Božja Beseda bo ostala za zmeraj
»Beseda Boga našega ostane vekomaj!« (IZAIJA 40:8)
1. a) Kaj tu pomeni »beseda Boga našega«? b) Kakšna je razlika med obljubami ljudi in Božjo besedo?
LJUDJE se nagibamo k temu, da verjamemo obljubam pomembnih moških in žensk. Toda naj so te obljube za ljudi, ki hrepenijo po izboljšanju svojih življenjskih okoliščin, še tako zaželene, pa so v primerjavi z Božjo besedo kakor venljive rože. (Psalm 146:3, 4) Bog Jehova je pred več kot 2700 leti navdihnil preroka Izaija, da je zapisal: »Vse meso je trava in vsa milina njegova kakor cvetica na polju. Trava sahne, cvetica vene, a beseda Boga našega ostane vekomaj!« (Izaija 40:6, 8) Kaj je ta »beseda«, ki bo ostala? To je Božja izjava o njegovem namenu. Danes imamo to ,besedo‘ v pisni obliki, v Bibliji. (1. Petrov 1:24, 25)
2. Navkljub kakšnim nazorom in dejanjem je Jehova izpolnil besedo glede nekdanjega Izraela in Jude?
2 Ljudje v nekdanjem Izraelu so okusili resničnost Izaijevega zapisa. Jehova je po svojih prerokih napovedal, da bodo iz desetrodovnega izraelskega kraljestva in pozneje še iz dvorodovnega judovskega kraljestva zaradi velike nezvestobe do njega odpeljani v ujetništvo. (Jeremija 20:4; Amos 5:2, 27) Čeprav so preganjali in celo morili Jehovove preroke, sežgali zvitek, v katerem je bilo zapisano Božje opozorilo, in hoteli preprečiti spolnitev prerokbe, s tem ko so Egipt zaprosili za vojaško pomoč, pa se je zgodilo natanko po Jehovovi besedi. (Jeremija 36:1, 2, 21–24; 37:5–10; Lukež 13:34) Presenetljivo se je spolnila tudi Božja obljuba, da se bo skesan judovski ostanek vrnil v svojo deželo. (Izaija, 35. poglavje)
3. a) Katere obljube, ki jih je zapisal Izaija, nas še posebej zanimajo? b) Zakaj ste prepričani, da se bo vse to zares zgodilo?
3 Jehova je po Izaiju tudi napovedal, da bo človeštvu pravično vladal Mesija, da bo to odrešeno greha in smrti, vsa zemlja pa bo preurejena v raj. (Izaija 9:6, 7; 11:1–9; 25:6–8; 35:5–7; 65:17–25) Ali se bo zgodilo tudi to? O tem sploh ne dvomimo! »Bog [. . .] nikoli ne laže.« Svojo preroško besedo je dal zapisati nam v korist, in poskrbel, da se je ohranila. (Titu 1:2; Rimljanom 15:4)
4. Kako je lahko Božja beseda »živa«, ko pa se izvirni biblijski rokopisi niso ohranili?
4 Jehova ni ohranil izvirnih rokopisov, na katere so te prerokbe zapisali njegovi staroveški pisarji. Toda izkazalo se je, da je njegova »beseda«, njegov objavljen namen, živa. Spolnitev tega namena se neustavljivo približuje, medtem pa vpliva na življenje ljudi, zaradi česar se odkrivajo njihove skrite misli in nagibi. (Hebrejcem 4:12) Zgodovinsko poročilo tudi kaže, da je Bog skrbel, da so se navdihnjena Pisma ohranila in prevajala.
Ob poskusih, da bi jo zatrli
5. a) Kako si je sirijski kralj prizadeval uničiti navdihnjena hebrejska Pisma? b) Zakaj mu ni uspelo?
5 Vladarji so si mnogokrat prizadevali, da bi navdihnjene spise uničili. Leta 168 pr. n. š. je sirijski kralj Antioh Epifanes (naslikan na 10. strani) v templju, ki je bil posvečen Jehovu, zgradil oltar Zeusu. Poiskal je tudi ,knjige Postave‘, jih sežgal in objavil, da bo vsakdo, kdor ima takšna Pisma, usmrčen. Vendar Pisma ni mogel popolnoma uničiti, pa naj je v Jeruzalemu in Judeji sežgal še toliko izvodov. Takrat so se Judje po kolonijah razkropili v mnoge dežele in v vsaki sinagogi so imeli zbirko knjižnih zvitkov. (Primerjaj Dejanja 13:14, 15.)
6. a) Kako zelo so si prizadevali uničiti Pisma, ki so jih uporabljali zgodnji kristjani? b) Kako se je vse to končalo?
6 Podobno je tudi rimski cesar Dioklecijan leta 303 n. š. odločil, da je treba mesta, kjer so se shajali kristjani, porušiti ter njihova ,Pisma sežgati v ognju‘. To uničevanje je trajalo eno desetletje. Toda naj je bilo preganjanje še tako strašno, pa Dioklecijanu ni uspelo zatreti krščanstva, niti ni Bog dovolil, da bi cesarjevi predstavniki uničili vse izvode kakšnega dela Njegove navdihnjene Besede. Pač pa so nasprotniki s svojim odzivom na razširjanje in oznanjevanje Božje Besede pokazali, kaj je v njihovem srcu. Izkazalo se je, da so ljudje, ki jih je oslepil Satan, ter da spolnjujejo njegovo voljo. (Janez 8:44; 1. Janezov 3:10–12)
7. a) Kako so si v Zahodni Evropi prizadevali preprečiti širjenje biblijskega spoznanja? b) Kaj so pri prevajanju in objavljanju Biblije dosegli?
7 Da bi preprečili širjenje biblijskega spoznanja, pa so se naprezali še drugače. Vendar to niso bili poganski vladarji, ampak deklarirani kristjani, kot sta bila papež Gregor VII. (1073–85) in papež Inocenc III. (1198–1216). Ko je latinščina zamrla v vsakdanjem govoru, so dejavno nasprotovali prevajanju Biblije v jezik navadnih ljudi. Z rimskokatoliškim koncilom v Toulousu (Francija), ki je bil 1229. leta, so si prizadevali zatreti nasprotovanje cerkveni oblasti, zato so laikom prepovedali imeti biblijske knjige v občem jeziku. Da bi ta odlok vsilili, so agresivno uporabljali inkvizicijo. Ljubitelji Božje Besede pa so bili po 400 letih inkvizicije vendarle prevedli vso Biblijo in jo začeli razdeljevati v tiskani obliki v kakih 20 jezikih, pa tudi narečjih, njene obsežnejše dele pa še v 16 drugih jezikih.
8. Kaj se je v 19. stoletju dogajalo na področju prevajanja in razdeljevanja Biblije v Rusiji?
8 Rimskokatoliška cerkev pa ni bila edina, ki se je trudila, da navadni ljudje ne bi prišli do Biblije. Zgodaj v 19. stoletju je Pavsky, profesor na st. peterburški Bogoslovni akademiji, Evangelij po Matevžu prevedel iz grščine v ruščino. V ruščino so prevedli tudi druge knjige Krščanskih grških spisov, ki jih je Pavsky uredil. Razdeljevali so jih daleč po deželi, dokler ni Cerkev 1826. leta napeljala carja, da je rusko biblično družbo podvrgel upravi »svete sinode« Ruske pravoslavne cerkve in ta je povsem zatrla njeno dejavnost. Pozneje je Pavsky iz hebrejščine v ruščino prevedel Hebrejske spise. V približno istem času jih je iz hebrejščine v ruščino prevedel tudi Makarios, arhimandrit pravoslavne cerkve. Oba so za trud kaznovali in prevoda spravili v cerkveni arhiv. Cerkev je bila odločena ohraniti Biblijo v stari slovanščini, ki je navadni ljudje takrat niso ne brali ne razumeli. Šele tedaj, ko ni bilo več mogoče zadrževati vseh, ki so si prizadevali pridobiti biblijsko spoznanje, se je »sveta sinoda« 1856. leta lotila lastnega sinodskega prevoda. Prevajala je po smernicah, ki so bile natančno oblikovane za to, da so se uporabljeni izrazi gotovo skladali s cerkvenimi nazori. Tako so besede in dela verskih voditeljev v zvezi s širjenjem Božje Besede odkrila, da je med njihovim videzom in duhom razkol. (2. Tesaloničanom 2:3, 4)
Varovanje Besede pred popačenjem
9. Kako so nekateri prevajalci Biblije dokazali, da Božjo Besedo ljubijo?
9 Med tistimi, ki so prevajali in prepisovali Sveto pismo so bili tudi možje, ki so zares ljubili Božjo Besedo in napeli vse sile, da bi ta postala dosegljiva vsakomur. William Tyndale je zaradi tega, kar je storil, da bi bilo Biblijo moč dobiti v angleščini, umrl mučeniške smrti (leta 1536). Katoliška inkvizicija je zaprla Francisca de Enzinasa (po letu 1544), ker je v španščino prevedel in objavil Krščanske grške spise. Robert Morrison je za to, da je v kitajščino prevedel Biblijo (od 1807 do 1818), tvegal svoje življenje.
10. Kateri zgledi kažejo, da so bili tudi prevajalci, ki jih ni motivirala ljubezen do Božje Besede, temveč drugi vzgibi?
10 Včasih pa na delo prepisovalcev in prevajalcev ni vplivala ljubezen do Božje Besede, temveč drugačni nagibi. Razmislimo o štirih zgledih: 1. Samarijani so na gori Garizim zgradili tempelj, ki naj bi bil tekmec jeruzalemskemu templju. Da bi to podprli, so v samarijanskem Pentatevhu interpolirali v Drugo Mojzesovo knjigo 20:17. Dodali so zapoved, kakor da bi bila del dekaloga, da je treba zgraditi kamniti oltar na gori Garizim in tam žrtvovati. 2. Prvi, ki je za grško Septuaginto prevedel Danielovo knjigo, si je dovolil preveč. Vstavil je navedke, s katerimi je nameraval kak zapis v hebrejskem besedilu pojasniti oziroma poudariti. Podrobnosti, za katere je menil, da jih bralci ne bodo mogli sprejeti, je spustil. Ko je prevedel prerokbo o pojavu Mesija, zapisano v Danielu 9:24–27, je ponaredil navedeno časovno obdobje ter dodal, spremenil in prestavil besede, očitno za to, da bi bilo videti, da prerokba podpira makabejski boj. 3. V četrtem stoletju n. š. je prevnet trinitarski zagovornik latinski pripovedi očitno dodal naslednje besede, ki naj bi bile navedek iz Prvega Janezovega lista 5:7, Ekumnska izdaja 1975: »V nebesih: Oče, Beseda in Sveti Duh; in ti trije so eno.« Pozneje pa so ta odlomek vnesli naravnost v rokopisno besedilo latinske Biblije. 4. V Franciji je Louis XIII. (1610–43) pooblastil Jacquesa Corbina, da je prevedel Biblijo v francoščino, s čimer naj bi nadomestili prizadevanja protestantov. Corbin je s tem v mislih dodal v besedilo nekaj vstavkov, med katerimi je tudi opomba o ,sveti mašni daritvi‘, zapisana v Dejanjih apostolov 13:2.
11. a) Kako je Božja Beseda preživela kljub nepoštenosti nekaterih prevajalcev? b) Koliko je staroveških rokopisnih pričevanj, ki nazorno kažejo, kaj je pisalo v biblijskem izvirniku? (Glej okvir.)
11 Jehova takšnega vmešavanja v svojo Besedo sicer ni preprečil, toda tudi ni spremenil svojega namena. Kakšen je bil rezultat? S tem ko so Samarjani dodali pripombo o gori Garizim, njihova religija še ni postala Božji zastopnik, po katerem bi Bog blagoslovil človeštvo. Nasprotno, to dokazuje, da ne moremo zaupati, da njihova vera uči resnico, čeprav trdijo, da sprejema Pentatevh. (Janez 4:20–24) Prevračanje besed v Septuaginti ni preprečilo, da ne bi Mesija prišel v času, ki ga je napovedal prerok Daniel. Poleg tega so v prvem stoletju resda uporabljali Septuaginto, vendar so bili Judje očitno navajeni v sinagogah poslušati Sveto pismo v hebrejščini. Ko se je tako približal čas, ko naj bi se prerokba spolnila, »je ljudstvo živelo v pričakovanju«. (Lukež 3:15, SSP) Vstavka, od katerih je eden zapisan v Prvem Janezovem listu 5:7, da bi podprl Trojico, drugi pa v Dejanjih apostolov 13:2, da bi upravičil mašo, nista spremenila resnice. In pozneje so ti prevari povsem razgalili. Ker je zaloga biblijskih rokopisov v izvirnih jezikih velika, je mogoče preveriti verodostojnost vsakega prevoda.
12. a) Kakšne hujše spremembe so naredili nekateri biblijski prevajalci? b) Kako daljnosežne so bile?
12 Ko so si še naprej prizadevali spremeniti Sveto pismo, pa niso prebesedovali samo nekaj vrstic. Pravzaprav so napadli identiteto samega resničnega Boga. Prav narava in obseg teh sprememb jasno dokazujeta, da je nanje vplival nekdo, ki je močnejši od katerega koli človeka ali človeške organizacije, da, Jehovov največji sovražnik Satan Hudič. Prevajalci in prepisovalci, ki so se pustili vplivati, so, nekateri vneto, drugi pa neradi, iz Božje navdihnjene Besede pričeli odstranjevati njegovo lastno osebno ime, Jehova, in to iz tisočev mest, kjer se je pojavilo. V nekaterih prevodih iz hebrejščine v grščino, latinščino, nemščino, angleščino, italijanščino in nizozemščino ter drugih so Božje ime popolnoma spustili ali ga ohranili le na nekaj mestih. Odstranili so ga tudi iz izvodov Krščanskih grških spisov.
13. Zakaj tako vsesplošen trud, da bi spremenili Biblijo, ni uspel izbrisati Božjega imena iz človeškega spomina?
13 Kljub vsemu pa tega slavnega imena niso zbrisali iz človeškega spomina. Božje osebno ime so pošteno zapisali v španske, portugalske, nemške, angleške, francoske in mnoge druge prevode Hebrejskih spisov. V 16. stoletju se je Božje osebno ime spet pričelo pojavljati v različnih hebrejskih prevodih Krščanskih grških spisov, v 18. stoletju v nemških, v 19. stoletju pa v hrvaških in angleških. Ljudje morda skušajo potisniti Božje ime v kot, toda Bog je objavil, da bodo ob prihodu ,Jehovovega dne‘ ,narodi vedeli, da sem jaz GOSPOD [Jehova, NW]‘. In ta namen, ki ga je objavil Bog, ne bo ostal neizpolnjen. (2. Petrov 3:10, NW; Ezekiel 38:23; Izaija 11:9; 55:11)
Sporočilo prodira po vsem planetu
14. a) V koliko evropskih jezikih je bila prevedena Biblija v 20. stoletju in kakšen je bil rezultat? b) V kolikih afriških jezikih je bilo mogoče dobiti Biblijo ob koncu 1914. leta?
14 Ob zori 20. stoletja so Biblijo natisnili že v 94 evropskih jezikov. Zato so bili preučevalci Biblije v tem delu sveta pripravljeni na dejstvo, da bodo ob koncu poganskih časov, 1914. leta, nastopili svet pretresajoči dogodki. In to se je tudi res zgodilo! (Lukež 21:24) Pred iztekom znamenitega 1914. leta je bila Biblija, bodisi cela bodisi nekaj njenih knjig, objavljena v zelo razširjeni angleščini, francoščini in portugalščini, pa tudi v 157 afriških jezikih. Tako je bil položen temelj za poučevanje ponižnih ljudi iz mnogih rodov in narodnostnih skupin, ki tam živijo, o duhovno osvobajajočih biblijskih resnicah.
15. V kolikšnem obsegu je bilo v obeh Amerikah mogoče dobiti Biblijo v ljudskih jezikih na začetku zadnjih dni?
15 Ko je svet stopil v napovedane zadnje dni, je bilo Biblijo mogoče dobiti praktično povsod v obeh Amerikah. Priseljenci iz Evrope so jo prinesli s seboj v svojih različnih jezikih. Pričel se je obsežen program biblijskega izobraževanja, javnih predavanj in intenzivnega razdeljevanja biblijske literature, ki so jo objavljali Jehovove priče, tedaj znani kot Mednarodni preučevalci Biblije. Poleg tega so biblijske družbe, da bi potešile potrebo domorodcev zahodne poloble, natisnile Biblijo še v 57 drugih jezikov.
16., 17. a) V kolikšnem obsegu je bila Biblija na voljo, ko je prišel čas za vsesvetovno oznanjevanje? b) Kako se je dokazalo, da je Biblija zares trajna in zelo vplivna knjiga?
16 Ko je prišel čas, da se pred ,prihodom konca‘ oznani dobra novica po vsem svetu, ni bila Biblija nikakršen novoprišlek niti v Aziji niti na tihooceanskih otokih. (Matevž 24:14) Objavljena je bila že v 232 jezikih, ki so značilni za tisti del sveta. Nekatere so objavili v celoti, mnoge so bile prevod Krščanskih grških spisov, druge pa so bile posamezne knjige svetih spisov.
17 Jasno je, da Biblija ni ostala le za muzejsko razstavo. Ta knjiga je od vseh knjig, kar jih je, najbolj prevajana in najbolj razširjena. To kaže na božansko podporo, zato se bo v skladu s tem vse, kar je v njej zapisano, tudi spolnilo. Poleg tega so njeni nauki in duh, ki je za njo, trajno vplivali na življenje ljudi v mnogih deželah. (1. Petrov 1:24, 25) Toda prišlo naj bi še več, veliko več.
Ali se spomnite?
◻ Kaj je »beseda Boga našega«, ki bo ostala za zmeraj?
◻ Kako vse so skušali zatreti Biblijo in s kakšnim rezultatom?
◻ Kako je bila obvarovana celost Biblije?
◻ Kako se je izkazalo, da je Božji objavljen namen živa beseda?
[Okvir na strani 12]
Ali zares vemo, kaj je pisalo v biblijskem izvirniku?
Vsebino Hebrejskih spisov potrjuje kakih 6000 hebrejskih rokopisov. Nekateri so iz predkrščanske dobe. Najmanj 19 celotnih hebrejskospisnih rokopisov, ki so na razpolago, izvira iz obdobja pred izumom tiska s premičnimi črkami. Iz istega časa obstajajo tudi prevodi v 28 drugih jezikov.
Od Krščanskih grških spisov je na seznamu že kakih 5000 rokopisov v grščini. Eden izvira že iz časa pred 125. letom n. š. in je tako nastal le nekaj let po izvirniku. Poleg tega menijo, da so nekateri fragmenti precej starejši. Za dvaindvajset od sedemindvajsetih navdihnjenih knjig obstaja od deset do devetnajst celotnih uncialnih rokopisov. Najmanj celotnih uncialnih rokopisov, kar jih obstaja za kakšno knjigo iz tega dela Biblije, je za Razodetje, in teh je troje. En rokopis, ki vsebuje celotne Krščanske grške spise, izvira iz četrtega stoletja n. š.
Nobeno drugo staroveško slovstvo ni potrjeno s takšno poplavo staroveških dokumentiranih pričevanj.