Šestnajsto poglavje

Sporočilo upanja za potrte ujetnike

Izaija 55:1–13

1. Opišite položaj judovskih pregnancev v Babilonu.

BILO je temačno obdobje v Judovi zgodovini. Božje zavezno ljudstvo so siloma odpeljali iz domovine v Babilon, kjer so ginevali v ujetništvu. Resda so imeli nekaj svobode, da so se lahko posvetili lastnim vsakodnevnim opravilom. (Jeremija 29:4–7) Nekateri so se tudi izučili kakega poklica ali sodelovali pri trgovskih kupčijah.a (Nehemija 3:8, 31, 32) Kljub temu pa življenje za judovske ujetnike ni bilo lahko. Bili so v suženjstvu, dobesednem in duhovnem. Poglejmo, kako.

2., 3. Kako je pregnanstvo vplivalo na Jude pri čaščenju Jehova?

² Ko je babilonska vojska leta 607 pr. n. š. uničila Jeruzalem, ni le opustošila naroda, temveč je napadla tudi pravo čaščenje. Izropala je Jehovov tempelj in ga porušila ter ohromila duhovniško ureditev, s tem ko je nekatere izmed Levijevega rodu odpeljala v ujetništvo, druge pa usmrtila. Brez hiše za čaščenje, brez oltarja in brez organiziranega duhovništva pa Judje niso mogli pravemu Bogu darovati žrtev, predpisanih po postavi.

³ Vseeno pa so zvesti Judje lahko ohranili svojo versko identiteto, s tem da so opravljali obrezo in se, kolikor se je dalo, ravnali po postavi. Lahko so se denimo zdrževali prepovedane hrane in praznovali sabat. Vendar so s tem tvegali, da se jim bodo njihovi zavojevalci posmehovali, saj so se Babiloncem judovski verski obredi zdeli neumni. Kako potrti so bili pregnanci, lahko spoznamo iz psalmistovih besed: »Ob rekah babilonskih, tam smo sedevali in jokali, spominjajoč se Siona. Na vrbe sredi one dežele smo obesili strune svoje. Kajti ondi so zahtevali od nas besede pesmi tisti, ki so nas odpeljali v sužnost, in naši mučitelji so hoteli veselost: Pojte nam katero pesmi sionskih!« (Psalm 137:1–3)

4. Zakaj bi bilo za Jude brez pomena obračati se na druge narode po rešitev in na koga so se lahko obrnili po pomoč?

⁴ H komu naj se torej judovski ujetniki obrnejo po tolažbo? Od kod bo prišla njihova rešitev? Prav gotovo ne od nobenega sosednjih narodov! Vsi ti so bili brez moči proti babilonski vojski, poleg tega pa so bili mnogi še sovražno razpoloženi do Judov. Toda položaj vseeno ni bil brezupen. Jehova, kateremu so se še kot svobodno ljudstvo uprli, jih je zdaj v svoji velikodušnosti prisrčno povabil, pa četudi so bili v pregnanstvu.

»Pridite k vodam«

5. Kaj pomenijo besede »pridite k vodam«?

⁵ Jehova po Izaiju preroško govori judovskim ujetnikom v Babilonu: »Hej, vsi, katerikoli ste žejni, pridite k vodam, in kateri nimate denarja, pridite, kupite in jejte! Pridite, pravim, kupite brez denarja in brez plačila vina in mleka!« (Izaija 55:1) V teh besedah je zelo veliko simbolike. Razmislimo denimo samo o povabilu: »Pridite k vodam«. Brez vode je nemogoče živeti. Brez te dragocene tekočine lahko ljudje preživimo samo kak teden. Zato je povsem ustrezno, da Jehova z vodo ponazori to, kako bodo njegove besede vplivale na judovske ujetnike. Njegovo sporočilo jih bo osvežilo kakor hladna pijača v vročem dnevu. Dvignilo jih bo iz njihovega brezupa ter pogasilo njihovo žejo po resnici in pravičnosti. Navdalo jih bo z upanjem na osvoboditev iz ujetništva. Vendar, da bi judovskim ujetnikom to Božje sporočilo res koristilo, ga morajo vsrkati, mu prisluhniti in ravnati po njem.

6. Kako bo Judom koristilo, če bodo kupili »vina in mleka«?

⁶ Jehova pa ponuja tudi ‚vino in mleko‘. Mleko krepi mlado telo in pomaga otrokom rasti. Podobno bodo tudi Jehovove besede duhovno krepile Božje ljudstvo in mu omogočile utrditi svoj odnos z Jehovom. Kaj pa vino? Vino se pogosto uporablja ob praznikih. Biblija ga povezuje z blaginjo in veseljem. (Psalm 104:15) S tem ko Jehova svojemu ljudstvu govori, naj ‚kupi vina‘, mu zagotavlja, da bo, če se bo iz vsega srca vrnil k pravemu čaščenju, »zares vesel«. (5. Mojzesova 16:15, SSP; Psalm 19:8; Pregovori 10:⁠22)

7. Zakaj je Jehovovo sočutje do pregnancev občudovanja vredno in kaj se iz tega naučimo o Jehovu?

⁷ Kako usmiljeno od Jehova, da pregnanim Judom ponudi takšno duhovno osvežitev! To njegovo sočutje je še toliko bolj občudovanja vredno, če se spomnimo, kako svojeglavi in uporni so bili Judje v preteklosti. Jehovovega priznanja si ne zaslužijo. Kljub temu pa je psalmist David že stoletja prej napisal: »Usmiljen in milostiv je GOSPOD, počasen v jezo in obilen v milosti. Ne huduje se vekomaj in večno ne drži jeze.« (Psalm 103:8, 9) Jehova še zdaleč noče pretrgati stikov s svojim ljudstvom, temveč prevzame pobudo za spravo. Prav zares je Bog, ki se ‚veseli milosti‘. (Miha 7:⁠18)

Zaupali so napačnemu

8. Komu so mnogi Judje zaupali in kljub kateremu svarilu?

⁸ Mnogi Judje doslej niso popolnoma zaupali Jehovu, da jih bo rešil. Jeruzalemski voditelji so denimo pred padcem mesta iskali pomoč pri močnih narodih, tako rekoč so nečistovali z Egiptom in Babilonom. (Ezekiel 16:26–29; 23:14) Jeremija jih je upravičeno posvaril: »Proklet mož, ki ima upanje v človeka in meso šteje za ramo svojo, od GOSPODA pa odstopa srce njegovo!« (Jeremija 17:5) Vendar Božje ljudstvo je storilo ravno to!

9. Kako mnogi Judje ‚trošijo denar za to, kar ni kruh‘?

⁹ Zdaj so sužnji enega od narodov, katerim so zaupali. Ali so se iz tega kaj naučili? Čisto verjetno je, da se mnogi niso, saj Jehova vprašuje: »Čemu trošite denar za to, kar ni kruh, in trud svoj za to, kar ne more nasititi?« (Izaija 55:2a) Če judovski ujetniki zaupajo komur koli drugemu, razen Jehovu, ‚trošijo denar za to, kar ni kruh‘. Babilon jih gotovo nikoli ne bo izpustil, saj je znan po svoji politiki, da ujetnikom nikoli ne dovoli vrniti se domov. Babilon s svojim imperializmom, komercializmom in krivim čaščenjem v resnici nima česa ponuditi pregnanim Judom.

10. a) Kako bo Jehova nagradil pregnane Jude, če ga bodo poslušali? b) Katero zavezo je Jehova sklenil z Davidom?

¹⁰ Jehova svoje ljudstvo milo prosi: »Poslušajte vendar mene in jejte, kar je dobro, in tolstino veselo uživaj duša vaša! Nagnite uho in pridite k meni, poslušajte, in duša vaša bo živela! In sklenem z vami zavezo večno: milosti Davidove, stanovitne [na temelju milostnih obljub Davidu, EI].« (Izaija 55:2b, 3) Edino upanje za te duhovno nedohranjene ljudi je pri Jehovu, ki jim zdaj preroško govori po Izaiju. Od poslušnosti Božjemu sporočilu je odvisno njihovo življenje, saj Jehova pravi, da bo njihova ‚duša živela‘, če bodo ravnali tako. Kaj pa je ‚večna zaveza‘, ki jo bo Jehova sklenil s poslušnimi? Ta zaveza je povezana ‚z milostnimi obljubami Davidu‘. Jehova je stoletja prej Davidu obljubil, da bo njegov prestol »utrjen na veke«. (2. Samuelova 7:16) Torej se v Izaiju omenjena ‚večna zaveza‘ nanaša na vladanje.

Stalni dedič večnega Kraljestva

11. Zakaj se je morda pregnancem v Babilonu zdela izpolnitev Božje obljube Davidu neverjetna?

¹¹ Resda se je morda tem judovskim pregnancem zamisel o vladarstvu v Davidovem rodu zdela neverjetna. Izgubili so svojo deželo in celo svojo narodnostno identiteto! Toda to je samo začasno. Jehova ni pozabil svoje zaveze z Davidom. Naj se s človeškega gledišča zdi še tako neverjetno, pa bo Božji namen glede večnega Kraljestva v Davidovem rodu zagotovo uspel. Toda kako in kdaj? Jehova leta 537 pr. n. š. osvobodi svoje ljudstvo iz babilonskega ujetništva in ga pripelje nazaj v njegovo domovino. Ali to pomeni ustanovitev kraljestva, ki bi trajalo neomejeno dolgo? Ne, saj so še naprej podložni, le da drugemu poganskemu imperiju, Medo-Perziji. »Določeni časi« vladanja narodov se namreč še niso iztekli. (Lukež 21:24, NW) Ker v Izraelu ni kralja, bo obljuba, ki jo je Jehova dal Davidu, ostala neizpolnjena še stoletja.

12. Kaj vse je Jehova storil, da bi izpolnil kraljestveno zavezo, ki jo je sklenil z Davidom?

¹² Več kot 500 let po osvoboditvi Izraela iz babilonskega ujetništva je Jehova storil pomemben korak za izpolnitev kraljestvene zaveze, ko je življenje svojega prvorojenega Sina, svoje prvo stvarjenje, iz nebeške slave prenesel v maternico judovske device Marije. (Kološanom 1:15–17) Jehovov angel je Mariji, ko ji je oznanil ta dogodek, dejal: »Ta bode velik in Sin Najvišjega se bo imenoval; in Gospod Bog mu bo dal prestol Davida, očeta njegovega, in kraljeval bo v hiši Jakobovi vekomaj in kraljestvu njegovemu ne bo konca.« (Lukež 1:32, 33) Jezus se je torej rodil v Davidovem kraljevskem rodu in podedoval pravico do kraljevanja. Jezus bo po ustoličenju vladal »vekomaj«. (Izaija 9:7; Daniel 7:14) Tako je bila sedaj odprta pot za izpolnitev Jehovove že stoletja stare obljube, da bo dobil kralj David stalnega dediča.

‚Zapovednik narodom‘

13. Kako je bil Jezus ‚priča narodom‘ med svojo strežbo in po vnebohodu?

¹³ Kaj pa bo ta bodoči kralj delal? Jehova pravi: »Glej, za pričo narodom sem ga postavil, za vojvodo in zapovednika narodom.« (Izaija 55:4) Ko je Jezus odrasel, je bil Jehovov predstavnik na zemlji, Božja priča narodom. Med svojim človeškim življenjem je sicer svojo strežbo usmeril k »izgubljenim ovcam Izraelove hiše«. Vendar pa je malo pred vnebohodom svojim sledilcem rekel: »Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode [. . .] Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Matevž 10:5, 6; 15:24; 28:19, 20) Tako je sporočilo o Kraljestvu sčasoma doseglo tudi Nejude in nekateri med njimi so sodelovali pri izpolnitvi zaveze, sklenjene z Davidom. (Dejanja 13:46) Tako je bil Jezus celo po svoji smrti, vstajenju in vnebohodu še naprej Jehovova ‚priča narodom‘.

14., 15. a) Kako se je Jezus izkazal za »vojvodo in zapovednika«? b) Katero upanje so gojili Jezusovi sledilci v prvem stoletju?

¹⁴ Jezus naj bi bil tudi ‚vojvoda in zapovednik‘. V skladu s tem preroškim opisom je, ko je bil na zemlji, popolnoma sprejel odgovornosti glavarstva in bil prvi v vsem: privabljal je velike množice ljudi, jih učil resnico in odkrival koristi podrejanja njegovemu vodstvu. (Matevž 4:24; 7:28, 29; 11:5) Učinkovito je šolal svoje učence in jih s tem pripravljal na oznanjevalsko akcijo, ki je bila pred njimi. (Lukež 10:1–12; Dejanja 1:8; Kološanom 1:23) V samo treh letih in pol je Jezus postavil temelj združeni mednarodni občini z več tisoč člani različnih ras! Takšno velikansko nalogo je lahko opravil le resnični ‚vojvoda in zapovednik‘.b

¹⁵ Kateri so bili zbrani v krščansko občino prvega stoletja, so bili maziljeni z Božjim svetim duhom in tako dobili možnost, da postanejo sovladarji z Jezusom v njegovem nebeškem Kraljestvu. (Razodetje 14:1) Vendar pa Izaijeva prerokba seže še dlje od dni zgodnjega krščanstva. Dokazi odkrivajo, da je Jezus Kristus začel vladati kot kralj Božjega kraljestva šele leta 1914. Nedolgo zatem so med maziljenimi kristjani na zemlji nastopile razmere, ki so imele mnogo vzporednic z razmerami pregnanih Judov v šestem stoletju pr. n. š. Pravzaprav to, kar se je zgodilo s temi kristjani, predstavlja večjo izpolnitev Izaijeve prerokbe.

Novodobno ujetništvo in osvoboditev

16. Kakšna stiska je nastopila po Jezusovem ustoličenju leta 1914?

¹⁶ Jezusovo ustoličenje za kralja leta 1914 je zaznamovala svetovna stiska, ki ji ni bilo primere. Zakaj? Zato, ker je Jezus zatem, ko je zakraljeval, izgnal iz nebes Satana in druga hudobna duhovna stvarjenja. Potem ko je bil Satan omejen samo na zemljo, se je začel vojskovati zoper preostale svete, ostanek maziljenih kristjanov. (Razodetje 12:7–12, 17) Vrhunec je nastopil leta 1918, ko je bilo javno oznanjevanje skoraj povsem ustavljeno in so odgovorne uslužbence Watch Tower Society zaprli pod lažno obtožbo uporništva. Tako so Jehovovi novodobni služabniki šli v duhovno ujetništvo, ki je spominjalo na dobesedno ujetništvo staroveških Judov. Nadnje se je zgrnila velika sramota.

17. Kako se je leta 1919 stanje maziljencev spremenilo na boljše in kako so bili okrepljeni?

¹⁷ Vendar pa Božji maziljeni služabniki niso bili dolgo v takšnem ujetništvu. Zaprti uslužbenci so bili 26. marca 1919 izpuščeni in kasneje so bile umaknjene vse obtožbe proti njim. Jehova je na svoje osvobojeno ljudstvo izlil sveti duh in jim vlil moč za delo, ki je bilo pred njimi. Z veseljem so se odzvali povabilu, naj ‚vzamejo vodo življenja brezplačno‘. (Razodetje 22:17) Kupili so »brez denarja in brez plačila vina in mleka« ter bili duhovno okrepljeni za sijajno širitev, ki se je že kazala na obzorju in katere maziljeni ostanek ni predvidel.

Velika množica teče k Božjim maziljencem

18. Katerima dvema skupinama pripadajo učenci Jezusa Kristusa in kaj danes tvorijo?

¹⁸ Vsakdo od Jezusovih učencev goji eno od dveh možnih upanj. Najprej je bila zbrana »mala čreda«, ki šteje 144.000 posameznikov, maziljenih kristjanov judovskega in nejudovskega porekla. Ti so ‚Božji Izrael‘ in imajo upanje, da bodo skupaj z Jezusom vladali v nebeškem Kraljestvu. (Lukež 12:32; Galatom 6:16; Razodetje 14:1) Nato pa se je v zadnjih dneh razkrila še »velika množica« ‚drugih ovc‘, ki ima upanje, da bo večno živela na rajski zemlji. Ta množica nima vnaprej določenega števila in pred izbruhom velike stiske služi skupaj z malo čredo. Obe skupini pa skupaj tvorita ‚eno čredo‘ pod ‚enim pastirjem‘. (Razodetje 7:9, 10; Janez 10:⁠16)

19. Kako se je »narod«, o katerem Božji Izrael prej ni ničesar vedel, odzval na klic tega duhovnega naroda?

¹⁹ Kot je razbrati, o zbiranju te velike množice govorijo naslednje besede iz Izaijeve prerokbe: »Glej, rod [narod, NW], ki ga nisi spoznal, pokličeš, in rodovi [tisti iz naroda, NW], ki te niso spoznali, priteko k tebi, zaradi GOSPODA, Boga tvojega, in zavoljo Svetnika Izraelovega, ker te je oslavil [polepšal, NW].« (Izaija 55:5) Maziljeni ostanek v letih po osvoboditvi iz duhovnega ujetništva sprva ni razumel, da bo pred harmagedonom on tisto sredstvo, po katerem bo k Jehovovemu čaščenju poklican še en velik »narod«. Vendar so se sčasoma začeli z maziljenci družiti mnogi ljudje poštenega srca, ki niso imeli nebeškega upanja, a so služili Jehovu z isto gorečnostjo kakor maziljenci sami. Ti novoprišleki so opazili polepšano stanje Božjega ljudstva in spoznali, da je med njimi Jehova. (Zaharija 8:23) V 1930-ih letih so maziljenci začeli razumevati, kdo je pravzaprav ta skupina, ki je med njimi vse bolj rasla. Sprevideli so, da je pred njimi še veliko delo zbiranja. Velika množica se je hitela pridruževati Božjemu zaveznemu ljudstvu, in to upravičeno.

20. a) Zakaj je v naših dneh tako nujno ‚iskati Jehova‘ in kako lahko to storimo? b) Kako bo Jehova odgovoril tem, ki ga iščejo?

²⁰ V Izaijevih dneh se je razlegal klic: »Iščite GOSPODA [Jehova, NW], dokler ga morete najti, kličite ga, dokler je blizu!« (Izaija 55:6) Te besede so v naših dneh primerne tako za tiste, ki sestavljajo Božji Izrael, kakor tudi za vse številčnejšo veliko množico. Jehovov blagoslov ni brezpogojen, pa tudi njegovo povabilo se ne bo razlegalo v nedogled. Zdaj je čas, da si pridobimo Božjo naklonjenost. Ko bo čas, ki ga je Jehova določil za sodbo, nastopil, bo prepozno. Izaija zato pravi: »Zapusti naj brezbožnik pot svoj in mož krivični misli svoje in povrni se h GOSPODU, in usmilil se ga bo, in k Bogu našemu, ker je bogat v odpuščanju.« (Izaija 55:⁠7)

21. Kako se je izraelski narod izkazal nezvestega izjavi, ki so jo dali njegovi praočetje?

²¹ Besede »povrni se h GOSPODU« nakazujejo, da so ti, ki naj bi se pokesali, nekoč že bili povezani z Bogom. Spominjajo nas na to, da se je ta del Izaijeve prerokbe v mnogih vidikih prvič izpolnil na judovskih ujetnikih v Babilonu. Praočetje teh ujetnikov so stoletja pred tem izjavili svojo odločenost, da bodo poslušni Jehovu, z naslednjimi besedami: »Bog ne daj [Še zamisliti si ne moremo, NW], da bi zapustili GOSPODA in služili drugim bogovom!« (Jozue 24:16) Zgodovina odkriva, da se je to, kar ‚si še zamisliti niso mogli‘, zgodilo, in to večkrat! Božje ljudstvo je v babilonskem ujetništvu prav zaradi svojega pomanjkanja vere.

22. Zakaj Jehova pravi, da so njegove misli in pota višja od človeških?

²² Kaj pa se bo zgodilo, če se pokesajo? Jehova po Izaiju obljublja, da bo »bogat v odpuščanju«. In dodaja: »Kajti misli moje niso vaše misli, tudi vaša pota niso moja pota, pravi GOSPOD. Marveč kakor so nebesa višja od zemlje, tako so pota moja višja nego vaša pota in misli moje nego vaše misli.« (Izaija 55:8, 9) Jehova je popoln in njegove misli ter pota so nedosegljivo visoka. Tudi njegovo usmiljenje je tolikšno, da ga ljudje v tem ne moremo nikoli doseči. Pomislimo: kadar mi odpustimo človeku, gre pravzaprav za to, da grešnik odpušča grešniku. Zavedamo se, da bo prej ali slej kdo drug moral odpustiti nam. (Matevž 6:12) Toda Jehova, ki nikoli od nikogar ne potrebuje odpuščanja, odpušča ‚bogato‘! Prav zares je Bog velike srčne dobrotljivosti. In Jehova v svojem usmiljenju odpre zatvornice na nebu in izlije blagoslove na tiste, ki se bodo vrnili k njemu z vsem svojim srcem. (Malahija 3:⁠10)

Blagoslovi za vse, ki se vrnejo k Jehovu

23. Kako Jehova ponazori gotovost izpolnitve svoje besede?

²³ Jehova svojemu ljudstvu obljublja: »Kakor pada dež ali sneg z neba in se ne vrača tja, temuč napaja zemljo ter jo dela rodovitno, da iz nje raste, da daje seme sejalcu in lačnemu kruh: tako bode beseda moja, ki prihaja iz mojih ust: ne povrne se k meni prazna, temuč izvrši, kar me veseli, in bo uspeh imela v tem, za kar jo pošljem.« (Izaija 55:10, 11) Vse, kar Jehova reče, se bo zagotovo izpolnilo. Prav kakor dež in sneg, ki padata z neba, dosežeta svoj namen, namreč da namočita zemljo in povzročita, da zrastejo sadovi, tako je tudi beseda, ki prihaja iz Jehovovih ust, popolnoma zanesljiva. Kar Jehova obljubi, tudi izpolni, in to s popolno gotovostjo. (4. Mojzesova 23:⁠19)

24., 25. Kateri blagoslovi so pripravljeni za judovske pregnance, ki ravnajo skladno z Jehovovim sporočilom po Izaiju?

²⁴ Če bi torej Judje poslušali njim namenjene Izaijeve preroške besede, bi gotovo doživeli rešitev, ki jo je Jehova obljubil. To bi jim prineslo veliko radost. Jehova pravi: »Z radostjo izidete in z mirom vas bodo spremljali; gore in hribi zaženo pred vami radostno vpitje in vsa drevesa poljska bodo z rokami ploskala. Namesto grmovja [trnja, SSP] zrastejo ciprese, namesto koprive vstane mirta: in bode GOSPODU v slavno ime, v znamenje večno, ki se ne iztrebi.« (Izaija 55:12, 13)

²⁵ Leta 537 pr. n. š. judovski ujetniki zares z radostjo odhajajo iz Babilona. (Psalm 126:1, 2) Ob prispetju v Jeruzalem najdejo deželo preraslo s trnovim grmovjem in pekočimi koprivami. Ne pozabimo, da je bila dežela opustela več desetletij. Toda Božje ljudstvo, ki se je vrnilo, lahko zdaj pomaga to deželo spremeniti v lepo domovanje! Trnje in koprive bodo zamenjala mogočna drevesa, kot so ciprese in mirta. Jehovov blagoslov postane takoj očiten, ko mu ljudstvo služi z ‚radostnim vpitjem‘. Videti je, kakor da se veseli dežela sama.

26. Kakšno blagoslovljeno stanje uživa Božje ljudstvo danes?

²⁶ Leta 1919 je bil ostanek maziljenih kristjanov osvobojen iz duhovnega ujetništva. (Izaija 66:8) Zdaj skupaj z veliko množico drugih ovc radostno služi Bogu v duhovnem raju. Očiščen je vsakega babilonskega vpliva in uživa prednostni položaj, kar je za Jehova nekaj ‚slavnega‘. Duhovna blaginja ostanka oslavlja njegovo ime in ga povišuje kot Boga resničnih prerokb. Jehova je s tem, kar je zanj že storil, dokazal svojo božanskost ter to, da je zvest svoji besedi in usmiljen do skesanih. Da bi se le vsi, ki ‚kupujejo vina in mleka brez denarja in brez plačila‘, večno veselili služenja njemu!

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 234]

Duhovno žejni Judje so povabljeni, naj ‚pridejo k vodam‘ ter ‚kupijo vina in mleka‘

[Slika na strani 239]

Jezus se je dokazal kot ‚vojvoda in zapovednik‘ narodom

[Slike na straneh 244, 245]

»Zapusti naj brezbožnik pot svoj.«