Epafra – »zvest Kristusov služabnik«
KDO je ustanovil krščanske občine v Korintu, Efezu in Filipih? Morda boste brez obotavljanja odgovorili: »Pavel, ,apostol narodom‘.« (Rimljanom 11:13, NW) In imate prav.
Kdo pa je ustanovil občine v Kolosah, Hierapolu in Laodiceji? Ne moremo sicer biti prepričani, toda mogoče je to bil mož po imenu Epafra. Kakor koli že, morda si o tem evangelizatorju želite zvedeti kaj več, saj je imenovan »zvest Kristusov služabnik«. (Kološanom 1:7, EI)
Evangelizator iz doline Lika
Ime Epafra je okrajšava imena Epafrodit. Vendar ga ne smemo zamenjati z Epafroditom iz Filipov. Epafra je bil iz Kolos, enega od treh središč krščanskih občin v dolini maloazijske reke Lika. Kolose, ki so ležale v nekdanji frigijski pokrajini, so bile od Laodiceje oddaljene samo 18 kilometrov, od Hierapola pa 19.
Biblija ne pove izrecno, kako je dobra novica o Božjem kraljestvu dosegla Frigijo. Vemo pa, da so bili Frigijci ob binkoštih leta 33 n. š. v Jeruzalemu in nekateri med njimi so morda bili iz Kolos. (Dejanja 2:1, 5, 10) Pavel je med svojo strežbo v Efezu (okoli 52.–55. n. š.) pričeval tako goreče in učinkovito, da »so slišali besedo Gospodovo vsi, ki so prebivali v Aziji, Judje in Grki« in ne le Efežani. (Dejanja 19:10) Vendar ga mnogi, ki so v tistem okrožju postali kristjani, niso nikoli videli, zato nič ne kaže, da bi Pavel oznanjeval dobro novico tudi po dolini Lika. (Kološanom 2:1)
Iz Pavlovih besed spoznamo, da je Kološane o ,milosti Božji v resnici‘ poučeval Epafra. Dejstvo, da Pavel tega sodelavca imenuje »zvest služabnik Kristusov za vas«, odkriva, da je bil Epafra v tem okraju dejaven evangelizator. (Kološanom 1:6, 7)
Apostola Pavla in evangelizatorja Epafra je zelo skrbelo duhovno dobro njunih sovernikov iz doline Lika. Pavel se je kot »apostol narodom« gotovo razveselil, ko je prejel novico o njihovem napredku. In o duhovnem stanju Kološanov mu ni poročal nihče drug kot Epafra. (Kološanom 1:4, 8)
Epafrovo poročilo
Kološani so se spopadali s težavami, ki so bile dovolj hude, da se je Epafra odpravil na dolgo pot v Rim, da bi se o tem pogovoril s Pavlom. In poročal mu je natančno, kar je Pavla spodbudilo, da je bratom, ki jih sicer ni poznal, napisal dve pismi. Eno je napisal Kološanom, drugo pa, ki se očitno ni ohranilo, je poslal Laodicejcem. (Kološanom 4:16) Razumljivo je sklepati, da je s tem, kar je napisal, nameraval odgovoriti na potrebe, kakršne je pri tamkajšnjih kristjanih opazil Epafra. Kaj so po njegovem potrebovali? In kaj nam to pove o njegovi osebnosti?
Kot je videti, List Kološanom odkriva, da je Epafra skrbelo, ker so bili kološki kristjani po njegovem v nevarnosti pred poganskimi filozofijami, ki so zajemale asketstvo, spiritizem in malikovalsko praznoverje. Poleg tega pa so judovski nauki o zdržnosti jedil in slavljenju določenih dni vplivali na nekatere člane občine. (Kološanom 2:4, 8, 16, 20–23)
Dejstvo, da je Pavel pisal o tem, nam pokaže, kako je bil Epafra pozoren in občutljiv za potrebe sokristjanov. Pokazal je, da ga ljubeče skrbi za njihovo duhovno dobro in da se je zavedal nevarnosti okolja, v katerem so živeli. To, da je vprašal Pavla za nasvet, pa odkriva njegovo ponižnost. Morda je menil, da potrebuje nasvet od nekoga, ki ima več izkušenj. Kakor koli že, Epafra je ravnal modro. (Pregovori 15:22)
Mož, ki mu je molitev veliko pomenila
Pavel je pismo kološkim kristjanom sklenil takole: »Pozdravlja vas Epafra, ki je od vas, hlapec Kristusa Jezusa, ki se vedno za vas bori v molitvah, da stojite popolni in trdno prepričani v vsej volji Božji. Pričam mu namreč, da ima mnogo truda za vas in zanje, ki so v Laodiceji, in zanje, ki so v Hierapolu.« (Kološanom 4:12, 13)
Da, Epafra je mislil na ljubljene brate v Kolosah, Laodiceji in Hierapolu ter zanje molil še, ko je bil Pavlov »sojetnik« v Rimu. (Filemonu 23) V resnici se je zanje v molitvi ,bojeval‘. Po besedah učenjaka D. Edmonda Hieberta tukaj rabljen grški izraz označuje »vztrajno dejavnost, ki ga je drago stala« in je bila nekaj podobnega kakor duševni »smrtni boj«, ki ga je doživel Jezus Kristus, ko je molil v Getsemanskem vrtu. (Lukež 22:44, EI) Epafra si je srčno želel, da bi duhovni bratje in sestre postali trdni in popolnoma zreli kristjani. Kakšen blagoslov za občine je moral biti takšen duhovno naravnan brat!
Ker je bil Epafra imenovan ,ljubljeni sohlapec‘, ni nobenega dvoma, da se je sokristjanom priljubil. (Kološanom 1:7) Vsi člani občine bi se morali, ko jim to dopuščajo razmere, toplo in ljubeče prostovoljno razdajati. Pomagali naj bi na primer še posebno bolnim, starejšim in drugim, ki imajo posebne potrebe. V občini lahko sprejmejo različne odgovornosti, morda pa tudi prispevajo za teokratične gradbene projekte.
Moliti za druge, kot je to počel Epafra, je oblika svete službe, ki jo lahko opravljajo vsi. V takšnih molitvah lahko poveste, kako vas skrbi za Jehovove častilce, ki so v raznih nevarnostih ali pa morajo reševati duhovne ali telesne težave. Lahko smo podobni Epafru, če si enako močno prizadevamo. Vsak od nas ima lahko prednost in veselje, da se izkaže ,ljubljeni sohlapec‘ v družini Jehovovih zvestih služabnikov.