14. Na kaj primernega zdaj spomni Izaija?

¹⁴ Judje so v preteklosti hitro nehali ceniti tisto, kar je Jehova storil zanje. Zato jih Izaija primerno spomni, zakaj je Jehova storil vse to. Izaija objavi: »Milosti [Dobrot, SSP] GOSPODOVIH se bom hvalno spominjal, slavnih del GOSPODOVIH, po vsem, kar nam je podelil GOSPOD, in obilne dobrote hiši Izraelovi, ki jim jo je izkazal po usmiljenju svojem in po obilosti milosti svojih [po obilju svojih dobrot, SSP]. Kajti rekel je: Res, ljudstvo moje so, sinovi, ki ne bodo ravnali lažnivo. Torej jim je bil rešitelj. V vsej njih stiski je bil sam stiskan, in angel obličja njegovega jih je reševal. V svoji ljubezni in usmiljenosti jih je odkupil sam in dvignil jih je nase ter jih nosil vse dni nekdanje.« (Izaija 63:7–9)

16. a) Kako je Jehova gledal na Izrael, ko je z njim sklenil zavezo? b) Kako Bog ravna s svojim ljudstvom?

¹⁶ Jehova je po izhodu iz Egipta Izraelce pripeljal h gori Sinaj in jim obljubil: »Če boste res poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina [. . .]. Vi mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod.« (2. Mojzesova 19:5, 6, SSP) Ali je bila ta Jehovova ponudba prevara? Ne, saj Izaija odkriva, da je Jehova sam sebi rekel: »Res, ljudstvo moje so, sinovi, ki ne bodo ravnali lažnivo.« Neki učenjak je izjavil: »Beseda ‚res‘ ni ukazovalni izraz, ki bi izhajal iz suverenosti ali predvednosti, temveč izraža upanje in prepričanje iz ljubezni.« Da, Jehova je svojo zavezo sklenil v dobri veri, iskreno je želel, da bi njegovo ljudstvo uspelo. Kljub njihovim očitnim napakam, jim je zaupal. Kako čudovito je častiti Boga, ki tako zaupa svojim častilcem! Če današnji starešine podobno zaupajo, da je Božje ljudstvo v osnovi dobro, potem veliko prispevajo k utrjevanju teh, ki so jim zaupani v oskrbo. (2. Tesaloničanom 3:4; Hebrejcem 6:9, 10)