²⁰ Bog je razpravljal z Jonom, češ da je preroku mar za neko posušeno rastlino, ki je pognala čez noč, pa je ni ne posadil ne povzročil, da je zrasla. Nato je Bog sklenil: »Meni pa naj se ne bi smilile Nínive, veliko mesto, v katerem je več kot sto dvajset tisoč ljudi, ki ne razlikujejo med svojo desnico in svojo levico, in toliko živine?«c (Jona 4:10, 11)

21. a) Kako nazorno je Jehova poučil Jona? b) Kako nam lahko zgodba o Jonu pomaga, da se iskreno preiščemo?

²¹ Ali vidiš, kako globoko seže ta nazorni pouk? Jona ni nič storil za to rastlino. Jehova pa je po drugi strani dal življenje tem Ninivljanom in jih je oskrboval tako, kot oskrbuje vsa stvarjenja na zemlji. Kako je lahko bila Jonu ena sama rastlina dragocenejša od življenja 120.000 ljudi z vso njihovo živino vred? Ali ne zato, ker je dovolil, da njegovo razmišljanje postane sebično? Nenazadnje mu je bilo za rastlino žal samo zato, ker je imel od nje osebno korist. Mar ni njegova jeza zaradi Niniv izvirala iz motivov, ki so bili ravno tako sebični – želje, ki jo je gnal ponos, da ohrani dobro ime, da se dokaže, da ima prav? Zgodba o Jonu nam lahko pomaga, da se iskreno preiščemo. Le kdo od nas se ne nagiba k sebičnosti? Kako hvaležni smo lahko Jehovu, da nas potrpežljivo uči, da smo bolj nesebični, sočutni in usmiljeni, prav kakor je on!