Tempelj ponovno očiščen

Ko Jezus in njegovi učenci pridejo iz Jerihe, ostanejo v Betaniji tri noči. Zgodaj zjutraj v ponedeljek, 10. nisana, pa se odpravijo v Jeruzalem. Jezus postane lačen in ko zagleda smokvo, gre k njej. Ali je na njej kaj sadežev?

Zdaj je druga polovica marca, smokve pa začnejo roditi šele junija. Kljub temu so na tej smokvi listi, ki so zgodaj pognali. Zato Jezus meni, da so na njej morda tudi zgodnje smokve. Vendar ne najde nobene. Listje drevesu daje varljiv videz. Jezus nato reče: »Naj nihče nikoli več ne jé tvojega sadu.« (Marko 11:14) Drevo se takoj začne sušiti; kaj to pomeni, je vidno naslednje jutro.

Jezus s svojimi učenci kmalu pride v Jeruzalem. Gre v tempelj, po katerem se je že prejšnje popoldne razgledal. Danes pa se ne le razgleduje, ampak tudi ukrepa, in to podobno kot pred tremi leti v času pashe leta 30 n. št. (Janez 2:14–16) Tokrat Jezus izžene tiste, ki v templju prodajajo in kupujejo. Poleg tega menjalcem prevrne mize in tistim, ki prodajajo golobe, prevrne klopi. (Marko 11:15) Ne dovoli niti tega, da bi kdo na drugi konec mesta nesel kaj po bližnjici, ki prečka tempeljsko dvorišče.

Zakaj Jezus tako odločno ukrepa proti menjalcem denarja in tem, ki v templju prodajajo živali? Takole pove: »Mar ne piše ‚Moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vse narode‘? Vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo.« (Marko 11:17) Te moške označi za razbojnike zato, ker od tistih, ki kupijo živali za žrtvovanje, zahtevajo preveč denarja. Jezus na njihovo ravnanje gleda kot na oderuštvo oziroma ropanje.

Seveda za to njegovo dejanje izvejo višji duhovniki, pismouki in prvaki ljudstva ter si spet prizadevajo, da bi ga ubili. Vendar pa imajo težavo. Ne morejo se domisliti nobenega učinkovitega načina, da bi se ga znebili, saj se ga vse ljudstvo stalno oklepa, da bi ga poslušalo.

Na pasho ne pridejo samo naravni Judje, ampak tudi tisti, ki so se spreobrnili v judovsko vero. Med temi so tudi Grki, ki na praznik pridejo k bogočastju. Ti pristopijo k Filipu, mogoče zato ker ima grško ime, in prosijo, ali bi lahko videli Jezusa. Filip je morda v dvomih, ali je takšno srečanje primerno, zato se posvetuje z Andrejem. Skupaj gresta to vprašat Jezusa, ki je očitno še vedno v templju.

Jezus ve, da bo čez nekaj dni umrl, zato sedaj ni čas za to, da bi potešil radovednost ljudi oziroma pri njih iskal priljubljenost. Apostoloma odgovori z naslednjo ponazoritvijo: »Prišla je ura, da se Sin človekov oslavi. Resnično, resnično vam povem: če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane le eno zrno, če pa umre, rodi veliko sadu.« (Janez 12:23, 24)

Eno pšenično zrno je na videz majhna stvar. Toda če se ga vrže v zemljo in tam kot seme »umre«, lahko vzklije in sčasoma zraste v steblo, na katerem je mnogo zrnja. Podobno je Jezus en popoln človek. Vendar pa bo s tem, da bo vse do smrti ostal zvest Bogu, omogočil, da bodo po njem dobili večno življenje mnogi, ki imajo prav tako kot on požrtvovalnega duha. Zato reče: »Kdor ima svojo dušo rad, jo pokonča, kdor pa svojo dušo v tem svetu sovraži, jo bo obvaroval za večno življenje.« (Janez 12:25)

Jezus nima v mislih le sebe, saj reče: »Če mi kdo hoče služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če mi kdo hoče služiti, mu bo Oče izkazal čast.« (Janez 12:26) Zares čudovita nagrada! Tisti, ki jih bo Oče počastil, bodo postali Kristusovi sodelavci v Kraljestvu.

Jezus zdaj z mislijo na veliko trpljenje in mučno smrt, ki ga čakata, reče: »Moja duša je vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure!« Toda Jezus se ne želi izogniti temu, da bi izpolnil Božjo voljo. Zato doda: »Vendar prav zato sem prišel v to uro.« (Janez 12:27) Jezus je pripravljen izpolniti vse, kar se je Bog namenil, tudi umreti žrtvene smrti.