širijo in kako se jih da preprečiti. Z napredkom medicine v 19. stoletju so za zmanjšanje okužb uvedli medicinsko antiseptično prakso – čistočo. Rezultat je bil presenetljiv. Okužb in predčasnih smrti je bilo veliko veliko manj.

Staroveški zdravniki pa niso ravno dobro vedeli, kako se bolezni širijo, niti niso doumeli, kako pomembna je za zaščito pred boleznimi higiena. Zato ni prav nič čudno, da se velik del njihove zdravniške prakse po sodobnih merilih zdi primitivne.

Eden najstarejših medicinskih besedil, ki je še na voljo, je Papirus Ebers, izbor egiptovskega medicinskega znanja približno iz leta 1550 pr. n. š. V njem je kakih 700 zdravil za različne težave, »od krokodilovega ugriza do bolečin v nohtu na nožnem prstu«.⁸ The International Standard Bible Encyclopaedia pravi: »Medicinsko znanje teh zdravilcev je bilo povsem empirično, povečini povezano z magijo, in popolnoma neznanstveno.«⁹ Večina zdravil je bila preprosto neučinkovita, nekatera pa so bila zelo nevarna. Po enem od receptov naj bi rano zdravili tako, da bi nanjo nanesli zmes iz človeškega blata ter drugih snovi.¹⁰

Ta odlomek o egiptovskih zdravilih je bil napisan približno takrat kot prve knjige Biblije, ki so vsebovale mojzesovsko postavo. Mojzes se je rodil leta 1593 pr. n. š. in odrasel v Egiptu. (2. Mojzesova 2:1–10) Kot član faraonove hiše »se je izobrazil v vsej egipčanski modrosti«. (Dejanja 7:22, EI) Poznal je tudi egiptovske ‚zdravnike‘. (1. Mojzesova 50:1–3) Toda ali so ti s svojimi neučinkovitimi oziroma nevarnimi medicinskimi metodami kaj vplivali na to, kar je pisal?

Ne. Ravno nasprotno. Del mojzesovske postave so bili tudi higienski predpisi, kar je bilo za tisti čas zelo napredno. Zakon za vojaški tabor je denimo veleval, naj iztrebke zakopavajo zunaj taborišča. (5. Mojzesova 23:13) To je bil zelo napreden preventivni ukrep. Tako so lahko imeli neokuženo vodo ter se zaščitili pred šigelozo, ki jo prenašajo muhe, in drugimi diarejskimi obolenji, ki v deželah, kjer imajo slabe higienske razmere, še dandanes vsako leto poberejo milijone življenj.

V mojzesovski postavi pa so bili še drugi sanitarni predpisi, ki so Izraelce ščitili pred širjenjem infekcijskih bolezni. Kdor je imel, ali pa so sumili, da ima kakšno nalezljivo bolezen, so ga morali zapreti v karanteno. (3. Mojzesova 13:1–5) Obleko ali posodo, ki je prišla v stik z živaljo, ki je poginila (morda zaradi bolezni), so morali bodisi oprati oziroma pomiti pred ponovno uporabo ali pa jo uničiti. (3. Mojzesova 11:27, 28, 32, 33) Vsakogar, kdor se je dotaknil trupla, so imeli za nečistega ter se je moral po posebnem postopku očistiti, in sicer tako, da si je opral oblačila ter se okopal. Nečist je bil sedem dni in v tem času se je moral ogibati vsakega telesnega stika z drugimi. (4. Mojzesova 19:1–13)

Iz tega higienskega kodeksa veje modrost, ki je zdravilci okoliških narodov tistega časa niso poznali. Tisočletja prej, preden je medicina spoznala, kako se bolezni širijo, je Biblija predpisala razumne preventivne ukrepe, ki so varovali pred boleznimi. Ni čudno, da je Mojzes za Izraelce svojih dni na splošno lahko rekel, da živijo od 70 do 80 let.e (Psalm 90:⁠10)

Morda se strinjate, da so prej omenjene biblijske izjave znanstveno točne. So pa v Bibliji tudi takšne izjave, ki se jih ne da znanstveno dokazati. Ali to že kar pomeni, da si Biblija in znanost nasprotujeta?

Sprejeti nedokazljivo

Izjava, ki se je ne da dokazati, zato še ni kar neresnična. Znanstveno dokazovanje je omejeno. Odvisno je od tega, ali človek uspe priti do zadovoljivih dokazov ter ali zna podatke pravilno razložiti. Toda nekaterih resnic se sploh ne da dokazati, ker se dokazi bodisi niso ohranili, so nevidni oziroma neodkriti, ali pa ker znanost ni toliko sposobna in nima tolikšnega strokovnega znanja, da bi prišla do kakega nespodbitnega sklepa. Ali je mogoče, da je tako tudi z nekaterimi biblijskimi izjavami, za katere ni nekega neodvisnega otipljivega dokaza?

To, na primer, kar Biblija govori o nevidnem področju, kjer prebivajo duhovna bitja, se ne da znanstveno niti dokazati niti ovreči. Isto lahko rečemo za čudeže, o katerih govori Biblija. Za nekatere ljudi enostavno ni nikoli dovolj jasnih geoloških dokazov, da je v Noetovih dneh bil vesoljni potop. (1. Mojzesova, 7. poglavje) Smemo potem kar skleniti, da ga sploh ni bilo? S časom in spremembami se lahko za zgodovinskimi dogodki zabriše skoraj vsaka sled. Mar zato ni mogoče, da bi se s tisočletji geološke dejavnosti zbrisala tudi večina dokazov za potop?

Dejstvo je, da so v Bibliji izjave, ki se jih ne da dokazati ali ovreči z razpoložljivimi otipljivimi dokazi. Toda ali naj nas to preseneča? Biblija ni znanstveni priročnik. Je pa vseeno knjiga resnice. Obravnavali smo že tehtne dokaze za to, da so jo pisali značajni in pošteni možje. In kadar so se dotaknili česa, kar je povezano z znanostjo, so to povedali točno in popolnoma neobremenjeno s staroveškimi »znanstvenimi« teorijami, za katere se je nazadnje izkazalo, da so navaden mit. Znanost torej ni Biblijina sovražnica. Skratka, vse razloge imamo, da nepristransko pretehtamo, kaj piše v njej.

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 21]

Izjava, ki se je ne da dokazati, še ni zato kar neresnična

[Slika na strani 18]

Tisočletja prej, preden so ljudje lahko iz vesolja videli zemeljsko kroglo, je Biblija govorila o ‚krogu zemlje‘

[Slike na strani 20]

Sir Isaac Newton je pojasnil, da se planeti v svojih orbitah obdržijo z gravitacijo