Baruh – Jeremijev zvesti tajnik

ALI veste, kdo je bil ‚Baruh, Nerijev sin‘? (Jeremija 36:4) Čeprav ga Biblija omenja v samo štirih poglavjih, ga bralci te knjige dobro poznajo kot osebnega tajnika in tesnega prijatelja preroka Jeremija. Skupaj sta se prebijala skozi zadnjih 18 viharnih let Judovega kraljestva, preživela leto 607 pr. n. št., v katerem so Babilonci grozljivo razrušili Jeruzalem, nato pa so ju s seboj odpeljali Judje, ki so odšli v izgnanstvo v Egipt.

V zadnjih letih sta med učenjaki vzbudila zanimanje za to biblijsko osebo dva glinena pečataa iz sedmega stoletja pr. n. št. z napisom »Last Berekjahuja [hebrejsko ime za Baruha], Nerijahujevega sina [hebrejsko ime za Nerija], pismouka«. Kdo je bil Baruh? Iz kakšne družine je bil, koliko je bil izobražen in kakšen družbeni položaj je imel? Kaj odkriva to, da je odločno vztrajal z Jeremijem? Kaj se od Baruha lahko naučimo? Poglejmo, kaj nam glede tega razodevata Biblija in zgodovina.

Družina in družbeni položaj

Mnogi današnji učenjaki menijo, da je bil Baruh iz pomembne družine pismoukov na Judovem. Svoj sklep utemeljujejo s številnimi dokazi. V biblijskem poročilu je denimo imenovan s posebnim nazivom »pisar«, v nekaterih prevodih pa »tajnik« oziroma »pismouk«. V Svetem pismu je tudi omenjeno, da je bil njegov brat Seraja pomemben uradnik na dvoru kralja Zedekija. (Jeremija 36:32; 51:59)

Arheolog Philip J. King je glede pismoukov v Jeremijevih dneh napisal: »V poznem sedmem in zgodnjem šestem stoletju pr. n. št. so bili na Judovem pismouki kot člani učenega stanu zelo pomembni ljudje. [. . .] Ta naziv je pripadal višjim kraljevim uradnikom.«

Poleg tega nam poročilo iz 36. poglavja Jeremija, ki ga bomo podrobno pregledali, daje vtis, da se je Baruh lahko družil s kraljevimi svetovalci ter je lahko obedoval v jedilnici oziroma prišel v kabinet Gemarija, ki je bil knez oziroma uradnik. Biblicist James Muilenberg to takole utemeljuje: »Baruh je lahko vstopil v kabinet tega pismouka zato, ker je imel do tega pravico in je bil tudi sam med kraljevimi uradniki, ki so se ob pomembnih priložnostih zbrali za javno branje zvitka. Bil je med kolegi.«

V publikaciji Corpus of West Semitic Stamp Seals je glede Baruhovega družbenega položaja zapisana nadaljnja utemeljitev: »Berekjahujev pečat so odkrili skupaj z veliko skupino pečatov drugih višjih uradnikov, zato je razumno sklepati, da je Baruh oziroma Berekjahu deloval na isti poklicni ravni kakor drugi uradniki.« Dostopni podatki potemtakem nakazujejo, da sta bila Baruh in njegov brat Seraja višja uradnika, ki sta podpirala zvestega preroka Jeremija v burnih letih pred uničenjem Jeruzalema.

Javno je podpiral Jeremija

Kronološko gledano Baruha, glede na zapis v 36. poglavju Jeremija, prvič zasledimo »v četrtem letu Jojakima« oziroma okoli leta 625 pr. n. št. Takrat je Jeremija služil kot prerok že 23 let. (Jeremija 25:1–3; 36:1, 4)

Jehova je Jeremiju zapovedal: »Vzemi si zvitek knjige in zapiši vanj vse besede, ki sem ti jih govoril o Izraelu in o Judi in o vseh narodih [. . .], od dni Josijevih do tega dne.« Poročilo se nadaljuje: »Jeremija [je] poklical Baruha, sinu Nerijevega; in zapisal je Baruh iz ust Jeremijevih vse besede GOSPODOVE.« (Jeremija 36:2–4)

Zakaj je poklical Baruha? Jeremija mu je rekel: »Mene ovirajo, ne morem iti v GOSPODOVO hišo.« (Jeremija 36:5, SSP) Očitno so mu uradniki, morda jezni zaradi njegovih prejšnjih sporočil, prepovedali dostop do tempeljskega področja, kjer naj bi prebral Jehovovo sporočilo. (Jeremija 26:1–9) Baruh je nedvomno iskreno častil Jehova in »je storil, prav kakor mu je bil zapovedal prorok Jeremija«. (Jeremija 36:8)

Trajalo je veliko časa, da je Baruh napisal vsa svarila, ki jih je Jehova izrekel v preteklih 23 letih, in morda je Jeremija čakal tudi na pravi trenutek. Toda novembra oziroma decembra 624 pr. n. št. je Baruh pričel pogumno ‚brati iz knjige besede Jeremijeve v hiši GOSPODOVI, v hramu Gemarija [. . .], da je slišalo vse ljudstvo‘. (Jeremija 36:8–10)

Mihaj, Gemarijev sin, je o tem obvestil svojega očeta in številne kneze, zato so ti zaprosili Baruha, naj jim zvitek še enkrat prebere. »In ko so slišali vse tiste besede,« pravi poročilo, »so prestrašeni gledali drug drugega in rekli Baruhu: Gotovo bomo kralju povedali vse te besede. [. . .] Pojdi, skrij se ti in Jeremija, in nihče ne vedi, kje sta.« (Jeremija 36:11–19)

Ko je kralj Jojakim slišal, kaj je po Jeremijevem nareku napisal Baruh, je zvitek jezno raztrgal, ga zagnal v ogenj in svojim možem ukazal, naj Jeremija in Baruha primejo. Medtem ko sta se ta skrivala, sta po Jehovovem naročilu sporočilo še enkrat napisala. (Jeremija 36:21–32)

Baruh se je nedvomno zavedal, kakšne nevarnosti so povezane z njegovo nalogo. Gotovo je vedel, kako so še pred nekaj leti grozili Jeremiju. Poleg tega je verjetno slišal, kako je končal Urija, ki je prerokoval »prav kakor Jeremija«. Kralj Jojakim ga je umoril. Toda Baruh je bil kljub temu pripravljen svoje poklicno znanje in zveze z vladnimi uradniki izkoristiti za to, da je podprl Jeremija pri njegovi nalogi. (Jeremija 26:1–9, 20–24)

Ne išči si »velikih reči«

Baruh je med pisanjem prvega zvitka zapadel v krizo. Vzkliknil je: »Gorje meni! ker GOSPOD je pridel togo žalosti moji; utrujen sem v zdihovanju svojem in ne najdem pokoja.« Zaradi česa se je tako počutil? (Jeremija 45:1–3)

Biblija nam na to ne daje neposrednega odgovora. Vendar si poskusimo predstavljati, v kakšnih razmerah je bil Baruh. Ob tem, ko je povzemal svarila, ki jih je v 23 letih Jehova dal ljudem v Izraelu in na Judovem, mu je moralo postati še bolj očitno, v kakšno malikovalsko ravnanje so ljudje zabredli in da so zavrnili Jehova. Tisto leto pa je Jehova razodel še nekaj, kar je Baruh nemara še zapisal v prvi zvitek: Jehova je sklenil, da bo uničil Jeruzalem in Judo ter narod za 70 let izgnal v Babilon. To je moralo Baruha pretresti. (Jeremija 25:1–11) Poleg tega je tvegal, da bo zaradi odločnega podpiranja Jeremija v tistem prelomnem obdobju izgubil svoj položaj in poklic.

Kakor koli je že bilo, Baruhu je za to, da bi ohranil pred očmi prihajajočo obsodbo, pomagal sam Jehova. »Kar sem sezidal, podiram, in kar sem vsadil, rujem, in to po vsej deželi,« je rekel. Nato mu je svetoval: »In ti bi iskal sebi velikih reči? Ne išči jih!« (Jeremija 45:4, 5)

Jehova ni odkril, kaj so bile te ‚velike reči‘, toda Baruh je gotovo vedel, ali je šlo za sebične ambicije, veljavo ali za gmotno blaginjo. Jehova mu je svetoval, naj bo stvaren in naj ne pozabi, kaj je pred njim: »Jaz pripeljem nesrečo nad vse meso, [. . .] tebi pa dam dušo tvojo za plen v vseh krajih, kamorkoli pojdeš.« Baruhu bo povsod, kjer koli že bo, ohranjeno najdragocenejše – njegovo življenje. (Jeremija 45:5)

Po teh dogodkih, ki so se zvrstili med letoma 625 in 624 pr. n. št. in so opisani v Jeremiju od 36. do 45. poglavja, Biblija Baruha nekaj časa ne omenja. Ponovno o njem spregovori šele v letu 607 pr. n. št., nekaj mesecev preden so Babilonci uničili Jeruzalem in Judo. Kaj se je takrat zgodilo?

Baruh ponovno podpre Jeremija

Biblijsko poročilo spet omeni Baruha med babilonskim obleganjem Jeruzalema. Takrat je bil Jeremija »zaprt v veži straže« in Jehova mu je naročil, naj v znamenje prihodnje obnove kupi zemljišče svojega bratranca v Anatotu. Za pomoč pri urejanju pravnih zadev je poklical Baruha. (Jeremija 32:1, 2, 6, 7)

Jeremija je pojasnil: »Pisal sem kupno pismo in ga zapečatil, in privzel sem priče, in odtehtal denar na tehtnici. Nato vzamem kupno pismo, zapečateno, [. . .] in odprt prepis, in izročim kupno pismo Baruhu.« Nato je Baruhu naročil, naj ti kupni pismi zapečati in shrani v lončeni posodi. Po mnenju nekaterih učenjakov je Jeremija takrat, ko je rekel, da je »pisal« pismo, to pravzaprav narekoval Baruhu, izurjenemu pisarju, ki je v resnici pisal. (Jeremija 32:10–14; 36:4, 17, 18; 45:1)

Baruh in Jeremija sta ravnala po zakonih v njunih dneh. K temu je spadalo to, da se je takšen dokument napisalo v dveh izvodih. V knjigi Corpus of West Semitic Stamp Seals je pojasnjeno: »Prvo kupno pismo so imenovali ‚zapečateno pismo‘, ker je bilo zvito in zapečateno s pečatom; to je bil izvirnik pogodbe. [. . .] Drugo, ‚odprto pismo‘, je bil prepis zapečatenega, zavezujočega dokumenta in je bil namenjen običajnemu branju. Bili sta torej dve besedili, izvirnik in prepis, napisani na ločenih polah papirusa.« Arheološka odkritja potrjujejo, da je bilo takrat v navadi, da so dokumente shranjevali v lončeni posodi.

Babilonci so nazadnje zavzeli Jeruzalem, ga požgali in vse ljudi, razen maloštevilnih revežev, odvedli v pregnanstvo. Nebukadnezar je za deželnega upravitelja postavil Gedalija, vendar so ga po dveh mesecih umorili. Preostali Judje so se namenili odseliti v Egipt, kar je bilo v nasprotju s tem, kar je svetoval Jeremija. In sedaj se v poročilu spet pojavi Baruh. (Jeremija 39:2, 8; 40:5; 41:1, 2; 42:13–17)

Judovski voditelji so Jeremiju rekli: »Lažnivo govoriš! Ni te poslal GOSPOD, Bog naš, da veliš: Ne hodite v Egipt, da bi tam prebivali; temuč Baruh, Nerijev sin, te ščuje zoper nas, da nas dá v roko Kaldejcem, ki naj nas usmrte ali odpeljejo v Babilon.« (Jeremija 43:2, 3) Glede na to obtožbo je verjetno, da so bili judovski voditelji prepričani, da je Baruh na Jeremija močno vplival. Ali so menili, da Baruh zaradi svojega družbenega položaja ali zaradi dolgoletnega prijateljstva z Jeremijem, za tega preroka ni bil več samo pisar? Morda, toda naj so si judovski voditelji mislili kar koli, Jeremijevo sporočilo je bilo od Jehova.

Preostali Judje so kljub Božjim opozorilom odšli zdoma in s seboj vzeli »proroka Jeremija in Baruha, Nerijevega sina«. Jeremija je napisal: »Napotili so se v deželo Egiptovsko, kajti niso poslušali glasu GOSPODOVEGA. In dospeli so v Tahpanhes [obmejno mesto na vzhodni Nilovi delti, pri sinajski pustinji].« Tu je Baruh v biblijskem poročilu zadnjič omenjen. (Jeremija 43:5–7)

Kaj se od Baruha lahko naučimo?

Od Baruha se lahko naučimo mnogo dragocenega. Izreden pouk nam je dal s svojo pripravljenostjo, da ne glede na posledice svoje poklicno znanje in zveze izkoristi za služenje Jehovu. Danes mnogi Jehovove priče, tako moški kot tudi ženske, kažejo istega duha ter svoje znanje in izkušnje rabijo v betelski službi, gradbenem delu in podobnih delih. Kako lahko odsevate enakega duha, kakor ga je Baruh?

Ko je bil Baruh opozorjen, da v zadnjih dneh judovega kraljestva ni bilo časa za to, da bi sebi iskal »velikih reči«, se je na to očitno odzval pozitivno, saj je ‚za plen dobil svojo dušo‘. Ta nasvet je dober tudi za nas, saj tudi mi živimo v zadnjih dneh te stvarnosti. Jehova nam obljublja isto: preživetje. Ali se lahko odzovemo na takšne opomine tako, kot se je Baruh?

Iz te zgodbe se lahko naučimo tudi nekaj praktičnega. Baruh je pomagal Jeremiju in njegovemu bratrancu opraviti nujni pravni postopek, povezan z njuno poslovno zadevo, čeprav sta si bila ta moža v sorodu. To je svetopisemski precedens za kristjane, ki poslovno sodelujejo s svojimi duhovnimi brati in sestrami. Če posnemamo ta zgled in poslovne dogovore zapišemo, ravnamo svetopisemsko, praktično in ljubeče.

Čeprav je Baruh v Bibliji le na kratko omenjen, si zasluži pozornost vseh današnjih kristjanov. Ali boste posnemali odlični zgled tega zvestega Jeremijevega tajnika?

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 16]

Baruhov pečat

[Vir slike]

Pečat: Courtesy of Israel Museum, Jerusalem