Srečni, da nam Jehova kaže svojo pot

»Tega Boga mogočnega pot je brezmadežna [popolna, SSP]; govor GOSPODOV je prečiščen.«​ (2. SAMUELOVA 22:31)

1., 2. a) Katero temeljno potrebo imamo vsi ljudje? b) Čigav zgled naj bi posnemali?

ENA od temeljnih potreb vsakega človeka je potreba po vodstvu. Na naši poti skozi življenje prav zares potrebujemo pomoč. Je že res, da nas je Jehova obdaril z določeno mero inteligence in vestjo, ki nam pomagata ločevati pravilno od napačnega. Toda vest je treba šolati, da bi nam lahko bila zanesljiv vodnik. (Hebrejcem 5:14) In tudi naš um potrebuje za dobre odločitve pravilne podatke ter šolanje, da bi te podatke znali presoditi. (Pregovori 2:1–5) Ker pa je življenje tako negotovo, se še takrat lahko zgodi, da se naše odločitve na koncu izkažejo drugačne, kakor smo si želeli. (Propovednik 9:11) Sami namreč ne moremo zanesljivo vedeti, kaj nas čaka v prihodnosti.

² Ti in še mnogi drugi razlogi so preroka Jeremija navedli, da je napisal: »Vem, o GOSPOD, da ni človeku v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.« (Jeremija 10:23) Jezus Kristus, največji človek, kar jih je kdaj živelo, je sprejemal vodstvo. Rekel je: »Sin ne more sam od sebe ničesar delati, razen kar vidi, da dela Oče; karkoli namreč dela on, to tudi Sin dela prav tako.« (Janez 5:19) Kako modro je zato, da posnemamo Jezusa in se po pomoč pri usmerjanju naših korakov, obračamo na Jehova! Kralj David je pel: »Tega Boga mogočnega pot je brezmadežna [popolna, SSP]; govor GOSPODOV je prečiščen; ščit je vsem, ki pribegajo k njemu.«​ (2. Samuelova 22:31) Če si prizadevamo hoditi po Jehovovi poti, oziroma živeti tako, kakor hoče Jehova, in se ne ravnamo po lastni modrosti, imamo popolno vodstvo. Zavračanje Božjih smernic pa vodi v nesrečo.

Jehova kaže pot

 3. Kako je Jehova vodil Adama in Evo in s kakšnimi obeti?

³ Oglejmo si to na primeru Adama in Eve. Oba sta bila sicer brez greha, a sta vseeno potrebovala vodstvo. Jehova ni Adamu enostavno prepustil, da bi v prelepem edenskem vrtu vse kar sam načrtoval. Ne, dal mu je delo. Adam je moral najprej poimenovati živali. Zatem je Jehova obema, Adamu in Evi, zastavil dolgoročne cilje. Podvrgla naj bi si zemljo, jo napolnila s potomstvom in skrbela za živali na njej. (1. Mojzesova 1:28) To je bila vsekakor obsežna naloga, toda končni izid tega bi bil raj po vsej zemlji, napolnjen s popolnim človeškim rodom, ki bi živel v harmoniji z živalskim stvarstvom. Zares sijajni obeti! Dokler sta Adam in Eva živela tako, kot je hotel Jehova, sta se lahko z njim tudi pogovarjala. (Primerjaj 1. Mojzesovo 3:8.) Kako čudovita prednost: biti s Stvarnikom v trajnem, osebnem odnosu!

 4. Kako sta Adam in Eva pokazala, da jima manjka zaupanja in zvestovdanosti, in s kakšnimi pogubnimi posledicami?

⁴ Jehova je prvemu možu in ženi prepovedal jesti z drevesa spoznanja dobrega in hudega, ki je bilo zasajeno v Edenu. Tako sta že kar takoj imela priložnost pokazati svojo poslušnost Jehovu, oziroma to, da želita živeti tako, kakor hoče on. (1. Mojzesova 2:17) Toda njuna poslušnost je bila kmalu preizkušena. Ko se je Satan Adama in Eve lotil z mamljivimi besedami, bi morala svojo poslušnost pokazati tako, da bi ostala zvestovdana Jehovu in bi zaupala njegovim obljubam. Vendar jima je na žalost tako zvestovdanosti kot zaupanja manjkalo. Ko je Satan ponudil Evi neodvisnost in po krivici obtožil Jehova laži, se mu je pustila zapeljati in postala neposlušna Bogu. Tudi Adam je šel za njo v greh. (1. Mojzesova 3:1–6; 1. Timoteju 2:14) Kako veliko sta zaradi tega izgubila! Če bi živela tako, kakor je hotel Jehova, bi skladno s postopnim izpolnjevanjem njegove volje rasla tudi njuna radost. Namesto tega pa je bilo njuno življenje vse do smrti polno razočaranj in bolečin. (1. Mojzesova 3:16–19; 5:1–5)

 5. Kateri dolgoročni namen ima Jehova in kako pomaga zvestim, da bi videli njegovo spolnitev?

⁵ Vendar Jehova zaradi tega ni spremenil svojega namena, da bo zemlja nekega dne rajsko domovanje popolnih, brezgrešnih ljudi. (Psalm 37:11, 29) Poleg tega je vsem, ki so živeli tako, kot je on hotel, in upali, da bodo lahko videli spolnitev te obljube, vselej dajal popolne smernice. Vsem, ki imamo poslušna ušesa, Jehovov glas za nami govori: »To je tisti pot, hodite po njem!« (Izaija 30:⁠21)

Nekateri so živeli tako, kot je hotel Jehova

 6. Katera moža davnih dni sta živela tako, kakor je hotel Jehova, in s kakšnim rezultatom?

⁶ Po biblijskem zapisu je le manjšina Adamovih in Evinih potomcev živela tako, kot je hotel Jehova. Prvi med njimi je bil Abel. Ta je sicer prerano umrl, toda umrl je v Jehovovi milosti, zato bo ob času, ki ga je za to določil Bog, gotovo imel delež v ‚vstajenju pravičnih‘. (Dejanja 24:15) Videl bo, kako se bo Jehovov veliki namen z zemljo in ljudmi dokončno spolnil. (Hebrejcem 11:4) Po Jehovovih načelih je živel tudi Enoh in v Judovem listu je ohranjena njegova prerokba o popolnem koncu te stvarnosti. (Juda 14, 15) Tudi Enoh ni dočakal pričakovane starosti. (1. Mojzesova 5:21–24) Vseeno pa »je dobil pričanje, da ‚je Bogu po volji‘ «. (Hebrejcem 11:5) In tako kakor Abel je tudi on ob smrti imel zanesljive obete za vstajenje in bo med tistimi, ki bodo videli spolnitev Jehovovih namenov.

 7. Kako so Noe in njegovi domači dokazali, da so zvestovdani Jehovu in mu zaupajo?

⁷ Bolj ko se je predpotopni svet pogrezal v hudobijo, večjo preizkušnjo zvestovdanosti je pomenila poslušnost Jehovu. Ob koncu tedanjega sveta je le peščica ljudi živela po Jehovovih načelih. Noe in njegovi domači so poslušali Boga in zaupali njegovim besedam. Zvesto so spolnili zaupane jim naloge in se niso pustili zapeljati zlobnim početjem tedanjega sveta. (1. Mojzesova 6:5–7, 13–16; Hebrejcem 11:7; 2. Petrov 2:5) Za njihovo zvestovdano in zaupljivo poslušnost smo jim res lahko hvaležni. Tako so namreč lahko preživeli potop in postali naši predniki. (1. Mojzesova 6:22; 1. Petrov 3:⁠20)

 8. Kaj je za izraelski narod pomenilo živeti tako, kakor hoče Bog?

⁸ Jehova je čez čas s potomci zvestega Jakoba sklenil zavezo in ti so tako postali njegov posebni narod. (2. Mojzesova 19:5, 6) Svoje zavezno ljudstvo je vodil po napisani postavi, duhovništvu in stalnih smernicah prerokov. Toda od Izraelcev samih je bilo odvisno, ali bodo to vodstvo upoštevali. Jehova jim je po svojem preroku povedal: »Poglejte, danes stavim pred vas blagoslov in prokletstvo: blagoslov, ako poslušate zapovedi GOSPODA, svojega Boga, ki vam jih danes zapovedujem; prokletstvo pa, ako ne poslušate zapovedi GOSPODA, svojega Boga, temuč krenete s poti, ki vam jo danes zapovedujem, da bi šli za tujimi bogovi, ki jih niste poznali.«​ (5. Mojzesova 11:26–28)

Zakaj so nekateri zapustili Jehovovo pot

9., 10. Zaradi kakšnih razmer so Izraelci morali zaupati v Jehova in utrjevati zvestovdanost njemu?

⁹ Kakor Adam in Eva so tudi Izraelci morali zaupati v Jehova in mu biti zvestovdani, če so hoteli ostati poslušni. Bili so majhen narod, obkrožen z bojevitimi sosedi. Na jugozahodu sta bila Egipt in Etiopija, na severovzhodu pa Sirija in Asirija. Nedaleč od njih so ležali še Filisteja, Amon, Moab in Edom. Vsi ti narodi so bili kdaj pa kdaj Izraelovi sovražniki. Poleg tega so vsi živeli po krivi veri, za katero je bilo značilno čaščenje malikov, astrologija in včasih tudi vulgarni obredi spolnosti ter brutalno žrtvovanje otrok. Upali so, da jim bodo njihovi bogovi naklonili velike družine, bogate žetve in zmage v vojnah.

¹⁰ Enega Boga, Jehova, so častili samo Izraelci. In on jim je obljubil, da jih bo blagoslovil z velikimi družinami, bogatimi žetvami in varnostjo pred sovražniki, če bodo le ubogali njegove zakone. (5. Mojzesova 28:1–14) Na žalost pa mnogi Izraelci niso ubogali. In veliko teh, ki so živeli po Jehovovih načelih, je zaradi svoje zvestovdanosti trpelo. Nekatere so njihovi rojaki Izraelci celo mučili, se jim posmehovali, jih bičali, zapirali, kamenjali in tudi umorili. (Dejanja 7:51, 52; Hebrejcem 11:35–38) To je bila za zveste gotovo zelo huda preizkušnja! Zakaj pa jih je toliko zašlo z Jehovove poti? Dva zgleda iz Izraelove zgodovine nam bosta pomagala uvideti, kako narobe so razmišljali.

Ahazov slab zgled

11., 12. a) Česa Ahaz ni maral storiti, ko mu je grozila Sirija? b) H komu se je Ahaz zatekel po varnost?

¹¹ V osmem stoletju pr. n. š. je južnemu, Judovemu kraljestvu kraljeval Ahaz. Obdobje njegovega vladanja je bilo vse prej kot mirno. Nekoč sta v vojni proti njemu združila svoje sile Sirija ter severno, Izraelovo kraljestvo, in »srce njegovo je trepetalo in srce njegovega ljudstva«. (Izaija 7:1, 2) Toda ko mu je Jehova ponudil pomoč in ga povabil, naj se pusti preizkusiti, je pomoč gladko zavrnil! (Izaija 7:10–12) Tako je Juda vojno zgubil in zraven utrpel še velike izgube. (2. letopisov 28:1–8)

¹² Ahaz Jehova ni hotel preizkusiti, ni pa se mu zdelo pod častjo za pomoč prositi asirskega kralja. Kljub temu je Juda še naprej trpel zaradi sosedov. In ko se je tudi Asirija obrnila proti Ahazu ter ‚ga stiskala‘, je kralj »daroval [. . .] bogovom Damaščanov, ki so ga porazili, in je dejal: Ker jim bogovi kraljev asirskih [sirskih, NW] pomagajo, jim hočem darovati, da mi tudi pomagajo.«​ (2. letopisov 28:20, 23)

13. Kaj je Ahaz pokazal s tem, ko se je obrnil na sirske bogove?

¹³ Nekoč kasneje je Jehova rekel Izraelu: »Jaz sem GOSPOD, Bog tvoj, ki te učim, kar ti je v korist, ki te spremljam po potu, po katerem ti je hoditi. O da bi bil pazil na zapovedi moje! tedaj bi bil kakor reka mir tvoj in pravičnost tvoja kakor morsko valovje.« (Izaija 48:17, 18) Ahaz je s tem, ko se je obrnil k sirskim bogovom, pokazal, kako daleč je bil od ‚pota, po katerem mu je bilo hoditi‘. Popolnoma se je dal zapeljati mišljenju narodov in se zanašal na lažne vire varnosti namesto na Jehova.

14. Zakaj Ahaz ni imel nobenega opravičila za to, da je iskal pomoč pri krivih bogovih?

¹⁴ Bogovi narodov, tudi sirski, so bili že od nekdaj označeni za ‚nekoristne bogove‘ (NW). (Izaija 2:8) Že med vlado kralja Davida, ko so Sirci postali Davidovi služabniki, je bilo očitno, da je Jehova mogočnejši od sirskih bogov. (1. letopisov 18:5, 6) Le Jehova, »Bog bogov in gospodov Gospod, Bog mogočni, veliki, silni in grozni«, namreč lahko priskrbi resnično varnost. (5. Mojzesova 10:17) Toda Ahaz je Jehovu obrnil hrbet in iskal varnosti pri bogovih narodov. Posledice za Juda pa so bile strašne. (2. letopisov 28:24, 25)

Judje skupaj z Jeremijem v Egiptu

15. V čem so Judje Jeremijevih dni v Egiptu grešili?

¹⁵ Jehova je leta 607 pr. n. š. zaradi skrajne nezvestovdanosti svojega ljudstva dovolil, da so Babilonci porušili Jeruzalem in njegov tempelj ter večino ljudstva pregnali v Babilon. Nekatere pa so pustili na Judovem, med njimi tudi preroka Jeremija. In ti so, potem ko je bil umorjen guverner Gedalija, pobegnili v Egipt in vzeli s sabo tudi Jeremija. (2. kraljev 25:22–26; Jeremija 43:5–7) V Egiptu pa so začeli žrtvovati krivim božanstvom. Jeremija je to nezvestim Judom očital, toda bili so trmasti. Niso se marali obrniti k Jehovu, temveč so vztrajali pri tem, da bodo še naprej kadili »kraljici nebeški«. Zakaj? Zato ker so sami, in pred njimi že njihovi očetje, to počeli še ‚v mestih Judovih in po ulicah jeruzalemskih, ko so imeli obilo kruha in bili veseli in hudega niso izkusili‘. (Jeremija 44:16, 17) Judje so še trdili: »Odkar pa smo nehali kaditi nebeški kraljici in ji darovati pitne daritve, pogrešamo vsega in meč in lakota nas pokončujeta.« (Jeremija 44:⁠18)

16. Zakaj so bile trditve Judov v Egiptu hudo zmotne?

¹⁶ Kako pristranski je lahko spomin! Kakšna pa je bila resnica? Judje so v deželi, ki jim jo je dal Jehova, res žrtvovali krivim bogovom. In včasih, denimo v Ahazovih dneh, so zaradi odpadništva tudi trpeli. Vendar je bil Jehova, ko je šlo za njegovo zavezno ljudstvo, »počasen za jezo«. (2. Mojzesova 34:6; Psalm 86:15) K njim je pošiljal svoje preroke, da so jih rotili, naj se pokesajo. Kadar je bil kralj zvest, ga je Jehova blagoslovil in od tega je imelo korist vse ljudstvo, četudi je bila večina nezvesta. (2. letopisov 20:29–33; 27:1–6) Kako neresnično je bilo to, kar so trdili Judje v Egiptu, češ da velja hvala za vso blaginjo, ki so jo uživali v svoji domovini, krivim bogovom!

17. Zakaj je bil Juda ob svojo deželo in tempelj?

¹⁷ Jehova je pred letom 607 pr. n. š. Judovo ljudstvo rotil: »Poslušajte glas moj, in bodem vaš Bog, in vi mi bodete ljudstvo; in hodite po vsem tistem potu, ki vam ga bom ukazal, da bi se vam dobro godilo.«​ (Jeremija 7:23) Judje so torej bili ob tempelj in deželo samo zato, ker niso hoteli hoditi ‚po vsem tistem potu, ki jim ga je ukazal Jehova‘. Glejmo, da ne bomo tudi mi zagrešili iste usodne napake.

Jehova blagoslavlja te, ki živijo po njegovih načelih

18. Kaj morajo delati vsi, ki želijo živeti po Jehovovih načelih?

¹⁸ Tako kot nekdaj morajo tudi danes ti, ki hočejo živeti po Jehovovih načelih, biti zvestovdani. Biti morajo odločeni služiti samo Jehovu. Popolnoma morajo verovati in zaupati, da so Jehovove obljube zanesljive in se bodo uresničile. Če želijo živeti tako, kakor hoče Jehova, morajo ubogati, se brez odstopanja ravnati po Božjih zakonih in upoštevati njegova visoka merila. »Pravičen je GOSPOD in ljubi pravičnost.« (Psalm 11:⁠7)

19. Katere bogove danes mnogi častijo in s kakšnim izidom?

¹⁹ Ahaz je varnost iskal pri sirskih bogovih. Izraelci v Egiptu so upali, da jim bo gmotno blaginjo prinesla ‚nebeška kraljica‘, ki je bila v starih časih na Bližnjem vzhodu zelo čaščena boginja. Danes bogovi največkrat niso dobesedni maliki. Jezus je svaril pred tem, da ne bi morda raje služili »mamonu«, bogastvu, kakor pa Jehovu. (Matevž 6:24) In apostol Pavel je govoril o ‚lakomnosti, ki je malikovanje‘. (Kološanom 3:5) Govoril je tudi o ljudeh, katerim je »Bog trebuh«. (Filipljanom 3:19) Prav res, denar in gmotno imetje sta danes med najbolj čaščenimi bogovi. Da, večina, celo mnogi, ki pripadajo kaki veri, ‚stavijo up v bogastva negotovost‘. (1. Timoteju 6:17) Mnogi resnično garajo, da bi služili tem bogovom, in so za to tudi nekako poplačani: živijo v najboljših hišah, imajo v lasti drage reči in si lahko privoščijo izbrano hrano. Vendar pa se vsi ne morejo pohvaliti s takšnim obiljem. Pa tudi tisti, ki se lahko, na koncu ugotovijo, da jih vse to ne zadovoljuje. Je namreč negotovo, minljivo in ne more potešiti duhovnih potreb. (Matevž 5:⁠3, NW)

20. Kakšno ravnovesje moramo obdržati?

²⁰ Seveda moramo biti v zadnjih dneh te stvarnosti praktični. Do neke razumne meje moramo gmotno poskrbeti za svojo družino. Toda če nam visok življenjski standard, lov za denarjem ali kaj podobnega pomeni več kot služba Bogu, smo se ujeli v neke vrste malikovalstvo in skrenili z Jehovove poti. (1. Timoteju 6:9, 10) Kaj pa, kadar se moramo ubadati z zdravstvenimi, denarnimi ali drugimi problemi? Ne bodimo podobni Judom v Egiptu, ki so svoje težave pripisovali služenju Bogu. Raje storimo to, česar Ahaz ni storil: preizkusimo Jehova. Zvestovdano poiščimo vodstvo pri Bogu Jehovu. Z zaupanjem se pustimo voditi njegovim smernicam ter molimo za moč in modrost, da bi lahko bili kos vsaki okoliščini. Nato pa s prepričanjem čakajmo na Jehovov blagoslov.

21. Kako so blagoslovljeni ti, ki živijo po Jehovovih načelih?

²¹ Jehova je vso izraelsko zgodovino zelo blagoslavljal tiste, ki so živeli po njegovih načelih. Kralj David je pel: »GOSPOD, vodi me v pravičnosti svoji zavoljo zalezovalcev mojih.« (Psalm 5:8) Jehova je Davidu naklanjal vojaške zmage nad sosednjimi narodi, ki kasneje Ahazu niso dali mirno spati. Pod Salomonovo vlado je Izrael blagoslovil z mirom in blaginjo, po čemer so Judje, kasneje v Egiptu, tako hrepeneli. Jehova je Ahazovemu sinu Ezekiju naklonil celo zmago nad mogočnimi Asirci. (Izaija 59:1) Jehovova roka res ni bila prekratka do zvestovdanih, ki niso stopali »na pot grešnikov«, ampak je bila njihovo veselje Božja postava. (Psalm 1:1, 2) Še vedno je tako. Ampak kako smo lahko mi danes prepričani, da res živimo tako, kakor hoče Jehova? To bomo obravnavali v naslednjem članku.

Ali se spomnite?

◻ Katere lastnosti so nujne, če želimo živeti tako, kakor hoče Jehova?

◻ Zakaj je Ahaz narobe razmišljal?

◻ Kaj je bilo narobe z razmišljanjem Judov v Egiptu?

◻ Kako lahko okrepimo svojo odločitev, da bomo živeli po Jehovovih načelih?

[Slika na strani 13]

Ahaz se je zanašal na sirske bogove namesto na Jehova