Vprašanja bralcev

Jezus je rekel: »Katerimkoli odpustite grehe, so jim odpuščeni, katerimkoli jih zadržite, so jim zadržani.« Ali te besede pomenijo, da lahko kristjani odpuščajo grehe?

Nobenega svetopisemskega temelja ni za sklepanje, da imajo kristjani na splošno ali celo postavljeni starešine v občinah božansko pooblastilo odpuščati grehe. Vendar nam tisto, kar je Jezus rekel svojim učencem v Janezovem evangeliju 20:23, citirano pa je zgoraj, pokaže, da je Bog apostolom v zvezi s tem podelil posebne moči. In ta Jezusova izjava se lahko navezuje na tisto, kar je v Matevževem evangeliju 18:18 rekel o nebeških odločitvah.

Kristjani lahko skladno z nasvetom apostola Pavla iz Lista Efežanom 4:32 odpuščajo določene prestopke: »Bodite pa med seboj blagi, milosrčni, odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog v Kristusu vam odpustil.« Pavel je tukaj govoril o osebnih problemih med kristjani, kot je na primer nepremišljeno govorjenje. Morali bi stremeti za tem, da bi zgladili te zadeve in odpustili drug drugemu. Spomnite se Jezusovih besed: »Če torej prineseš dar svoj k oltarju in se tam spomniš, da ima brat tvoj kaj zoper tebe: pusti dar svoj tam pred oltarjem, pa pojdi, spravi se poprej z bratom svojim in potem pridi in daruj dar svoj.« (Matevž 5:23, 24; 1. Petrov 4:8)

Vendar sobesedilo Janezovega evangelija 20:23 namiguje, da je Jezus tam govoril o resnejših grehih, kar lahko razberemo iz njegovih nadaljnjih besed svojemu občinstvu. Pa poglejmo, zakaj.

Jezus se je na dan svojega vstajenja prikazal učencem v zaklenjeni sobi v Jeruzalemu. Poročilo pravi: »Jezus jim torej zopet reče: Mir vam! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošiljam vas. In ko je to rekel, dahne vanje in jim veli: Prejmite svetega Duha. Katerimkoli odpustite grehe, so jim odpuščeni, katerimkoli jih zadržite, so jim zadržani.« (Janez 20:21–23)

Najverjetneje so bili tukaj omenjeni učenci večinoma zvesti apostoli. (Primerjaj 24. vrstico.) Jezus jim je s tem, ko je dahnil vanje in rekel: »Prejmite svetega Duha«, simbolično naznanil, da bo nanje kmalu izlit sveti duh. V nadaljevanju pa jim je povedal, da bodo imeli oblast nad odpuščanjem grehov. Razumljivo je, da sta njegovi izjavi povezani, pri čemer ena vodi k naslednji.

Jezus je petdeset dni po svojem vstajenju, na binkoštni dan, izlil sveti duh. Kaj je bilo s tem doseženo? Kot prvo so bili tisti, ki so dobili ta duh, ponovno rojeni kot Božji duhovni sinovi z upanjem, da bodo sovladarji s Kristusom v nebesih. (Janez 3:3–5; Rimljanom 8:15–17; 2. Korinčanom 1:22) Toda to izlitje duha je naredilo še več. Nekateri prejemniki so dobili čudežne moči. Tako so lahko nekateri govorili v tujih jezikih, ki jih niso znali. Drugi so lahko prerokovali. Zopet tretji so lahko ozdravljali bolne ali obujali mrtve. (1. Korinčanom 12:4–11)

Ker besede Jezusa iz Janezovega evangelija 20:22 merijo na to izlitje svetega duha na učence, se zdi, da njegove nadaljnje besede glede odpuščanja grehov pomenijo, da so imeli apostoli edinstveno pooblastilo odpuščati ali zadržati grehe, dobili pa so ga od Boga po delovanju svetega duha. (Glej The Watchtower, 1. marec 1949, stran 78.)

Biblija nam ne daje popolnega poročila o vsaki priliki, ko so apostoli uporabili to pooblastilo, toda tudi o vsaki priložnosti, ko so uporabili čudežni dar, da so govorili v jezikih, prerokovali ali zdravili, ne poroča. (2. Korinčanom 12:12; Galatom 3:5; Hebrejcem 2:4)

Eden od primerov, ko so apostoli uporabili pooblastilo, da odpustijo ali zadržijo grehe, se je tikal Ananija in Safire, ki sta lagala duhu. Peter, ki je Jezusa slišal izreči to, kar beremo v Janezovem evangeliju 20:22, 23, ju je razkrinkal. Najprej je ogovoril Ananija, ki je bil pri priči mrtev. Ko je kasneje prišla še Safira in vztrajala pri takšni laži, je Peter razglasil tudi njeno obsodbo. Njenega greha ni odpustil, ampak ji je rekel: »Glej, noge teh, ki so pokopali moža tvojega, so pred durmi in te poneso ven.« Tudi ona je bila pri priči mrtva. (Dejanja 5:1–11)

Apostol Peter je tu uporabil posebno pooblastilo, da je izrekel končnoveljavno zadržanje greha, čudežno spoznanje, da Bog ne bo oprostil Ananijevega in Safirinega greha. Videti je tudi, da so imeli apostoli nadčloveški uvid v zadeve, glede katerih so bili prepričani, da so bili na temelju Kristusove žrtve odpuščeni grehi. Torej so lahko z duhom pooblaščeni apostoli razglašali odpuščanje ali zadržanje grehov.a

Ne želimo reči, da so imeli vsi takratni z duhom maziljeni starešine takšno čudežno pooblastilo. To lahko vidimo iz tega, kaj je apostol Pavel rekel o človeku, ki je bil izobčen iz korintske občine. Pavel ni rekel: ,Temu človeku odpuščam grehe‘, ali celo: ,Vem da je bilo temu človeku odpuščeno v nebesih, zato ga sprejmite nazaj.‘ Namesto tega je Pavel spodbudil vso občino, naj odpusti takemu ponovno nameščenemu kristjanu in mu pokaže, da ga ljubi, nato pa dodal: »Komur pa kaj odpustite, njemu tudi jaz.« (2. Korinčanom 2:5–11)

Potem ko je bil tak človek ponovno nameščen v občino, so mu lahko vsi krščanski bratje in sestre odpustili tako, da mu storjenega niso očitali. Seveda pa se je moral prej pokesati in biti ponovno nameščen. Kako se je to zgodilo?

Občinski starešine morajo obravnavati resne grehe, kot so kraja, laž ali očitna nemorala. Takšne storilce pregreška skušajo popraviti in pokarati ter jih spodbuditi, naj se pokesajo. Toda če kdo neskesano še naprej resno greši, se starešine okoristijo božanskega vodstva, da takega storilca pregreška izobčijo. (1. Korinčanom 5:1–5, 11–13) Tisto, kar je rekel Jezus v Janezovem evangeliju 20:23, pa v takšnih primerih ne velja. Starešine nimajo čudežnih darov duha, kot je sposobnost ozdravljati telesno bolne ali obujati mrtve; ti darovi so služili svojemu namenu v prvem stoletju, potem pa so se končali. (1. Korinčanom 13:8–10) Današnji starešine tudi nimajo božanskega pooblastila odpuščati resne pregreške tako, da bi razglasili resnega grešnika za čistega v Jehovovih očeh. Takšno odpuščanje je mogoče samo na temelju odkupne žrtve in edino Jehova lahko odpušča na tem temelju. (Psalm 32:5; Matevž 6:9, 12; 1. Janezov 1:9)

Kakor človek v starem Korintu mora biti tudi resen grešnik, če se noče pokesati, izobčen. Če se kasneje pokesa in kaže dela, primerna kesanju, je božje odpuščanje mogoče. (Dejanja 26:20) V takšnem primeru lahko starešine na podlagi Svetega pisma upravičeno sklepajo, da je Jehova res odpustil storilcu pregreška. Potem ko je posameznik ponovno nameščen, mu lahko starešine duhovno pomagajo, da si okrepi vero. Drugi v občini pa mu lahko odpustijo enako, kakor so takrat korintski kristjani odpustili izobčenemu človeku, ki je bil ponovno nameščen.

Kadar starešine tako rešujejo zadeve, si ne izmišljajo lastnih sodnih meril, ampak udejanjajo biblijska načela in ravnajo v skladu s svetopisemskimi postopki, ki jih je določil Jehova. Zato kakršno koli starešinsko odpuščanje ali neodpuščanje ustreza Jezusovim besedam iz Matevževega evangelija 18:18: »Resnično vam pravim: Karkoli zvežete na zemlji, bo zvezano v nebesih, in karkoli razvežete na zemlji, bo razvezano v nebesih.« Dejanja starešin preprosto odsevajo Jehovov pogled na zadeve, kot je to predstavljeno v Bibliji.

Potemtakem tisto, kar je rekel Jezus, zapisano pa je v Janezovem evangeliju 20:23, ni v nasprotju z ostalim delom Svetega pisma. Namesto tega kaže, da so imeli apostoli v zvezi z odpuščanjem posebno pooblastilo, skladno s svojo posebno vlogo, ki so jo imeli v začetkih krščanske občine.

[Podčrtne opombe]