Ali lahko tej knjigi zaupamo

»V Bibliji sem našel več zanesljivih znakov avtentičnosti kot v kateri koli profani [posvetni] zgodovinski pripovedi.« (Sir Isaac Newton, ugledni angleški znanstvenik)¹

ALI lahko tej knjigi, Bibliji, zaupamo? Ali so v njej omenjeni ljudje res živeli, kraji, o katerih govori, res bili in ali so se dogodki, ki jih opisuje, res zgodili? Če je odgovor pritrdilen, potem je gotovo kje kakšen dokaz, da so jo pisali skrbni, pošteni pisci. In dokaze imamo. Veliko tega je bilo zakopanega v zemlji, še več pa je najti v knjigi sami.

Izkopavanje dokazov

Odkritje staroveških artefaktov, zakopanih v biblijskih deželah, potrjuje, da je Biblija zgodovinsko in zemljepisno točna. Oglejmo si le nekaj dokaznih predmetov, ki so jih arheologi izkopali.

Davida, pogumnega mladega pastirja, ki je kasneje postal tudi izraelski kralj, bralci Biblije dobro poznajo. Njegovo ime se v Bibliji pojavlja kar 1138-krat, besedna zveza ‚Davidova hiša‘, ki se pogosto nanaša na njegovo dinastijo, pa 25-krat. (1. Samuelova 16:13; 20:16) Toda še do nedavna za Davidov obstoj ni bilo jasnega dokaza nikjer drugje, razen v Bibliji. So si Davida morda samo izmislili?

Leta 1993 je ekipa arheologov, ki jih je vodil profesor Avraham Biran, odkrila nekaj osupljivega, o čemer je poročal tudi Israel Exploration Journal. Na severu Izraela, na mestu, kjer leži stara gomila Tel Dan, so našli bazaltni kamen. Vanj so bile vklesane besede »Davidova hiša« in »izraelski kralj«.² Pravijo, da je ta napis, ki datira v deveto stoletje pr. n. š., spadal k spomeniku zmage, ki so ga postavili Aramejci, Izraelovi sovražniki z vzhoda. Zakaj pa je ta staroveški napis tako pomemben?

Iz poročila profesorja Birana in njegovega sodelavca, profesorja Josepha Naveha, je članek v Biblical Archaeology Review povzel naslednje: »To je prvič, da so še na kakšnem drugem staroveškem predmetu razen v Bibliji našli napisano ime David.«a³ O napisu pa je vredno omeniti še nekaj. Besedna zveza »Davidova hiša« je napisana kot ena beseda. Jezikoslovec, profesor Anson Rainey, pojasnjuje: »Deljenje besed [...] pogosto opuščajo, še zlasti, če gre za uveljavljeno čisto svojsko ime. In ‚Davidova hiša‘ je bilo na sredi 9. stoletja pr. n. š. gotovo takšno politično in zemljepisno čisto svojsko ime.«⁵ Torej so kralja Davida in njegovo dinastijo v starem veku očitno dobro poznali.

Kaj pa Ninive, veliko asirsko mesto, ki ga omenja Biblija, ali je res obstajalo? Še v 19. stoletju so nekateri biblijski kritiki menili, da ni. Leta 1849 pa je sir Austen Henry Layard odkopal ruševine palače kralja Senaheriba v Kujundžiku, ki naj bi po dokazih bil del starih Niniv. Tako so bili kritiki glede tega utišani. Toda te ruševine povedo še več. Na stenah neke dobro ohranjene sobane je naslikano zavzetje močno utrjenega mesta. Risba prikazuje ujetnike, ki korakajo pred kraljem, zavojevalcem. In nad kraljem je napis: »Senaherib, kralj sveta, kralj Asirije, se je usedel na prestol nîmedu in pregledal plen (vzet) iz Lahiša (Lakisu).«⁶

Ta risba in napis, ki ju lahko vidite v Britanskem muzeju, se ujemata z biblijskim poročilom iz Druge knjige kraljev 18:13, 14, ki govori o tem, kako je Senaherib zavzel judovsko mesto Lahiš. Layard je o pomenu te najdbe napisal: »Le kdo bi pred temi odkritji verjel, da je verjetno oziroma mogoče, da se pod kupom zemlje in odpadkov, ki zaznamuje prostor, kjer so stale Ninive, skriva zgodovina vojn med [judovskim kraljem] Ezekijem in Senaheribom, zgodovina, ki jo je v času, ko se je zgodila, napisal sam Senaherib in ki se do najmanjše podrobnosti sklada z biblijskim poročilom?«⁷

Arheologi so izkopali še mnogo drugih artefaktov: lončenino, ruševine zgradb, glinene plošče, kovance, listine, spomenike in napise. Vsi ti potrjujejo točnost Biblije. Z izkopavanji so našli tudi kaldejsko mesto Ur, trgovsko in versko središče, v katerem je živel Abraham.⁸ (1. Mojzesova 11:27–31) Nabonidova kronika, ki so jo izkopali v 19. stoletju, nadalje opisuje padec Babilona pod Cirom Velikim leta 539 pr. n. š., dogodek, o katerem pripoveduje 5. poglavje Danielove knjige.⁹ Napis (katerega odlomki so ohranjeni v Britanskem muzeju), ki so ga našli na nekem oboku v stari Tesaloniki, pa vsebuje imena mestnih poglavarjev, imenovanih s »politarhi«, z besedo, ki je v klasični grški literaturi sicer nepoznana, a jo je uporabil biblijski pisec Lukež.¹⁰ (Dejanja 17:6, podčrtna opomba v NW) Tako je bila tudi v tej podrobnosti opravičena Lukeževa točnost, tako kot je bila že v mnogih drugih. (Primerjaj Lukež 1:⁠3.)

Arheologi se še med sabo vselej ne strinjajo, kaj šele, da bi se z Biblijo. Biblija pa že sama premočno dokazuje, da je knjiga, ki ji velja zaupati.

Odkrito poročilo

Pošteni zgodovinarji ne bodo zapisovali le zmag (kot je to pri napisu o Senaheribovem zavzetju Lahiša), temveč tudi poraze, ne le uspehov, marveč tudi neuspehe, ne le kreposti, temveč tudi slabosti. Takšno poštenost pa odseva le malo svetnih zgodovinskih pripovedi.

O asirskih zgodovinarjih je Daniel D. Luckenbill dejal: »Pogosto je očitno, da so se zaradi kraljevske nečimrnosti hudo poigravali z zgodovinsko točnostjo.«¹¹ Takšno »kraljevsko nečimrnost« dobro ponazori kronika asirskega kralja Asurnasirpala, v kateri se ta baha: »Jaz sem sijajen, jaz sem imeniten, jaz sem vzvišen, jaz sem mogočen, jaz sem veličasten, jaz sem slaven, jaz sem superioren, jaz sem močan, jaz sem drzen, jaz sem pogumen kot lev, jaz sem junak!«¹² Ali bi vse, kar bi brali v takšni kroniki, vzeli za točen zgodovinski zapis?

Biblijski pisci pa so bili drugačni; odsevali so tisto poživljajočo odkritost. Mojzes, izraelski voditelj, je odkrito pisal o napakah svojega brata Arona, sestre Mirjam, nečakov Nadaba in Abihuja, ljudstva, pa tudi o svojih lastnih napakah. (2. Mojzesova 14:11, 12; 32:1–6; 3. Mojzesova 10:1, 2; 4. Mojzesova 12:1–3; 20:9–12; 27:12–14) Tudi hude napake kralja Davida niso ostale skrite, temveč so jih napisali – in to še v času njegovega kraljevanja. (2. Samuelova 11. in 24. poglavje) Matevž, ki je napisal istoimensko knjigo, pripoveduje, kako so se apostoli (katerim je tudi sam pripadal) med sabo prepirali o svoji pomembnosti in kako so zapustili Jezusa v noči, ko so ga aretirali. (Matevž 20:20–24; 26:56) Pisci pisem Krščanskih grških spisov so odkrito priznali, da je v nekaterih zgodnjih krščanskih občinah prišlo do problemov, denimo do spolne nemorale in prepirov. O problemih so govorili brez ovinkov. (1. Korinčanom 1:10–13; 5:1–13)

Iz takšnega odkritega poročanja veje iskreno zanimanje za resnico. Ali torej nimamo tehtnega razloga, da zaupamo temu, kar so napisali biblijski pisci, ko vidimo, da so bili pripravljeni pisati tudi neprijetne reči o svojih ljubljenih, o svojem ljudstvu in celo o sebi?

Točna v vseh podrobnostih

Pri sodnih procesih verodostojnost tega, kar izjavijo priče, pogosto ugotovijo iz kakšnih nepomembnih dejstev. Če se ta med sabo ujemajo, lahko razglasijo pričevanje za točno in pošteno, medtem ko večje neskladnosti lahko odkrijejo, da gre za laž. Po drugi strani pa se tudi preveč natančno poročilo, ki je izdelano do zadnje podrobnosti, lahko izkaže za lažno pričevanje.

Kako »pričevanje« biblijskih piscev ustreza v tem pogledu? Biblijski pisci so bili izjemno dosledni. Tudi najmanjše podrobnosti se med sabo povsem ujemajo. Spet pa ta skladnost ni skrbno izdelana, kar bi lahko zbudilo sum, da je šlo za kakšno tajno dogovarjanje. Očitno je, da so bila naključja res čisto slučajna in da se pisci pogosto povsem nenamerno potrjujejo. Oglejmo si nekaj zgledov.

Biblijski pisec Matevž je napisal: »In ko pride Jezus na Petrov dom, vidi taščo njegovo, da leži in jo trese mrzlica.« (Matevž 8:14) Matevž postreže z zanimivo, a ničkaj bistveno podrobnostjo: Peter je bil poročen. To nepomembno dejstvo je potrdil tudi Pavel, ki je napisal: »Ali nimamo pravice s seboj vzeti verujočo ženo, kakor tudi drugi apostoli in [...] Kefa?«b (1. Korinčanom 9:5, SSP) Iz sobesedila je videti, da se Pavel tu brani pred neupravičenim kritiziranjem. (1. Korinčanom 9:1–4) Jasno je, da Pavel s tem nepomembnim dejstvom, da je bil Peter poročen, ni hotel potrjevati točnosti Matevževega poročila, temveč ga je povedal čisto naključno.

Vsi štirje evangelisti, Matevž, Marko, Lukež in Janez, poročajo, da je v noči, ko so Jezusa prijeli, eden njegovih učencev z mečem odsekal uho služabniku velikega duhovnika. Samo Janezov evangelij še doda navidez nepomembno podrobnost: »Služabniku je bilo ime Malh.« (Janez 18:10, 26, EI) Zakaj je samo Janez zapisal ime tega moža? Le nekaj vrstic kasneje nam poročilo postreže s skromnim podatkom, ki ga ni najti nikjer drugje: Janez »se je poznal z velikim duhovnikom«. Prav tako se je poznal tudi z drugimi v njegovi hiši; poznal je služabnike, pa tudi oni njega. (Janez 18:15, 16, EI) Zato je čisto normalno, da Janez omenja, kako je bilo ranjenemu ime, drugi evangelisti, ki ga niso poznali, pa ne.

Včasih kakšno poročilo določene podrobnosti tudi izpusti, pa jih vseeno lahko najdemo kje drugje, omenjene čisto mimogrede. Matevž denimo, ko poroča o Jezusovem zaslišanju pred judovskim sanhedrinom, pravi, da so ga nekateri ljudje »klofutali in govorili: ‚Prerokuj nam, Kristus, kdo te je udaril.‘ « (Matevž 26:67, 68, EI) Zakaj bi rekli Jezusu, naj jim ‚prerokuje‘, kdo ga je udaril, če pa je ta stal pred njim? Matevž tega ne pojasnjuje. Pa nam zato s to manjkajočo podrobnostjo postrežeta druga dva evangelista: Jezusu so preganjalci zakrili obraz, predno so ga začeli klofutati. (Marko 14:65; Lukež 22:64) Matevž pri pisanju ni mislil na to, ali je res napisal vsako najmanjšo podrobnost.

Janezov evangelij pripoveduje, kako se je nekoč velika množica ljudi zbrala, da bi slišala Jezusovo poučevanje. Ko jo je Jezus videl, je, kot pravi poročilo, »vprašal Filipa: ‚Kje naj kupimo kruha, da bi jim dali jesti?‘« (Janez 6:5, EI) Kako to, da je Jezus ravno Filipa vprašal, kje bi lahko kupili kruh, ko pa so bili zraven še drugi učenci? Pisec ne pove, zakaj. Zato pa Lukeževo vzporedno poročilo odkriva, da se je dogodek pripetil blizu Betsaide, mesta na severnem bregu Galilejskega jezera, Janezov evangelij pa na začetku pravi, da je ‚Filip bil iz Betsaide‘. (Janez 1:44; Lukež 9:10) Torej je bilo čisto logično, da je Jezus to vprašal nekoga, ki je bil tam blizu doma. Pač, skladnost med podrobnostmi je zares izredna, pa čisto naključna.

To, da biblijski pisec izpusti kakšne podrobnosti, včasih samo še pridene k verodostojnosti tega, kar je napisal. Pisec Prve knjige kraljev nam denimo poroča o hudi suši v Izraelu. Ta je bila tako huda, da kralj ni mogel najti dovolj vode in trave, da bi ohranil pri življenju svoje konje in mezge. (1. kraljev 17:7; 18:5) Isto poročilo pa nam tudi govori, da je prerok Elija naročil, naj mu na goro Karmel (za uporabo pri žrtvovanju) prinesejo toliko vode, da bo z njo lahko napolnil jarek, velik kakih 1000 kvadratnih metrov. (1. kraljev 18:33–35) Le kje so sredi suše dobili toliko vode? Pisec Prve knjige kraljev se ne muči s pojasnjevanjem. Vsak pa, ki je živel v Izraelu, je vedel, da se Karmel dviguje ob obali Sredozemskega morja, kar čisto naključno odkrije tudi nadaljnja pripoved. (1. kraljev 18:43) Na voljo je bila torej morska voda. Če bi bila ta sicer natančna knjiga le v dejstvo preoblečena izmišljotina, zakaj bi njen pisec, ki bi bil potem gotovo bister izmišljevalec, pustil v besedilu to očitno neskladje?

Torej lahko Bibliji zaupamo? Arheologi so izkopali dovolj artefaktov, ki potrjujejo, da Biblija govori o resničnih ljudeh, krajih in dogodkih. Še prepričljivejši pa so dokazi, ki jih je mogoče najti v Bibliji sami. Odkriti pisci niso prizanesli nikomur – niti sebi – ko so zapisovali kruto resnico. Ta notranja skladnost besedila ter nenarejena naključja, dajejo »pričevanju« čist zven resnice. Ob takšnih ‚zanesljivih znakih avtentičnosti‘, je Biblija vsekakor knjiga, ki ji lahko zaupate.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 15]

Fragment iz Tel Dana

[Slika na strani 16, 17]

Asirski stenski relief, ki slika zavzetje Lahiša, o čemer piše v Drugi knjigi kraljev 18:13, 14