Načela pri prevajanju Svetega pisma

Nekateri morda sklepajo, da bi strogo dobesedni, medvrstični način prevajanja bralcu pomagal dobiti najboljši vpogled v to, kar je pisalo v izvirnih jezikih. Vendar to zmeraj ne drži. Razmislite o nekaterih razlogih:

• Niti dva jezika si nista povsem enaka, kar se tiče slovnice, besedišča in stavčne zgradbe. Profesor hebrejščine, S. R. Driver, je napisal, da se jeziki »ne razlikujejo le po slovnici in korenih besed, ampak tudi [...] po tem, kako so misli v stavku razvrščene«. Ljudje, ki govorijo določen jezik, imajo drugačen vzorec razmišljanja od ljudi, ki govorijo drug jezik. »Zato se,« je dodal profesor Driver, »stavčna zgradba od jezika do jezika razlikuje.«

• Nobeden od sodobnih jezikov ni po besedišču in slovnici povsem enak svetopisemski hebrejščini, aramejščini in grščini, zato bi lahko bil dobesedni prevod Svetega pisma nejasen oziroma bi v nekaterih primerih celo izražal napačen pomen.

• Pomen neke besede oziroma besedne zveze se lahko spremeni glede na sobesedilo, v katerem je rabljena.

Prevajalec sicer lahko nekatere odlomke prevede dobesedno, vendar mora biti pri tem zelo pazljiv.

Poglejmo nekaj primerov dobesednih prevodov, ki se jih lahko napačno razume:

• V Svetem pismu se izraz »spati« oziroma »zaspati« nanaša tako na dobesedno spanje kot tudi na to, da kdo umre. (Matej 28:13; Apostolska dela 7:60) Kadar sta omenjena izraza uporabljena v besedilu, ki govori o smrti, lahko svetopisemski prevajalci zapišejo »umreti« ali »zaspati v smrt« in s tem današnjemu bralcu pomagajo jasno razumeti pomen. (1. Korinčanom 7:39; 1. Tesaloničanom 4:13; 2. Petrovo 3:4)

• Apostol Pavel je v Efežanom 4:14 uporabil izraz, ki se lahko dobesedno prevede z »v igranju s kocko ljudi«. Ta staroveški idiom namiguje na goljufanje pri kockanju. Vendar v večini jezikov dobesedni prevod te besedne zveze bralcu ne pove kaj dosti. Njen pomen je veliko razumljivejši, če se prevede z »ljudje, ki se zatekajo k prevari«.

• V Rimljanom 12:11 je v grščini uporabljena besedna zveza, ki dobesedno pomeni »k vretju duha«. S tem se v slovenščini ne bi izrazilo tega, kar ta zveza sporoča v izvirnem besedilu. Zato je ta zveza v Prevodu novi svet prevedena z »naj vas sveti duh napolnjuje z gorečnostjo«.

• 

  Jezus je v svojem znamenitem govoru na gori uporabil besedno zvezo, ki je pogosto prevedena z »blagor ubogim v duhu«. (Matej 5:3, Slovenski standardni prevod) Toda takšen dobesedni prevod v mnogih jezikih ni jasen. V nekaterih primerih lahko namiguje na to, da so tisti, ki so »ubogi v duhu«, umsko neuravnovešeni oziroma da jim manjka življenjske moči in odločnosti. Toda Jezus je hotel s temi besedami ljudi poučiti, da njihova sreča ni odvisna od zadovoljevanja telesnih potreb, ampak od tega, ali bodo priznali, da potrebujejo Božje vodstvo. (Luka 6:20) Zato je pomen izvirne besedne zveze točneje izražen s prevodi, kot sta »tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb« in »ljudje, ki se zavedajo, kako so nemočni in odvisni od Boga«. (Matej 5:3; Življenje z Jezusom)

• Hebrejska beseda, ki se prevaja z »ljubosumnost«, v mnogih odlomkih ustreza običajnemu pomenu slovenske besede, in sicer, da kdo čuti jezo zaradi domnevne nezvestobe tesnega prijatelja ali zavist zaradi tega, kar ima nekdo drug. (Pregovori 6:34; Izaija 11:13) Toda ista hebrejska beseda ima tudi pozitiven pomen. Lahko označuje »gorečnost« oziroma zaščitniško vnemo, ki jo Jehova čuti do svojih služabnikov, ali to, da Jehova od ljudi zahteva »izključno vdanost«. (2. Mojzesova 34:14; 2. kraljev 19:31; Ezekiel 5:13; Zaharija 8:2) Označuje lahko tudi »gorečnost«, ki jo zvesti služabniki čutijo do Boga in pravega čaščenja, ali to, da ti služabniki ne trpijo, da bi kdo tekmoval z Bogom. (Psalm 69:9; 119:139; 4. Mojzesova 25:11, pdč. op.)

• 

  Hebrejski izraz, ki se običajno nanaša na človeško roko, ima širok pomenski obseg. Ta beseda se lahko glede na sobesedilo prevaja z »nadzor«, »radodarnost« ali »oblast«. (2. Samuelova 8:3; 1. kraljev 10:13; Pregovori 18:21) Pravzaprav je ta izraz v slovenskem Prevodu novi svet preveden na več kot 40 načinov.

Glede na vse omenjeno je torej jasno, da pri prevajanju Svetega pisma ne gre zgolj za to, da se vsaka beseda v izvirnem jeziku vedno prevede z istim izrazom. Prevajalec mora dobro presoditi, s katerimi besedami bo misli, ki so zapisane v izvirnem besedilu, kar najbolje izrazil v ciljnem jeziku. Poleg tega mora paziti, da bo stavke oblikoval v skladu s slovničnimi pravili ciljnega jezika, tako da bo besedilo enostavno berljivo.

Obenem mora prevajalec paziti, da pri preoblikovanju besedila ne pretirava. Če svobodno parafrazira svetopisemsko besedilo glede na to, kako si ga sam razlaga, lahko popači njegov pomen. Zakaj lahko to rečemo? Prevajalec morda v besedilo vnese svoje napačno razumevanje pomena izvirnega besedila ali pa izpusti pomembne podrobnosti, ki so v izvirniku. Parafrazirani prevodi Svetega pisma so resda enostavni za branje, vendar je bralec včasih ravno zaradi takšnega prostega prevoda prikrajšan za točno sporočilo.

Poleg tega lahko na prevajalčevo delo vplivajo doktrinalni predsodki. V Mateju 7:13 na primer piše: »Široka vrata in prostorna pot [...] vodijo v uničenje.« Nekateri prevajalci, na katere so morda vplivali doktrinalni predsodki, so namesto besede »uničenje«, kar grški izraz v resnici pomeni, uporabili besedo »pekel«.

Prevajalec mora tudi upoštevati, da je bilo Sveto pismo pisano v splošnem, vsakdanjem jeziku preprostih ljudi, kot so kmetje, pastirji in ribiči. (Nehemija 8:8, 12; Apostolska dela 4:13) Zato dober prevod omogoča, da je svetopisemsko sporočilo razumljivo iskrenim ljudem ne glede na njihovo poreklo in izobrazbo. Boljše je uporabljati jasne, običajne in enostavno razumljive izraze, kot pa izraze, ki jih preprosti ljudje redko uporabljajo.

Veliko svetopisemskih prevajalcev si neupravičeno jemlje pravico, da v sodobnih prevodih izpuščajo Božje ime Jehova, čeprav je to ime zapisano v staroveških svetopisemskih rokopisih. (Glej Dodatek A4.) V mnogih prevodih so Božje ime nadomestili z nazivom, kot je »Gospod«, v nekaterih pa so celo prikrili dejstvo, da Bog ima ime. Vzemimo za primer Jezusovo molitev, zapisano v 17. poglavju Janezovega evangelija. V nekaterih prevodih se 26. vrstica glasi: »Razodel sem jim, kdo si.« Šesta vrstica pa je prevedena takole: »Razodel sem te tistim, ki si mi jih dal.« Toda točen prevod Jezusovih besed se glasi »Razodel sem jim tvoje ime« in »Tvoje ime sem razodel ljudem, ki [...] si mi jih dal«.

V predgovoru k prvi angleški izdaji Prevoda novi svet piše: »Svetega pisma nikakor nočemo parafrazirati. Ves čas smo si prizadevali besedilo prevesti kar najbolj dobesedno, in to povsod tam, kjer nam to omogoča sodobni angleški jezik in kjer dobesedni prevod ne bi prikril pomena oziroma zvenel okorno.« Tako si je odbor za pripravo Prevoda novi svet po eni strani prizadeval uporabljati besede in besedne zveze, ki odsevajo pomen izvirnega besedila, po drugi strani pa se je ogibal besed, ki so okorne ali zakrivajo sporočilo izvirnika. Zaradi tega je svetopisemsko besedilo lahko berljivo in bralec je lahko povsem prepričan, da je navdihnjeno sporočilo, ki je zapisano v Svetem pismu, natančno prevedeno. (1. Tesaloničanom 2:13)