»Iz ust nedoraslih«

KO JE bil Samuel mlad fant, se je kljub brezbožnosti sinov Velikega duhovnika Elija trdno držal pravih načel (1. Samuelova 2:22; 3:1). V dnevih Elizeja je majhna izraelska ujetnica v Siriji podala svoji gospodarici srčno pričevanje (2. kraljev 5:2-4). Ko je bil Jezus star dvanajst let, je neustrašno govoril z izraelskimi učitelji, jim postavljal vprašanja in dajal odgovore, ki so opazovalce presenečali (Lukež 2:46-48). Skozi vso zgodovino so mladi častilci zvesto služili Jehovu.

Ali danes mladi kažejo enakega zvestega duha? Vsekakor! Poročila podružnic družbe Watch Tower kažejo, da mnogo mnogo verujočih mladih ,radovoljno pojde‘ v Jehovovo službo (Psalm 110:3). Končni rezultati njihovih prizadevanj spodbujajo vse kristjane, mlade in stare, da »dobro delati se pa nikar ne utrudimo« (Galatom 6:9).

Dober primer je majhna japonska deklica Ayumi, ki je postala oznanjevalka pri šestih letih in si zastavila cilj, da pričuje vsakomur v svojem razredu. Dobila je dovoljenje, da lahko nekoliko publikacij postavi v šolsko knjižnico, sama pa se je pripravila, da bi odgovorila na kakršnokoli vprašanje, ki bi ji ga njeni sošolci lahko postavili. Skoraj vsi njeni sošolci so se, prav tako kakor učitelj, seznanili s publikacijami. V šestih letih šolanja na osnovni šoli se je dogovorila za trinajst biblijskih poukov. Krstila se je, ko je bila v četrtem razredu; eden njenih prijateljev, s katerim je preučevala, pa je bil krščen v šestem razredu. Poleg tega so začele preučevati tudi mati in dve starejši sestri tega biblijskega učenca ter se tudi krstile.

Pričevanje z lepim vedenjem

Apostol Peter je dejal, da naj bo »vedenje vaše med pogani [. . .] lepo«, in mladi kristjani resno sprejemajo to zapoved (1. Petrov 2:12). Kot rezultat tega njihovo lepo vedenje pogosto daje odlično pričevanje. V afriški državi Kamerun je mož, ki je drugič obiskal občinski shod Jehovovih prič, po naključju sedel poleg majhne deklice. Ko je govornik poslušalce povabil, naj poiščejo odlomek v Bibliji, je mož opazil, da je ta majhna deklica hitro našla vrstice v svoji Bibliji in pazljivo spremljala branje. Njeno vedenje ga je tako prevzelo, da je po končanem shodu odšel h govorniku in mu rekel: »Ta majhna deklica je v meni vzbudila željo, da bi z vami preučeval Biblijo.«

V neki šoli v Južni Afriki je 25 učencev otrok Jehovovih prič. Njihovo lepo vedenje je imelo za posledico dober glas o Jehovovih pričah. Neka učiteljica je roditelju, ki je bil Priča, priznala, da ni mogla razumeti, kako Priče uspejo tako dobro vzgojiti svoje otroke, zlasti odkar je njena lastna cerkev dokazala, da ni sposobna pomagati mladim. Nova učiteljica, ki je prišla v šolo kot pomoč, je takoj opazila lepo vedenje otrok Prič. Nekega dečka, Pričo, je vprašala, kaj bi ona morala storiti, da bi postala ena od Jehovovih prič. Pojasnil ji je, da bi morala imeti biblijski pouk, in poskrbel, da so njegovi starši naprej negovali njeno zanimanje.

Rigoberto iz Kostarike je zven resnice prepoznal, ko sta mu sošolca z uporabo Biblije odgovorila na njegova vprašanja o Trojici, duši in peklenskem ognju. To, kar sta mu povedala, je nanj naredilo vtis, ne samo zaradi njune spretnosti pri uporabi Svetega pisma, ampak tudi zato, ker je bilo njuno odlično vedenje tako drugačno od tega, čemur je bil priča v cerkvah krščanskega sveta. Rigoberto kljub nasprotovanju domačih dobro napreduje pri biblijskem pouku.

V Španiji sta Jehovovi priči, eden od njiju je imel devet let, obiskala moža po imenu Onofre. Medtem ko je odrasli Pričevalec govoril in glasno bral biblijske stavke, ga je mlajši Pričevalec spremljal v svojem Svetem pismu in po spominu navedel nekaj biblijskih stavkov. Onofre je bil prevzet. Odločil se je, da želi preučevati Biblijo tam, kjer se jo je ta mladi deček naučil tako dobro uporabljati. Zato je naslednjo nedeljo zgodaj zjutraj odšel do kraljestvene dvorane. Tam je moral zunaj čakati do sredine popoldneva, ko so Priče pričeli prihajati na shod. Od takrat dalje je zelo dobro napredoval in nedavno svojo vdanost simboliziral s krstom v vodi.

Učinkoviti mladi Pričevalci

Da, Jehova prav tako kakor odrasle tudi mlade uporablja, da doseže tiste, ki so ponižnega srca. Tako je bilo v nadalje omenjenem doživljaju iz Madžarske. Tamkajšna medicinska sestra je opazila, da vsakič, ko obiskovalci pridejo pogledat neko desetletno pacientko, skupaj s hrano prinesejo tudi čtivo za branje. Radovedna se je spraševala, kakšno branje bi lahko zanimalo tako mlado deklico. In odkrila je, da je to Biblija. Medicinska sestra je z njo govorila in je kasneje rekla: »Od prvega trenutka me je pravzaprav poučevala.« Ko je deklica zapustila bolnišnico, je to sestro povabila, da se udeleži kongresa, toda ta je njeno povabilo odklonila. A kasneje se je strinjala, da obišče območni kongres »Čisti jezik«. Kmalu zatem je pričela z biblijskim poukom in se naslednje leto krstila — vse to se je zgodilo, zato ker je majhna deklica svoj čas v bolnišnici porabila za branje biblijske literature.

Ana Ruth iz Salvadorja je bila v drugem letniku gimnazije. Njena navada je bila, da je biblijsko literaturo pustila na mizi, da bi jo lahko drugi brali, če bi to želeli. Opazila je, da literatura izgine in se čez nekaj časa zopet pojavi, in nato odkrila, da jo bere njena sošolka Evelyn. Čez nekaj časa je Evelyn sprejela pouk in pričela obiskovati občinske shode. Sčasoma se je krstila in sedaj služi kot redna pomožna pionirka. Ana Ruth pa je redna pionirka.

V Panami je sestra pričela pouk z ženo, katere mož je bil resnici tako nasproten, da se je pouk skoraj prekinil. Vendar se je moževo stališče postopoma omililo. Nekaj za tem ga je njegov telesni brat, Priča, zaprosil, da mu v njegovi hiši namesti alarm proti vlomilcem. Medtem ko je delal, je domov prišla njegova devetletna nečakinja. Bila je zelo žalostna. Vprašal jo je, kaj je bilo narobe, in ona mu je povedala, kako sta s starejšo sestro šli, da bi vodili biblijski pouk, a osebe ni bilo doma. Tako ni mogla tega dne ničesar storiti za Jehova. On pa ji je dejal: »Zakaj pa ne bi oznanjevala meni? Tedaj boš storila nekaj za Jehova.« Hitro je stekla po svojo Biblijo in biblijski pouk se je začel.

Njena mati (svakinja tega moža) je to poslušala. Mislila je, da je vse skupaj le igra, toda mož je vsakič, ko je prišel v njeno hišo, svojo nečakinjo zaprosil za biblijski pouk. In ko je opazila, da njen svak misli resno in da ima tudi nekaj težjih vprašanj, se je odločila, da ob prisotnosti svoje hčerke pouk vodi ona. Začel je preučevati dvakrat na teden in zelo hitro napredoval. Končno je prišel do predanosti in se krstil na istem zboru kot njegova žena — zahvaljujoč odličnemu vedenju njegove mlade nečakinje.

Pogum mladih daje odlično pričevanje

Biblija pravi: »Upaj v Gospoda, bodi pogumen, naj se ti okrepi srce, upaj v Gospoda!« (Psalm 27:14, EI). Te besede veljajo za vse Božje služabnike in so jim v zadnjem letu, tako odrasli kakor tudi mladi, posvetili pozornost. Ko je neka petletna deklica iz Avstralije pričela obiskovati novo šolo, je njena mati odšla k učiteljici, da bi ji razložila verovanje Jehovovih prič. Učiteljica pa ji je odgovorila: »Vem, kaj vi verjamete. Vaša hčerka mi je že vse pojasnila.« Ta majhna deklica ni bila preboječa, da si ne bi upala ogovoriti svoje učiteljice in sama pojasniti svoje verovanje.

Petletna Andrea iz Romunije je ravno tako pokazala pogum. Ko je njena mati zapustila ortodoksno verovanje, da bi lahko postala Priča, ji njeni sosedje niso želeli prisluhniti. Nekega dne je Andrea na Občinskem preučevanju knjige slišala, da je nadzornik službe poudaril potrebo, da se pričuje svojim sosedom. Resno je razmislila o tem in po vrnitvi domov svoji materi rekla: »Ko boš odšla na delo, bom vstala, dala v svojo torbico literaturo tako kakor ti, mami, in molila k Jehovu, da mi pomaga govoriti s sosedi o resnici.«

Naslednji dan je storila, kar je obljubila. Zbrala je svoj pogum in pozvonila pri sosedih. Ko je sosed odprl vrata, je deklica rekla: »Vem, da moje mame, odkar je postala Priča, ne marate. Že večkrat je poskušala govoriti z vami, toda vi je niste želeli poslušati. To je zanjo vznemirjujoče in hočem, da veste, da vas imava radi.« Zatem je Andrea odšla naprej, da poda odlično pričevanje. V enem dnevu je razdelila šest knjig, šest revij, štiri brošure in štiri traktate. Od takrat je bila redna v terenski službi.

Bratje v Ruandi morajo glede na tamkajšni spor kazati precejšen pogum. Ob neki priliki so vojaki družino Jehovovih prič dali v sobo, kjer so se pripravili, da jih ubijejo. Družina je prosila, ali lahko najprej molijo. Prošnja je bila odobrena in vsi razen Deborah so tiho molili. Deborah pa je, glede na poročilo, glasno molila: »Jehova, z očetom sva ta teden oddala pet revij. Kako se bova sedaj vrnila do teh ljudi, da bi jih učila o resnici in jim pomagala, da dobijo življenje? Poleg tega, kako bom sedaj oznanjevalka? Želela sem se krstiti, zato da bi ti služila.« Ko je vojak to slišal, je rekel: »Zaradi te male deklice vas ne moremo ubiti.« Deborah je odgovorila: »Hvala.« Družini je bilo prizanešeno.

Ko je Jezus malo pred svojo smrtjo zmagoslavno prišel v Jeruzalem, ga je pozdravila ogromna, radostna množica, ki so jo, poleg odraslih, sestavljali tudi otroci. Kot beremo v zapisu, so otroci ,klicali v templju in govorili: Hosana sinu Davidovemu!‘ Ko so višji duhovniki in pismarji temu ugovarjali, jih je Jezus zavrnil: »Ali niste nikoli brali: ,Iz ust nedoraslih in dojencev si pripravil sebi hvalo‘?« (Matevž 21:15, 16)

Ali ni navdušujoče videti, da so Jezusove besede še danes resnične? »Iz ust nedoraslih in dojencev« — in lahko bi dodali, najstnikov, mladeničev in mladenk—si je Jehova priskrbel hvalo. Zares, nihče ni premlad za poveličevanje Jehova. (Joel 2:28, 29)