Biti deležniki tolažbe, ki jo daje Jehova

»Upanje naše je trdno za vas, ker vemo, da kakor ste deležniki trpljenja, tako ste tudi tolažbe.« (2. KORINČANOM 1:7)

1., 2. Kaj so okusili mnogi, ki so danes postali kristjani?

MNOGO sedanjih bralcev Stražnega stolpa je odrastlo, ne da bi poznali Božjo resnico. Morda velja to tudi za vas. Če je tako, se spomnite svojih občutkov, ko so se vam začele odpirati oči razumevanja. Ali niste začutili olajšanja, ko ste denimo prvič uvideli, da mrtvi ne trpijo, temveč da so brez zavesti? In ko ste spoznali, kakšno je upanje za mrtve, namreč da bodo milijarde obujene v življenje v Božjem novem svetu, ali vas ni to potolažilo? (Propovednik 9:5, 10; Janez 5:28, 29)

² Kaj pa glede Božje obljube, da bo končal hudobijo in zemljo spremenil v raj? Ko ste zvedeli za to obljubo, ali vas to ni potolažilo in vas navdalo z željnim pričakovanjem? Kaj ste občutili, ko ste prvič zvedeli za možnost, da ne bo treba nikoli umreti, temveč da bo možno preživeti v ta prihajajoči zemeljski raj? Nedvomno vas je vse to močno prevzelo. Tako je, sprejeli ste Božje tolažilno sporočilo, ki ga sedaj po vsem svetu oznanjujemo Jehovove priče. (Psalm 37:9–11, 29; Janez 11:26; Razodetje 21:3–5)

 3. Zakaj trpijo nadloge tudi tisti, ki drugim govorijo o Božjem tolažilnem sporočilu?

³ Potem pa ste želeli to biblijsko sporočilo povedati še drugim in takrat ste uvideli, da »vera [. . .] ni last vseh«. (2. Tesaloničanom 3:2) Morda so se vam nekateri od nekdanjih prijateljev zaradi vere v biblijske obljube posmehovali. Morda so vas celo preganjali, ker ste še naprej preučevali Biblijo z Jehovovimi pričami. Lahko da se je nasprotovanje poostrilo, ko ste začeli v svojem življenju delati spremembe, da bi le-tega uskladili z biblijskimi načeli. Začeli ste okušati nadloge, ki jih Satan in njegov svet zvračata na vse, ki sprejmejo Božjo tolažbo.

 4. Na kakšne različne načine se morda novozainteresirani odzovejo na nadloge?

⁴ Na žalost se nekateri zaradi nadlog spotaknejo in se nehajo družiti s krščansko občino, prav kakor je to napovedal Jezus. (Matevž 13:5, 6, 20, 21) Drugi pa v nadlogah vztrajajo, in sicer tako, da se osredotočajo na tolažilne obljube, ki jih spoznavajo. Nazadnje svoje življenje posvetijo Jehovu in se krstijo kot učenci njegovega Sina, Jezusa Kristusa. (Matevž 28:19, 20; Marko 8:34) Seveda se nadloge s kristjanovim krstom ne končajo. Denimo, da je kdo prej živel nemoralno. Tak posameznik se mora sedaj izredno truditi, da bi ostal neomadeževan. Zopet drugi se morajo bojevati z nenehnim nasprotovanjem nevernih družinskih članov. Neglede na nadloge pa so lahko vsi, ki si zvesto prizadevajo živeti v skladu s posvetitvijo Bogu, prepričani o enem: zelo osebno bodo okusili Božjo tolažbo in pomoč.

»Bog vsake tolažbe«

 5. Kaj je Pavel, poleg tega da je doživel mnogo preskušenj, še občutil?

⁵ Eden teh, ki so globoko spoštovali Božjo tolažbo, je bil apostol Pavel. Čas, ki ga je preživel v Aziji in Makedoniji, je bil zanj še zlasti poln preskušenj, zato mu je bilo v veliko olajšanje, ko je slišal, da se je korintska občina dobro odzvala na njegovo grajalno pismo. To ga je navedlo, da jim je napisal še drugo pismo, v katerem je zapisal naslednji izraz hvale: »Hvaljen bodi Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, Oče usmiljenosti in Bog vsake tolažbe, ki nas tolaži v vsaki stiski.« (2. Korinčanom 1:3, 4)

 6. Kaj spoznamo iz Pavlovih besed iz Drugega lista Korinčanom 1:3, 4?

⁶ V teh navdihnjenih besedah se skriva veliko informacij. Zato vas vabimo, da te besede skupaj razčlenimo. Kadar Pavel Boga v svojih pismih hvali oziroma se mu zahvaljuje ali pa ga kaj prosi, ponavadi poleg tega izrazi tudi močno cenjenje do Jezusa, Glave krščanske občine. (Rimljanom 1:8; 7:25; Efežanom 1:3; Hebrejcem 13:20, 21) Zato je Pavel ta izraz hvale naslovil na ,Boga in Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa‘. Potem pa je prvič v svojih pismih uporabil grški samostalnik, preveden z »usmiljenosti«. Ta samostalnik izhaja iz besede, s katero se izraža obžalovanje ob trpljenju nekoga drugega. Tako je Pavel opisal, kaj Bog občuti, kadar kdo od Njegovih zvestih služabnikov trpi nadloge. Povedano drugače, opisal je prisrčne občutke, ki Boga navedejo, da usmiljeno ukrepa v njihovo korist. Nazadnje je Pavel usmeril pozornost na Jehova kot na vir te zaželjene vrline, ko ga je imenoval »Oče usmiljenosti«.

 7. Zakaj lahko rečemo, da je Jehova »Bog vsake tolažbe«?

⁷ Rezultat Božje »usmiljenosti« je olajšanje za vse tiste, ki trpijo nadloge. Zato Pavel v nadaljevanju opisuje Jehova kot ,Boga vsake tolažbe‘. Torej, v kakršno koli tolažbo nam je morda dobrotljivost sovernikov, lahko rečemo, da je vir te tolažbe Jehova. Pravzaprav tolažba, ki ne izvira od Boga, ne more biti niti stvarna niti trajna. Poleg tega je bil On tisti, ki je ustvaril človeka po svoji podobi, in nas s tem usposobil za tolažnike. Božji sveti duh pa je tisti, ki nas, Njegove služabnike, vzgibava, da smo prisrčno usmiljeni do tistih, ki potrebujejo tolažbo.

Spopolnjeni za tolažnike

 8. Bog sicer ni vir naših preskušenj, toda kako lahko vztrajanje v nadlogah na nas koristno vpliva?

⁸ Bog Jehova sicer dovoljuje, da njegove zveste služabnike zadevajo različne preskušnje, nikoli pa ni vir takšnih preskušenj. (Jakob 1:13) Po drugi strani pa nas lahko tolažba, ki nam jo daje, kadar vztrajamo v nadlogah, spopolni, da postanemo občutljivejši za potrebe drugih. S kakšnim rezultatom? »Da moremo i mi tolažiti tiste, ki so v kakršnikoli stiski s to tolažbo, s katero nas same tolaži Bog.« (2. Korinčanom 1:4) Torej nas Jehova spopolnjuje, da bi lahko njegovo tolažbo učinkovito prenesli na sovernike in tiste, ki jih srečamo v naši strežbi, s tem ko posnemamo Kristusa in ,tolažimo vse žalujoče‘. (Izaija 61:2; Matevž 5:4)

 9. a) Kaj nam bo pomagalo vzdržati trpljenje? b) Kako lahko s tem, ko zvesto vztrajamo v nadlogah, tolažimo druge?

⁹ Pavel je vzdržal mnogo trpljenja zaradi obilne tolažbe, ki jo je po Kristusu prejel od Boga. (2. Korinčanom 1:5) Tudi mi smo lahko deležni obilne tolažbe, in sicer tako, da poglobljeno premišljujemo o Božjih dragocenih obljubah, molimo za podporo Božjega svetega duha in doživljamo izpolnjevanje Božjih odgovorov na naše molitve. To nas bo utrdilo, da bomo še naprej podpirali Jehovovo suverenost in dokazovali, da je Hudič lažnik. (Job 2:4; Pregovori 27:11) Kadar zvesto pretrpimo kakšno obliko nadloge, bi morali tako kot Pavel vse zasluge za to pripisati Jehovu, čigar tolažba usposablja kristjane, da ostanejo zvesti v preskušnjah. Zdržljivost zvestih kristjanov tolažilno vpliva na bratstvo in zaradi tega so drugi odločeni ,prenašati isto trpljenje‘. (2. Korinčanom 1:6)

10., 11. a) Kaj je med drugim povzročilo trpljenje občine v starem Korintu? b) Kako je Pavel tolažil korintsko občino in kakšno upanje je izrazil?

¹⁰ Tudi Korinčani so bili deležni trpljenja, ki zadeva vse prave kristjane. Zraven tega jim je bilo treba tudi svetovati, naj izobčijo neskesanega nečistnika. (1. Korinčanom 5:1, 2, 11, 13) Ker tega niso naredili in niso prenehali s spori in razprtijami, je bila občina onečaščena. Toda nazadnje so vendarle udejanjili Pavlov nasvet in se iskreno pokesali. Zato jih je Pavel prisrčno pohvalil in jim rekel, da ga je njihov dober odziv na pismo potolažil. (2. Korinčanom 7:8, 10, 11, 13) Očitno se je pokesal tudi tisti izobčenec. Zato jim je Pavel svetoval, naj mu ,odpustijo in ga potolažijo, da bi prevelika žalost morda ne pogoltnila takega‘. (2. Korinčanom 2:7)

¹¹ Nedvomno je Pavlovo drugo pismo potolažilo korintsko občino. Prav to pa je tudi bil njegov namen. Pavel je pojasnil: »Upanje naše je trdno za vas, ker vemo, da kakor ste deležniki trpljenja, tako ste tudi tolažbe.« (2. Korinčanom 1:7) Pismo pa je sklenil s spodbudo: »Tolažite se, [. . .] in Bog ljubezni in miru bode z vami.« (2. Korinčanom 13:11)

12. Kaj potrebujejo vsi kristjani?

¹² Kako pomemben pouk dobimo iz tega! Vsi člani krščanske občine morajo biti ,deležniki tolažbe‘, ki jo daje Bog po svoji Besedi, svetem duhu in zemeljski organizaciji. Celo izobčeni posamezniki morda potrebujejo tolažbo, če so se pokesali in popravili svojo napačno pot. Zato je »zvesti in preudarni suženj« vpeljal milostljivo pripravo, da bi jim pomagal. Starešina bosta morda enkrat na leto obiskala določenega izobčenega posameznika. Ta morda nič več ne odseva uporniške drže niti grobo ne greši, zato bo morda potreboval pomoč, da bo naredil potrebne korake za ponovno namestitev. (Matevž 24:45; Ezekiel 34:16)

Pavlove nadloge v Aziji

13., 14. a) Kako je Pavel opisal čas hudih nadlog, ki jih je doživljal v Aziji? b) Kateri pripetljaj je imel Pavel morda v mislih?

¹³ Trpljenje, ki ga je korintska občina do tega trenutka okusila, se ni moglo primerjati z mnogimi nadlogami, ki jih je moral prestati Pavel. Zato jih je lahko spomnil: »Kajti nočemo, da bi ne vedeli, bratje, za stisko našo, ki se nam je dogodila v Aziji, da smo bili hudo preobteženi, nad svojo moč, tako da smo obupali tudi nad življenjem; da, sami v sebi smo izrekli smrtno obsodbo, – naj bi ne stavili upanja svojega na sebi, ampak na Bogu, ki obuja mrtve; ki nas je take smrti otel in otimlje, v katerega upamo, da bo še dalje otimal.« (2. Korinčanom 1:8–10)

¹⁴ Nekateri biblijski učenjaki so mnenja, da je Pavel tukaj govoril o nemirih v Efezu, ki bi lahko njega in njegova makedonska popotna tovariša, Gaja in Aristarha, stali življenje. Ta kristjana so namreč s silo odvlekli v gledališče, v katerem se je gnetlo drhali, ki je ,vpila kaki dve uri: Velika je Diana [boginja] Efežanov!‘. Neki mestni uradnik je nazadnje le uspel pomiriti množico. Kljub temu pa je dejstvo, da je bilo ogroženo Gajevo in Aristarhovo življenje, moralo Pavla močno zaskrbeti. V resnici je želel stopiti tja in se razumno pogovoriti s fanatično drhaljo. Toda s tem bi se samo izpostavljal smrtni nevarnosti, zato so mu to preprečili. (Dejanja 19:26–41)

15. Katera skrajnostna okoliščina je morda opisana v Prvem listu Korinčanom 15:32?

¹⁵ Morda pa je Pavel opisoval okoliščino, mnogo skrajnejšo od omenjenega pripetljaja. V svojem prvem pismu Korinčanom je tako vprašal: »Če sem se po človeško boril z zvermi v Efezu, kakšno imam korist?« (1. Korinčanom 15:32) Morebiti to pomeni, da Pavlu niso stregli po življenju samo zverinski ljudje, temveč dobesedne divje živali na efeškem stadionu. Kriminalce so namreč včasih kaznovali tako, da so jih pred krvoločno množico ljudi prisilili v borbo z divjimi živalmi. Če je imel Pavel v mislih dobesedne divje zveri, je moral biti prav gotovo čudežno rešen krute smrti, podobno kot je bil Daniel rešen žrel dobesednih levov. (Daniel 6:22)

Novoveški zgledi

16. a) Zakaj se lahko mnogi od Jehovovih prič vživijo v nadloge, ki jih je trpel Pavel? b) O čem smo lahko prepričani glede tistih, ki so umrli zaradi svoje vere? c) Kako dobro je na kristjane vplivalo to, da so za las ušli smrti?

¹⁶ Mnogi sodobni kristjani se lahko vživijo v nadloge, ki jih je trpel Pavel. (2. Korinčanom 11:23–27) Tudi današnji kristjani so namreč »hudo preobteženi, nad svojo moč«, mnogi pa so bili v okoliščinah, v katerih so ,bili zelo negotovi glede svojega življenja‘ (NW). (2. Korinčanom 1:8) Nekatere so pokončali množični morilci in kruti preganjalci. Prepričani smo lahko, da jih je Božja tolažilna moč usposobila, da so zdržali in da so imeli srce in razum vse do smrti osredotočeno na spolnitev svojega upanja, pa naj je bilo to upanje nebeško ali zemeljsko. (1. Korinčanom 10:13; Filipljanom 4:13, NW; Razodetje 2:10) V drugih primerih pa je Jehova zadeve spretno vodil tako, da so bili naši bratje rešeni smrti. Nedvomno so vsi, ki so okusili takšno rešitev, od takrat naprej poglobili svoje zaupanje v ,Boga, ki obuja mrtve‘. (2. Korinčanom 1:9) Tako so lahko pri prenašanju Božjega tolažilnega sporočila drugim govorili s še večjim prepričanjem. (Matevž 24:14)

17.–19. Katere izkušnje kažejo, da so bili naši ruandski bratje deležni Božje tolažbe?

¹⁷ Pred kratkim so naši dragi bratje v Ruandi doživeli nekaj podobnega kot Pavel in njegovi tovariši. Mnogi so sicer izgubili življenje, toda Satanu kljub prizadevanju ni uspelo uničiti njihove vere. Zgodilo se je ravno nasprotno. Naši bratje so v tej državi kot posamezniki okusili Božjo tolažbo na mnogo načinov. Med genocidom v Ruandi živečih Tutsijev in Hutujev so bili Hutuji tisti, ki so tvegali svoje življenje, da bi zaščitili Tutsije, Tutsiji pa Hutuje. Nekatere so umorili skrajneži, ker so ščitili svoje sovernike. Tako so na primer ubili hutujskega Pričevalca Gahizija, ker je skrival tutsijsko sestro Chantal. Chantalinega tutsijskega moža Jeana pa je na nekem drugem mestu skrila hutujska sestra Charlotte. Jean in še en tutsijski brat sta se 40 dni skrivala v velikem dimniku in samo ponoči na kratko prihajala ven. Ves ta čas ju je Charlotte oskrbovala s hrano in ju ščitila, čeprav je bil blizu hutujski vojaški tabor. Na tej strani lahko vidite sliko ponovno združenih Jeana in Chantal, ki sta hvaležna, da so njuni hutujski sočastilci zanju ,tvegali glavo‘, prav kakor sta to naredila Priska in Akvila za apostola Pavla. (Rimljanom 16:3, 4, EI)

¹⁸ Časopis Intaremara pa je pohvalil še enega hutujskega Pričevalca, Rwakabubuja, ker je ščitil tutsijske sovernike.a V časopisu je pisalo: »Naj omenimo tudi Rwakabubuja, enega od Jehovovih prič, ki je nenehno skrival ljudi na različnih krajih med svojimi brati (tako se soverniki kličejo med seboj). Običajno je porabil ves dan, da jim je nosil hrano in pitno vodo, pa čeprav je astmatik. Toda z Božjo pomočjo je postal nenavadno močan.«

¹⁹ Razmislite tudi o zanimivem hutujskem paru Nicodemu in Athanasiji. Pred izbruhom genocida je ta zakonski par preučeval Biblijo s tutskijskim Pričevalcem Alphonsom. Tvegala sta življenje in skrila Alphonsa v svojem domu. Kasneje sta uvidela, da njuna hiša ni varna, saj so hutujski sosedje vedeli za njunega tutsijskega prijatelja. Zato sta Nicodeme in Athanasie skrila Alphonsa v jamo na njunem dvorišču. To je bila dobra poteza, saj so začeli sosedje že skoraj vsak dan poizvedovati za Alphonsom. Alphonse pa je med 28-dnevnim ležanjem v tej jami poglobljeno premišljeval o biblijskih poročilih, kot je denimo poročilo o Rahabi, ki je skrila Izraelca na strehi svoje hiše v Jerihi. (Jozue 6:17) Danes še vedno služi v Ruandi kot oznanjevalec dobre novice in je hvaležen, da sta njegova hutujska biblijska učenca zanj tvegala svoje življenje. Kaj pa Nicodeme in Athanasie? Sedaj sta krščena Jehovova pričevalca in vodita več kot 20 biblijskih poukov z ljudmi, ki se zanimajo.

20. Kako je Jehova tolažil naše brate v Ruandi, toda kaj mnogi od njih še vedno potrebujejo?

²⁰ V Ruandi je bilo tik pred začetkom genocida 2500 oznanjevalcev dobre novice. Resda je na stotine Prič izgubilo svoje življenje, ali pa so bili prisiljeni zbežati iz države, toda njihovo število je sedaj naraslo na več kot 3000. To dokazuje, da je Bog zares tolažil naše brate. Kako pa je z mnogimi sirotami in vdovami med Jehovovimi pričami? Ti seveda še vedno trpijo nadloge in jih je zato treba še naprej tolažiti. (Jakob 1:27) Njihove solze bodo popolnoma zbrisane šele ob vstajenju v Božjem novem svetu. Kljub temu pa so se, po zaslugi njihovih bratov in sester ter zato, ker častijo ,Boga vsake tolažbe‘, zmožni spoprijemati z življenjem.

21. a) Kje še naši bratje obupno potrebujejo Božjo tolažbo in kako lahko med drugim vsi mi pomagamo? (Glej okvir »Tolažba v štirih letih vojne«.) b) Kdaj bo naši potrebi po tolažbi popolnoma zadoščeno?

²¹ Tudi v mnogih drugih državah, kot so Eritreja, Singapur in nekdanja Jugoslavija, naši bratje kljub nadlogam še naprej zvesto služijo Jehovu. Pomagajmo tem bratom z rednimi molitvami, da bi ti mogli dobiti tolažbo. (2. Korinčanom 1:11) In zvesto vztrajajmo do časa, ko bo Bog po Jezusu Kristusu v polnem pomenu ,obrisal vse solze z naših oči‘. Takrat bomo do popolnosti okusili tolažbo, ki jo bo Jehova dal v svojem novem svetu pravičnosti. (Razodetje 7:17; 21:4; 2. Petrov 3:13)

[Podčrtna opomba]

Ali veste?

◻ Zakaj se Jehova imenuje »Bog vsake tolažbe«?

◻ Kako naj gledamo na nadloge?

◻ S kom vse lahko delimo tolažbo?

◻ Kako bo naši potrebi po tolažbi popolnoma zadoščeno?

[Slika na strani 17]

Jean in Chantal sta sicer tutsijska Pričevalca, toda med genocidom v Ruandi so ju ločeno skrivali hutujske priče

[Slika na strani 17]

Jehovove priče v Ruandi svojim sosedom še naprej govorijo o Božjem tolažilnem sporočilu