Jakob je cenil duhovne vrednote

JAKOBOVO življenje prežemajo spori in nadloge. Zaradi smrtnega sovraštva svojega brata dvojčka mora zbežati, da si reši življenje. Postane žrtev ukane in namesto dekleta, ki ga ljubi, dobi za ženo najprej drugo žensko. Na koncu ima štiri žene ter mnogo s tem povezanih težav. (1. Mojzesova 30:1–13) Dvajset let dela za človeka, ki ga samo izkorišča. Spopade se z angelom, kar se konča s trajno poškodbo. Posilijo mu hčer, njegovi sinovi povzročijo pokol, poleg tega žaluje za svojim najljubšim sinom in ženo, ki ju je tragično izgubil. Ko se je na stara leta prisiljen preseliti, da bi ubežal lakoti, prizna, da je bilo njegovih dni ‚malo in so bili hudi‘. (1. Mojzesova 47:9) Kljub vsemu je Jakob duhoven mož, ki zaupa v Boga. Ali je njegova vera zgrešena? Kaj se lahko naučimo, če pregledamo že samo nekaj Jakobovih doživetij?

Povsem drugačen od brata

Razlog za nesoglasje med Jakobom in njegovim bratom je bil ta, da je Jakob cenil duhovno bogastvo, medtem ko ga je Ezav preziral. Jakob se je zanimal za to, kar je Jehova z zavezo obljubil Abrahamu, in se je posvetil skrbi za družino, katere člane je Bog izbral za dediče. Zato ga je Jehova »ljubil«. Bil je »brezgrajen« (NW), kar kaže na to, da je izkazoval moralne vrline. Nasprotno pa je bilo Ezavu za njegovo duhovno dediščino tako malo mar, da jo je Jakobu prodal za boren obrok. Ko je Jakob kasneje z Božjim odobravanjem zaprosil za to, kar mu je pripadalo, in prejel blagoslov, ki je bil sprva namenjen Ezavu, je tega popadel maščevalni bes. Jakob je zapustil vse svoje ljubljene, vendar mu je to, kar se je zgodilo za tem, nedvomno dvignilo duha. (Malahija 1:2, 3; 1. Mojzesova 25:27–34; 27:1–45)

Bog je Jakobu v sanjah pokazal angele, ki se vzpenjajo in spuščajo po lestvi oziroma kamnitih ‚stopnicah‘ (SSP), ki so segale od neba do zemlje, in mu dejal, da bo njega in njegove potomce varoval. »V tebi in v semenu tvojem bodo blagoslovljene vse rodovine zemlje. Glej pa, jaz sem s teboj in te ohranim, kamorkoli pojdeš, in te pripeljem nazaj v to deželo; kajti ne zapustim te, dokler ne izpolnim, kar sem ti obljubil.« (1. Mojzesova 28:10–15)

Kako tolažilno! Jehova je potrdil, da bodo obljube, dane Abrahamu in Izaku, duhovno obogatile Jakobovo družino. Jakob je spoznal, da lahko tistim, ki jih Bog odobrava, služijo angeli, in Bog mu je zagotovil, da ga bo ščitil. Tako se je Jakob iz hvaležnosti zaobljubil, da bo zvest Jehovu. (1. Mojzesova 28:16–22)

Jakob si ni neupravičeno pridobil Ezavove dediščine. Še preden sta se dečka rodila, je Jehova dejal, da bo »večji [. . .] služil manjšemu«. (1. Mojzesova 25:23) ‚Ali ne bi bilo lažje, če bi Bog uredil, da bi se Jakob rodil prvi?‘ bi lahko kdo vprašal. Iz nadaljnjih dogodkov se naučimo pomembno resnico. Bog ne hrani blagoslovov za tiste, ki menijo, da imajo pravico do njih, temveč izkazuje nezasluženo dobrotljivost tistim, ki si jih izbere. Prvorojenstvo je zato pripadlo Jakobu, in ne njegovemu starejšemu bratu, ki te prednosti ni cenil. Podobno je tudi naravne Jude, ker so kot narod imeli enako stališče kakor Ezav, nadomestil duhovni Izrael. (Rimljanom 9:6–16, 24) Dober odnos z Jehovom ni nekaj, kar bi podedovali brez truda, četudi se kdo rodi v bogaboječi družini ali je vzgajan v takšnem duhu. Vsak, ki želi prejeti Božji blagoslov, si mora prizadevati odsevati bogovšečne lastnosti in resnično ceniti duhovne reči.

Labanov sprejem

Jakob je ob prihodu v Padan-aram, kamor se je odpravil, da bi si med sorodniki poiskal ženo, ob nekem vodnjaku srečal sestrično Rahelo, Labanovo hčer. Z vodnjakove odprtine je odvalil kamen in napojil ovce, ki jih je pasla.a Dekle je urno steklo domov povedat o Jakobovem prihodu in Laban mu je hitro šel naproti. Če je Laban pomislil na to, koliko bogastva je njegova družina nekoč prejela od Abrahamovega služabnika, ga je sedaj čakalo razočaranje, saj je bil Jakob praznih rok. Vendar pa je Laban očitno le opazil nekaj, kar bo lahko izkoristil – marljivega delavca. (1. Mojzesova 28:1–5; 29:1–14)

Jakob je povedal svojo zgodbo. Ne vemo sicer, ali je omenil, kako je z zvijačo prišel do prvorojenstva, vendar je Laban po tem, ko je slišal »vse te dogodke«, dejal: »Zares si moja kost in moje meso!« (SSP) Neki učenjak je dejal, da lahko te besede razumemo kot prisrčno povabilo, naj Jakob ostane pri njem, ali pa kot priznanje, da ga je zaradi sorodniških vezi dolžan varovati. Naj je bilo tako ali drugače, Laban je že kmalu začel razmišljati, kako bi lahko svojega nečaka izrabil.

Laban je storil nekaj, kar je postalo korenina dvajsetletnega spora med tema možema. »Ali naj bi mi, ker si brat moj, služil brezplačno?« je vprašal. »Povej mi, kaj bodi plačilo tvoje.« Čeprav si je Laban nadel masko dobrohotnega strica, je svoje krvno sorodstvo z Jakobom izkoristil za to, da mu je ta služil. Ker pa je Jakob ljubil Rahelo, je odvrnil: »Služil ti bom sedem let za Rahelo, mlajšo hčer tvojo.« (1. Mojzesova 29:15–20)

V tistem času je zaroka začela veljati, ko se je nevestini družini izplačalo kupnino. Mojzesovska postava je kasneje predpisovala, da mora človek, ki je zapeljal devico, plačati 50 srebrnih šeklov. Učenjak Gordon Wenham meni, da je bila to »najvišja kupnina za nevesto«, da pa so bile večinoma »precej nižje«. (5. Mojzesova 22:28, 29, SSP) Jakob ni mogel plačati zneska, zato se je Labanu ponudil, da bo zanj delal sedem let. »Glede na to, da so v starih babilonskih časih priložnostni delavci na mesec zaslužili od pol do enega šekla,« (od 42 do 84 šeklov v sedmih celih letih) nadaljuje Wenham, »je Jakob ponudil Labanu zelo velikodušno kupnino v zameno za Rahelino roko.« Laban se ponudbe ni obotavljal sprejeti. (1. Mojzesova 29:19)

Jakob je Rahelo tako zelo ljubil, da se mu je sedem let zdelo kakor »nekoliko dni«. Nato se je poročil s svojo s tančico zakrito nevesto, vendar ni niti najmanj slutil, da ga je Laban ukanil. Samo zamislite si, kako je bil šokiran, ko je naslednjega jutra ugotovil, da ni spal z Rahelo, temveč z njeno sestro Lejo! Jakob je vprašal: »Kaj si mi to storil? Nisem li služil za Rahelo pri tebi? Zakaj si me torej okanil?« Laban mu je odvrnil: »Ni navada tako v našem kraju, da se moži mlajša pred prvenko. Izpolni njen teden; potem ti damo tudi ono za službo, ki jo boš opravljal pri meni še drugih sedem let.« (1. Mojzesova 29:20–27) Nemočnemu in prevaranemu Jakobu ni preostalo drugega, kot da sprejme te pogoje, če je hotel dobiti Rahelo.

V nasprotju s prvimi je bilo naslednjih sedem let bridkih. Le kako naj Jakob prezre Labanovo podlo zvijačo? In kako naj odpusti Leji, ki je pri vsem tem sodelovala? Labanu ni bilo seveda niti najmanj mar za to, da je s tem Leji in Raheli nakopal nemirno prihodnost. Gledal je samo na svojo korist. Poleg zamere je zdaj družino prežemala še ljubosumnost, ko so se Leji drug za drugim rodili štirje sinovi, medtem ko je bila Rahela neplodna. Zato je Rahela, ker si je obupno želela otrok, dala svojo deklo za nadomestno mati, in enako je iz tekmovalnosti naredila tudi Leja. Na koncu je imel Jakob štiri žene, dvanajst otrok in vse prej kot srečno družino. Kljub temu je Jehova naredil Jakoba v velik narod. (1. Mojzesova 29:28–30:24)

Obogati po Jehovovi roki

Jakob je kljub preizkušnjam videl, da je Bog z njim, prav kakor je obljubil. To je spoznal tudi Laban, saj je iz peščice živali, ki jih je imel ob Jakobovem prihodu, pod nečakovo oskrbo nastala velika čreda. Ni hotel, da Jakob odide, zato mu je dejal, naj pove, za kakšno plačilo mu je pripravljen še naprej služiti. Jakob je zaprosil, da bi iz Labanove črede vzel zase neobičajno obarvane živali. Pravijo, da so bile ovce na tistem področju navadno bele, koze pa črne ali temno rjave; pisane živali so bile redke. Ker je torej Laban mislil, da bo sklenil dobro kupčijo, je brez omahovanja privolil in takoj vse živali z neobičajnimi lisami odvedel stran, da se ne bi pomešale s čredami, ki so bile v Jakobovi skrbi. Očitno je menil, da se bo ta dogovor za Jakoba slabo končal – da gotovo ne bo dobil niti 20 odstotkov novorojenih kozličev in jagnjet, kolikor so nekdaj pastirji običajno dobili kot plačilo. Vendar se je Laban motil, saj je imel Jakob ob strani Jehova. (1. Mojzesova 30:25–36)

Jakob je pod Božjim vodstvom vzredil krepke živali želene barve. (1. Mojzesova 30:37–42) Čeprav je imel o vzreji napačne predstave, pa »se je znanstveno gledano pričakovane rezultate lahko doseglo z zaporednim križanjem [. . .] enobarvnih živali, ki so imele recesivne gene za lisavost,« pojasnjuje učenjak Nahum Sarna, in »takšne živali so prepoznavne po [. . .] živahnosti, značilni za križance«.

Ko je Laban videl rezultate, je skušal spremeniti dogovor, s katerim so progaste, pikaste oziroma lisaste živali pripadale njegovemu nečaku. Šlo mu je za lastni dobiček, toda naj je dogovor še tako prekrojil, Jehova je vedno poskrbel, da je bil Jakob uspešen. Laban je lahko samo škripal z zobmi. Jakob si je kmalu pridobil veliko bogastva, drobnice, služabnikov, kamel in oslov, pa ne zaradi lastne iznajdljivosti, temveč zaradi Jehovove podpore. Kasneje je Raheli in Leji pojasnil: »Oče vajin [. . .] me je varal in premenil plačilo moje desetkrat, a Bog mu ni dovolil, da bi me oškodoval. [. . .] Bog torej je vzel blago [čredo, NW] vajinega očeta in ga dal meni.« Poleg tega je Jehova zagotovil Jakobu, da je videl vse, kar mu je Laban delal, vendar da mu ni treba biti zaskrbljen. »Vrni se v deželo svojo in k sorodovini svoji,« je rekel Bog, »in obsujem te z dobrim.« (1. Mojzesova 31:1–13; 32:9)

Jakob se je po tem, ko se je končno osvobodil spletkarskega Labana, napotil domov. Čeprav je minilo dvajset let, se je še vedno bal Ezava. Strah se ga je še zlasti polotil takrat, ko je izvedel, da mu Ezav prihaja naproti s štiristo možmi. Kaj je lahko Jakob storil? Duhoven mož, kakor je vedno bil, je zaupal v Boga in ravnal v veri. Molil je in v molitvi priznal, da ni vreden Jehovove velikodušnosti, ter Jehova rotil, naj se spomni svojih obljub, da bo njega in njegovo družino rešil iz Ezavove roke. (1. Mojzesova 32:2–12)

Nato se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Neznanec, za katerega se je izkazalo, da je angel, se je ponoči krepko spoprijel z Jakobom in mu z enim udarcem izpahnil nogo v kolčnem sklepu. Jakob ga ni hotel spustiti, dokler ga angel ni blagoslovil. Prerok Ozea je kasneje rekel, da je Jakob ‚jokal in milo prosil [naklonjenosti, NW]‘. (Ozea 12:3–5; 1. Mojzesova 32:24–29) Jakob je vedel, da so bile prejšnje pojavitve angelov povezane z izpolnitvijo abrahamske zaveze po njegovem semenu. Zato se je z vsemi močmi bojeval ter prejel blagoslov. Takrat mu je Bog spremenil ime v Izrael, kar pomeni »Bojevnik (kdor vztraja) z Bogom« ali »Bog se bojuje«.

Ali ste se pripravljeni bojevati?

Spopad z angelom in ponovno srečanje z Ezavom nista bili edini težavi, ki ju je moral Jakob premagati. Kljub temu dogodki, ki smo jih pregledali, kažejo, kakšen človek je bil. V nasprotju z Ezavom, ki ni bil pripravljen za prvorojenstvo malce potrpeti lakote, si je Jakob vse življenje na vso moč prizadeval, da bi prejel blagoslove, spoprijel se je celo z angelom. Bog ga je, kot mu je obljubil, vodil in ščitil, zaradi česar je postal oče velikega naroda in Mesijev prednik. (Matevž 1:2, 16)

Ali ste se pripravljeni na vso moč truditi, da bi si pridobili Jehovovo naklonjenost, se tako rekoč bojevati zanjo? Za tiste, ki želijo izpolnjevati Božjo voljo, je danes življenje polno težav in izzivov, in včasih se je prav težko pravilno odločiti. Vendar nam je odlični Jakobov zgled v veliko spodbudo, da se oklepamo upanja na nagrado, ki nam jo je Jehova obljubil.

[Podčrtna opomba]

[Slike na strani 31]

Jakob si je vse življenje močno prizadeval, da bi prejel blagoslove