Timotej – ‚pravi otrok v veri‘

TIMOTEJ je bil še razmeroma mlad, ko ga je krščanski apostol Pavel izbral za popotnega tovariša. Tako se je začelo tovarištvo, ki se je nadaljevalo naslednjih približno 15 let. Med tema možema se je razvil tak odnos, da je lahko Pavel Timoteja imenoval »dete moje ljubljeno in verno v Gospodu« in ‚pravi otrok v veri‘. (1. Korinčanom 4:17; 1. Timoteju 1:⁠2)

Kaj je bilo takega na Timotejevi osebnosti, da ga je imel Pavel tako rad? Kako je Timotej postal tako dragocen družabnik? In kaj poučnega se lahko naučimo iz navdihnjenega poročila o Timotejevi dejavnosti?

Pavel ga izbere

Pavel je mladega učenca Timoteja spoznal na svojem drugem misijonarskem potovanju, okrog leta 50 n. š., med obiskom v Listri (v današnji Turčiji). O Timoteju, ki je bil verjetno v poznih najstniških letih ali zgodnjih dvajsetih, je med kristjani v Listri in Ikoniji šel dober glas. (Dejanja 16:1–3) Živel je v skladu s svojim imenom, ki pomeni »kdor izkazuje čast Bogu«. O Svetih spisih sta ga že od otroštva poučevali babica Loida in mati Evnika. (2. Timoteju 1:5; 3:14, 15) Onidve sta se krščanstva oklenili verjetno nekaj let pred tem, med Pavlovim prvim obiskom v njihovem mestu. Sedaj je po delovanju svetega duha neka prerokba nakazala, kakšna bo Timotejeva prihodnost. (1. Timoteju 1:18) Pavel in občinski starešine so v skladu s tem vodilom nanj pokladali roke, s čimer so ga določili za posebno službo, apostol pa ga je izbral za popotnega tovariša. (1. Timoteju 4:14; 2. Timoteju 1:⁠6)

Timotejev oče je bil neverni Grk, zato sin ni bil obrezan. To seveda ni bila krščanska zahteva. Vendar da bi Timotej odstranil kamen spotike za Jude, ki naj bi jih s Pavlom obiskovala, se je podvrgel temu bolečemu posegu. (Dejanja 16:⁠3)

Ali so Timoteja pred tem imeli za Juda? Nekateri učenjaki trdijo, da je bil po rabinskih virih »v mešanem zakonu status potomca določen po njegovi materi, ne očetu«. Torej, »Judinja rodi judovske otroke«. Toda pisec Shaye Cohen dvomi o tem, da je »rabinsko osebno pravo že obstajalo v prvem stoletju n. š.« in da so ga upoštevali Judje v Mali Aziji. Po preučitvi zgodovinskih dokazov sklene, da če se je Nejud poročil z Izraelko, »so otroke v teh zakonih šteli za Izraelce le, če je družina živela med Izraelci. Rod je tekel po materini liniji, če je bil v materini domovini. Kadar se je Izraelka preselila v tujino in se pridružila nejudovskemu soprogu, so njene otroke šteli za Nejude.« V vsakem primeru je Timoteju mešan rod prišel prav pri oznanjevalskem delu. Druženje mu ni delalo težav ne pri Judih ne pri Nejudih, kar mu je morda pomagalo premagovati vrzeli med njimi.

Pavlov obisk v Listri je zaznamoval preobrat v Timotejevem življenju. Ker je bil mladenič pripravljen upoštevati vodstvo svetega duha in ponižno sodelovati s krščanskimi starešinami, ga je to vodilo k velikim blagoslovom in službenim prednostim. Naj je takrat to že uvidel ali ne, je bil kasneje pod Pavlovim vodstvom uporabljen v pomembnih teokratičnih dodelitvah, kar ga je popeljalo daleč od doma, vse do prestolnice takratnega imperija, Rima.

Timotej je pospeševal delo v prid Kraljestva

O Timotejevih dejavnostih imamo le delno poročilo, vendar je veliko potoval za pospeševanje dela v prid Kraljestva. Njegovo prvo potovanje s Pavlom in Silom leta 50 n. š. ga je vodilo skozi Malo Azijo in v Evropo. Tam je sodeloval v oznanjevalskih akcijah v Filipih, Tesaloniki in Bereji. Ko je moral Pavel zaradi nasprotovanja odpotovati v Atene, je v Bereji pustil Timoteja in Sila, da sta skrbela za tam nastalo skupino učencev. (Dejanja 16:6–17:14) Pozneje je Pavel poslal Timoteja v Tesaloniko, da bi okrepil tamkajšnjo novo občino. Ko se je Timotej v Korintu srečal s Pavlom, mu je prinesel dobro novico o njenem napredku. (Dejanja 18:5; 1. Tesaloničanom 3:1–7)

V Svetem pismu ni zapisa, kako dolgo je Timotej ostal s Korinčani. (2. Korinčanom 1:19) Vendar je Pavel najbrž okrog leta 55 n. š. razmišljal, da bi ga poslal nazaj k njim, ker je prejel vznemirljive vesti o njihovih razmerah. (1. Korinčanom 4:17; 16:10) Pozneje sta bila Timotej in Erast poslana iz Efeza v Makedonijo. In ko je Pavel iz Korinta pisal Rimljanom, je bil Timotej zopet z njim. (Dejanja 19:22; Rimljanom 16:⁠21)

Ko se je apostol Pavel odpravil iz Korinta proti Jeruzalemu, so skupaj z njim odšli tudi Timotej in drugi ter ga pospremili vsaj do Troade. Ali je Timotej šel z njim naprej v Jeruzalem, ne vemo. Vendar je omenjen v uvodu treh pisem, ki jih je Pavel pisal iz zapora v Rimu okrog leta 60/61 n. š.a (Dejanja 20:4; Filipljanom 1:1; Kološanom 1:1; Filemonu 1) Pavel je načrtoval, da bi poslal Timoteja iz Rima v Filipe. (Filipljanom 2:19) In ko so Pavla izpustili iz zapora, je Timotej po njegovem navodilu ostal v Efezu. (1. Timoteju 1:⁠3)

V prvem stoletju potovati ni bilo niti lahko niti udobno, zato je bila Timotejeva pripravljenost podati se na toliko potovanj v dobro občin resnično pohvalna. (Glej Stražni stolp, 15. avgust 1996, okvir na strani 29.) Razmislite o tem, kakšno je bilo morda le eno od Timotejevih potovanj, in kaj nam to pove o njem.

Osvetlitev Timotejeve osebnosti

Timotej je bil s Pavlom v Rimu, ko je zaprti apostol preganjanim kristjanom v Filipih pisal: »Upam pa v Gospoda Jezusa, da vam skoraj pošljem Timoteja, da bodem tudi jaz mirnega srca, ko zvem, kako je pri vas. Nikogar namreč nimam enakega mišljenja, ki bo pošteno skrbel za vaše zadeve; zakaj vsi iščejo svojega, ne kar je Kristusa Jezusa. Preizkušenost pa poznate njegovo, da je, kakor otrok z očetom, z menoj služil za širjenje evangelija.« (Filipljanom 1:1, 13, 28–30; 2:19–22)

Te besede so poudarjale Timotejevo skrb za sovernike. Takšno potovanje iz Rima v Filipe je – razen če ni potoval z ladjo – zahtevalo 40 dni hoje, kratko plovbo čez Jadransko morje in nato še 40 dni za vrnitev v Rim. Timotej je bil pripravljen narediti vse to, da je služil bratom in sestram.

Čeprav je Timotej veliko potoval, ni bil vedno dobrega zdravja. Očitno je imel nekakšne želodčne težave in ‚pogostne slabosti‘. (1. Timoteju 5:23) Kljub temu si je prizadeval zavoljo dobre novice. Nič čudnega, da je bil Pavel z njim v tako tesnem odnosu!

Timotej je pod apostolovim skrbništvom in njunimi skupnimi izkušnjami očitno začel odsevati Pavlovo osebnost. Pavel mu je tako lahko dejal: »Ti pa si krenil za menoj v mojem nauku, vedênju, namenu, veri, potrpežljivosti, ljubezni, stanovitnosti, v preganjanju, trpljenju, kakršno me je zadelo v Antiohiji, v Ikóniju, v Listri. Kakšna preganjanja sem pretrpel!« Timotej je s Pavlom jokal, bil v njegovih molitvah in z njim ob strani vneto služil pri pospeševanju dela v prid Kraljestva. (2. Timoteju 1:3, 4; 3:10, 11, SSP)

Pavel je Timoteja spodbujal, naj nikoli ne dovoli, da bi kdo ‚zaničeval njegovo mladost‘. To lahko nakazuje, da je Timotej nekako zadržano, obotavljaje uveljavljal svojo avtoriteto. (1. Timoteju 4:12; 1. Korinčanom 16:10, 11) Toda bil je zmožen stati na svojih nogah in Pavel ga je mogel z zaupanjem poslati na odgovorne misije. (1. Tesaloničanom 3:1, 2) Ko je Pavel v efeški občini opazil potrebo po trdnem teokratičnem nadzorstvu, je prigovarjal Timoteju, naj ostane tam, da ‚zapove nekaterim, naj ne uče drugačnega nauka‘. (1. Timoteju 1:3, poudarili mi.) Kljub temu, da so Timoteju zaupali mnoge odgovornosti, je bil skromen. In čeprav je bil morda nekoliko sramežljiv, je bil pogumen. Šel je denimo v Rim na pomoč Pavlu, ki so mu sodili zaradi njegove vere. Pravzaprav je tudi sam nekaj časa prestal v zaporu, verjetno iz istega razloga. (Hebrejcem 13:⁠23)

Timotej se je od Pavla nedvomno veliko naučil. V prid temu, koliko je apostol cenil svojega sodelavca, obilo priča dejstvo, da mu je napisal dve od Boga navdihnjeni pismi, uvrščeni med Krščanske grške spise. Ko je Pavel okrog leta 65 n. š. spoznal, da se mu neogibno bliža mučeništvo, je še enkrat poklical Timoteja. (2. Timoteju 4:6, 9) Vendar pa Sveto pismo ne odkrije, ali je Timoteju uspelo videti Pavla pred njegovo usmrtitvijo.

Dajte se na razpolago!

Iz Timotejevega odličnega zgleda se lahko veliko naučimo. Druženje s Pavlom mu je zelo koristilo, tako da je iz sramežljivega mladeniča zrasel v nadzornika. Danes lahko s podobnim druženjem mladi kristjani in kristjanke veliko pridobijo. In če si Jehovovo službo naredijo za svojo življenjsko pot, bodo imeli veliko dragocenega dela. (1. Korinčanom 15:58) Lahko postanejo pionirji oziroma polnočasni oznanjevalci v domači občini ali lahko služijo tam, kjer se bolj potrebuje kraljestvene oznanjevalce. Med številnimi možnostmi sta tudi misijonarjenje v tujini in služenje na svetovnem sedežu Watch Tower Society oziroma v kateri od njenih podružnic. Seveda pa lahko vsi kristjani pokažemo enakega duha, kot ga je Timotej, tako da služimo Jehovu iz vse duše.

Ali si želite še naprej duhovno rasti, biti koristni v Jehovovi organizaciji v kateri koli službi, ki bi bila po Njegovem primerna? Potem naredite to, kar je naredil Timotej. Dajte se na razpolago, kolikor morete. Kdo ve, katere službene prednosti se vam utegnejo odpreti?

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 31]

»Nikogar namreč nimam enakega mišljenja«