Služiti kot sli božanskega miru
»Kako lepe so na gorah noge blagovestnika, ki proglaša mir.« (IZAIJA 52:7)
1., 2. a) Katero dobro novico je treba objaviti glede na prerokbo v Izaiju 52:7? b) Kaj so Izaijeve preroške besede pomenile za stari Izrael?
OKLICATI je treba dobro novico! Novico o miru – pravem miru. Gre za sporočilo rešitve, ki je povezano z Božjim kraljestvom. O njej je že davno pisal prerok Izaija. Zapis za nas je ohranjen v Izaijevi knjigi 52:7, kjer beremo: »Kako lepe so na gorah noge blagovestnika, ki proglaša mir, oznanja blagovest [dobro novico, NW] o dobrem, proglaša zveličanje, ki govori Sionu: Bog tvoj kraljuje!«
2 Jehova je preroka Izaija navdihnil, da to sporočilo napiše v korist starega Izraela, pa tudi nas danes. Kaj pa le-to pomeni? Takrat ko je Izaija napisal te besede, so Asirci najbrž že odpeljali v ujetništvo prebivalce severnega izraelskega kraljestva. Kasneje naj bi v ujetništvo, in sicer babilonsko, odpeljali tudi prebivalce južne kraljevine, Judeje. To so bili dnevi, ko je narod prenašal stiske in težave, ker ni ubogal Boga Jehova in zato z njim ni bil v miru. In kot jim je Jehova rekel, je njihovo grešno početje med njimi in njim povzročalo razdor. (Izaija 42:24; 59:2–4) Toda po preroku Izaiju je napovedal, da bodo babilonska vrata odprta. Božje ljudstvo naj bi se tako lahko svobodno vrnilo v svojo domovino in obnovilo Jehovov tempelj. Sion naj bi bil v določenem času obnovljen, v Jeruzalemu pa naj bi zopet častili pravega Boga. (Izaija 44:28; 52:1, 2)
3. Kako je lahko bila obljuba o Izraelovi vrnitvi tudi prerokba o miru?
3 Ta obljuba o osvoboditvi je bila hkrati tudi prerokba miru. Vrnitev Izraelcev v deželo, ki jim jo je dal Bog Jehova, bi bila dokaz, da se jih je usmilil oni pa so se pokesali. Pomenila bi tudi, da so v miru z Bogom. (Izaija 14:1; 48:17, 18)
»Bog tvoj kraljuje!«
4. a) V kakšnem pomenu se lahko reče, da je ,Jehova zakraljeval‘ leta 537 pr. n. š.? b) Kako je Jehova v poznejših letih spretno vodil stvari v korist svojega ljudstva?
4 Leta 537 pr. n. š., ko je Jehova izvedel to rešitev, je Sion dobil povsem primerno oznanilo: »Bog tvoj kraljuje!« Seveda je res, da je Jehova »Kralj večnosti«. (Razodetje 15:3, NW) Toda to, da je rešil svoje ljudstvo, je bil le še en izraz njegove suverenosti. S tem je očitno dokazal svojo premoč nad do tedaj najmočnejšim človeškim imperijem. (Jeremija 51:56, 57) Po svojem duhu je tako preprečil vse zarote, ki so jih naklepali proti njegovemu ljudstvu. (Estera 9:24, 25) Jehova je vedno znova in na vse mogoče načine posegal, da so bili medoperzijski kralji pripravljeni sodelovati pri spolnitvi njegove suverene volje. (Zaharija 4:6) O nepozabnih dogodkih iz tistih dni lahko beremo v biblijskih knjigah Ezra, Nehemija, Estere, Hagaja in Zaharija. In pregledovanje teh nam silno krepi vero!
5. Na katere pomembne dogodke opozarja Izaija 52:13–53:12?
5 Toda to, kar se je dogajalo leta 537 pr. n. š. in po njem, je bil komaj začetek. Izaija je takoj za to obnovitveno prerokbo v 52. poglavju pisal tudi o prihodu Mesija. (Izaija 52:13–53:12) Izkazalo se je, da je to Jezus Kristus. Po njem naj bi Jehova posredoval še daleč pomembnejše sporočilo osvoboditve in miru od tistega v letu 537 pr. n. š.
Jehovov največji sel miru
6. Kdo je Jehovov največji sel miru in kaj mu je bilo po njegovih besedah naloženo?
6 Jezus Kristus je Jehovov največji sel miru. Je Beseda Boga, Jehovov lastni Govornik. (Janez 1:14) S tem se ujema tudi dogodek, ki se je odigral nekoliko po Jezusovem krstu v Jordanu, ko je v nazareški shodnici vstal in glasno bral iz 61. poglavja Izaija o tem, kaj mu je naloženo. Iz njegove naloge je bilo jasno, da je poslan, da oznani »osvoboditev« in »povrnitev«, pa tudi to, da imajo možnost prejeti Jehovovo milost. Toda Jezus ni le razglašal sporočila miru. Bog ga je poslal tudi za to, da priskrbi temelj za trajni mir. (Lukež 4:16–21, NW)
7. Kaj prinaša mir z Bogom, ki je postal mogoč po Jezusu Kristusu?
7 Ob Jezusovem rojstvu so se blizu Betlehema pastirjem prikazali angeli, ki so hvalili Boga in govorili: »Slava na višavah Bogu in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« (Lukež 2:8, 13, 14) Da, mir bo za ljudi, ki so Bogu po volji, ker verujejo v to, kar pripravlja po Sinu. Kaj to pomeni? Pomeni, da bodo lahko ljudje, čeprav rojeni z grehom, nekoč pred Bogom čisti in z njim v priznanem odnosu. (Rimljanom 5:1) Lahko se bodo veselili notranje spokojnosti, miru, do česar ni mogoče priti kako drugače. V od Boga določenem času bodo osvobojeni vseh učinkov greha, podedovanega od Adama, tudi bolezni in smrti. Nič več ne bodo slepi, gluhi ali hromi. Hibe, ki povzročajo frustracije, in presunljive duševne motnje bodo za vedno odstranjene. Ljudje bodo lahko večno uživali življenje v popolnosti. (Izaija 33:24; Matevž 9:35; Janez 3:16)
8. Kdo vse lahko dobi božanski mir?
8 Kdo vse lahko dobi božanski mir? Vsakdo, kdor veruje v Jezusa Kristusa. Pavel je napisal, da se je ‚vzvidelo Bogu, da po Kristusu spravi vse s seboj, storivši mir po krvi križa [mučilnega kola, NW] njegovega‘. Apostol je dodal, da bo ta sprava zajela tisto, »kar je v nebesih« – torej vse, ki bodo Kristusovi sodediči v nebesih. Hkrati pa tudi tisto, »kar je na zemlji« – torej vse, ki jim bo naklonjena možnost, da večno živijo na zemlji, ko bo popolnoma spremenjena v raj. (Kološanom 1:19, 20) Ker vsi ti sprejemajo vrednost Jezusove žrtve in iz vsega srca ubogajo Boga, se bodo lahko veselili prisrčnega prijateljstva z njim. (Primerjaj Jakob 2:22, 23.)
9. a) Na čigave odnose še vpliva mir z Bogom? b) Kakšno oblast je Jehova z uvidom na trajni mir podelil Sinu?
9 To, da smo v miru z Bogom je vsekakor silno pomembno! Če namreč nismo v miru z njim, potem tudi z nikomer drugim ne moremo biti v trajnih oziroma smiselnih miroljubnih odnosih. Mir z Jehovom je temelj za pravi mir na zemlji. (Izaija 57:19–21) Primerno je torej, da je Jezus Kristus Knez miru. (Izaija 9:6) In prav njemu, po komer se lahko ljudje spravimo z Bogom, je Jehova tudi zaupal vladarsko oblast. (Daniel 7:13, 14) O dosežkih Jezusovega kneževanja nad človeštvom je Jehova obljubil: »Miru ne bode konca.« (Izaija 9:7; Psalm 72:7)
10. Kako je Jezus postal zgled v objavljanju Božjega sporočila o miru?
10 Vse človeštvo potrebuje Božje sporočilo miru. Jezus sam nam je v oznanjevanju le-tega dober zgled vneme. Pričeval je v tempeljski okolici v Jeruzalemu, na hribovitih področjih, na poti, Samarijanki ob vodnjaku, pa tudi po domovih. Kjer koli so bili ljudje, je ustvaril priložnost in jim oznanjal o miru in o Božjem kraljestvu. (Matevž 4:18, 19; 5:1, 2; 9:9; 26:55; Marko 6:34; Lukež 19:1–10; Janez 4:5–26)
Izurjeni za hojo po Jezusovih stopinjah
11. Kaj je Jezus učil delati svoje učence?
11 Jezus je svoje učence učil oznanjevati Božje sporočilo miru. Ti so spoznali, da imajo po zgledu Jezusa, ki je bil Jehovova ,zvesta in resnična priča‘, tudi oni odgovornost, da pričujejo. (Razodetje 3:14; Izaija 43:10–12) Na Kristusa so gledali kot na svojega voditelja.
12. Kako je Pavel prikazal pomembnost oznanjevalstva?
12 Apostol Pavel je takole dopovedoval, kako pomembno je to delo: »Kajti pismo pravi: ‚Kdorkoli veruje vanj, ne bo osramočen [razočaran, NW].‘ « To pomeni, da nihče, ki veruje v Jezusa Kristusa kot Jehovovega Prvovršilca rešitve, ne bo razočaran. Tudi etnična pripadnost ni nobena ovira, kajti Pavel je pristavil: »Ni razločka med Judom in pa Grkom, zakaj en in isti je Gospod vsem, bogat za vse, ki ga kličejo. Kajti ‚vsak, kdorkoli bo klical ime Gospodovo [Jehovovo, NW], bo zveličan‘.« (Rimljanom 10:11–13) Toda kako naj bi ljudje zvedeli za to možnost?
13. Kaj je bilo potrebno za to, da bi ljudje lahko slišali dobro novico, in kako so se kristjani prvega stoletja odzvali na to potrebo?
13 Pavel se je te potrebe lotil tako, da je postavil vprašanja, o katerih je dobro, da razmisli vsak Jehovov služabnik. Vprašal je: »Kako pa bodo klicali tega, ki vanj niso verovali? kako bodo pa verovali, če niso o njem slišali? in kako bodo slišali brez propovednika? A kako bodo propovedovali, ako niso poslani?« (Rimljanom 10:14, 15) Zapis o zgodnjem krščanstvu zgovorno pričuje, da so se na zgled, ki so ga dali Kristus in njegovi apostoli, odzvali moški in ženske, mladi in stari. Postali so vneti oznanjevalci dobre novice. Posnemajoč Jezusa so oznanjevali povsod, kjer so lahko našli ljudi. Ker nikogar niso hoteli spustiti, so svojo strežbo opravljali na javnih mestih in po hišah. (Dejanja 17:17; 20:20)
14. Kako se je izkazalo za resnično to, da so »noge« blagovestnikov »lepe«?
14 Vsi seveda niso prijazno sprejeli krščanskih oznanjevalcev. Pavlovo navajanje Izaija 52:7, pa se je kljub temu izkazalo za resnično. Apostol je vprašal, »kako bodo propovedovali, ako niso poslani«, in nato dodal: »Kakor je pisano: ,Kako lepe so noge blagovestnikov miru, oznanjevalcev dobrega.‘ « Navadno se nam naše noge ne zdijo ravno lepe ali čedne. Kako naj potem razumemo te besede? Gre za noge, ki ponavadi nosijo človeka, ko oznanjuje drugim. Te noge pravzaprav predstavljajo tega človeka. Lahko smo prepričani, da so mnogim, ki so slišali dobro novico od apostolov in drugih učencev Jezusa Kristusa v prvem stoletju, ti zgodnji kristjani predstavljali resnično nekaj lepega. (Dejanja 16:13–15) In še nekaj: v Božjih očeh so bili dragoceni.
15., 16. a) Kako so prvi kristjani pokazali, da so res sli miru? b) Kaj nam lahko pomaga opravljati našo strežbo tako, kot so jo kristjani prvega stoletja?
15 Jezusovi sledilci so imeli sporočilo miru in so ga miroljubno širili. Od Jezusa so dobili naslednje napotke: »V katerokoli hišo pridete, recite najprej: ‚Mir tej hiši!‘ In če bo v njej prebival miroljuben človek, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se povrne k vam.« (Lukež 10:5, 6, EI) Shalóhm ali »mir« je sicer tradicionalni judovski pozdrav. Toda v Jezusovem naročilu se je skrivalo več od tega. Maziljeni učenci so kot ,poslani namesto Kristusa‘ pozivali ljudi: »Spravite se z Bogom!« (2. Korinčanom 5:20) V skladu z Jezusovimi navodili so z ljudmi govorili o Božjem kraljestvu in o tem, kaj to kraljestvo lahko pomeni zanje osebno. Kateri so poslušali, so bili blagoslovljeni, kateri pa niso, so veliko zgubili.
16 Jehovove priče danes enako opravljajo svojo strežbo. Dobra novica, s katero seznanjajo ljudi, ni njihova; prihaja od tistega, ki jih je poslal. Naloženo jim je, da jo širijo. Če jo ljudje sprejmejo, lahko upajo na čudovite blagoslove. Če pa jo zavrnejo, zavrnejo tudi mir z Bogom Jehovom in njegovim Sinom, Jezusom Kristusom. (Lukež 10:16)
Mirni v razburkanem svetu
17. Kako bi se morali vesti, četudi se soočamo z žaljivimi ljudmi, in zakaj?
17 Naj se ljudje odzovejo tako ali drugače, za Jehovove služabnike je pomembno eno: to, da imajo vselej na umu, da so sli božanskega miru. Svetni ljudje se mogoče radi spuščajo v vroče prepire ter dajejo duška svoji jezi s tem, da tiste, ki jih izzovejo, obkladajo s pikrimi pripombami ali pa se nanje zdirajo. Morda smo včasih to počeli tudi mi. Toda če smo oblekli novo osebnost in nismo več del tega sveta, ne bomo hodili po njihovih poteh. (Efežanom 4:23, 24, 31; Jakob 1:19, 20) Ne glede na to, kako ravnajo drugi, bomo mi poslušali tale nasvet: »Če je mogoče, kolikor je v vaši moči, imejte mir z vsemi ljudmi.« (Rimljanom 12:18)
18. Kako bi se morali odzvati, če bi bili državni uradniki z nami grobi, in zakaj?
18 Včasih se morda zaradi naše strežbe znajdemo tudi pred državnimi uradniki. Morda nas, sklicujoč se na svojo oblast, ‚vprašajo‘, zakaj počnemo to ali ono, ali pa, zakaj tega ali onega nočemo početi. Morda hočejo tudi zvedeti, zakaj sploh oznanjamo to sporočilo – sporočilo, ki razgalja krivo vero in naznanja konec sedanje stvarnosti. Iz spoštovanja do Kristusovega zgleda bomo krotki in zelo spoštljivi. (1. Petrov 2:23; 3:15, NW) Na takšne uradnike pogosto pritiska duhovščina ali morda njihovi nadrejeni. S krotkim odgovorom pa jim bomo morda pomagali doumeti, da naša dejavnost ne predstavlja nikakršne grožnje niti njim niti miru širše skupnosti. Takšen odgovor bo namreč v tistih, ki ga sprejmejo, zbudil duh spoštovanja, sodelovanja in miru. (Titu 3:1, 2)
19. V kakšne dejavnosti se Jehovove priče nikoli ne vpletajo?
19 Jehovove priče so po vsej zemlji poznani po tem, da ne sodelujejo v svetnih sporih. Ne vpletajo se v rasne, verske ali politične spore sveta. (Janez 17:14) Ker nam Božja Beseda predpisuje, naj ‚bomo pokorni višjim oblastem‘, ne bomo niti pomislili na to, da bi sodelovali pri protidržavnih dejanjih v protest proti vladni politiki. (Rimljanom 13:1) Jehovove priče se nikoli ne pridružujejo nobenemu gibanju, katerega cilj je strmoglaviti oblast. Glede na vsa merila, ki jih je Jehova postavil krščanskim služabnikom, si še zamisliti ne morejo, da bi sodelovali pri takšnem ali drugačnem prelivanju krvi in nasilju! Pravi kristjani o miru ne le govorijo, ampak po tem, kar oznanjujejo, tudi živijo.
20. Kakšno spričevalo si je, kar se tiče miru, ustvaril Babilon Veliki?
20 V nasprotju s pravimi kristjani pa se tisti, ki predstavljajo verske organizacije tako imenovanega krščanstva, niso izkazali za sle miru. Vere Babilona Velikega – tako krščanske kakor nekrščanske – so opravičevale, podpirale ali dejansko prednjačile v vojnah narodov. Poleg tega so tudi ščuvale k preganjanju in celo morjenju zvestih Jehovovih služabnikov. Zato o Babilonu Velikem v Razodetju 18:24 beremo tole objavo: »V njem se je našla kri prorokov in svetnikov in vseh, ki so bili zaklani na zemlji.«
21. Kako se odzovejo številni odkritosrčni posamezniki, ko vidijo razliko med ravnanjem Jehovovega ljudstva in pripadnikov lažne vere?
21 V nasprotju z verstvi tako imenovanega krščanstva in drugim delom Babilona Velikega pa je prava vera pozitivna združevalna sila. Jezus Kristus je svojim pravim sledilcem rekel: »V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega.« (Janez 13:35) Ta ljubezen gre prek državnih, socialnih, ekonomskih in rasnih mej, ki delijo ostalo človeštvo. Ker to opažajo milijoni ljudi po vsem svetu, Jehovovim maziljenim služabnikom pravijo: »Z vami pojdemo, kajti slišali smo, da je Bog z vami.« (Zaharija 8:23)
22. Kako gledamo na pričevalsko delo, ki ga je treba še opraviti?
22 Kot Jehovovo ljudstvo se neizmerno veselimo vseh dosedanjih dosežkov, toda delo še ni opravljeno. Tudi kmet se potem, ko polje poseje in ga obdela, ne ustavi. Dela naprej, še posebej pa na sredi žetvene sezone. Ob žetvi se je treba nepretrgoma naprezati z vsemi močmi. In prav zdaj imajo častilci pravega Boga takšno žetev, kakršne doslej še ni bilo. To je čas veselja. (Izaija 9:3) Res je, da se srečujemo z nasprotovanjem in ravnodušnostjo. Koga od nas morda muči huda bolezen, slabe družinske razmere ali pa denarne težave. Toda iz ljubezni do Jehova vztrajamo. Ljudje morajo slišati sporočilo, ki nam ga je zaupal Bog. Saj je to sporočilo miru! Da, to je sporočilo, ki ga je oznanjeval sam Jezus: dobra novica o Božjem kraljestvu.
Kako bi odgovorili?
◻ Kako so se besede v Izaiju 52:7 spolnile na starem Izraelu?
◻ Kako se je Jezus izkazal za največjega sla miru?
◻ Kako je apostol Pavel povezal Izaija 52:7 z delom, v katerem sodelujejo kristjani?
◻ Kaj pomeni biti sel miru v naših dneh?
[Slike na strani 13]
Jehovove priče so, kot je bil Jezus, sli božanskega miru
[Slike na strani 15]
Jehovove priče ostanejo mirni ne glede na to, kako se ljudje odzovejo na kraljestveno vest