Ali smejo kristjani igrati na srečo

ALI SI smejo kristjani skušati kaj pridobiti brez dela, tako, z igranjem? Ne, Božja beseda jih spodbuja, naj z delom zaslužijo zase in za svojo družino: »Kdor noče delati, naj tudi ne je. . . . Naj v miru delajo in jedo svoj kruh.« (2. Tesaloničanom 3:10, 12)

Nek sociolog je loterijo imenoval ,sredstvo, s katerim na račun mnogih revnih obogati le nekaj ljudi‘, in to drži na splošno za vse igre na srečo. Ali se naj kristjan obogati na račun tistih, ki si to komaj lahko privoščijo? Kristjani bi morali ,ljubiti svoje bližnje kakor sami sebe‘ (Marko 12:31). Hazardiranje pa prej navdihuje s sebičnostjo kot z ljubeznijo, in raje z brezbrižnostjo kot sočutjem.

Pohlepnost ali lakomnost često spodbuja igranje na srečo, to pa ni v duhu krščanstva. Pavel je v Pismu Rimljanom 7:7 pisal: »Ne poželi!« ,Poželeti‘ pomeni »pričakovati, upati na kaj, hrepeneti«. Ali to ne izraža igralčevo željo, da bi pobral denar svojih bližnjih? Taka želja je nezdružljiva s krščansko zamislijo deljenja in dajanja.

V Bibliji piše: »Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. Temu so se nekateri vdali . . . s tem pa sami sebi zadali veliko bolečin.« (1. Timoteju 6:10, 11; v NW 10) Tako te besede opisujejo mučno stanje hazarderjev, ki sužnjujejo navadi, ki jim znova in znova zadaja veliko bolečin.

Jezus je rekel, da se bo lahko ljudi prepoznalo po »njihovih sadovih« (Matej 7:20). Igre na srečo so, razen tega, da pehajo v revščino zasvojene hazarderje, že od nekdaj povezane z nepoštenostjo in kriminalom. The New Encyclopædia Britannica opaža: »Velik del sramote, ki se drži iger na srečo, je posledica nepoštenosti njihovih organizatorjev. Organiziran kriminal je najti tako pri zakonitih kot ilegalnih igrah na srečo. Ali bi smel kristjan podpirati to dejavnost, čeprav neposredno?

V drugem članku te serije je bilo pojasnjeno, da je pri igrah na srečo često prisotno tudi praznoverje, verjame se v srečne številke, srečne dni ali pa v srečna znamenja. Hazarderji si že stoletja prizadevajo za milost gospe Sreče. Rimljani so jo imenovali Fortuna in v Rimu je v njeno čast stalo 26 templjev.

Prerok Izaija je govoril o podobnem božanstvu, imenovali so ga gadh, častili pa odpadli Izraelci. Napisal je: »Vi pa, ki zapuščate Gospoda [Jehova, NW] . . . ki pripravljate mizo Sreči [hebrejsko gadh].« (Izaija 65:11) V zadnjem dnevu v letu je bila navada, da so bogu Sreče pripravili mizo z vsakovrstno hrano. V starih časih so upali, da si bodo tako zagotovili srečo v naslednjem letu.

Bog ljudem, ki so naivno zaupali, da bo gadh oziroma Sreča odpravila njihove probleme, ni bil naklonjen. Zanašanje na srečo so enačili z vero v pravega Boga, Jehova. Kristjani pa, namesto da bi klečeplazili pred muhasto namišljeno Fortuno, raje zaupajo v pravega Boga, Jehova, v Boga, ki obljublja največje bogastvo in nas ne bo nikoli izneveril.