BIBLIJSKO GLEDIŠČE
Ali Bogu ugaja, če trpimo
ČLOVEK s težkim lesenim križem se prebija skozi množico, z glave pa mu spod trnjeve krone kaplja kri. Ko prispe do kraja, kjer naj bi ga »usmrtili«, ga razpno na križ, v dlani pa mu zabijejo dolga žeblja, ki kar trgata meso, kar ga strašno boli. Zatem križ postavijo pokonci in bolečine so že neznosne. V filipinski reviji Panorama piše, da so na Filipinih takšni boleči obredi v prazničnem velikonočnem tednu kar redna predstava.
Tako se danes predstavlja Jezusovo trpljenje. Vendar Jezus ni samo igral. Vse je bilo še kako pristno, žeblji, kri in bolečine.
Drugod lahko vidite zagrizene rimokatoličane, kako se javno bičajo, ker želijo izkusiti Kristusovo trpljenje. Zakaj? Nekateri zato, ker verjamejo, da se bo zaradi njihovega trpljenja zgodil čudež, da bodo denimo ozdravljeni njihovi dragi, ki so bolni. Drugi to počno, da bi se spokorili za grehe, bojijo se namreč, da jim ne bodo odpuščeni, če ne bodo prelili svoje krvi. V knjigi The Filipinos (Filipinci) je pojasnjeno: »Bolečine dobro očistijo duha in dušo. [. . .] Grešniki mislijo, da bolečina očisti grehe in zmanjša bremena.«
Seveda pa zadajanje bolečin sebi samemu ni domena filipinskih katoličanov. Ljudje različnih ver in v različnih krajih zemlje verjamejo, da sebi zadane bolečine pri Bogu vendar nekaj pomenijo.
Tako je Buda, Sidharta Gautama, ker je iskal resnico, zapustil ženo in sina ter odšel v puščavo, kjer je šest let živel kot asket. Ure in ure je preždel v nerodni in boleči drži in kasneje je trdil, da je dolgo časa vsak dan pojedel samo zrno riža. Shujšal je tako zelo, da je rekel: »Bil sem le še kost in koža.« Vendar ga vse sebi zadane muke niso razsvetlile tako, kot je želel.
Podobno so se v Indiji hindujski fakirji podvrgli raznovrstnim, včasih do skrajnosti brezobzirnim trpinčenjem - ležali so med ognjema, srepo bolščali v sonce, dokler niso oslepeli, ali pa zelo dolgo stali na eni nogi oziroma v kakšnem drugem neudobnem položaju. Mislili so, da je določen asketizem vreden toliko, da bi denimo lahko mesto obvaroval pred sovražnim napadom.
V Bibliji pa so opisani Baalovi častilci, ki so se, da bi pritegnili pozornost svojega boga, »kakor je pri njih navada, zarezovali z noži in sulicami, da je tekla po njih kri«. (1. kraljev 18:28, EI)
»Pokorite duše svoje«
Jehova je res svojemu narodu zapovedal, ‚naj pokorijo svoje duše‘, vendar se na splošno razume, da je to pomenilo post. (3. Mojzesova 16:31) S postom so kazali, da obžalujejo grehe in se kesajo, postili pa so se tudi, ko so bili v stiski. Zato post ni bil zadajanje bolečin sebi, pač pa je človek tako pokazal, da se je ponižal pred Bogom. (Ezra 8:21)
Nekateri Judje so seveda zmotno mislili, da že samo neudobje, ki ga prinaša pokora duše, pri Bogu šteje in ga tudi obvezuje, da jim za to nekaj da. Ker niso bili za to poplačani, so ga predrzno vprašali o nagradi, ki bi si jo naj bili po njihovem zaslužili: »Zakaj se postimo in ti ne vidiš? ponižujemo dušo svojo, in se ne zmeniš za nas?« (Izaija 58:3)
Vendar so se motili. Primeren verski post ni asketizem in pokora telesa, kakor da bi telesna bolečina ali neudobnost sama po sebi kaj veljala. Močno čustvo lahko človeka naredi neobčutljivega za lakoto. Kadar ga problemi hudo pritiskajo, lakote morda sploh ne čuti. To Bogu kaže, da človek med postom poglobljeno občuti.
Ali Bogu ugaja, če si človek zadaja bolečino
Ali je ljubeči Stvarnik srečen, če se ljudje trpinčijo? Včasih so kristjani res potisnjeni v to, da so »soudeleženi pri Kristusovem trpljenju«, vendar to ne pomeni, da sami iščejo težave oziroma da hočejo postati mučenci. (1. Petrov 4:13, EI)
Jezus zagotovo ni bil asket. Verski voditelji so nergali, ker se njegovi učenci niso postili, njega pa celo obtožili, da je »požrešnež in pijanec«. (Matevž 9:14; 11:19, EI) Jezus je bil v vsem uravnovešen, ne od sebe ne od drugih ni zahteval več, kot je bilo razumno. (Marko 6:31; Janez 4:6)
Nikjer v Svetem pismu ne najdemo podlage za asketizem, kakor da bi se z odrekanjem potrebnim stvarem ali celo življenjskim udobnostim Bogu lahko priljubili. Upoštevaj, kaj je apostol Pavel rekel o takšnih bolečih šegah: »To ima sicer videz modrosti v svojevoljni službi Božji in ponižnosti in neprizanesljivosti proti telesu, a nima nič vrednosti.« (Kološanom 2:23)
Martin Luter se je trpinčil, ko je bil menih. Kasneje je seveda bil proti tem običajem, rekoč, da netijo misel, da k Bogu vodita dve poti, večvredna in manjvredna, Sveto pismo pa uči le o eni rešitvi - po veri v Jezusa Kristusa in njegovega Očeta Jehova. (Janez 17:3) Nekateri pa menijo, da so boleči obredi nekakšna oblika samorešitve.
V knjigi Church History in Plain Language (Cerkvena zgodovina v preprosti besedi) je o asketizmu napisano: »Zagovarjanje asketizma je bilo zmoten nazor o človeku. Menihi so govorili, da je duša priklenjena v telo in je njegova zapornica. To ni biblijsko gledišče o človeškem življenju.« Tako že sama misel, da zadajanje bolečin sebi ugaja Bogu, ni svetopisemska. Temelji na gnostični zmoti, da je vse, kar je povezano s telesom, zlo; zato bi ga nekdo, ki želi biti rešen, moral kolikor se da trpinčiti.
Jehova želi, da bi bili srečni, zato ni treba, da postanemo asketi, če želimo služiti temu veselemu Bogu. (Propovednik 7:16) V Svetem pismu tudi nikjer ne piše, da je takšno s samotrpinčenjem povzročeno trpljenje pot v rešitev. Ravno nasprotno, Božja Beseda jasno pove, da nas vseh grehov očiščuje le Kristusova kri - če v to verujemo. (Rimljanom 5:1; 1. Janezov 1:7)