Biblijska knjiga številka 2: 2. Mojzesova

Napisal: Mojzes

Kraj nastanka: pustinja

Čas nastanka: 1512. pr. n. š.

Čas, ki ga zajema: 1657.–1512. pr. n. š.

 1. a) Kateri so najizrazitejši in najznačilnejši poudarki Druge Mojzesove knjige? b) Katera imena vse pritikajo Drugi Mojzesovi knjigi in nadaljevanje katere pripovedi je ta knjiga?

V SRCE segajoča pripoved o mogočnih znamenjih in čudežih, ki jih je delal Jehova, ko je ljudstvo, ki si ga je izbral, osvobajal egiptovskih nadlog, pripoved o tem, kako je Bog organiziral Izraela sebi za posebno lastnino, za »kraljestvo duhovnikov in svet narod«, ter o tem, kako je Izrael stopil v zgodovino kot teokratski narod – to so nekako najizrazitejši in najznačilnejši poudarki biblijskega Eksoda ali Druge Mojzesove knjige. (2. Mojz. 19:6) Po hebrejsko se tej knjigi pravi We’élleh šemôht, kar pomeni »To pa so imena«, ali tudi kar Šemôht, »Imena«, pač po njenih prvih besedah. Zdajšnje ime prihaja iz grške Septuaginte, ki ji pritika ime Éxodos, pozneje polatinjeno v Exodus, kar pomeni »Izhod« ali »Odhod«. Da je Druga Mojzesova knjiga v resnici nadaljevanje Genezine pripovedi, lepo nakazujeta navezovalni »pa« (dobesedno »In«, AC) in ponovno naštetje imen Jakobovih sinov, povzetih po popolnejšem seznamu v Prvi Mojzesovi knjigi 46:8–27.

 2. Kaj Druga Mojzesova knjiga razodeva o imenu JEHOVA?

² Druga Mojzesova knjiga v vsem sijaju veličine in svetosti razodeva Božje prevzvišeno ime JEHOVA. Bog je namreč Mojzesu, ko mu je razlagal globlji pomen svojega imena, rekel: »IZKAZOVAL SE BOM, KAKRŠNEGA SE BOM IZKAZOVAL«, in mu še naročil, naj Izraelu pove: »IZKAZOVAL SE BOM [hebrejsko: אהיה, ʼEhyéh, iz hebrejskega glagola hayáh] me je poslal k vam.« Ime JEHOVA (יהוה, YHWH) pa prihaja iz sorodnega hebrejskega glagola hawáh, »posta(ja)ti«, in v resnici pomeni »On povzroča, da postaja«. Vsekakor se je to ime z Jehovovimi mogočnimi in strašnimi dejanji, ki jih je takrat opravil za svoje ljudstvo Izrael, poveličalo in ovenčalo z blestečim sijajem, postalo je »poznamenovanje [pomnik, NW] od roda do roda«, pač največje ime, ki naj bi ga častili na vse večne čase. Torej bi bilo ob vsem drugem kar najbolj koristno, da bi se natanko poučili o čudoviti zgodovini, ki to ime obdaja, in tudi počastili edinega pravega Boga, Njega, ki razglaša: »Jaz sem Jahve.«a (2. Mojz. 3:14, 15, NW; 6:6)

 3. a) Kako vemo, da je Drugo Mojzesovo knjigo napisal Mojzes? b) Kdaj je Druga Mojzesova knjiga nastala in katero obdobje popisuje?

³ Eksodovo knjigo je napisal Mojzes, na kar kaže že to, da je Eksod obenem drugi zvezek Pentatevha. Tudi knjiga sama vsebuje tri zaznamke o tem, da se je na Jehovov ukaz zapisovanja lotil Mojzes. (17:14; 24:4; 34:27) Po strokovni oceni biblicistov Westcotta in Horta Jezus in pisci Krščanskih grških spisov iz Druge Mojzesove knjige navajajo ali vsaj namigujejo nanjo več kot 100-krat, na primer takrat, ko je Jezus Judom očital: »Ali vam ni Mojzes dal postave?« Sicer pa je Druga Mojzesova knjiga nastala v sinajski pustinji 1512. pr. n. š., leto dni za tem, ko so Izraelovi sinovi že odšli iz Egipta. Popisuje pa 145-letno meddobje od Jožefove smrti 1657. pr. n. š. do postavitve Jehovovega čaščenjskega prebivališča 1512. pr. n. š. (Jan. 7:19; 2. Mojz. 1:6; 40:17)

4., 5. Kateri arheološki dokazi podpirajo Eksodovo pripoved?

⁴ Glede na to, da so se dogodki iz Druge Mojzesove knjige zvrstili pred kakimi 3500 leti, je kratko malo nenavadno, kolikšna množina arheoloških in drugih zunajbesedilnih dokazov priča v prid točnosti tega zapisa. Tako Eksod pravilno postavlja egipčanska imena; tudi častni naslovi, ki jih omenja, ustrezajo egipčanskim napisom. Arheologija prav tako ve povedati, da so po egipčanski navadi tujci sicer smeli bivati v Egiptu, da pa so se Egipčani držali ločeno od njih. Ti so imeli tudi navado, da so se kopali v vodah Nila, kar nas spominja na to, da se je prav tam kopala faraonova hči. Našli so tudi že opeke, delane s slamo in brez nje. Pa tudi čarovniki so bili na vrhuncu Egiptove moči res tako ugledni. (2. Mojz. 8:22; 2:5; 5:6, 7, 18; 7:11)

⁵ Na spomenikih vidimo, da je faraon osebno vodil svoje bojne vozove v boj, in iz Druge Mojzesove knjige razbiramo, da je tudi faraon iz Mojzesove dobe ravnal po tej navadi. Kako bridko ponižanje je to moralo biti zanj! Pa vendar: zakaj potem starosvetni egipčanski zapiski niti z besedico ne omenjajo izraelskega tujčevanja na Egiptovskem in tudi ne nesreče, ki je zadela Egipt? Iz arheologije zdaj že vemo, da je imela vsaka nova egiptovska dinastija navado, da je iz poprejšnjih zapiskov izbrisala vse, kar ni bilo ravno pohvalno. Sramotnih porazov niso nikoli beležili. In nadloge, ki so se usule nad egiptovske bogove – če na primer vzamemo že samo Nilovega, žabjega in sončnega boga – in te lažibogove sramotno postavile na laž, izkazale pa, da jih Jehova daleč prekaša, pač niso smele priti v anale tega ponosnega naroda. (14:7–10; 15:4)b

 6. S katerimi kraji navadno enačijo prve postaje na Izraelovem pohodu?

⁶ Mojzes se je v 40 letih pastirjevanja pri Jetru dodobra seznanil z življenjskimi razmerami ter nahajališči vode in hrane v pokrajini, zato je pozneje tudi zmogel voditi eksodus. Točne eksodove pohodne poti pa danes ni mogoče zagotovo začrtati, ker pač ni mogoče zatrdno določiti lege različnih obpotnih postaj, omenjenih v pripovedi. Vendar pa Maro, enega prvih popotnih taborov na Sinajskem polotoku, navadno enačijo z ʽEin Hawwaro, 80 kilometrov jjv. od zdajšnjega Sueza. Elim, drugo postajališčno točko, pa že po izročilu enačijo z Wadijem Gharandelom, kakih 88 kilometrov jjv. od Sueza. In zanimivo, slednji kraj je danes znano napajališče z zelenjem in palmami, kar res spominja na biblijski Elim, »kjer je bilo dvanajst studencev in sedemdeset palm«.c Sicer pa pristnost Mojzesove pripovedi ni odvisna šele od tega, da vsa ta postajališča na poti potrdijo arheologi. (15:23, 27)

 7. Katera pričevanja, tudi o gradnji svetega prebivališča, potrjujejo Eksodovo navdihnjenost?

⁷ Pripoved o gradnji svetega prebivališča (tabernaklja) na planjavah pred Sinajem se prav tako lepo vrašča v krajevne razmere. Neki strokovnjak je izjavil: »Prebivališče po svoji obliki, zgradbi in gradbenem materialu povsem sodi v to pustinjo. Lesa, ki so ga uporabili pri gradnji, je tam na pretek.«d Naj gre torej za imena, navade, vero, kraje, zemljepis ali za gradbeni material, potrjuje navdihnjeno pripoved Druge Mojzesove knjige, zdaj stare že kakih 3500 let, prava kopica zunajbesedilnih pričevanj.

 8. Kako se navdihnjenost in koristnost Druge Mojzesove knjige kaže v njeni sprepletenosti s preostalim Svetim pismom?

⁸ Na Drugo Mojzesovo knjigo so se vedno znova sklicevali tudi drugi biblijski pisci in kazali na njen preroški pomen ter vrednost. Tako je dobrih 900 let pozneje Jeremija pisal o ,pravem Bogu, o Vélikem in Silnem, ki mu je ime Jehova nad vojskami‘ (NW), ki je izpeljal svoje ljudstvo Izrael iz Egipta »z znamenji in čudeži, z močno roko in s stegnjenim laktom, in z velikim strahom«. (Jer. 32:18–21) Še dobrih 1500 let zatem je Štefan velik del svojega razgibanega pričevanja, s katerim si je nakopal mučeništvo, zgradil na podatkih iz Druge Mojzesove knjige. (Ap. dela 7:17–44) Mojzesovo življenje nam Pismo Hebrejcem 11:23–29 stavi za zgled vere, Pavel pa tudi sicer pogosto naobrača odlomke iz Druge Mojzesove knjige za zgled in svarilo nam danes. (Ap. dela 13:17; 1. Kor. 10:1–4, 11, 12; 2. Kor. 3:7–16) Tako po malem doumevamo, kako se delčki Biblije medsebojno sprepletajo in hkrati vsak po svoje koristno prilagajo k razodevanju Jehovovega namena.

VSEBINA DRUGE MOJZESOVE KNJIGE

 9. V kakšnih razmerah se rodi Mojzes in kako odrašča?

⁹ Jehova poveri Mojzesu nalogo, izrecno poudari svoje Pomniško ime (1:1–4:31). Potem ko Druga Mojzesova knjiga najprej po imenu našteva Izraelove sinove, ki so prišli živet v Egipt, že beleži Jožefovo smrt. Čez čas v Egiptu nastopi nov kralj. Ko ta vidi, da se Izraelci ,izredno naglo množijo in postajajo silno močni‘, jih začne čedalje trše privijati, zlasti s prisilno tlako, in skuša Izraelov moški rod zredčiti z ukazom, naj pomorijo vse moške novorojence. (1:7, NW) Kot nalašč se ravno takrat tudi nekemu Izraelcu iz Levijeve rodbine rodi sin; to je že tretji otrok v družini. Ko mu je tri mesece, ga mati v pletenici iz papirusovega ličja skrije med ločje na bregu Nila. Tu ga najde faraonova hči, ki ji je najdenček všeč, in ga posvoji. Fantek dobi za dojiljo lastno mater in tako navsezadnje le odrašča v izraelskem domu, šele pozneje ga pripeljejo na faraonov dvor. Tam mu nadenejo ime Mojzes, kar pomeni »Izvlečenec [se pravi: rešenec iz vode]«. (2. Mojz. 2:10; Ap. dela 7:17–22)

10. Kako pride do tega, da je Mojzesu poverjena naloga v prav posebni službi?

¹⁰ Temu Mojzesu ni vseeno, kako se godi njegovim izraelskim rojakom. Nekega Egipčana celo ubije, ker grdo ravna z Izraelcem. Zaradi tega mora bežati in tako ga pot pripelje na Madiansko. Tam se oženi s Seforo, hčerjo madianskega svečenika Jetra, in ob času se mu rodita dva sinova, Gersam in Eliezer. Ko je Mojzesu 80 let in je v pustinji prebil že 40 let, pa ga pokliče v službo Jehova in mu poveri prav posebno nalogo pri posvečevanju svojega imena. Ko namreč Mojzes nekega dne ravno pase Jetrovo drobnico blizu Horeba, ,božje gore‘, zagleda grm, ki gori, pa ne dogori. Ko si gre stvar pogledat od blizu, ga ogovori Jehovov angel, ki mu pove, da namerava Bog popeljati svoje ljudstvo, »Izraelove sinove, iz Egipta«. (2. Mojz. 3:1, 10) Pri tem osvobojenju Izraela iz egiptovske sužnosti kani za svoje orodje uporabiti Mojzesa. (Ap. dela 7:23–35)

11. V katerem posebnem pomenu Jehova zdaj odkrije svoje ime?

¹¹ Mojzes hoče vedeti, kako naj Izraelovim sinovom reče, kdo da je Bog. In takrat Jehova prvikrat odkrije resnični pomen svojega imena: poveže ga s svojim posebnim namenom in ga postavi za spominsko poznamenovanje. »Tako reci Izraelovim sinovom: ,Jaz sem [IZKAZOVAL SE BOM, NW]‘ me je poslal k vam! [. . .] Jahve [Jehova, NW], Bog vaših očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov, me je poslal k vam.« Njegovo ime Jehova torej izpoveduje, da je to Bog, ki bo naredil, da se bo vse, kar se je namenil v zvezi z ljudstvom, ki si ga je izbral za ime, tudi zgodilo. In temu ljudstvu, Abrahamovemu potomstvu, hoče dati deželo, obljubljeno sicer že njihovim pradedom, »deželo, v kateri teče mleko in med«. (2. Mojz. 3:14, 15, 17)

12. Kaj dá Jehova Mojzesu vedeti o izpustu Izraelcev na prostost in kako se ljudstvo odzove na znamenja?

¹² Jehova Mojzesu dá vedeti, da egiptovski kralj Izraelcev ne bo pustil kar tako, ampak da bo moral On, Jehova, najprej udariti Egipt z vsemi mogočimi čudeži. Za besednika mu dá njegovega brata Arona in skupaj prejmeta tri znamenja, s katerimi naj bi Izraelce prepričala, da prihajata res v Jehovovem imenu. Spotoma, ko potujejo v Egipt, morajo obrezati Mojzesovega sina, da ne bi v družini kdo umrl, namreč Mojzesu v opomin na to, kaj zahteva Bog. (1. Mojz. 17:14) Mojzes in Aron potem zbereta starešine Izraelovih sinov in jim sporočita, da jih namerava Jehova popeljati iz Egipta v Obljubljeno deželo. Ko izvršita znamenja, jima ljudstvo verjame.

13. Kaj se izcimi iz Mojzesovega prvega srečanja s faraonom?

¹³ Nadloge nad Egiptom (5:1–10:28, v NW 29). Mojzes gre zdaj z Aronom k faraonu in mu naznani, da je Jehova, Izraelov Bog, rekel: »Odpusti moje ljudstvo!« Ošabni faraon pa posmehljivo prhne: »Kdo je Jahve, da bi ga slušal in odpustil Izraela? Ne poznam Jahveja in tudi ne odpustim Izraela.« (5:1, 2) Izraelcem ne dá svobode, marveč jim naloži še tršo tlako. Jehova pa kljub temu še potrdi, da jih hoče osvoboditi, in to obljubo znova poveže s posvetitvijo svojega imena: »Jaz sem Jehova, [. . .] izkazal se vam bom Boga; [. . .] jaz sem Jehova.« (6:6–8, NW)

14. Kako morajo Egipčani hočeš nočeš priznati »prst božji«?

¹⁴ Znamenje, ki ga naredi Mojzes pred faraonom, ko namreč Aron na njegovo besedo vrže na tla svojo palico, ki se spremeni v veliko kačo, posnamejo tudi egiptovski svečeniki čarodeji. Aronova velika kača njihove kače sicer požre, vendar faraonu srce trmasto zakrkne. Zato Jehova pošlje zapored deset bridkih nadlog nad Egipt. Najprej se njihova reka Nil in sploh vse vode Egipta spremenijo v kri. Potem jih zadene žabja šiba. Tidve nadlogi čarodejski svečeniki sicer posnamejo, ne morejo pa posneti tudi tretje, ko namreč nad ljudi in živino prirojijo komarji. Egiptovski svečeniki morajo priznati, da je to »prst božji«. Faraon pa še vedno noče odpustiti Izraela. (8:15, v NW 19)

15. Katere nadloge se lotevajo edinole Egipčanov in zgolj zakaj Jehova pusti faraonu še naprej trmoglaviti?

¹⁵ Prve tri nadloge zadenejo Izraelce prav tako kot Egipčane, od četrte naprej pa se lotevajo samo še slednjih; Izraelci stojijo sami zase pod Jehovovo zaščito. Tako so četrta nadloga nepregledni roji obadov. Zatem se vse egiptovske živine poloti kuga, ko pa to mine, se ljudem in živalim izpriščijo turi s spuščajočimi se mehurji, tako da še svečeniki čarodeji ne morejo pred Mojzesa. Jehova pa znova pusti, da faraonu srce v trmi zakrkne, in mu po Mojzesu pove: »Toda zato sem te ohranil pri življenju, da ti pokažem svojo moč in da se proslavi moje ime po vsej zemlji.« (9:16) Takrat Mojzes najavi faraonu naslednjo nadlogo, »silno hudo točo«, in tu Biblija prvič zapiše, da se nekateri izmed faraonovih služabnikov zbojijo Jehovove besede in se raje ravnajo po njej. Osma in deveta nadloga – nalet kobilic in gosta tema – si sledita tesno druga za drugo, in trmoglavi, razbesneli faraon zagrozi Mojzesu s smrtjo, če bi mu ta še kdaj skušal priti pred oči. (9:18)

16. Kaj zapove Jehova glede pashe in praznika nekvašenih kruhkov?

¹⁶ Pasha in pomor prvorojencev (11:1–13:16). Takrat pa Jehova naznani: »Še eno nadlogo privedem nad faraona in nad Egipt« – pogin prvorojencev. (11:1) Mesec abib, jim ukaže, naj bo Izraelu prvi med meseci. Deseti dan si morajo priskrbeti ovco ali kozo, in to enoletnega samca brez madeža, in ga štirinajsti dan zaklati. Še isti večer morajo vzeti kri te živali in z njo opljuskati oba podboja in naddurje, potem pa ostati v hiši in jesti pečeno žival, ki pa ji ne smejo zdrobiti niti koščice. Pri hiši ne smejo imeti nič kvasu, jesti pa morajo v naglici, napravljeni in obuti za na pot. Pasha naj jim bo v spomin, praznik Jehovu od roda do roda. Temu naj sledi sedemdnevni praznik nekvašenih kruhkov. O pomenu vsega tega morajo dodobra poučiti tudi svoje sinove. (Pozneje jim Jehova postreže še z novimi napotki za ta praznovanja in jim zapove, da morajo vse moške prvorojence, tudi vse prvence moškega spola pri živini, posvetiti njemu.)

17. Zaradi katerih dogodkov postane to noč, vredna, da se je spominjajo?

¹⁷ Izrael naredi, kot je zapovedal Jehova. In takrat udari poguba! Opolnoči Jehova pomori vse prvorojeno v Egiptu s prvenci živine vred, obide in reši pa prvorojence in prvence Izraela. »Odidite izmed mojega ljudstva!« vpije faraon. ,Tudi Egipčani silijo ljudstvo‘, naj že brž odidejo. (12:31, 33) Izraelci ne odhajajo praznih rok: Egipčane namreč prosijo srebrnih in zlatih dragotin ter oblačil in jih tudi dobijo. Iz Egipta korakajo v bojnem redu, skupaj 600.000 krepkih, strumnih mož z družinami in nemajhno pisano druščino Neizraelcev, zraven pa s številno čredo živine. S tem se steče 430 let, odkar je Abraham prečil Evfrat in pripotoval v kanaansko deželo. To je vsekakor noč, vredna, da se je spominjajo. (2. Mojz. 12:40, druga podčrtna opomba v NW; Gal. 3:17)

18. S čim Jehova ob Rdečem morju okrona posvetitev svojega imena?

¹⁸ Jehova posveti svoje ime pri Rdečem morju (13:17–15:21). Podnevi v oblačnem, ponoči pa v ognjenem stebru vodi Jehova Izraela v svobodo po poti prek Sukota. Faraon pa znova zatrmoglavi: z izbranimi bojnimi vozovi se požene za njimi in jih, tako vsaj misli, pritisne v kot ob Rdečem morju. Mojzes ljudstvo potolaži z besedami: »Nikar se ne bojte! Vztrajajte in videli boste rešitev, ki vam jo bo danes Gospod naklonil.« (14:13) Jehova tedaj stori, da se morje umakne in pusti posredi ozek ubežni pas. Po njem Mojzes varno popelje Izraelce na vzhodni breg. Za njimi se vsujejo mogočne faraonove bojne sile, takrat pa jih vračajoče se vodovje na mah zagrne in jih vse pogoltne. S tem Jehova resnično okrona posvetitev svojega imena! Zdaj se ljudstvo ima za kaj veseliti svojega Boga! In izpoved tega veselja je prvi veliki zmagovalni slavospev, kar jih Biblija pozna: »Pel bom Gospodu [Jehovu, NW], ker je prevzvišen; konja z vodnikom je pahnil v morje. Gospod [Jah, NW] je moja moč in moja pesem, ker mi je bil rešitelj. [. . .] Gospod [Jehova, NW] kraljuje na veke in vedno!« (15:1, 2, 18)

19. Kateri dogodki zaznamujejo popotovanje do Sinaja?

¹⁹ Jehova pri Sinaju sklene Postavino zavezo (15:22–34:35). Izrael postopoma, tako kot ga vodi Jehova, potuje proti Sinaju, gori resničnega Boga. Ko ljudstvo godrnja čez grenko vodo v Mari, jim jo Jehova osladi. Ko spet godrnjajo čez pomanjkanje mesa in kruha, jim zvečer pošilja prepelice, zjutraj pa sladkasto mano kot nekakšno roso po tleh. Ta mana potem rabi Izraelcem za kruh naslednjih 40 let. Prvič v zgodovini Jehova tudi zapove obhajanje dneva počitka ali sobote in Izraelcem naroči, naj šesti dan naberejo dvakrat toliko mane, sedmi dan pa jim ne pošlje ničesar. V Rafidimu jim tudi prikliče vodo iz skale in se bori zanje proti Amaleku, Mojzesu pa zapove, naj zapiše njegovo sodbo, da bo Amalek docela zbrisan s sveta.

20. Kako dosežejo smotrnejšo organizacijo?

²⁰ Takrat Mojzesu njegov tast Jetro pripelje njegovo ženo in sinova. Čas je že, da se Izrael smotrneje organizira, in k temu pripomore tudi Jetro s pametnimi, pripravnimi nasveti. Mojzesu svetuje, naj ne nosi vsega bremena sam, ampak naj postavi zmožne, bogaboječe može, ki bodo sodili ljudstvu kot tisočnijski, stotnijski, petdesetnijski in desetnijski načelniki. Mojzes naredi tako, in zdaj prihajajo predenj le težji primeri.

21. Kaj Jehova potem obljubi, vendar samo pod katerimi pogoji?

²¹ Tri mesece po eksodu se Izrael utabori v sinajski pustinji. Tu Jehova obljubi: »Če boste sedaj radi poslušali moj glas in spolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh narodov, kajti moja je vsa zemlja; in boste mi kraljestvo duhovnikov in svet narod.« In ljudstvo priseže: »Vse, kar je Gospod govoril, bomo storili.« (19:5, 6, 8) Tretji dan, ko se Izrael neha posvečevati, Jehova stopi na goro, da se vsa kadi in trese.

22. a) Katere zapovedi obsega Desetero besed? b) Katere sodne odločbe še dobi Izrael in kako je narod sprejet v Postavino zavezo?

²² Takrat dá Jehova Desetero besed ali Deset zapovedi. Te zabičujejo izključno vdanost Jehovu, hkrati pa prepovedujejo druge bogove, podobočastje in ničvredno omenjanje Jehovovega imena. Izraelci naj šest dni delajo, potem pa naj Jehovu obhajajo soboto; prav tako naj spoštujejo očeta in mater. Na koncu jim Desetero besed še zakonsko prepoveduje umor, prešuštvo, krajo, krivo pričevanje in poželjivost. Potem pa Jehova razgrne prednje sodne odločbe, nekakšna napotila za novi narod, ki obravnavajo suženjstvo, napad na človekovo življenje, telesne poškodbe, odškodninsko pravo, tatvine, škodo zaradi požara, krivo čaščenje, zapeljevanje, zatiranje vdov in sirot, posojanje in še marsikaj. Izroči jim sobotne zakone in izda uredbe za tri vsakoletne praznike, ko naj ga ljudstvo počasti. Mojzes Jehovove besede zapiše in nato Bogu darujejo; s pol krvi Mojzes pokropi oltar. Ljudstvu prebere knjigo zaveze, in ko ti vnovič potrdijo, da so se ji pripravljeni pokoravati, pokropi s preostalo krvjo knjigo in vse ljudstvo. Tako Jehova po sredniku, Mojzesu, sklene Postavino zavezo z Izraelom. (Heb. 9:19, 20)

23. S katerimi napotki Jehova založi Mojzesa na gori?

²³ Potem pa gre Mojzes k Jehovu na goro prejemat Postavo. Štirideset dni in noči dobiva vse mogoče napotke v zvezi z gradivi za prebivališče ali tabernakelj, podrobna navodila o njegovi opravi in do zadnje pičice premišljen načrt samega tabernaklja in kroja duhovniških oblačil s ploščico iz čistega zlata na Aronovem turbanu, na kateri naj piše »Svetost pripada Jehovu« (NW). Dobi tudi podrobna navodila glede duhovniške umestitve in strežbe, nazadnje pa ga Jehova še enkrat spomni, da bo sabat za znamenje med Njim in Izraelovimi sinovi »na veke«. Mojzes potem dobi obe tabli Pričevanja, ki ju je popisal ,Božji prst‘. (2. Mojz. 28:36; 31:17, 18)

24. a) Kako se zdaj ljudstvo pregreši in do česa to privede? b) Kako dá Jehova potem Mojzesu še spoznati svoje ime in svoje veličastvo?

²⁴ Medtem se ljudstva poloti nestrpnost in od Arona zahtevajo, naj jim naredi boga, ki bo šel pred njimi. Aron ga res naredi, ulije jim zlato tele, ki se mu ljudstvo potem klanja na »praznik za Gospoda [Jehova, NW]«, kot temu pravi Aron. (32:5) Jehova že govori o iztrebljenju Izraela, pa zanje posreduje Mojzes, čeprav tudi ta v razplamteli jezi raztrešči obe prejeti tabli. Takrat se v bran čistega čaščenja postavijo Levijevi sinovi in pomorijo 3000 razbrzdanih veseljakov. Udari jih tudi Jehova. Ko Mojzes Boga zaroti, naj vendar še vedno vodi svoje ljudstvo, mu ta ugodi; zraven mu še pove, da bo lahko za hip videl vse njegovo veličastvo, naroči pa mu tudi, naj si izkleše dve novi tabli, na kateri bo Jehova ponovno napisal Desetero besed. Ko gre Mojzes drugič na goro, mu Jehova, ko gre mimo Mojzesa, slovesno razglaša ime Jehova: »Jahve, Jahve, usmiljen in milostljiv Bog, prizanesljiv in velik v milosti in zvestobi, ki hrani milost za tisoče.« (34:6, 7) Potem pa navede zavezne pogoje in Mojzes to vse zapiše, tako kot to še danes beremo v Drugi Mojzesovi knjigi. Ko pride Mojzes s Sinajske gore, mu polt na obrazu kar žari od velikega sijaja, ki mu ga je dal videti Jehova. Spričo tega si mora celó zagrniti obraz. (2. Kor. 3:7–11)

25. Kaj pripoveduje zapis o tabernaklju in vnovičnem prikazanju Jehovovega veličastva?

²⁵ Gradnja tabernaklja (35:1–40:38). Mojzes nato skliče Izraela in mu prenese Jehovove besede, pove pa jim tudi, da si lahko vsi, ki jih k temu nagiba srce, štejejo v čast, da lahko prinesejo prispevke za sveti šotor (tabernakelj), vsi, ki so umetniško navdahnjeni, pa imajo to prednost, da poprimejo pri sami izdelavi. Ni dolgo, ko Mojzesu že pridejo povedat: »Ljudstvo prinaša več, kakor je treba, da se izvrši delo, ki ga je Gospod zapovedal izvršiti.« (36:5) Napolnjeni z Jehovovim duhom potem mojstri rokodelci po Mojzesovem nareku napravljajo tabernakelj in opremo zanj in šivajo vsa duhovniška oblačila. Leto dni po eksodu je tabernakelj dodelan in postavijo ga na planjavi pred Sinajsko goro. Jehova jim dá vedeti, da mu je prav: shodni šotor pokrije s svojim oblakom, prebivališče ali tabernakelj pa napolni s svojim veličastvom, tako da Mojzes niti ne more v šotor. Ravno s tem oblakom Jehova potem podnevi, ponoči pa z ognjem, zaznamuje, da vodi Izraela na njihovih popotovanjih. Piše se leto 1512 pr. n. š., in tu se zapis Druge Mojzesove knjige neha, potem ko je Jehova veličastno posvetil svoje ime s čudesi, ki jih je naredil za Izraela.

ZAKAJ KORISTNA

26. a) Kako nam Druga Mojzesova knjiga utrjuje vero v Jehova? b) Kako se nam ob navedbah iz Druge Mojzesove knjige v Krščanskih grških spisih vera še razmahne?

²⁶ Najsvetlejša odlika Druge Mojzesove knjige je to, da se nam v njej Jehova razodeva kot véliki Osvoboditelj in Organizator, hkrati pa kot Dovrševalec svojih svetlih namenov, in to nam utrjuje vero vanj. Vera se nam še razmahne, če v Krščanskih grških spisih pregledujemo premnoge navedbe iz Druge Mojzesove knjige, ki kažejo na spolnjevanje vseh mogočih postavk iz Postavine zaveze, na gotovost vstajenja, na Jehovovo skrb za prehranitev svojega ljudstva, na precedense za krščansko pomoč v nesreči, na opomine k spoštovanju staršev, na to, kaj mora človek delati, da bi živel, in na to, kako gledati na povračilno pravo. Postava je bila nazadnje strnjena v dveh zapovedih o ljubezni do Boga in bližnjega. (Mat. 22:32 – 2. Mojz. 4:5; Jan. 6:31–35 in 2. Kor. 8:15 – 2. Mojz. 16:4, 18; Mat. 15:4 in Efež. 6:2 – 2. Mojz. 20:12; Mat. 5:26, 38, 39 – 2. Mojz. 21:24; Mat. 22:37–40)

27. Kako lahko zgodovinski zapis v Drugi Mojzesovi knjigi koristi kristjanu?

²⁷ V Pismu Hebrejcem 11:23–29 beremo o veri Mojzesa in njegovih staršev. Ker je veroval, je namreč šel iz Egipta, ker je veroval, je obhajal pasho, in ker je veroval, je tudi popeljal Izraela skozi Rdeče morje. Prav tako so bili Izraelci krščeni v Mojzesa in so jedli duhovno jed in pili duhovno pijačo. Gledali so sicer duhovni skali naproti, namreč Kristusu, vendar niso bili Bogu po volji: preskušali so Ga namreč in postali malikovalci, nečistovalci in godrnjači. Pavel pa pojasnjuje, da se dá to naobrniti tudi na današnje kristjane, namreč: »To se je ónim zgodilo, da bi bili za zgled, zapisano pa je bilo v svarilo nam, ki smo dočakali dopolnitev časov. Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.« (1. Kor. 10:1–12; Heb. 3:7–13)

28. Kako so se dopolnile sence Postave in pashalnega jagnjeta?

²⁸ Duhovni pomen Druge Mojzesove knjige z njenim preroškim naobrnjenjem vred se nam še zlasti razkriva v Pavlovih spisih, najbolj pa v 9. in 10. poglavju Pisma Hebrejcem. »Postava vsebuje le senco prihodnjih dobrin in ne prave podobe [samega bistva, NW] stvari samih. Zato kljub istim daritvam, ki jih darujejo iz leta v leto, nikoli ne more privesti do popolnosti tistih, ki jih opravljajo.« (Heb. 10:1) Nam gre torej za to, da bi sicer poznali senco, obenem pa doumeli tudi stvarnost sámo. Kristus »je za grehe opravil eno daritev in za vekomaj«. Pritiče mu ime »božje Jagnje«. Temu ,Jagnjetu‘ tudi niso strli niti ene kosti, tako kot ne v predpodobi. In k temu apostol Pavel pripominja: »Kristus, naše velikonočno [pashalno, NW] jagnje, je namreč darovan. Praznujmo, pa ne s starim kvasom hudobije in malopridnosti, ampak z opresniki čistosti in resnice.« (Heb. 10:12; Jan. 1:29 in 19:36 – 2. Mojz. 12:46; 1. Kor. 5:7, 8 – 2. Mojz. 23:15)

29. a) Nakažite razlike med Postavino in novo zavezo. b) Katere žrtve prinašajo zdaj Bogu na oltar duhovni Izraelci?

²⁹ Jezus je postal Srednik nove zaveze, tako kot je bil Mojzes srednik Postavine zaveze. Očitno razliko med obema zavezama prav tako nazorno razlaga apostol Pavel: pripoveduje namreč o ,zadolžnici z določbami‘, ki jo je zbrisal Jezus s smrtjo na mučilnem kolu. Poleg tega je vstali Jezus kot Véliki duhovnik »služabnik svetišča in pravega šotora, ki ga je postavil Gospod [Jehova, NW] in ne človek«. Pod Postavo so duhovniki ,služili le podobi in senci tega, kar je v nebesih‘, pač po vzorcu, ki ga je postavil Mojzes. Jezus pa je dobil »toliko odličnejšo službo, kolikor je tudi srednik boljše zaveze, take, ki se opira na boljše obljube«. Stara zaveza je zastarala in bila odpravljena kot črka ali zakon, ki streže le smrti. Judom, pravi, ki tega ne doumejo, je otopel um, zato pa verujoči, ki doumevajo, da je duhovni Izrael stopil v novo zavezo, lahko, ker so tudi prav usposobljeni za njene strežnike, ,z odgrnjenim obrazom kakor ogledalo odsevajo Gospodovo [Jehovovo, NW] slavo‘. Ti lahko s prečiščeno vestjo prinašajo »hvalno daritev, sad ustnic, ki slavijo njegovo ime«. (Kol. 2:14; Heb. 8:1–6, 13; 2. Kor. 3:6–18; Heb. 13:15; 2. Mojz. 34:27–35)

30. Senca česa je bila Izraelova rešitev s poveličanjem Jehovovega imena v Egiptu?

³⁰ Druga Mojzesova knjiga visoko povzdiguje Jehovovo ime in suverenost, kaže pa tudi naprej v prihodnost na veličastno rešitev krščanskega naroda duhovnih Izraelcev, ki so mu namenjene besede: »Vi pa ste ,izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo, določeno za božjo last, da bi oznanjali slavna dela‘ tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito svetlobo. Nekdaj niste bili narod, zdaj pa ste božje ljudstvo.« Očitna moč, s katero Jehova zbira svoj duhovni Izrael izmed sveta, da bi poveličevali njegovo ime, ni nič manj čudežna od moči, ki jo je izkazal v prid svojega ljudstva v starem Egiptu. S tem da je pustil faraona živeti, zato da bi mu dal čutiti svojo moč in bi se tako razširil glas o Njegovem imenu, je nakazal še veliko večje pričevanje, ki naj bi se nekoč dovršilo po Njegovih krščanskih Pričah. (1. Pet. 2:9, 10; Rim. 9:17; Raz. 12:17)

31. Na kaj prihodnjega glede kraljestva in Jehovove navzočnosti kaže Druga Mojzesova knjiga?

³¹ Tako lahko po pričevanju Svetega pisma rečemo, da je narod, ki se je izoblikoval pod Mojzesom, v resnici kazal na nov narod pod Kristusom in na kraljestvo, ki se nikdar ne bo zamajalo. Spričo tega nam tudi velja spobuda, naj bi ,služili Bogu v spoštljivem strahu‘. Kakor je tabernakelj ali prebivališče v pustinji prekrivala Jehovova navzočnost, tako bo Jehova, kot obljublja, vedno s tistimi, ki se ga bojijo: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegovo ljudstvo in Bog sam bo z njim. [. . .] Zapiši, zakaj te besede so zanesljive in resnične!« Pač, Druga Mojzesova knjiga je resnično bistven in koristen del biblijskega zapisa. (2. Mojz. 19:16–19 – Heb. 12:18–29; 2. Mojz. 40:34 – Raz. 21:3, 5)

[Podčrtne opombe]