Ali je Biblijo navdihnil Bog

1., 2. Zaradi česa imajo mnogi Biblijo v časteh in kaj zatrjujejo njeni pisatelji?

THE New Encyclopædia Britannica Biblijo imenuje »bržkone najvplivnejša knjižna zbirka vse človeške zgodovine«. Biblijo imajo mnogi v časteh pač zaradi njene starosti; deloma je namreč nastala že pred 3500 leti. Vendar je eden bistvenih razlogov za to, da njena distribucija sega že čez tri milijarde izvodov in da so jo deloma ali v celoti prevedli že v skoraj dva tisoč jezikov, tako da je to pravzaprav svetovna uspešnica vseh časov, njeno življenjsko, nenavadno aktualno sporočilo.

² Poleg teh dejavnikov, ki nas sicer vsi navdajajo s spoštovanjem do Biblije, pa je še nekaj, kar pojasnjuje njen dolgoveški vpliv in čar: knjiga namreč zase trdi, da v sebi nosi navdihnjeno razodetje Vsemogočega Boga. Mojzes, ki je sestavil Toro (prvih pet knjig Biblije), je »zapisal« vse, kar mu je naročil Bog, med drugim pripoved o stvarjenju in oris potopa za Noetovih dni, pa tudi zgodovino Abrahamovih in lastnih stikov z Bogom (2. Mojzesova 24:3, 4). Kralj David pa je rekel: »Duh Gospodov je govoril po meni, njegova beseda je bila na mojem jeziku.« (2. Samuelova 23:2) Tudi drugi biblijski pisatelji so izpovedovali, da pišejo po božanskem vodstvu. Vsi ti spisi skupaj tvorijo Božjo razlago k zgodovini, k njenemu pravemu pomenu, razlaganju ter končnemu izidu. Vsi ti mnogi svetopisemski pisatelji — kralji, dninarji, duhovniki in drugi — so bili le nekakšni tajniki, ki so v resnici zapisovali misli Boga, Biblijinega Tvorca in poroka za njene obljube.

 3. Kaj govori za to, da verjeti v Boga in v znanost ni nezdružljivo?

³ Ob zatrjevanem Biblijinem božanskem izvoru pa marsikoga obhajajo dvomi že o samem obstoju njenega Tvorca. Mnogi kar naravnost zanikajo obstoj Boga. Drugi se pod vtisom, da vse, kar je inteligentnega, zameta misel na Boga in vero v Biblijo, vprašujejo: »Zakaj pa v Boga ne verjamejo znastveniki?« Pa je to sploh res? Po nekem članku v reviji New Scientist je namreč »mnenje, češ da znanstveniki ne verujejo . . ., hudo zgrešeno«.² V istem članku je še pisalo, da se po izsledkih naključnih javnomnenjskih raziskav po univerzah, znanstvenoraziskovalnih ustanovah in industrijskih laboratorijih »kar osem izmed 10 znanstvenikov ravna po takšnem ali drugačnem religioznem verovanju oziroma priznava načela, ki so ,neznanstvena‘«. To, da je vera nezdružljiva z znanostjo oziroma z znanstveniki, torej sploh ne drži (glejte okvir na 4. in 5. strani).

Ali imamo za navdihnjenost kakšne dokaze?

 4. Katera znanstvena dejstva je Biblija omenjala že pred tisoči let?

⁴ Če pa v človeku že dozori sklep, da je za stvarnikov obstoj dovolj prepričljivih dokazov, mu še vedno ostaja vprašanje, ali je ta stvarnik ljudi tudi navdihoval, da so zapisovali njegove misli in namene v Biblijo. Da: lahko smo prepričani, da jih je; razlogov za to je na pretek. Prvi tak razlog je Biblijina znanstvena točnost (glejte okvir na 6. strani). Na primer: že pred dobrimi 3000 leti je Job rekel, da Bog »obeša zemljo nad ničem« (Job 26:7). Pred nekako 2700 leti pa je prerok Izaija navajal, da Bog »prestoluje nad krogom zemlje« (Izaija 40:22). Kako sta Job in Izaija mogla poznati temeljni znanstveni dejstvi, da zemlja prosto lebdi v vesolju in da je kroglaste oblike? Dandanašnji to resda dobro vemo; onadva pa sta to napisala v veku, ko o takšnem pojmovanju ni še nihče nič slutil. Ali ni božansko razodetje še najbolj logična razlaga za to?

5., 6. Katera uresničenja prerokovanj izpričujejo, da je biblijske pisatelje navdihoval Bog?

⁵ Pravo osnovo za to, da mora biti Biblija navdihnjena od Boga, pa imamo bržkone v njeni preroškosti; pravzaprav je to že kar nekakšna zgodovina, zapisana, ko se še sploh ni zgodila. Na primer: prerok Izaija je napovedal ne le to, da bo Babilon razdejal Jeruzalem in da bo ves judovski narod moral v ujetništvo, marveč tudi to, da bo taisti Babilon čez toliko in toliko časa zavzel perzijski vojskovodja Kir in spustil Jude iz ujetništva (Izaija 13:17-19; 44:27-45:1). Ali znate morda vi razložiti tak fenomen, da nekdo 200 let vnaprej pravilno napove rojstvo in ime nekega človeka ter točno to, kar naj bi ta človek naredil, kako drugače kot z božanskim navdihnjenjem? (Glejte okvir na 7. strani.)

⁶ Nekaj silno zanimivih prerokovanj je zapisal tudi Daniel, prerok, ki je živel v šestem stoletju pr. n. š. Ta ne le da je napovedoval padec Babilona po roki Medijcev in Perzijcev, temveč je napovedal tudi dogajanje, ki je segalo daleč čez njegov čas, v daljno prihodnost. Danielovo prerokovanje na primer napoveduje grški svetovnocesarski vzpon pod Aleksandrom Velikim (336-323 pr. n. š.), razkosanje Aleksandrovega imperija med četverico njegovih generalov po njegovi prezgodnji smrti in celo vzpon rimskega cesarstva s strahotno vojaško silo (prvo stoletje pr. n. š.; Danijel 7:6; 8:21, 22). Danes so vsi ti dogodki nesporna zgodovinska dejstva.

7., 8. a) S čim bi nekateri hoteli označiti biblijska prerokovanja? b) Kaj dokazuje, da očitek s prevaro stoji na trhlih temeljih?

⁷ Zaradi tolikšne natančnosti bi hoteli kritiki biblijska prerokovanja označiti kar s prevaro, češ da je to v resnici zgodovina, potem pa so temu nadeli preobleko preroštva. Samo s kakšnim opravičilom sme kdo trditi, da so si judovski duhovniki drznili prerokbe kar izmišljati? In zakaj neki bi si izmišljali prerokovanja, ki so ravno njih tako neusmiljeno bičala (Izaija 56:10, 11; Jeremija 8:10; Sofonija 3:4)? Sploh pa: kako bi bil mogel celoten pismen narod, poučen in vzgojen z Biblijo, svojim svetim besedilom, nasesti takšni prevari (5. Mojzesova 6:4-9)?

⁸ Kako bi bilo tudi možno izpeljati prevaro z izginom celotne omike, na primer edomske in babilonske, ko pa se je to vendar zgodilo šele mnogo stoletij po nastanku Hebrejskih spisov (Izaija 13:20-22; Jeremija 49:17, 18)? Tudi če bi kdo na vsak način trdil, da ta prerokovanja niso nastala ravno za življenja teh prerokov, so jih še vedno napisali pred tretjim stoletjem pr. n. š., ko so jih prevedli v grščino v Septuaginto. Pa tudi Mrtvomorski zvitki (ki po kosih zajemajo dele vseh preroških biblijskih knjig) izvirajo že iz drugega oziroma prvega stoletja pr. n. š. Kot smo že rekli, pa se je veliko prerokovanj uresničilo šele po teh letih.

Ali je Biblija sama v sebi protislovna?

9.–12. a) Zakaj nekateri pravijo, da si Biblija nasprotuje? b) Kako se da nekatera »protislovja« enostavno razvozlati?

⁹ Nekateri pa ugovarjajo: »Biblija je vendar polna protislovij in navzkrižij!« V resnici pa si tisti, ki tako trdijo, stvari navadno niso ogledali na lastne oči, marveč so samo slišali za kak primer takšne domnevne protislovnosti. Domnevna navzkrižja namreč zlahka razvozlamo, če upoštevamo, da so biblijski pisatelji snov velikokrat zgostili na pičlih nekaj besed. Zgled za to je pripoved o stvarjenju. Ob primerjavi Prve Mojzesove knjige 1:1, 3 z odlomkom iz 1:14-16 se marsikdo vprašuje, kako je Bog »naredil« nebesne luči šele četrti stvarjenjski dan, ko je vendar svetloba — ki je očitno prihajala ravno od teh luči — obsevala zemljo že prvi stvarjenjski dan. Gre le za to, da se je hebrejski pisatelj s skrbno izbiro besedja odpovedal nepotrebnim daljšim razlagam. Ne smemo namreč prezreti tega, da 14.-16. vrstica v nasprotju z ,ustvarjenjem‘ iz Prve Mojzesove 1:1 govori o ,narejanju‘, nasprotno od »svetlobe« v Prvi Mojzesovi 1:3 pa o »lučeh«. To bi torej pomenilo, da se je s četrtim stvarjenjskim dnevom sicer že poprej obstoječe sonce in mesec dalo jasno videti skozi zemljino gosto ozračje.a

¹⁰ Nekaj zmede zbujajo tudi rodovni seznami. Ezdra na primer v duhovniškem rodovniku v Prvi kroniški knjigi 5:29-40 (v NW 6:3-14) navaja 23 imen, v svojem lastnem rodovniku v Ezdrovi knjigi 7:1-5 pa za isto dobo navaja le 16 imen. Tu ne gre za navzkrižje, ampak le za zgoščeno pripoved. Hkrati pa je pisatelj pač skladno z smotrom, ki mu je bil za vodilo ob zapisu kakega dogodka, še poudaril, oklestil, zajel ali izpustil podrobnosti, ki jih je drug biblijski pisatelj, ki je pisal o istem dogodku, izrazil kako drugače. To še niso nasprotja, so le različne pripovedi, v katerih se zrcalita pisateljev zorni kot in pa bralstvo, ki mu je pripoved namenjena.b

¹¹ Nemalokrat se da navidezne nedoslednosti razvozlati že z upoštevanjem konteksta. Dostikrat je denimo slišati pomislek: »Odkod vendar Kajnu žena?« češ, tu si je pa biblijska pripoved več kot očitno navzkriž sama s sabo. A že če beremo malo naprej, se moramo brž odpovedati predpostavki, da sta imela Adam in Eva zgolj dva sinova, Kajna in Abela. V Prvi Mojzesovi 5:4 namreč piše: »Po Setovem rojstvu pa je živel Adam še osemsto let in je dobil sinove in hčere.« Torej se je Kajn oženil z eno svojih sester, morda tudi s sestrično ali nečakinjo, kar je bilo popolnoma skladno z Božjo prvotno namero, naj se človeški rod množi (1. Mojzesova 1:28).

¹² Očitno je torej, da veliko drobcev iz človeške zgodovine ni zapisanih v Božji knjigi. Je pa zajeto vse, kar bi potrebovali bodisi takratni prvotni bralci bodisi mi danes, in to tako, da vse skupaj še vedno ni preobilno, da bi knjige ne mogli prebrati.

Umljiva le učenim ljudem?

13.–15. a) Zakaj nekateri menijo, da je Biblija pretežka, da bi jo mogli razumeti? b) Po čem vemo, da je Bog hotel, da bi njegovo Besedo razumeli?

¹³ Ali ste se že kdaj vpraševali: »Zakaj ima Biblija toliko nasprotujočih si razlag?« Kadar namreč kak iskreno zavzet človek sliši, kako si verski veljaki nasprotujejo, ga to rado zbega in kaj hitro ga vse mine. Mnogi zato sklepajo, da je Biblija nejasna in protislovna. Zato mnogi Biblijo docela zavračajo, češ da je pretežka, da bi jo mogli brati in umeti. Spet drugi se ob pomisli na to široko paleto verskih razlag kar ne morejo odločiti, da bi se kaj bolj zavzeto lotili Svetega pisma. Nekateri menijo: »Študirani ljudje so se za to dolga leta učili v semenišču. Kako naj potem jaz dvomim o tem, kar učijo?« Že mogoče; toda ali tudi Bog gleda na te reči tako?

¹⁴ Ko je Bog dal izraelskemu narodu postavo, še malo ni rekel, da jim s tem nalaga čaščenjski sistem, ki ga zlepa ne bodo mogli razumeti, sistem, ki bo obvisel na vratu bogoslovskih modrijanov ali »učenjakov«. Po Mojzesu je Bog v Peti Mojzesovi knjigi 30:11, 14 naznanil: »Ta zapoved, ki ti jo danes dajem, ni zate pretežka in ni daleč od tebe. Ampak zapoved je prav blizu tebe, v tvojih ustih in v tvojem srcu, da jo moreš spolnjevati.« Vsemu narodu, ne zgolj voditeljem, je naročil: »Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Zabičuj jih svojim otrokom ter govori o njih, ko bivaš v svoji hiši ali ko hodiš po potu, ko se ulegaš ali ko vstajaš!« (5. Mojzesova 6:6, 7) Božje zapovedi, vse zapisane lepo črno na belem, so bile dovolj razumljive, da se je lahko po njih ravnal ves narod, tako starši kot otroci.c

¹⁵ Že v Izaijevih časih so si verski voditelji nakopali na glavo Božjo obsodbo, ker so si jemali pravico, da Božje zakone razlagajo po svoje in jim od svojega tudi dodajajo. Prerok Izaija je zapisal: »To ljudstvo [se mi] približuje le s svojimi usti, me časti le s svojimi ustnicami, svoje srce pa drži daleč od mene, in je njegov strah pred menoj le priučena človeška zapoved.« (Izaija 29:13) Častiti so bili začeli po človeški zapovedi, ne pa po Božji (5. Mojzesova 4:2). In nasprotovale so si te ,človeške zapovedi‘, namreč njihove razlage, ne pa Božje besede. In tako je tudi danes.

Ali obstaja kaka biblijska podlaga za ustno toro?

16., 17. a) Kakšna mnenja krožijo o ustni postavi? b) Kaj o ustni postavi nakazuje Biblija?

¹⁶ Po dokaj razširjenem mnenju je Mojzes poleg »Pisane tore« prejel še »Ustno toro«. Po tem mnenju je Bog odredil, naj se nekatere zapovedi ne zapisujejo, naj se jih prenaša iz roda v rod z govorjeno besedo, ohranjale naj bi se torej le z ustnim izročilom (glej okvir na 10. strani). Vendar Biblija jasno kaže, da ni bilo Mojzesu nikoli ukazano, naj izroča ljudstvu kako ustno postavo. Druga Mojzesova knjiga 24:3, 4 pripoveduje: »Tedaj je prišel Mojzes in povedal ljudstvu vse zapovedi Gospodove in vse zakone; in vse ljudstvo je odgovorilo z enim glasom: ,Vse zapovedi, ki jih je dal Gospod, bomo spolnjevali.‘« Potem je Mojzes »zapisal vse besede Gospodove«. Iz Druge Mojzesove 34:27 pa izvemo: »Potem je Gospod rekel Mojzesu: ,Zapiši si te besede; kajti po teh besedah sklepam zavezo s teboj in z Izraelom!« Nenapisana ustna postava torej ni imela v zavezi, ki jo je Bog sklenil z Izraelom, česa iskati. (Glejte okvir na 8. strani.) Nikjer v Bibliji ni niti z besedico omenjena kaka ustna postava.d Še pomembnejše pa je to, da si njeni nauki nasprotujejo s Svetim pismom, kar še dodatno ustvarja lažen vtis, da je Biblija sama v sebi protislovna. (Glejte okvir na 22. strani.) Le da je za to zmedo kriv človek, ne pa Bog (Izaija 29:13; glej okvirja na 20. in 21. strani).

¹⁷ V primerjavi z nasprotujočimi si človeškimi razlagami pa je Biblija jasna in zanesljiva. Bog nam je v svoji Besedi naklonil dovolj dokazov za to, da mirni svet, naslikan v Izaijevi knjigi 2:2-4, niso le sanje, marveč skorajšnja resničnost. Uresničil je namreč ne bo nihče drug kot sam Bog, Bog prerokovanja, Bog Biblije.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 4, 5]

RAZVOJ — DEJSTVO?

PO GENEZINI pripovedi o stvarjenju so bile vse žive stvari ustvarjene »po njih vrstah« oziroma osnovnih skupinah (1. Mojzesova 1:12, 24, 25). Tej biblijski pripovedi se mnogi evolucionisti na račun uveljavitve lastnega nauka radi posmihajo. Pa vendar: ali more kdo dokazati, da je s križanjem ali z mutacijami kdaj nastala nova vrsta?e Vse od najzgodnejših pričevanj pa do zdaj so psi vedno samo psi, mačke pa samo mačke. Še celo ščurki, ki so jih našli med najzgodnejšimi fosilnimi insekti, so v bistvu enaki sodobnim ščurkom.

Kakšne dokaze lahko torej znanstveniki predložijo po več kot stoletnem intenzivnem raziskovanju, od kar je prišel na svetlo Darwinov Nastanek vrst?f Kaj zdaj na to rečejo strokovnjaki?

OKAMENINSKE ZBIRKE: Okameninskim pričevanjem nekateri pravijo kar ,zadnje prizivno sodišče,‘ ker je to edina pristna zgodovina življenja, ki je znanosti na voljo. O čem torej pripovedujejo?

Profesor naravoslovja John Moore je v poročilu navajal izsledke obsežne študije, ki sta jo izvedla londonsko Geološko društvo in Angleško paleontološko združenje. »Kakih 120 znanstvenikov, samih strokovnjakov, je pripravilo 30 poglavij obsegajočo monumetalno študijo s čez 800 stranmi, v katerih naj bi predstavili rastlinske in živalske okameninske zbirke . . . Po navedbah ima vsaka večja rastlinska oziroma živalska oblika ali vrsta svojo lastno zgodovino, docela ločeno od zgodovine vseh ostalih oblik ali vrst! Rastlinske in živalske skupine se v okameninskih zbirkah pojavijo nenadoma. . . . Ne duha ne sluha ni o kakem skupnem predniku, kaj šele o kakšnem veznem členu s kakim plazilcem, sicer domnevnim zaplodnikom.« (Should Evolution Be Taught?, 1970, str. 9, 14)

ALI SO MOGLE EVOLUCIJO POVZROČITI MUTACIJE? Ameriška enciklopedija je zaradi škodljivosti mutacij priznala: »To, da večina mutacij osebku škoduje, je po vsem videzu hudo navzkriž z glediščem, da so mutacije razvoju nekakšna surovinska baza. Navsezadnje so mutanti, kakor jih prikazujejo biološki učbeniki, ena sama kopica spačkov in izrodkov, mutiranje pa nasploh bolj razdiralen kot pa gradilen proces.« (izdaja 1977, X. zvezek, str. 742)

PA ČLOVEČNJAKI? V Science Digest je pisalo: »Omembe vredno je dejstvo, da bi vse stvarne dokaze o človekovem razvoju še vedno zlahka spravili v eno samo krsto, in še bi ostalo prostora! . . . Vse kaže, da so se na primer sodobne višje opice pojavile kar na lepem, kot iz niča. Za sabo nimajo nikakršne preteklosti, nobenih okamnin. In resnici na ljubo je tudi pravi izvor sodobnega človeka — pokončnega, golega izdelovalca orodja z velikimi možgani — ravno tako zavit v meglo.« (maj 1982, str. 44)

NAUK V KRIZI: V premislek navajamo naslednje opazke Michaela Dentona, molekularnega biologa, po navedbi iz njegove knjige Evolution: A Theory in Crisis:

»Darwin še zdaleč ni imel dovolj dokazov za postavitev svojega razvojnega nauka. . . . Njegova splošna teorija, da je vse življenje na zemlji nastalo in se razvijalo s postopnim zaporednim kopičenjem naključnih mutacij, je danes, tako kot za Darwinovega časa, še vedno skrajno spekulativna hipoteza, brez vsakršne neposredne dejanske podloge, vsekakor pa še zelo daleč od samoumevnega aksioma, kakor bi nam ga hoteli vbiti v glavo nekateri njeni zagreti zagovorniki. . . . Človek bi mislil, da bo nauk osrednjega pomena, nauk, ki je nekoč dobesedno spremenil svet, vendarle kaj drugega od navadne metafizike, kaj več od navadnega mita.« (Izdaja 1986, strani 69, 77, 358.)

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 6]

V ZAČETKU JE BOG USTVARIL. . .«

». . .NEBO IN ZEMLJO« (1. Mojzesova 1:1) — Dandanes so si znanstveniki bolj ali manj edini, da je vesolje nekoč imelo začetek. Astronom Robert Jastrow je tako zapisal: »Zdaj šele spoznavamo, kako astronomski dokazi nazadnje vodijo do biblijske predstave o nastanku sveta. Podrobnosti se sicer razlikujejo, toda osnovne prvine astronomskih dognanj in biblijskih pripovedi iz Geneze so iste: veriga dogodkov, ki vodi do človeka, se namreč začenja nenadoma in silovito v nekem točno določenem trenutku, prešinjenem s svetlobo in energijo.« (God and the Astronomers, 1978, str. 14)

»ŽIVA BITJA« (1. Mojzesova 1:20) — Fizik H. S. Lipson, ki je doumel neverjetnost spontanega nastanka življenja, je nekoč rekel: »Edina sprejemljiva razlaga je stvarjenje. Že mogoče, da je to za fizika anatema, saj je zame tudi, a ne morem vendar teorije, ki je sicer ne maramo, zavreči, če pa jo poskusi potrjujejo.« (Physics Bulletin, zvezek XXI, 1980, str. 138)

Ali pa ne bi moglo življenje vendarle nastati samo od sebe, čeprav je verjetnost še tako majhna? Fizik in astronom Fred Hoyle pravi: »Za hipotezo, da se je življenje začelo v nekakšni organski juhi tu na Zemlji, ni niti trohice objektivnih dokazov.« In še dodaja: »Ob vedno novih biokemičnih dognanjih o strašanski kompleksnosti življenja je več kot očitno, da je verjetnost, da bi življenje nastalo kar po naključju, tako majcena, da jo lahko popolnoma zanemarimo. Življenje že ni moglo nastati po naključju.« Navaja tudi: »Biologi se vdajajo brezpredmetnim modrovanjem, ker pač hočejo na vsak način zanikati to, kar je več kot očitno, namreč da 200.000 aminokislinskih verig, s tem pa tudi življenje, ni nastalo zgolj naključno.« Vprašuje se: »Kako neki bi vendar zgolj iz naključne spojitve kemikalij v nekakšnem organskem izcedku nastalo kar 2000 za življenje potrebnih encimov?« Po njegovi oceni je verjetnost za kaj takega ena proti 10^40.000 ali »približno toliko kot verjetnost, da bi z neobteženo kocko vrgli 50.000 šestic zaporedoma«. (F. Hoyle, The Intelligent Universe, 1983, strani 11, 12, 17, 23) Potem pa dodaja: »Če ni človek že vnaprej poln predsodkov zaradi splošno priznanih verovanj ali znanstvene šolske učenosti, češ da je življenje nastalo [spontano] na Zemlji, potem mu mora ta preprosti izračun enkrat za vselej izbiti iz glave še zadnjo misel na to, da bi bilo to mogoče.« (Fred Hoyle in Chandra Wickramasinghe: Evolution From Space, 1981, str. 24)

[Okvir na strani 7]

BOG — »ON, KI RAZODEVA SKRIVNOSTI« PO PREROKOVANJIH

PREROK Danijel je v nagovoru starodavnemu kralju rekel: »Skrivnost, za katero vpraša kralj, ne morejo kmalu oznaniti modreci, rotilci, pismouki in zvezdarji. Toda Bog je v nebesih, ki razodeva skrivnosti« (Danijel 2:27, 28). Ali pa imamo tudi kak dokaz, da Bog razodeva skrivnosti po prerokovanjih? Naj navedemo nekaj zgledov za to.

Padec Babilona: »Tako govori Gospod svojemu maziljencu Ciru, ki ga je prijel za desnico, da narode pred njim porazi, da odpašem ledja kraljem, da duri pred njim odpre in nobena vrata ne ostanejo zaprta.« (Izaija 45:1, prerokovano ok. 732 pr. n. š. Glej tudi Jeremija 50:35-38; 51:30-32, prerokovano pr. 625 pr. n. š.)

Uresničenje — 539 pr. n. š.: Zgodovinarja Herodot in Ksenofon pripovedujeta, da je Kir Perzijski preusmeril tok Evfrata, ki je tekel posredi Babilona, in poslal svoje čete po rečni strugi, tako da so nenadoma padli babilonskim stražarjem za vrat in zavzeli mesto v eni sami noči. Kljub tej strateški zvijači pa bi Kir ne mogel vdreti v mesto, če ne bi bili mestna vrata na bregu Evfrata po nemarnem pustili odprta. Torej ,vrata niso ostala zaprta,‘ tako kot je to napovedalo prerokovanje.

Tirova usoda: »Tako govori vsemogočni Gospod: Glej, nadte pridem, Tir, zoper tebe pripeljem mnogo narodov, kakor morje pribuči s svojimi valovi. . . . pometem njegovo podrtino in ga spremenim v golo skalo. . . . Tvoje kamne, tvoja bruna in tvojo podrtino pomečejo v morje.« (Ezekijel 26:3, 4, 12, prerokovano ok. 613 pr. n. š.)

Uresničenje — 332 pr. n. š.: Aleksander Veliki je zgradil kopenski most oziroma nekakšen nasip od celinskega do otoškega dela Tira (0,8 km od brega), tako da so lahko njegovi vojaki zakoračili čezenj in naskočili otoško mesto. Ameriška enciklopedija poroča: »Iz ruševin kopenskega dela mesta, ki ga je bil razdejal, je 332. leta zgradil velikanski nasip, ki je spojil kopno z otokom.« Po razmeroma kratkem obleganju so otoško mesto razdejali in Ezekielovo prerokovanje se je uresničilo do potankosti. Še celo ,kamne, bruna in podrtino‘ starega Tira (kopenskega dela mesta) so ,pometali v morje‘.

Uničenje Jeruzalema: »Izaija je rekel Ezekiju: ,Čuj besedo Gospoda nad vojskami: »Glej dnevi bodo prišli, ko se odnese vse, kar je v tvoji palači in kar so tvoji očetje do tega dne nabrali, v Babilon; nič ne bo ostalo«‘«. (Izaija 39:5, 6, prerokovano ok. 732 pr. n. š.; glej tudi Izaija 24:1-3; 47:6)

Prerok Jeremija pa je naznanil: »Pripeljem jih [Babilonce] nad to deželo, nad njene prebivalce . . . Vsa ta dežela bo puščava, opustošenje, in ti narodi bodo služili babilonskemu kralju sedemdeset let.« (Jeremija 25:9, 11, prerokovano pr. 625 pr. n. š.)

Uresničenje — 607 pr. n. š. (586 pr. n. š. po večini svetnih kronologij): Po poldrugoletnem obleganju je Babilon razdejal Jeruzalem. Mesto in tempelj so zravnali z zemljo, Jude pa odgnali v Babilon (2. kroniška 36:6, 7, 12, 13, 17-21). Ves narod je 70 let pretičal v ujetništvu, kakor je bil napovedal Jeremija. S tem, da jih je 537 pr. n. š. Kir Veliki, ki je zajel Babilon, kakor po čudežu izpustil na prostost, pa se je uresničilo Izaijevo prerokovanje, ki je tega celo navajalo po imenu (Izaija 44:24-28). Prerok Danijel je v babilonskem pregnanstvu izračunal točni čas, ko naj bi šlo njegovo ljudstvo na prostost; pri tem je izhajal ravno iz Jeremijevega prerokovanja (Danijel 9:1, 2).

[Okvir na strani 8]

KJE JE BILA USTNA POSTAVA . . .

. . ., ko je Mojzes ponavljal vse Božje zapovedi celotnemu izraelskemu narodu? Takrat je narod soglašal, da hoče spolnjevati vse, kar jim je bil ponovil, in takrat je Mojzes »zapisal vse besede Gospodove« (2. Mojzesova 24:3, 4, podčrtano v navedku).

. . ., ko je Jozue zbral izraelski narod po vstopu v Obljubljeno deželo in jim še enkrat prebral vse besede, za katere so bili dali soglasje, da jih hočejo spolnjevati? »Ni bilo nobene besede izmed vsega tega, kar je Mojzes zapovedal, ki bi je Jozue ne bil prebral pred vso Izraelovo občino« (Jozue 8:35, podčrtano v navedku).

. . ., ko so v dneh kralja Jošija ob prenovi templja našli založeno ,knjigo Mojzesove postave‘? Ko je Jošija slišal, kar so mu iz nje prebrali, si je v žalosti pretrgal oblačila, ker je spoznal, da že cele rodove niso spolnjevali postave tako, kot je bilo pisano. Brž je pripravil vse za obhajanje pashalnega praznika, ki ga v dobi kraljev in sodnikov pred njim niso vedno prav obhajali. Kje je bila vsa ta stoletja ,zvesto izročena‘ ustna postava? Če bi ta obstajala, teh naročil ne bi bili nikoli pozabili; izraelski narod pa je najprej potreboval točno ohranjeno pisano besedo, šele potem je lahko začel Božjo voljo spolnjevati spet po pravici (2. kraljev 22:8-23:25).

. . ., ko je prerok Jeremija oznanjal: »Vsi od najmanjšega do največjega mislijo na dobiček. Varajo vsi, od preroka do duhovnika« (Jeremija 6:13)? In takšno je bilo duhovno stanje narodnih vodnikov, še zlasti duhovnikov, ki so bili dolžni postavo učiti, velik del zgodovine izraelskega naroda (Malahija 2:7, 8). Pisana beseda govori sama zase; kako pa naj bi takšni klavrni nezvesteži zvesto ohranili ravno ustno izročilo?

. . . med več kot tisočletnim nastajanjem Hebrejskih spisov? Od Mojzesovih pa do Malahijeve knjige ni nikjer omenjeno, da bi obstajala ustna postava. Takšen pojem se omenja šele nekaj sto let pozneje, v rabinski dobi, ko so se za krmilo in oblast nad judovskim narodom borile med sabo sprte verske ločine. Ali se ne zdi torej bolj verjetno, da ta večstoletni molk na to témo, hkrati pa pričevanje navdihnjenega Pisma enostavno zanikata, da bi takšna navdihnjena ustna postava sploh kdaj obstajala?

[Okvir/slika na strani 9]

MRTVOMORSKI ZVITKI

Mrtvomorski zvitki, ki jih postavljajo v čas pred našim štetjem, pričujejo o točnosti prepisovanja biblijskega besedila skozi stoletja. Potrjujejo tudi, da so bila prerokovanja napisana pred njihovim uresničenjem.

[Okvir na strani 10]

ALI IMA TORA RES »SEDEMDESET OBRAZOV«

DANDANES ni v Izraelu nič nenavadnega slišati koga izreči znano judovsko reklo »Tora ima sedemdeset obrazov«, kar naj bi pomenilo, da se dá po njihovem Sveto pismo razlagati na veliko različnih, včasih celo nasprotujočih si načinov. Takšno mnenje velja bodisi za pisano postavo bodisi za takoimenovano ustno postavo. The Encyclopedia of Judaism k temu pravi takole: »Ustna postava ni dorečen zakonik; zajema tudi mnogo razhajajočih se in celo navzkrižnih gledišč. O teh so modri rekli: ,Vse to so besede živega Boga.‘« (Stran 532) Ali je pametno domnevati, da je Bog navdihoval nasprotujoča si in medsebojno sprta verovanja? Kako je sploh prišlo do tega, da so takšna protislovja obveljala?

Ves čas nastajanja Hebrejskih svetih spisov (ok. 1513 - ok. 443 pr. n. š.) so sporne zadeve razčiščevali od Boga postavljeni predstavniki, nemalokrat z izrecno zaslombo samega Boga, ki je takrat storil kaj mogočnega ali pa uresničil prerokovanja, ki jim jih je dajal izgovarjati (2. Mojzesova 28:30; 4. Mojzesova 16:1-17:15, v NW 16:1-50; 27:18-21; 5. Mojzesova 18:20-22). Tiste čase niso imeli človeka, ki je učil ali razlagal kaj protislovnega, za učenjaka, pač pa za odpadnika. Bog je namreč ves narod posvaril: »Vse kar vam zapovedujem, vestno spolnjujte; nič k temu ne pridevaj in nič od tega ne jemlji!« (5. Mojzesova 13:1, v NW 12:32)

Sčasoma pa je prišlo v miselnosti izraelskega naroda do korenitega preobrata. Farizeji, ki so v prvem stoletju n. š. v judovstvu uživali velik ugled, so takrat gojili nauk o »Ustni tori«, ki so ga bili razvili dve stoletji poprej. Učili so, da je Bog poleg pisane postave, ki jo je naložil izraelskemu narodu na Sinaju, obenem izročil tudi ustno postavo. Po tem naziranju naj bi ta navdihnjena ustna postava razlagala in pojasnjevala odtenke pisane postave, podrobnosti pač, za katere naj bi Bog Mojzesu baje posebej naročil, naj jih ne zapisuje. Ustne postave se ni smelo zapisovati, ampak naj bi jo iz roda v rod prenašali z ustnim izročilom z učitelja na učenca. To pa je posebno avtoriteto podeljevalo ravno farizejem, ki so se imeli za varuhe tega ustnega izročila.g

Po porušenju drugega templja 70 n. š. je farizejstvo popolnoma prevladalo in judovstvo je postalo pretežno rabinsko verstvo; predtem namreč to ni bilo.h S tem da so veljavo zdaj po novem imeli rabini in ne več duhovniki ali preroki, je tudi ustna postava postala novo torišče judovstva. The Encyclopedia of Judaism tako navaja: »Ustni tori so počasi začeli prisojati večjo težo kot pa pisani tori, ker sta razlaga in umevanje slednje pač slonela na prvi.« (1989, str. 710)

S tem, da so si rabini pridobili tolikšen ugled in so se izročila nadvse pomnožila, je počasi zbledela tudi prepoved, da se te ustne postave ne sme zapisati. Proti koncu drugega in na začetku tretjega stoletja n. š. je Juda Ha-Nasi (135-219 n. š.) sistematično zapisal ta rabinska ustna izročila v delu, ki se mu pravi Mišna. Poznejšim dostavkam so nadeli ime Tosefta. Pa se je rabinom zopet zdelo, da morajo sestaviti komentar tudi k Mišni; te razlage ustnega izročila so bile potem predloga obsežni zbirki knjig z imenom Gemara (sestavljali so jih od tretjega do petega stoletja n. š.). Vseh teh del skupaj se je pozneje prijelo ime Talmud. Komentarji k tem rabinskim sodbam nastajajo še dandanes. Ta hudo različna naziranja je seveda nemogoče stlačiti v skladno celoto; ali je potem kaj čudnega, da mnogi rajši vidijo v Tori »sedemdeset obrazov«?

[Podčrtne opombe]