Edino praznovanje

To obhajanje je vpeljal Jezus na dan, ko je umrl. Judovski praznik pashe je obhajal s svojimi apostoli. Nato jim je podal nekaj nekvašenega pashalnega kruha in rekel: »To je moje telo, ki se za vas daruje.« Zatem jim je ponudil čašo vina, rekoč: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se za vas preliva.« Rekel je tudi: »To delajte v moj spomin.« (Lukež 22:19, 20; 1. Korinčanom 11:24-26) To obhajanje se imenuje Gospodova večerja ali spominska svečanost. To je edino praznovanje, ki ga je Jezus svojim sledilcem zapovedal obhajati.

Mnogo cerkva trdi, da ta praznik obhajajo skupaj z vsemi drugimi prazniki, čeprav njihovo spominsko slavje poteka drugače, kot je zapovedal Jezus. Morda se največja razlika kaže pri pogostnosti praznovanja. Nekatere cerkve ga praznujejo vsak mesec, teden ali celo vsak dan. Ali pa je Jezus to želel, ko je svojim sledilcem dejal: »To delajte v moj spomin.« The New English Bible pravi: »Delajte to kot v moj pomnik« (1. Korinčanom 11:24, 25). Kako pogosto pa se obhaja spominsko slavje ali obletnica? Navadno samo enkrat letno.

Ne pozabimo tudi, da je Jezus vpeljal to obhajanje, zatem pa po judovskem koledarju 14. nisana umrl.a To je bil dan pashe, praznik, ki je Jude spominjal na veliko rešitev, ki so jo doživeli v Egiptu v 16. stoletju pr. n. š. Takrat je bil rezultat žrtvovanja jagnjeta rešitev judovskih prvorojencev, medtem ko je Jehovov angel vse prvorojeno v Egiptu pokončal. (2. Mojzesova 12:21, 24-27)

Kako to pomaga našemu razumevanju? Krščanski apostol Pavel je pisal: »Naše velikonočno jagnje [Op.: pasha] je bilo darovano.« (1. Korinčanom 5:7) Jezusova smrt je bila večja pashalna žrtev, ki človeštvu omogoča mnogo veličastnejše rešitve. Kristjanom je spominska svečanost na Kristusovo smrt torej zamenjala judovsko pasho. (Janez 3:16)

Pasha je bila letno praznovanje. Zato logično enako velja za spominsko svečanost. Pasha — dan, ko je Jezus umrl — pride vedno na 14. dan judovskega meseca nisana. Zato bi se morali Kristusove smrti spominjati enkrat letno na koledarski dan, ki ustreza 14. nisanu. Leta 1994 je ta dan sobota, 26. marca, po sončnem zahodu. Zakaj torej cerkve krščanstva tega niso naredile za dan posebnega obhajanja? Kratek sprehod po zgodovini bo odgovoril na to vprašanje.