»Bili so polni veselja in svetega duha«

 1., 2. Zakaj je Barnabovo in Savlovo potovanje nekaj posebnega in kako bo njuno delo prispevalo k izpolnitvi besed iz Apostolskih del 1:8?

TO JE razburljiv dan za antiohijsko občino. Sveti duh je od vseh prerokov in učiteljev v tej občini izbral Barnaba in Savla, da poneseta dobro novico v oddaljene kraje.a (Apd. 13:1, 2) Res je, da se je že prej zgodilo, da so bili usposobljeni moški poslani v druge kraje. Toda v preteklosti so misijonarji potovali na območja, kjer se je krščanstvo že razširilo. (Apd. 8:14; 11:22) Tokrat pa sta Barnaba in Savel poslana v dežele, v katerih večina ljudi še ni slišala za dobro novico. Na poti ju bo spremljal Janez z vzdevkom Marko, ki bo njun pomočnik.

² Kakih 14 let pred tem je Jezus svojim sledilcem rekel: »Pričevali boste o meni v Jeruzalemu, po vsej Judeji in Samaríji ter do skrajnega konca zemlje.« (Apd. 1:8) Postavitev Barnaba in Savla za misijonarja bo prispevala k izpolnitvi teh Jezusovih preroških besed!b

 3. Kaj je v prvem stoletju oteževalo daljša potovanja?

³ Ljudje lahko danes po zaslugi iznajdb, kot sta avtomobil in letalo, samo v uri ali dveh prepotujejo velike razdalje. V prvem stoletju n. št. pa ni bilo tako. Takrat so ljudje po kopnem v glavnem potovali peš, pogosto po zahtevnem terenu. Po dnevu hoje, v katerem so morda prepotovali največ 30 kilometrov, so bili izčrpani!c Zato sta se Barnaba in Savel, čeprav sta se nedvomno zelo veselila svoje naloge, gotovo zavedala, da bo ta od njiju zahtevala veliko truda in požrtvovalnosti. (Mat. 16:24)

 4. a) Kako je prišlo do tega, da sta bila izbrana prav Barnaba in Savel, in kako so se soverniki odzvali na to odločitev? b) Kako lahko podpremo tiste, ki dobijo teokratične naloge?

⁴ Zakaj je sveti duh naročil, naj »za delo« določijo prav Barnaba in Savla? (Apd. 13:2) Sveto pismo nam tega ne pove. Vemo pa, da je bil sveti duh tisti, ki je določil, da sta bila izbrana onadva. Nič ne kaže, da so preroki in učitelji v Antiohiji nasprotovali tej odločitvi. Ravno nasprotno, povsem so jo podprli. Samo predstavljaj si, kako sta se morala počutiti Barnaba in Savel, ko so se njuni duhovni bratje brez kakršne koli zavisti postili in molili ter položili nanju roke in ju »poslali na pot«. (Apd. 13:3) Tudi mi bi morali podpreti tiste, ki dobijo teokratične naloge, med drugim tudi brate, ki so postavljeni za nadzornike v občini. Takšnim, ki dobijo naloge, ne bi smeli zavidati, ampak bi jih morali zaradi njihovega dela še posebej ceniti in jih imeti radi. (1. Tes. 5:13)

 5. Opiši Barnabovo in Savlovo oznanjevanje po Cipru.

⁵ Barnaba in Savel sta se iz Antiohije najprej peš odpravila do bližnjega pristaniškega mesta Selevkija, zatem pa od tam odplula na kakih 200 kilometrov oddaljen Ciper.d Barnaba, ki je bil doma s tega otoka, je gotovo komaj čakal, da z dobro novico seznani tamkajšnje prebivalce. Ko sta prišla v Salamino, mesto na vzhodni obali otoka, nista zapravljala časa. Takoj »sta začela po judovskih sinagogah oznanjati Božjo besedo«.e (Apd. 13:5) S tega konca Cipra sta se odpravila na drug konec in pri tem verjetno oznanjevala v pomembnejših mestih. Odvisno od poti, ki sta jo izbrala, je možno, da sta prehodila okoli 160 kilometrov.

 6., 7. a) Kdo je bil Sergij Pavel in zakaj ga je Barjezus skušal odvrniti od dobre novice? b) Kako se je Savel odzval na Barjezusovo nasprotovanje?

⁶ V prvem stoletju je bilo na Cipru zelo razširjeno krivo čaščenje. To je bilo še posebej očitno, ko sta Barnaba in Savel prispela v Pafos na zahodni obali otoka. Tam sta naletela na »nekega Juda z imenom Barjezus, ki je bil čarovnik in lažni prerok. Barjezus je delal za prokonzula Sergija Pavla, ki je bil pameten človek.«f V prvem stoletju so se mnogi razgledani Rimljani – celo takšen »pameten človek«, kot je bil Sergij Pavel – pogosto obračali na čarovnike ali astrologe, da bi jim pomagali pri pomembnih odločitvah. Kljub temu je Sergija Pavla sporočilo o Kraljestvu pritegnilo in je »močno želel slišati Božjo besedo«. To ni bilo všeč Barjezusu, ki je bil znan tudi po svojem poklicnem imenu Elima, kar pomeni »čarovnik«. (Apd. 13:6–8)

⁷ Barjezus je nasprotoval sporočilu o Kraljestvu. Edini način, da zavaruje svoj vplivni položaj, ki ga je imel kot svetovalec Sergija Pavla, je bil ta, da skuša »prokonzula odvrniti od tega, da bi sprejel vero«. (Apd. 13:8) Ampak Savel ni nameraval samo čakati, kako bo dvorni čarovnik zadušil prokonzulovo zanimanje. Kaj je naredil? Poročilo pravi: »Savel, ki mu je ime tudi Pavel, se je napolnil s svetim duhom in mu [Barjezusu] pogledal naravnost v oči. Rekel mu je: ‚O ti goljuf in hudobnež najslabše vrste, ti Hudičev sin, ti sovražnik pravičnosti! Ali ne boš že enkrat nehal izkrivljati Jehovovih pravih naukov? Glej, Jehova te bo kaznoval in boš oslepel. Nekaj časa ne boš videl sončne svetlobe.‘ In v trenutku je vse videl zelo megleno in temno. Taval je naokoli in skušal najti koga, da bi ga vodil za roko.«g Kako je ta čudež vplival na prokonzula? »Ko je prokonzul videl, kaj se je zgodilo, je začel verovati, saj ga je osupnilo to, kar je izvedel o Jehovu.« (Apd. 13:9–12)

 8. Kako lahko posnemamo Pavlov pogum?

⁸ Pavel se Barjezusa ni ustrašil. Tudi mi se ne bi smeli iz strahu umakniti pred nasprotniki, ko ti skušajo spodkopati vero tistih, ki se zanimajo za sporočilo o Kraljestvu. Seveda bi morali paziti, da so naše »besede vedno prijetne, kot da bi bile začinjene s soljo«. (Kol. 4:6) Vendar pa bi morali tudi paziti, da ne bi zaradi tega, ker se želimo ogniti sporom, ogrozili duhovnega napredka zainteresiranega posameznika. Strah nas prav tako ne bi smel odvrniti od tega, da bi razgaljali krivo vero, ki tako kot Barjezus ne neha »izkrivljati Jehovovih pravih naukov«. (Apd. 13:10) Podobno kot Pavel pogumno razglašajmo resnico in pomagajmo tistim, ki se zanimajo. Čeprav nas Jehova mogoče ne podpira na tako očiten način, kot je Pavla, smo lahko prepričani, da bo s svojim svetim duhom pritegnil k resnici tiste, ki so tega vredni. (Jan. 6:44)

 9. Kako sta Pavel in Barnaba dala lep zgled tistim, ki imajo v današnjih občinah vodilno vlogo?

⁹ Ko so Barnaba, Pavel in Marko iz Pafosa odpluli proti približno 250 kilometrov oddaljeni Pergi, ki leži na obali Male Azije, je očitno prišlo do spremembe. V Apostolskih delih 13:13 so opisani z besedami »Pavel s svojima sodelavcema«. Takšna ubeseditev nakazuje, da je njihovo delo od takrat naprej vodil Pavel. Vendar nič ne kaže, da bi Barnaba Pavlu to zavidal. Ravno nasprotno, še naprej sta sodelovala pri izpolnjevanju Božje volje. V tem sta lep zgled tistim, ki imajo vodilno vlogo v današnjih občinah. Kristjani ne tekmujemo med sabo, kdo bo pomembnejši, ampak ohranjamo v mislih Jezusove besede: »Vsi vi pa ste bratje.« Jezus je še rekel: »Kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Mat. 23:8, 12)

10. Opiši potovanje iz Perge v pizidijsko Antiohijo.

¹⁰ Ko so prispeli v Pergo, je Marko zapustil Pavla in Barnaba ter se vrnil v Jeruzalem. Razloga za njegov nenaden odhod nam Sveto pismo ne razkrije. Pavel in Barnaba pa sta nadaljevala svojo pot ter iz Perge odpotovala v pizidijsko Antiohijo v provinci Galatija. To ni bila enostavna pot, saj je pizidijska Antiohija na nadmorski višini okoli 1100 metrov. Poleg tega so bili gorski prelazi znani po tem, da je tam pogosto prihajalo do roparskih napadov. Kot da to še ni bilo dovolj, je imel Pavel po vsej verjetnosti na tej poti tudi zdravstvene težave.h

11., 12. Kako je Pavel vzbudil zanimanje svojih poslušalcev v sinagogi v pizidijski Antiohiji?

¹¹ Na šabat sta Pavel in Barnaba šla v sinagogo v pizidijski Antiohiji. Poročilo nam pove: »Po javnem branju Zakonika in Preroških spisov so jima predstojniki sinagoge sporočili: ‚Brata, če imata za nas kakšno spodbudno besedo, jo povejta.‘« (Apd. 13:15) Pavel je vstal in spregovoril.

¹² Zbrane je nagovoril z besedami: »Izraelci in drugi, ki častite Boga.« (Apd. 13:16) Pavel je tu govoril Judom in spreobrnjencem. Kako je vzbudil zanimanje poslušalcev, ki niso priznavali Jezusove vloge v Božjem namenu? Najprej je povzel zgodovino judovskega naroda. Pojasnil je, kako je Jehova iz svojega ljudstva, »ko so kot tujci živeli v egiptovski deželi, [...] naredil mogočen narod« in kako jih je po osvoboditvi iz Egipta »40 let potrpežljivo prenašal v pustinji«. Omenil je tudi, kako so lahko Izraelci zavzeli Obljubljeno deželo in kako jim je Jehova dodelil deželo v dediščino. (Apd. 13:17–19) Sklepa se, da se je Pavel pri tem skliceval na določene odlomke iz Svetih spisov, ki so se na glas prebrali malo prej, med praznovanjem šabata. Če je to res, je to dodaten zgled tega, da je Pavel znal »vsakršnim ljudem« postati vse. (1. Kor. 9:22)

13. Kako je lahko naše sporočilo privlačno za tiste, ki jim govorimo?

¹³ Tudi mi bi se morali potruditi, da bi naše sporočilo predstavili tako, da bi bilo privlačno za tiste, ki jim oznanjujemo. Če poznamo versko pripadnost osebe, lahko izberemo teme, ki bi jo morda še posebej zanimale. Prav tako lahko navajamo svetopisemske odlomke, ki jih posameznik morda pozna. Nanj lahko dobro vpliva tudi to, da ga prosimo, naj določen odlomek prebere iz svojega izvoda Svetega pisma. Skušajmo najti načine, s katerimi bi ljudi spodbudili, da bi želeli spoznati več o Jehovu.

14. a) Kako je Pavel uvedel dobro novico o Jezusu in na kaj je opozoril svoje poslušalce? b) Kako se je množica odzvala na Pavlov govor?

¹⁴ Pavel je nato razpravljal o tem, kako je iz rodovne linije izraelskih kraljev prišel »rešitelj, Jezus« in da je njegov predhodnik bil Janez Krstnik. V nadaljevanju je opisal, kako je bil Jezus usmrčen in potem obujen od mrtvih. (Apd. 13:20–37) »Bratje, oznanjava vam,« je rekel Pavel, »da je samo po njem možno odpuščanje grehov in da je po njem vsak, ki veruje vanj, razglašen za nedolžnega.« Svoje poslušalce je nato opozoril: »Zato pazite, da vas ne bo doletelo to, kar je rečeno v Preroških spisih: ‚Poglejte to, vi zaničevalci! V vaših dneh opravljam delo, ki mu nikoli ne boste verjeli, pa četudi bi vam kdo o njem podrobno pripovedoval.‘« Odziv na Pavlov govor je bil izreden. »Ljudje so ju prosili, naj o tem govorita še naslednji šábat,« poroča Sveto pismo. Poleg tega so, potem ko se je shod v sinagogi končal, »mnogi Judje in spreobrnjenci, ki so častili Boga, šli za Pavlom in Bárnabom«. (Apd. 13:38–43)

15. Kaj se je zgodilo naslednji šabat?

¹⁵ »Naslednji šábat se je skoraj vse mesto zbralo«, da bi prisluhnilo Pavlu. Nekaterim Judom to ni bilo všeč, zato so »začeli z žaljivim govorjenjem nasprotovati temu, kar je Pavel govoril«. Pavel in Barnaba pa sta jim pogumno povedala: »Božja beseda se je morala najprej povedati vam. Ker pa jo vi zavračate in se nimate za vredne večnega življenja, jo bomo zdaj oznanjali ljudem iz drugih narodov. Jehova nam je namreč zapovedal naslednje: ‚Postavil sem te za luč narodom, da boš ponesel rešitev do skrajnih koncev zemlje.‘« (Apd. 13:44–47; Iza. 49:6)

16. Kaj so naredili Judje, ko so slišali ostre besede misijonarjev, in kako sta se onadva odzvala na nasprotovanje?

¹⁶ Nejudovski poslušalci so se veselili in »vsi, ki so bili v srcu pripravljeni sprejeti resnico, ki vodi v večno življenje, so začeli verovati«. (Apd. 13:48) Jehovova beseda se je kmalu razširila po vsej deželi. Odziv Judov pa je bil povsem drugačen. Misijonarja sta jim povedala, da so, čeprav se je Božja beseda najprej povedala njim, zavestno zavrnili Mesija in da jih zato zdaj čaka Božja obsodba. Judje so naščuvali tamkajšnje ugledne meščanke in pomembne meščane, da so »sprožili preganjanje proti Pavlu in Bárnabu ter ju izgnali iz mesta«. Kako sta se Pavel in Barnaba odzvala? »Otresla sta prah s svojih nog in odšla v Ikónij.« Ali je bil to konec za krščanstvo v pizidijski Antiohiji? Nikakor ne! Učenci, ki sta jih pridobila v tem mestu, »so bili polni veselja in svetega duha«. (Apd. 13:50–52)

17.–19. Kako vse lahko posnemamo Pavlov in Barnabov odlični zgled in kako lahko s takšnim ravnanjem postanemo bolj veseli?

¹⁷ Iz tega, kako sta se ta zvesta moška odzvala na nasprotovanje, se naučimo nekaj dragocenega. Tudi ko nam ugledni ljudje iz sveta skušajo preprečiti, da bi oznanjevali, ne nehamo razglašati našega sporočila. Poleg tega upoštevaj, da sta Pavel in Barnaba, potem ko so Antiohijci zavrnili njuno sporočilo, »otresla prah s svojih nog«. Ta gesta ni bila znak jeze, ampak tega, da ne odgovarjata več za te ljudi. Misijonarja sta se zavedala, da nimata vpliva na to, kako se drugi odzovejo, ampak da je edino, na kar lahko vplivata, to, ali bosta še naprej oznanjevala. Prav to sta naredila, ko sta nadaljevala svojo pot v Ikonij!

¹⁸ Kako pa je bilo z učenci, ki sta jih pridobila v Antiohiji? Res je, da so bili med sovražno nastrojenimi ljudmi. Toda njihovo veselje ni bilo odvisno od tega, ali so ljudje sprejeli dobro novico. Jezus je rekel: »Srečni so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo!« (Luk. 11:28) Točno to so se učenci v pizidijski Antiohiji odločili delati!

¹⁹ Tako kot Pavel in Barnaba bi morali vedno imeti v mislih, da je naša odgovornost oznanjevati dobro novico. To, ali bodo ljudje naše sporočilo sprejeli ali zavrnili, je odvisno od njih samih. Če je videti, da so ravnodušni do dobre novice, posnemajmo učence iz prvega stoletja. Če cenimo resnico in se pustimo voditi svetemu duhu, lahko tudi mi kljub nasprotovanju občutimo veselje. (Gal. 5:18, 22)