Jeruzalem v biblijskih dneh – kaj odkriva arheologija

V JERUZALEMU potekajo zanimive večje arheološke dejavnosti, še zlasti od 1967. leta. Veliko izkopanih najdbišč so odprli za javnost. Obiščimo jih nekaj in poglejmo, koliko se arheologija ujema z biblijsko zgodovino.

Jeruzalem kralja Davida

Področje, ki mu Biblija pravi gora Sion, na katerem so zgradili starodavno Davidovo mesto, je v sodobnem jeruzalemskem središču videti prav neznatno. Z izkopavanji v Davidovem mestu, ki jih je od 1978. do 1985. leta vodil pokojni profesor Yigal Shiloh, so na vzhodni strani griča odkrili masivno stopničasto kamnito konstrukcijo oziroma podporni zid.

Po trditvi profesorja Shiloha morajo to biti ostanki velikanskega temelja terasastih zidov, na katerem so Jebusejci (prebivalci pred Davidovim zavzetjem) zgradili trdnjavo. Razložil je, da je stopničasta kamnita konstrukcija na vrhu teh terasastih zidov, spadala k novi utrdbi, ki jo je David zgradil na območju jebusejske trdnjave. V Drugi Samuelovi knjigi 5:9, SSP, tako beremo: »David se je nastanil v utrdbi. Imenoval jo je Davidovo mesto. Potem ga je David pozidal krog in krog od Milója navznoter.«

Nedaleč od te konstrukcije ležijo vhodi mestnega staroveškega vodovodnega sistema in za nekatere od njih je videti, da so še iz Davidovih dni. Nekateri biblijski stavki o jeruzalemskem vodovodnem sistemu predorov pa so sprožili vprašanja. David je denimo svojim možem zapovedal, da »kdor koli udari Jebusejce, naj po vodovodnem predoru pride do« sovražnika. (2. Samuelova 5:8, NW) To je storil Davidov poveljnik Joab. Kaj točno pa je mišljeno z izrazom ,vodovodni predor‘?

Druga vprašanja so se pojavila glede slavnega Silojskega predora, ki so ga najverjetneje izklesali graditelji kralja Ezekija v osmem stoletju pr. n. š. in o katerem poročata Druga knjiga kraljev 20:20 ter Druga knjiga letopisov 32:30. Kako sta se skupini graditeljev predora, potem ko sta klesali vsaka s svojega konca, uspeli srečati? Zakaj so ubrali vijugasto pot, zaradi česar je predor občutno daljši, kot če bi bil speljan naravnost? Kako so dobivali dovolj zraka za dihanje, še posebej, ker so si verjetno svetili z oljenkami?

Možne odgovore na ta vprašanja daje revija Biblical Archaeology Review. V njej so citirane besede Dana Gilla, geološkega svetovalca tega izkopavanja: »Davidovo mesto leži na zelo razvitem naravnem kraškem sistemu. Kras je geološki izraz, s katerim opisujemo razgibano pokrajino z vrtačami, jamami in rovi, ki so nastali s pronicanjem in pretakanjem talne vode skozi podzemske kamnite formacije. [. . .] Naša geološka raziskava podtalnega vodnega sistema pod Davidovim mestom kaže, da ga je moral oblikovati človek s povečevanjem naravnih (kraških) izjedenih rovov in jaškov in jih nato povezal v funkcionalni sistem oskrbe z vodo.«

To lahko pomaga pojasniti, kako so izklesali Silojski predor. Ta je morda vodil po vijugasti poti naravnega predora pod gričem. Skupini graditeljev sta morda vsaka s svojega konca delali začasen predor tako, da sta spreminjali že obstoječe jame. Nato so izklesali poševen kanal, da je voda stekla iz Gihonskega studenca v ribnik Siloa, ki je bil najbrž znotraj mestnih zidov. Gre za pravo gradbeno mojstrovino, saj višinska razlika med obema koncema kljub 533-metrski dolžini meri samo 32 centimetrov.

Učenjaki so že dolgo tega odkrili, da je glavni vodni vir tega starega mesta bil Gihonski studenec. Ležal je zunaj mestnih zidov, vendar dovolj blizu, da je bilo mogoče skopati predor in 11 metrov globok jašek, ki je prebivalcem omogočil, da so zajemali vodo, ne da bi jim bilo treba iti zunaj varovalnih zidov. Jašek je znan kot Warrenov jašek, po Charlesu Warrenu, ki je sistem odkril 1867. leta. Kdaj pa sta bila predor in jašek narejena? Ali sta obstajala že v Davidovih dneh? Ali je to tisti vodovodni predor, ki ga je uporabil Joab? Dan Gill odgovarja: »Da bi preizkusili, ali ni Warrenov jašek pravzaprav naravna udrtina, smo analizirali košček apnenčaste skorje s hrapave stene, da bi ugotovili množino ogljika-14. Ni ga vseboval, kar pomeni, da je skorja stara več kot 40.000 let – nedvomen dokaz, da jaška ni mogel izkopati človek.«

Ostanki iz Ezekijevih dni

Kralj Ezekija je živel v času, ko je asirski narod pometal vse na svoji poti. V šestem letu Ezekijeve vlade so Asirci zavzeli Samarijo, glavno mesto desetrodovnega kraljestva. Osem let za tem (732 pr. n. š.) so se vrnili ter grozili tudi Judi in Jeruzalemu. Ezekijeva obrambna strategija je opisana v Drugi knjigi letopisov 32:1–8. Ali je iz tega obdobja mogoče videti kakšne dokaze?

Da. Leta 1969 je profesor Nahman Avigad odkril ostanke iz tega obdobja. Izkopavanja so odkrila odsek masivnega obzidja, katerega prvi del je bil dolg 40 metrov, širok 7 metrov ter po predvidevanjih visok 8 metrov. Del zidu je stal na živi skali, del pa na že zgrajenih hišah. Kdo ga je zgradil in kdaj? »Avigadu sta pri določitvi datuma in namena obzidja pomagala dva biblijska odlomka,« poroča neka arheološka revija. Ta odlomka pravita: »Odločno se je spravil na delo, pozidal vse obzidje, kolikor je bilo porušeno, zgradil na njem stolpe in drug zid od zunaj.« (2. letopisov 32:5, SSP) »In podirate hiše, da utrdite zid.« (Izaija 22:10) Danes lahko obiskovalci del tega tako imenovanega Širokega zidu vidijo v stari židovski mestni četrti.

Različna izkopavanja odkrivajo tudi, da je bil takratni Jeruzalem veliko večji, kot se je mislilo doslej, in to verjetno zaradi pritoka beguncev iz severnega kraljestva, ki so ga premagali Asirci. Jebusejsko mesto se je po mnenju profesorja Shiloha razprostiralo na 6 hektarjih ozemlja, v Salomonovih dneh pa skoraj na 16 hektarjih. Tristo let kasneje, v dneh kralja Ezekija, pa je utrjeno mestno območje zraslo že na 60 hektarjev.

Pokopališča v obdobju prvega templja

Drugi vir informacij so pokopališča iz obdobja prvega templja, to je pred babilonskim uničenjem Jeruzalema leta 607 pr. n. š. Ko so leta 1979/80 na pobočjih Hinomske doline izkopali skupino pokopnih votlin, so prišli do izrednih najdb. »Zdaj smo prvič v vsej zgodovini arheoloških raziskav v Jeruzalemu našli ene najredkejših grobnic iz časov prvega templja z vso njihovo vsebino. V njih je bilo več kot tisoč predmetov,« pravi arheolog Gabriel Barkay. Nato nadaljuje: »Največje sanje vsakega arheologa v Izraelu, zlasti pa v Jeruzalemu, je odkriti pisni material.« Našli so dva srebrna zvitka. Kaj pa sta vsebovala?

Barkay pojasnjuje: »Ko sem gledal razviti podolgovati srebrni list in ga postavil pod povečevalno steklo, sem videl ploskev, pokrito s prefinjeno izdelanimi črkami, vpraskanimi z ostrim orodjem na zelo tanko, lomljivo srebrno ploščo. [. . .] Na napisu se jasno vidi Božje ime, ki ga sestavljajo štiri hebrejske črke, napisane v starohebrejski pisavi: jod-he-vav-he.« V eni kasnejših izdaj Barkay dodaja: »Na naše presenečenje so bili na obeh ploščah vpisani izrazi blagoslova, skoraj identični biblijskemu duhovniškemu blagoslovu.« (4. Mojzesova 6:24–26) To je prvič, da so na kakšnem v Jeruzalemu odkritem napisu našli Jehovovo ime.

Kako so učenjaki tem srebrnim zvitkom določili starost? Večinoma so si pomagali z drugimi arheološkimi najdbami, ki so jih odkrili poleg njih. V grobnici so denimo našli tudi več kot 300 kosov lončenine, ki ji je bilo mogoče določiti starost, in je kazala na sedmo ter šesto stoletje pr. n. š. Na isto obdobje je kazala tudi pisava, ko so jo primerjali z drugimi datiranimi zapisi. Zvitki so razstavljeni v Izraelskem muzeju v Jeruzalemu.

Uničenje Jeruzalema leta 607 pr. n. š.

Biblija nam v 25. poglavju Druge knjige kraljev, 36. poglavju Druge knjige letopisov in 39. poglavju Jeremija pripoveduje o uničenju Jeruzalema 607. leta pr. n. š. in poroča, da ga je Nebukadnezarjeva vojska spremenila v gorečo baklo. Ali so to zgodovinsko pripoved potrdila tudi nedavna izkopavanja? Profesor Yigal Shiloh pravi, da »biblijske dokaze [za babilonsko uničenje] [. . .] dopolnjujejo močni arheološki dokazi; različne zgradbe so popolnoma uničene, razne lesene dele stavb pa je požrl ogenj«. In doda: »Sledove tega uničenja je najti pri vsakem izkopavanju v Jeruzalemu.«

Ostanke tega uničenja, do katerega je prišlo pred 2500 leti, lahko danes vidijo tudi obiskovalci. Takšna ohranjena priljubljena arheološka najdbišča, ki so odprta tudi za javnost, so Izraelski stolp, Pogorela soba in Hiša pečatov. Arheologa Jane M. Cahill in David Tarler v knjigi Ancient Jerusalem Revealed takole povzemata: »O velikem babilonskem uničenju Jeruzalema jasno pričajo debele plasti zoglenelih ostankov, ki so jih odkrili v konstrukcijah, kot sta Pogorela soba in Hiša pečatov, pa tudi med debelimi kamnitimi razvalinami stavb, ki so na vzhodnem pobočju. Biblijske opise uničenja mesta [. . .] tako dopolnjujejo arheološki dokazi.«

Biblijsko sliko Jeruzalema iz Davidovih dni pa do njegovega uničenja leta 607 pr. n. š. so torej na mnoge načine potrdila arheološka izkopavanja zadnjih 25 let. Kaj pa Jeruzalem v prvem stoletju n. š.?

Jeruzalem v Jezusovih dneh

Kakšen je bil videti Jeruzalem Jezusovih dni, preden so ga 70. leta n. š. uničili Rimljani, učenjakom povedo izkopavanja, Biblija, judovski zgodovinar Jožef iz prvega stoletja in drugi viri. V Jeruzalemu so za nekim večjim hotelom razstavili model, ki ga glede na odkritja novih izkopanin stalno spopolnjujejo. Osrednja značilnost mesta je bila tempeljska gora, katere površino je Herod v primerjavi s tisto v Salomonovih dneh kar podvojil. Bila je največja umetno narejena ploščad v starem svetu, velika približno 480 x 280 metrov. Nekateri gradbeni kamni so tehtali 50 ton, eden celo skoraj 400 ton. Po mnenju nekega učenjaka ji »po velikosti v starem svetu ni bilo para«.

Nič čudnega, da so nekateri osupnili, ko so Jezusa slišali reči: »Poderite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Pri tem je mislil na ,tempelj svojega telesa‘, oni pa so menili, da je govoril o velikanskih tempeljskih poslopjih. Zato so mu dejali: »Šestinštirideset let so gradili ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« (Janez 2:19–21, Ekumenska izdaja) Zaradi izkopavanj na okolišu tempeljske gore lahko danes tudi obiskovalci vidijo dele zidov in druge arhitekturne značilnosti iz Jezusovih dni ter lahko celo hodijo po stopnicah, po katerih se je verjetno tudi Jezus povzpel k južnim tempeljskim vratom.

Nedaleč od zahodnega zidu tempeljske gore, v stari židovski mestni četrti, ležita skrbno restavrirani najdbišči iz prvega stoletja n. š., znani kot Pogorela hiša in Herodova četrt. Ko so odkrili Pogorelo hišo, je arheolog Nahman Avigad zapisal: »Bilo je očitno, da je stavba bila požgana leta 70 n. š., ko so Rimljani uničili Jeruzalem. Prvič v zgodovini tukajšnjih izkopavanj je prišel na dan živ in jasen arheološki dokaz za požig mesta.« (Glej fotografiji na strani 12.)

Odkritja osvetljujejo nekatere dogodke iz Jezusovega življenja. Stavbe so stale v gornjem delu Jeruzalema, kjer so živeli bogati meščani, med njimi tudi veliki duhovniki. V hišah so našli veliko obrednih kopeli. Neka izvedenka ugotavlja: »Veliko število kopeli priča o tem, da so prebivalci gornjega dela mesta v obdobju drugega templja strogo upoštevali predpise o obredni čistoči. (Ti predpisi so zapisani v Mišni, ki potankostim glede mikveha posveča deset poglavij.)« To nam pomaga razumeti opombe, ki jih je Jezus glede teh obredov izrekel farizejem in pismarjem. (Matevž 15:1–20; Marko 7:1–15)

V Jeruzalemu so našli tudi presenetljivo veliko kamnitih vrčev. Nahman Avigad zapiše: »Le zakaj so se ti v jeruzalemskih gospodinjstvih pojavili tako nenadoma in v tolikšni količini? Odgovor lahko najdemo v halakahu, judovskih predpisih o obredni čistoči. Mišna pravi, da kamniti vrči spadajo med predmete, ki se jih nečisto ne prime [. . .] Kamen preprosto ni bil dovzeten za obredno onesnaženje.« To verjetno pojasnjuje, zakaj vode, ki jo je Jezus spremenil v vino, niso imeli shranjene v lončenih vrčih, temveč v kamnitih. (3. Mojzesova 11:33; Janez 2:6)

Ob obisku v Izraelskem muzeju lahko vidite dve nenavadni kostnici. Biblical Archaeology Review razlaga: »Kostnice so največ uporabljali kakih sto let pred rimskim uničenjem Jeruzalema leta 70 n. š. [. . .] Mrtve so položili v vdolbino, vklesano v steno pokopne votline, in ko je meso že razpadlo, so kosti zbrali ter jih položili v kostnico – navadno okrašen apnenčast zaboj.« Razstavljena zaboja so našli v neki pokopni votlini novembra 1990. leta. Arheolog Zvi Greenhut poroča: »Na kostnicah v grobnici piše [. . .] ,Kajfa‘ in ta beseda se zdaj prvič pojavlja tudi v arheoloških virih. Verjetno gre za družinsko ime velikega duhovnika Kajfa, omenjenega [. . .] v Novi zavezi [. . .] Iz njegove hiše v Jeruzalemu so Jezusa odvedli k rimskemu prokuratorju Ponciju Pilatu.« V eni od kostnic so bile kosti človeka, starega približno 60 let. Učenjaki predvidevajo, da so to dejansko Kajfove kosti. Neki učenjak te najdbe takole povezuje z Jezusovimi dnevi: »V eni od drugih kostnic so našli kovanec, ki ga je skoval Herod Agripa (36.–44. leta n. š.). Kajfovi kostnici bi lahko izvirali že iz začetka stoletja.«

William G. Dever, profesor arheologije Bližnjega vzhoda na Arizonski univerzi, je glede Jeruzalema pripomnil: »Prav nič ne pretiravamo, če rečemo, da smo o arheološki zgodovini tega pomembnega najdbišča v zadnjih 15 letih izvedeli več kot v prejšnjih 150 letih skupaj.« Mnoge večje arheološke dejavnosti zadnjih nekaj desetletij v Jeruzalemu so nedvomno odkrile najdbe, ki pojasnjujejo biblijsko zgodovino.

[Navedba vira slike na strani 9]

Maketa Jeruzalema v dneh drugega templja. Je pri hotelu Holyland v Jeruzalemu.

[Slike na strani 10]

Zgoraj: Jugozahodni vogal jeruzalemske tempeljske gore

Desno: Spuščanje po Warrenovem jašku