ALI STE VEDELI?

Ninive so bile prestolnica asirskega imperija. Bile so mogočno mesto z veličastnimi palačami in templji, širokimi ulicami in masivnim obzidjem. Hebrejski prerok Nahum je zanje rekel, da so »okrvavljeno mesto«. (Nahum 3:1)

Ta opis je povsem ustrezen, saj reliefi v Senaheribovi palači v Ninivah potrjujejo, da so bili Asirci zelo kruti. Na enem je upodobljen rabelj, ki ujetniku, pritisnjenemu k tlom, puli jezik. Na drugih se Asirci širokoustijo, da so ujetnike vodili na vrveh, navezanih na kavlje, ki so prebadali ujetnikov nos ali ustnice. Ujeti uradniki so morali okoli vratu nositi odsekane glave svojih kraljev kakor nekakšno groteskno ogrlico.

Asiriolog Archibald Henry Sayce takole opisuje barbarsko početje, ki je sledilo zavzetju mesta: »Kupi človeških glav so označevali, kje je hodil zavojevalec; fante in dekleta so žive sežgali ali pa jih je čakala še hujša usoda; moške so nataknili na kole, žive odrli, oslepili oziroma jim odsekali roke in noge ter ušesa in nos.«

Bog je Izraelcem zapovedal: »Ko zidaš novo hišo, naredi na strehi tudi ograjo, da ne boš nad svojo hišo spravil krivde za prelito kri, če bi kdo padel z nje.« (5. Mojzesova 22:8) Ta varnostni ukrep je bil nujen, saj so judovske družine na strehi svoje hiše preživele veliko časa.

Večina izraelskih hiš je imela ravno streho. Družine so lahko na njej počivale na toplem soncu, se nadihale svežega zraka ali pa se posvečale gospodinjskim opravilom. Poleti je bil to prijeten kraj za spanje. (1. Samuelova 9:26) Kmetje so na strehi lahko sušili lan, fige, grozdje oziroma žito, preden so ga zmleli. (Jozue 2:6)

Strehe so uporabljali tudi za čaščenje, tako za pravo kot za krivo. (Nehemija 8:16–18; Jeremija 19:13) Apostol Peter je denimo opoldne na strehi molil. (Apostolska dela 10:9–16) Če je strehi dajala senco vinska trta ali palmovi listi, je bil tam nedvomno prav prijeten kotiček za počivanje.

V knjigi The Land and the Book piše, da so imeli izraelski domovi »zunaj hiše na zunanjem dvorišču« stopnice ali lestev, ki je vodila na streho. Torej je stanovalec lahko šel s strehe, ne da bi mu bilo treba vstopiti v hišo. Zdaj lahko bolje razumemo, kaj je imel Jezus v mislih, ko je kristjanom govoril o tem, da naj hitro zbežijo iz mesta, obsojenega na uničenje. Rekel jim je: »Kdor je na strešni terasi, naj ne hodi dol, da bi kaj vzel iz svoje hiše.« (Matej 24:17)