Bog daje rast – ali opravimo svoj del

ZAMISLIMO si prizor. Vstopili smo v prelep vrt, obkroža nas veličastno drevje, bujno grmičevje in prekrasna paleta barvitega cvetja. Smaragdno zelene trate padajo proti skrbno negovanemu bregu žuborečega kristalno čistega potoka. Nič ne kvari prizora. Gotovo bomo vsi prevzeti vprašali, kdo je stvarnik tega ljubkega kraja. Vrtnar nam skromno odgovori, da Bog daje rast.

Seveda smo to že prej vedeli. Ko pridemo domov in vidimo svoje zanemarjeno dvorišče, kjer ne raste ničesar privlačnega, kjer je vse polno smeti in kjer se deževnica nabira v neuglednih zemeljskih jarkih, se spomnimo vrtnarjevih besed. Oh, kako si želimo imeti takšen vrt, kot smo ga ravnokar obiskali. Ker zatrdno verjamemo vrtnarjevim besedam, pademo na kolena in goreče prosimo Boga, da bi na našem dvorišču vzklile lepe cvetlice. Kaj se zgodi? Nič!

Kako pa je z duhovno rastjo? Morda si goreče želimo, da bi videli duhovno rast, denimo, da bi se novi učenci odzivali na resnico Božje besede ali pa imamo v mislih svoj duhovni napredek. Vneto prosimo Jehova, da bi povzročil takšno rast, saj smo globoko prepričani, da je zmožen to storiti. Toda, ali bodo goreče želje, vnete molitve in zaupanje v Božjo moč same po sebi povzročile rast?

Bog daje rast

Morda mislimo, da je naša vloga pri duhovni rasti neznatna in nepomembna. Ali ni na to namignil apostol Pavel v svojem prvem pismu Korinčanom 3:5-7? Takole je zapisal: »Kaj je torej Apolo? in kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste vero sprejeli, in to, kakor je Gospod vsakteremu dal: jaz sem sadil, Apolo je zalil, ali Bog je dal, da je zraslo. Tako ni ne tisti kaj, kateri sadi, ne, kateri zaliva, temveč ki daje rasti, Bog.«

Pavel je upravičeno priznal, da za rast vsa čast pripada Bogu. Vrtnar pripravi zemljo, poseje seme in skrbno neguje rastline, vendar pa te rastejo zaradi čudovite Božje stvarjenjske moči (1. Mojzesova 1:11, 12, 29). Na kaj je Pavel mislil, ko je rekel »tako ni ne tisti kaj, kateri sadi, ne, kateri zaliva«? (»Sajenje in zalivanje vrtnarjev prav nič ne šteje,« The New English Bible.) Ali Pavel zmanjšuje vlogo posameznih služabnikov pri pridobivanju novih učencev ter namiguje, da ni tako pomembno, kako opravljamo svojo službo?

»Tako ni ne tisti kaj, kateri sadi«

Imejmo v mislih, da Pavel v tem odlomku pisma ne govori o krščanski službi, ampak svari, kako nespametno je biti privržen ljudem namesto Jezusu Kristusu. Nekateri v Korintu so znanim Jehovovim služabnikom, denimo Pavlu in Apolu, pripisovali pretirano pomembnost. Drugi so podpirali sektaštvo in poviševali može, ki so mislili, da so nekaj več od ostalih krščanskih bratov. (1. Korinčanom 4:6-8; 2. Korinčanom 11:4, 5, 13).

Tako poveličevati ljudi je nevarno. To je meseno razmišljanje, ki rodi zavist in prepire (1. Korinčanom 3:3, 4). Pavel odkriva posledice takšnega razmišljanja: »Prepiri [so] med vami. Menim pa to, da vsak vas govori: Jaz sem Pavlov, jaz pa Apolov, jaz pa Kefov, a jaz Kristusov.« (1. Korinčanom 1:11, 12)

Ko je apostol zapisal, da »ni nič, kateri sadi, in nič, kateri zaliva« (Jere, Pečjak, Snoj), je napadel takšno meseno razmišljanje ter poudaril, kako nujno je, da gledamo na Jezusa Kristusa kot na voditelja in priznamo, da gre vsa slava za rast v občini Bogu. Apostoli in ostali starešine so samo služabniki občine. Nihče se ne bi smel poviševati, niti ne bi smel zase iskati ugleda in slave (1. Korinčanom 3:18-23). Pavel zato pravi, da sejalec in zalivalec nista nič v primerjavi s tistim, »kateri daje rast« (1. Korinčanom 3:7, JPS).

Božji sodelavci

Zato apostol Pavel s temi besedami ni zmanjševal naše vloge pri sejanju in zalivanju. Ni nas navedel na razmišljanje, da bo Bog ob času že kako poskrbel za rast, mi pa lahko križem rok čakamo. Pavel je vedel, da to, kaj in kako delamo, vpliva na rast.

Zato je tudi spodbujal kristjane, naj marljivo delajo v službi ter se kot učitelji še izboljšujejo. Razmisli o tem, kar je svetoval mlademu Timoteju: »Pazi nase in na svoj nauk. Stanoviten bodi v tem; kajti to delajoč, boš rešil sebe in nje, ki te poslušajo.« (1. Timoteju 4:16) »Rotim te . . ., oznanjaj besedo, ne odnehaj, . . . z vso potrpežljivostjo in s poučevanjem. . . . Izpolnjuj službo svojo.« (2. Timoteju 4:1, 2, 5) Timotejevo prizadevanje, da se izboljša, ne bi bilo kaj dosti vredno, če njegovo sejanje in zalivanje ne bi vplivala na rast.

Tako kot Pavel in Apolo lahko imamo tudi mi neprecenljivo prednost, da smo Božji sodelavci (1. Korinčanom 3:9; 2. Korinčanom 4:1; 1. Timoteju 1:12). Zato je naše delo pomembno. Vrtnar ne pričakuje, da mu bo Bog po čudežu polepšal vrt, ne da bi se sam potrudil. Ali je z duhovno rastjo kako drugače? Prav gotovo ne. Tako kot kmet potrpežljivo »pričakuje dragega sadu zemlje«, moramo tudi mi prizadevno sejati in zalivati v pričakovanju, da Bog povzroči rast (Jakob 1:22; 2:26; 5:7).

Prispevajmo svoj del

Ker je apostol Pavel rekel, da »vsak . . . prejme svoje plačilo po lastnem trudu«, bi se morali vprašati, kako delamo (1. Korinčanom 3:8).

Izvedenec za vrtnarstvo Geoffrey Smith pravi: »Za vrtnarjenje ne potrebujemo posebne izobrazbe, samo rastline nas morajo zanimati.« (Shrubs & Small Trees) Tudi mi ne potrebujemo nekih posebnih sposobnosti, da bi bili Božji sodelavci, samo iskreno se moramo zanimati za ljudi in biti voljni, da nas Bog uporabi (2. Korinčanom 2:16, 17; 3:4-6; Filipljanom 2:13).

Poglejmo nekoliko dobrih nasvetov izkušenih vrtnarjev. Nek izvedenec pravi, da bo nov vrtnar, če je pripravljen poslušati bolj izkušenega od sebe, »kmalu iz učenca postal strokovnjak«. Isti izvedenec še pristavi, da »se lahko strokovnjak vedno nauči kaj novega« (The Encyclopedia of Gardening). Ali voljno sprejemamo Jehovovo pomoč in poučevanje, tako da lahko učinkovito sejemo in zalivamo? Če tako ravnamo, neglede ali smo v tem delu novi ali pa že izkušeni, lahko postanemo še bolj vešči Božji sodelavci in ,zmožni tudi druge poučiti‘ (2. Timoteju 2:2, EI).

Če je začetnik pripravljen poslušati in se učiti, pravi Geoffrey Smith, »se bo izognil hujših zablod«. Če bomo prisluhnili napotkom, ki jih Jehova daje po svoji Besedi in organizaciji, bomo delali po njegovo. Tako se bomo denimo izognili zablodam kot je nespametno prerekanje s tistimi, ki se hočejo prepirati za besede (Pregovori 17:14; Kološanom 4:6; 2. Timoteju 2:23-26).

Dober vrtnarski nasvet tudi pravi, da je potrebno skrbno premisliti, preden se lotimo kopanja. »Preden zasadimo lopato v zemljo,« pravi The Encyclopedia of Gardening, »si vzemimo čas in v miru premislimo [kaj pričakujemo].« Ali smo se kdaj kar lotili krščanske službe, ne da bi najprej skrbno in v molitvi razmislili, kaj hočemo narediti in kako to narediti čimbolje? Preden začnemo, si postavimo jasen cilj. Pomislimo, denimo, s kakšnimi ljudmi se bomo srečevali in s kakšnimi težavami se bomo morali spoprijeti, ter se nanje tudi pripravimo. Tako jih bomo ,več pridobili, . . . [ko bomo] vsem . . . postali vse‘ (1. Korinčanom 9:19-23).

,Ne dajmo počivati roki svoji‘

Če cenimo prednost, da smo Božji sodelavci, potem bomo brez prestanka sodelovali v tem družabništvu. »Zjutraj sej seme svoje in zvečer ne daj počivati roki svoji; zakaj ne veš, katero bo raslo, ali to ali ono, in ako oboje hkratu zraste, tem bolje!« (Propovednik 11:6) Končni rezultat je v Jehovovih rokah, vendar bomo želi samo, če bomo najprej marljivo sejali (Propovednik 11:4).

Noben vrt ni postal lep samo s površnim in nemarnim okopavanjem ter razsipavanjem semena. Tako tudi krščanska služba zahteva veliko več kot samo površno razdeljevanje biblijske literature. Božji sodelavci moramo marljivo in temeljito razglašati dobro vest o Božjem kraljestvu in iskati tiste, ki so naklonjeni pravičnosti (Dejanja apostolov 13:48). Zapomnimo si načelo, ki ga je apostol Pavel navedel v drugem pismu Korinčanom 9:6: »Kdor skopo seje, bo tudi skopo žel, in kdor seje bogato, bo tudi bogato žel.«

Tako kot vsi dobri vrtnarji, skušamo sejati v dobro zemljo. Vendar naj bo nekaj posejano v še tako dobro zemljo, dela s tem še ni konec. Geoffrey Smith pravi: »Ko vrtnar kaj posadi, ni zanj vsega konec, to še ni čas, ko bi se lahko zleknil v ležalnik pod sončnikom.« Rastline rastejo, če se jih zaliva in neguje. (Primerjaj Pregovore 6:10, 11.)

V krščanski službi morda kljub prizadevanju dolgo ni videti nobenega sadu. Toda včasih lahko kaj nepričakovano obrodi sijajne sadove. Geoffrey Smith pravi: »Vrtnarjenje je dolgotrajno garanje, v katerega so vtkani veličastni trenutki, ko se pozabi na vse kopanje, pletje in skrb.« Tudi mi smo lahko nagrajeni s takšnimi veličastnimi trenutki, ko se sprejemljivo srce odzove na sporočilo resnice — če smo seveda voljni prej kopati, sejati, pleti in zalivati. (Primerjaj Pregovore 20:4.)

Pavel in Apolo sta vedela, da jima njuno delo, oznanjevanje Kraljestva in pridobivanje učencev, v krščanski občini ne bo prineslo kakšnega posebnega ugleda. Razumela sta, da Bog daje rast. Vseeno pa sta marljivo sejala in zalivala. Posnemajmo ju in se dajmo na voljo Bogu kot ,služabniki, po katerih [drugi] sprejmejo vero‘ (1. Korinčanom 3:5, 6).

[Slika na strani 23]

Bog daje rast, toda tudi vrtnar mora narediti svoje