Kristus izdan in prijet

Ura je že krepko čez polnoč. Duhovniki so se dogovorili, da Judu plačajo 30 srebrnikov, da Jezusa izda. Zato je Juda sedaj na čelu množice višjih duhovnikov in farizejev, ko iščejo Jezusa. Spremlja jih četa oboroženih rimskih vojakov skupaj s tisočnikom oziroma njihovim poveljnikom.

Očitno je Juda, ko ga je Jezus med pashalnim obedom odslovil, šel naravnost k višjim duhovnikom. (Janez 13:27) Ti so zbrali svoje stražnike in skupino vojakov. Juda jih je morda najprej vodil do sobe, kjer je Jezus s svojimi apostoli praznoval pasho. Zdaj pa ta razjarjena množica prečka dolino Kidrona in se odpravi v vrt. Poleg orožja imajo s seboj tudi svetilke in bakle ter so odločeni, da najdejo Jezusa.

Juda, ki to skupino vodi na Oljsko goro, je prepričan, da ve, kje najti Jezusa. V minulem tednu je Jezus z apostoli kar nekajkrat prehodil pot od Betanije do Jeruzalema in se ob tem večkrat ustavil v vrtu Getsemani. Toda zdaj je noč in Jezusa morda zakrivajo sence oljk v vrtu. Kako ga bodo torej vojaki, ki ga morda sploh še niso videli, prepoznali? Da bi jim Juda pomagal, se z njimi že prej dogovori za znak. Reče jim: »Kogar bom poljubil, ta je. Primite ga in ga zastraženega odpeljite.« (Marko 14:44)

Juda vodi množico v vrt. Tam vidi Jezusa z apostoli in gre naravnost k njemu. »Pozdravljen, rabi!« reče Juda in Jezusa poljubi. Jezus pa vpraša: »Prijatelj, zakaj si tukaj?« (Matej 26:49, 50) Na svoje vprašanje odgovori kar sam, ko reče: »Juda, ali s poljubom izdajaš Sina človekovega?« (Luka 22:48) Toda naj bo dovolj besed o Jezusovem izdajalcu.

Jezus sedaj stopi naprej v soj svetilk in bakel ter vpraša: »Koga iščete?« Razjarjena množica mu odgovori: »Jezusa Nazaréčana.« Jezus pogumno reče: »Jaz sem ta.« (Janez 18:4, 5) Možje, ne vedoč, kaj se bo zgodilo, padejo na tla.

Jezus tega trenutka ne izkoristi, da bi pobegnil v noč, ampak jih še enkrat vpraša, koga iščejo. Ko spet rečejo »Jezusa Nazaréčana«, mirno nadaljuje: »Saj sem vam povedal, da sem jaz ta. Če torej iščete mene, pustite njim oditi.« Celo v tem odločilnem trenutku se Jezus spomni tega, kar je že prej povedal, namreč da ne bo izgubil niti enega. (Janez 6:39; 17:12) Jezus obvaruje svoje zveste apostole in niti eden od njih ni izgubljen, »razen sin pokončanja«, Juda. (Janez 18:7–9) Zato Jezus zdaj prosi, naj njegovim zvestim sledilcem pustijo oditi.

Ko vojaki vstanejo in gredo proti Jezusu, apostoli spoznajo, kaj se pravzaprav dogaja. »Gospod, ali naj udarimo z mečem?« vprašajo. (Luka 22:49) Še preden Jezus lahko odgovori, Peter z enim od mečev, ki ju imajo apostoli pri sebi, že zamahne proti Malhu, sužnju velikega duhovnika, in mu odseka desno uho.

Jezus se dotakne Malhovega ušesa in ga ozdravi. Nato pove pomemben pouk, ko Petru ukaže: »Spravi svoj meč na njegovo mesto. Vsi namreč, ki za meč primejo, bodo z mečem tudi pokončani.« Jezus se pusti prijeti in to pojasni takole: »Kako bi se potem izpolnili Sveti spisi, v katerih piše, da se mora tako zgoditi?« (Matej 26:52, 54) Reče še: »Mar naj ne pijem iz keliha, ki mi ga je dal Oče?« (Janez 18:11) Jezus se popolnoma strinja s tem, kar mu je Bog namenil – pripravljen je celo umreti.

Jezus množico vpraša: »Ali ste me prišli z meči in gorjačami prijet kakor razbojnika? Dan za dnem sem sedel v templju in učil, pa me niste prijeli. Toda vse to se je zgodilo, da bi se izpolnili spisi prerokov.« (Matej 26:55, 56)

Nato vojaki, tisočnik in judovski stražniki Jezusa primejo in zvežejo. Ko apostoli to vidijo, pobegnejo. »Neki mladenič« – najbrž učenec Marko – pa ostane v množici, da bi sledil Jezusu. (Marko 14:51) Toda tega mladeniča prepoznajo in množica ga hoče prijeti, zato svoje platneno oblačilo pusti tam in pobegne.