MARIJA se je nelagodno presedala na hrbtu majhnega tovornega živinčeta. Za njo je bilo že več ur ježe. Tik pred njo je vztrajno hodil Jožef in jo vodil po poti, ki je peljala tja daleč v Betlehem. Znova je začutila, kako se v njej premika novo življenje.

Marija je bila visoko noseča, saj v Bibliji piše, da je bila »že proti koncu svoje nosečnosti«. (Luka 2:5) Ko se je par pomikal mimo polj, na katerih so kmetje orali ali pa sejali, so nekateri od njih morda dvignili pogled in se spraševali, zakaj se je ženska v takšnem stanju odpravila na pot. Kaj je Marijo gnalo tako daleč proč od doma v Nazaretu?

Vendar Luka zapiše, da je Jožef odšel, da bi se »dal popisat skupaj z Marijo«. Pribeleži tudi, da jo je »dobil za ženo, kakor mu je bilo obljubljeno«. (Luka 2:4, 5) Biti Jožefova žena je za Marijo pomenilo veliko spremembo pri sprejemanju odločitev. Na svojega moža je gledala kot na poglavarja njune družine in sprejela od Boga dano vlogo pomočnice tako, da je podpirala njegove odločitve.a Torej je to morebitno preizkušnjo vere premagala preprosto s poslušnostjo.