Krščanstvo doseže Malo Azijo
V PRVEM stoletju n. št. so v Mali Aziji (danes večinoma del Turčije) vzcvetele številne krščanske občine. Na krščansko sporočilo se je odzvalo veliko Judov in Nejudov. V nekem biblijskem slovarju piše: »Če odmislimo Sirijo in Palestino, se je krščansko gibanje najprej pojavilo in se najbolj razširilo v Mali Aziji.«
O širjenju krščanstva na tem področju lahko dobimo jasnejšo sliko, če zberemo informacije iz različnih virov. Poglejmo si, kaj koristnega lahko izvemo iz podatkov, ki so nam na voljo.
Prvi kristjani v Mali Aziji
Prvi pomembni dogodek v zvezi s širjenjem krščanstva v Mali Aziji sega v leto 33 n. št., ko se je ob binkoštih v Jeruzalemu zbrala večjezična množica ljudi, v kateri so bili tudi Judje iz diaspore (tisti, ki so živeli zunaj Palestine) in judovski spreobrnjenci. Tem obiskovalcem so dobro novico oznanili Jezusovi apostoli. Zgodovinski zapis pokaže, da so nekateri prišli iz Kapadokije, Ponta, Azijea, Frigije in Pamfilije – s področij, ki pokrivajo velik del Male Azije. Krščansko sporočilo je sprejelo kakih 3000 ljudi in se krstilo. Ko so odšli domov, so novonajdeno vero vzeli s seboj. (Apostolska dela 2:5–11, 41)
Naslednjo informacijo najdemo v biblijski pripovedi o misijonarskih potovanjih apostola Pavla po Mali Aziji. Na svojem prvem potovanju (približno med letoma 47 in 48 n. št.) je s svojima popotnima tovarišema odplul s Cipra proti Mali Aziji ter se izkrcal v Pergi v Pamfiliji. V pizidijski Antiohiji, ki leži v notranjosti, sta misijonarja na oznanjevanju imela tolikšen uspeh, da so Judje postali ljubosumni in so jima začeli nasprotovati. Nato sta se odpravila proti jugovzhodu v Ikonij in tamkajšnji Judje so se hoteli znesti nad njima. V bližnji Listri so navdušeni domačini Pavla na začetku razglasili za boga. Vendar so ga zatem, ko so tja prišli sovražni Judje iz Antiohije in Ikonija, kamenjali in ga pustili ležati, ker so mislili, da je mrtev. Pavel in Barnaba sta po tem dogodku odpotovala v Derbo v rimski provinci Galatiji, na področje, kjer so ljudje govorili likaonsko. Na poti sta ustanavljala občine in postavljala starešine. Tako lahko vidite, da je bilo kakih 15 let po binkoštih leta 33 n. št. v Mali Aziji krščanstvo že dodobra uveljavljeno. (Apostolska dela 13:13–14:26)
Pavel je med svojim drugim potovanjem (približno med letoma 49 in 52 n. št.) s tovariši najprej potoval po kopnem v Listro, pri čemer je najbrž šel skozi domači Tarz v Kilikiji. V Listri je znova obiskal brate in sestre, nato pa krenil proti severu, saj je hotel »govoriti besedo« v provinci Bitiniji in Aziji. Vendar mu je sveti duh to preprečil. Na teh področjih naj bi dobro novico oznanjevali kasneje. Bog je Pavla vodil, da je šel skozi severozahodne dele Male Azije v obalno Troado. Nato pa ga je v videnju napotil v Evropo, da bi tudi tam oznanil dobro novico. (Apostolska dela 16:1–12; 22:3)
Pavel je med svojim tretjim misijonarskim potovanjem (približno med letoma 52 in 56 n. št.) znova prečkal Malo Azijo in se ustavil v Efezu, pomembnem pristaniškem mestu v provinci Aziji. Tam se je ustavil že takrat, ko se je vračal s svojega drugega potovanja. V tem mestu je bila dejavna skupina kristjanov in Pavel je skupaj s svojimi tovariši pri njih ostal kaka tri leta. To obdobje je bilo zaznamovano s številnimi težavami in nevarnostmi, med katerimi ni bila zgolj ta, da so efeški srebrarji povzročili nemir, ker so se zbali za svojo donosno trgovino z nabožnimi predmeti. (Apostolska dela 18:19–26; 19:1, 8–41; 20:31)
Misijonarsko delo v Efezu in okolici je imelo daljnosežen vpliv. V Apostolskih delih 19:10 piše: »Vsi, ki so živeli v provinci Aziji, tako Judje kot Grki, [so] slišali Gospodovo besedo.«
Razvoj dogodkov v Mali Aziji
Pavel je ob koncu svojega bivanja v Efezu Korinčanom napisal: »Pozdravljajo vas občine v Aziji.« (1. Korinčanom 16:19) Katere občine pa je imel v mislih? Med drugim najbrž tiste, ki so se zbirale v Kolosah, Laodikeji in Hierapoli. (Kološanom 4:12–16) V knjigi Paul—His Story piše: »Logično lahko sklenemo, da so skupnosti v Smirni, Pergamonu, Sardah in Filadelfiji nastale zaradi Pavlovega misijonarjenja v Efezu. [. . .] Nobena ni bila od tega mesta oddaljena več kot 190 kilometrov in z njim so jih povezovale odlične ceste.«
Torej je bilo na jugu in zahodu Male Azije kakih 20 let po binkoštih leta 33 n. št. že lepo število krščanskih občin. Kako pa je bilo na drugih delih tega področja?
Občine, ki jim je pisal Peter
Apostol Peter je svoje prvo navdihnjeno pismo napisal nekaj let kasneje, nekje med letoma 62 in 64 n. št. Naslovil ga je na kristjane v Pontu, Galatiji, Kapadokiji, Aziji in Bitiniji. Iz Petrovega pisma je videti, da so na teh področjih verjetno že bile krščanske občine, saj je tamkajšnje starešine spodbujal, naj ‚pasejo Božjo čredo‘. Kdaj pa so bile te občine ustanovljene? (1. Petrovo 1:1; 5:1–3)
V nekaterih provincah, v katerih so živeli tisti, ki jim je Peter pisal, kot sta denimo Azija in Galatija, je oznanjeval že Pavel. Vendar pa po Kapadokiji in Bitiniji ni oznanjeval. Biblija nam ne pove, kako se je krščanstvo razširilo na ta področja, verjetno pa je, da so ga s seboj prinesli Judje ali spreobrnjenci, ki so se po binkoštih leta 33 n. št. vrnili iz Jeruzalema domov. Kakor koli že, ko je Peter kakih trideset let kasneje napisal svoji pismi, so bile občine glede na besede nekega učenjaka očitno »posejane po vsej mali Aziji«.
Sedem občin iz Razodetja
Judje so z vstajo Rimljane izzvali, da so leta 70 n. št. uničili Jeruzalem. Morda so se nekateri judovski kristjani pred uničenjem preselili v Malo Azijo.b
Pred koncem prvega stoletja n. št. je Jezus Kristus po apostolu Janezu poslal pisma sedmim občinam v Mali Aziji. Ta pisma, naslovljena na Efez, Smirno, Pergamon, Tiatiro, Sarde, Filadelfijo in Laodikejo, odkrivajo, da so bili kristjani v tem delu Male Azije v različnih nevarnostih, tako v nevarnosti pred nemoralo in sektaštvom kot tudi odpadništvom. (Razodetje 1:9, 11; 2:14, 15, 20)
Skromni, a služijo iz vse duše
Jasno je, da je k širjenju krščanstva v prvem stoletju spadalo dosti več, kakor lahko preberemo v Apostolskih delih. Ta knjiga opisuje dogodke, v katere sta bila vpletena vsem znana apostola Peter in Pavel, medtem ko so brezštevilni drugi kristjani iz prvega stoletja oznanjevali na področjih, ki v njej niso omenjena. Razvoj dogodkov v Mali Aziji potrjuje, da so si zgodnji kristjani vzeli k srcu Jezusovo zapoved: »Pojdite torej in mi pridobivajte učence med ljudmi iz vseh narodov.« (Matej 28:19, 20)
Podobno je danes mednarodni bratovščini znan samo delček tega, kar iz zvestobe Jehovu storijo njegovi Priče po svetu. Kakor je v prvem stoletju večina zvestih oznanjevalcev v Mali Aziji ostala anonimna, tako tudi danes večina oznanjevalcev dobre novice ni splošno znana. Vseeno pa tudi oni živijo polno in nagrajujoče. Navdaja jih globoko zadovoljstvo, saj vedo, da se iz poslušnosti Jehovu razdajajo, da bi se lahko drugi rešili. (1. Timoteju 2:3–6)
[Podčrtni opombi]
a V Krščanskih grških spisih in v tem članku se izraz »Azija« ne nanaša na azijsko celino, temveč na rimsko provinco, ki se je razprostirala po zahodnem delu Male Azije.
b Zgodovinar Evzebij (260–340 n. št.) je dejal, da so bili nekoliko pred letom 66 n. št. »apostoli v stalni nevarnosti, da postanejo žrtev kakšne morilske spletke, in so bili zato prisiljeni zbežati iz Judeje. Da bi ljudi učili o svojem sporočilu, so v Kristusovi moči prepotovali vse dežele.«
[Okvir na strani 11]
PRVI KRISTJANI V BITINIJI IN PONTU
Provinca, ki je združevala Bitinijo in Pont, je ležala ob Črnem morju v Mali Aziji. Marsikaj o vsakdanjem življenju ljudi, ki so živeli v tej provinci, nam je znanega iz tega, kar je rimskemu cesarju Trajanu pisal eden od njegovih uradnikov, Plinij mlajši.
Kakih 50 let zatem ko sta med občinami na tem področju krožili Petrovi pismi, je Plinij zaprosil Trajana za nasvet, kako naj ravna s kristjani. Tako je napisal: »Nikoli nisem bil navzoč na zaslišanju kristjanov. Zato mi ni znano, kako se jih običajno kaznuje. Na sodišče so privedli že lepo število ljudi vseh starosti in položajev, tako moških kot žensk, in to se bo po vsej verjetnosti še nadaljevalo. S tem odvratnim kultom niso okužena samo mesta, temveč tudi podeželje.«
[Shema/zemljevid na strani 9]
(Lega besedila – glej publikacijo)
PAVLOVA POTOVANJA
Prvo misijonarsko potovanje
CIPER
PAMFILIJA
Perga
Antiohija (pizidijska)
Ikonij
Listra
Derba
Drugo misijonarsko potovanje
KILIKIJA
Tarz
Derba
Listra
Ikonij
Antiohija (pizidijska)
FRIGIJA
GALATIJA
Troada
Tretje misijonarsko potovanje
KILIKIJA
Tarz
Derba
Listra
Ikonij
Antiohija (pizidijska)
Efez
AZIJA
Troada
[Sedem občin]
Pergamon
Tiatira
Sarde
Smirna
Efez
Filadelfija
Laodikeja
[Druga lokacija]
Hierapola
Kolose
LIKIJA
BITINIJA
PONT
KAPADOKIJA
[Slika na strani 9]
Antiohija
[Slika na strani 9]
Troada
[Vir slike]
© 2003 BiblePlaces.com
[Slika na strani 10]
Gledališče v Efezu (Apostolska dela 19:29)
[Slika na strani 10]
Ostanki Zevsovega oltarja v Pergamonu. Kristjani v tem mestu so prebivali »tam, kjer je Satanov prestol«. (Razodetje 2:13)
[Vir slike]
Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.