Kdo je njihov oče – Abraham ali Hudič?

Jezus je še vedno v Jeruzalemu na šotorskem prazniku in ljudi poučuje o pomembnih resnicah. Nekateri Judje, ki so tudi na tem prazniku, mu rečejo: »Mi smo Abrahamovi potomci in še nikoli nismo nikomur sužnjevali.« Jezus jim odvrne: »Vem, da ste Abrahamovi potomci. Toda hočete me ubiti, saj moja beseda med vami nima uspeha. Jaz govorim to, kar sem videl pri svojem Očetu, vi pa delate tisto, kar ste slišali od svojega očeta.« (Janez 8:33, 37, 38)

Jezus preprosto želi reči, da nimajo istega Očeta kot on. Ker Judje ne dojamejo, kaj s tem misli, ponovijo svojo trditev: »Naš oče je Abraham.« (Janez 8:39; Izaija 41:8) Dobesedno so res njegovi potomci. Zato mislijo, da so iste vere kot Božji prijatelj Abraham.

Toda Jezus jim reče nekaj, kar jih zelo vznemiri: »Če ste Abrahamovi otroci, delajte to, kar je delal Abraham.« Res je, dober sin posnema svojega očeta. »Toda vi hočete ubiti mene,« nadaljuje Jezus, »ki sem vam povedal resnico, ki sem jo slišal od Boga. Abraham tega ni storil.« Nato izjavi nekaj, kar jih gotovo zbega: »Vi delate to, kar dela vaš oče.« (Janez 8:39–41)

Judje še vedno ne dojamejo, koga ima Jezus v mislih. Trdijo, da so zakonski sinovi, in govorijo: »Mi se nismo rodili iz nečistovanja. Enega Očeta imamo: Boga.« Pa je Bog res njihov Oče? »Če bi bil Bog vaš Oče,« reče Jezus, »bi me ljubili, kajti prišel sem od Boga in sem tukaj. Nisem prišel sam od sebe, ampak me je on poslal.« Zatem postavi vprašanje, na katero sam odgovori: »Zakaj ne razumete tega, kar govorim? Ker ne morete poslušati moje besede.« (Janez 8:41–43)

Jezus jim je poskušal pokazati, kakšne so posledice tega, da ga zavračajo. Sedaj pa jim odkrito pove: »Vi ste od svojega očeta Hudiča in želite izpolnjevati želje svojega očeta.« In kakšen je njihov oče? Jezus ga jasno opiše z besedami: »Ta je bil že od začetka ubijalec in ni vztrajal v resnici.« Doda še: »Kdor je od Boga, posluša Božje besede. Vi pa ne poslušate, ker niste od Boga.« (Janez 8:44, 47)

Ta obsodba Jude razjezi, zato rečejo: »Ali ne pravimo upravičeno, da si Samarijan in da imaš demona?« Ko Jezusa označijo za »Samarijana«, pokažejo, da ga prezirajo. Jezus pa se za njihovo klevetanje ne zmeni in odvrne: »Nimam demona, ampak izkazujem čast svojemu Očetu, vi pa me onečaščate.« Da gre za resno stvar, se lahko vidi iz Jezusove osupljive obljube: »Kdor izpolnjuje mojo besedo, ne bo nikoli videl smrti.« S tem ne misli, da apostoli in drugi, ki hodijo za njim, nikoli ne bodo dobesedno umrli. Povedati želi, da ne bodo nikoli videli večnega uničenja – »druge smrti«, pri kateri ni upanja na vstajenje. (Janez 8:48–51; Razodetje 21:8)

Toda Judje vzamejo Jezusove besede dobesedno in rečejo: »Zdaj pa res vemo, da imaš demona. Abraham je umrl in preroki ravno tako, ti pa praviš: ‚Kdor izpolnjuje mojo besedo, ne bo nikoli okusil smrti.‘ Mar si večji od našega očeta Abrahama, ki je umrl? [. . .] Za koga se izdajaš?« (Janez 8:52, 53)

Očitno želi Jezus poudariti, da je Mesija. Toda na njihovo vprašanje glede tega, kdo je, ne odgovori neposredno, ampak reče: »Če poveličujem sam sebe, moja slava ni nič. Moj Oče je ta, ki me poveličuje, ta, za katerega pravite, da je vaš Bog. Vendar ga niste spoznali. Jaz pa ga poznam. In če bi rekel, da ga ne poznam, bi bil lažnivec, kakor ste vi.« (Janez 8:54, 55)

Jezus sedaj spet spregovori o zgledu njihovega zvestega praočeta: »Vaš oče Abraham se je zelo veselil tega, da bo videl moj dan, in ga je videl ter se razveselil.« Ker je Abraham verjel Božji obljubi, se je veselil Mesijevega prihoda. Judje nejeverno odvrnejo: »Še petdeset let nimaš, pa si videl Abrahama?« Jezus jim odgovori: »Resnično, resnično vam povem: preden se je Abraham rodil, sem bil jaz.« Govori namreč o svojem predčloveškem obstoju, ko je kot mogočen angel živel v nebesih. (Janez 8:56–58)

Njegova trditev, da je živel že pred Abrahamom, Jude tako razjezi, da ga hočejo kamenjati. Toda Jezus se nepoškodovan umakne.