Ali je Jezus res umrl zame?

V SVETEM PISMU beremo o občutkih zvestih ljudi, ki so čutili kakor mi. (Jak. 5:17) Razumemo lahko na primer, kako se je počutil apostol Pavel, ki je v Rimljanom 7:21–24 iskreno priznal: »Kadar želim delati, kar je prav, je v meni to, kar je slabo. [. . .] O jaz nesrečnik!« Ko se bojujemo proti lastni nepopolnosti, je tolažilno vedeti, da so tudi zvesti posamezniki, kot je bil Pavel, imeli takšne občutke.

Toda Pavel je govoril tudi o drugih občutkih. Prepričano je rekel: »Božji Sin [. . .] me je ljubil in dal samega sebe zame.« (Gal. 2:20) Ali se tudi ti tako počutiš? Morda ne vedno.

Če se zaradi grehov, ki smo jih storili v preteklosti, bojujemo z občutki manjvrednosti, nam je včasih morda težko verjeti, da nas ima Jehova rad in da nam je odpustil. Poleg tega morda na odkupnino težko gledamo kot na darilo, namenjeno nam osebno. Ali Jezus res želi, da bi na odkupnino gledali kot na nekaj osebnega? Če da, kaj nam lahko pri tem pomaga? Poglejmo odgovora na ti vprašanji.

Jezus želi, da na odkupnino gledamo kot na darilo za nas osebno. Zakaj smo lahko o tem prepričani? Predstavljajmo si prizor, ki je zapisan v Luku 23:39–43. Moški visi na mučilnem kolu poleg Jezusa. Prizna, da je v preteklosti naredil veliko napak. To, kar je zagrešil, je moralo biti nekaj zelo resnega, saj so bili samo hudi zločinci usmrčeni na takšen način. Moški v svoji stiski prosi Jezusa: »Spomni se me, ko boš prišel v svoje kraljestvo.«

Kaj je Jezus storil? Predstavljaj si, v kakšnih bolečinah je moral biti, ko je premaknil glavo in pogledal kriminalca. Kljub hudim bolečinam se je prisrčno nasmehnil in moškemu zagotovil: »Resnično ti povem danes, boš z menoj v raju.« Jezus bi lahko tega moškega samo spomnil, da je Sin človekov prišel, da »dá svojo dušo kot odkupnino za mnoge«. (Mat. 20:28) Toda ali si opazil, da je Jezus ljubeče poudaril, da je njegova žrtev nekaj osebnega? Govoril je prijazno in je uporabil besedi »ti« in »z menoj«. Moškemu je povedal, da lahko upa na življenje na rajski zemlji.

Jezus je brez dvoma želel, da bi moški gledal na odkupnino kot na darilo, namenjeno njemu osebno. Jezus je tako čutil do tega kriminalca, ki še sploh ni imel priložnosti, da bi služil Bogu. Ali ne čuti potem enako do krščenega kristjana, ki služi Bogu? Kaj nam lahko torej pomaga, da bomo zares prepričani, da nam Jezusova žrtev lahko osebno koristi kljub našim preteklim grehom?

Pavel je zaradi tega, ker mu je Jezus dal nalogo, naj oznanjuje, razumel, da je Jezus umrl zanj osebno. Zakaj? Pavel je pojasnil: »Hvaležen sem Kristusu Jezusu, našemu Gospodu, ki mi je dal moč, ker me je imel za zvestega, ko mi je dodelil službo, čeprav sem bil nekoč bogokletnik, preganjalec in predrznež.« (1. Tim. 1:12–14) Pavel je bil zaradi naloge, ki jo je prejel, prepričan, da je bil Jezus usmiljen do njega osebno ter da mu je izkazal ljubezen in zaupanje. Podobno je Jezus tudi vsakemu od nas dal nalogo, da oznanjuje dobro novico. (Mat. 28:19, 20) Ali lahko ta naloga, da oznanjujemo, tudi nam pomaga razumeti, da je Jezus umrl za nas osebno?

Albert, ki je bil izobčen skoraj 34 let in se je pred kratkim vrnil k Jehovu, pravi: »Moji grehi so mi nenehno pred očmi. Toda ko sem na oznanjevanju, čutim, da mi je Jezus podobno kot apostolu Pavlu osebno dal nalogo, naj oznanjujem. To me krepi in mi pomaga, da sem bolj pozitiven glede sebe, svojega življenja in prihodnosti.« (Ps. 51:3)

Allan, ki je, preden je spoznal resnico, živel zelo nasilno in zagrešil veliko kriminalnih dejanj, pove: »Še vedno razmišljam o tem, koliko slabega sem storil ljudem. Včasih sem zaradi tega potrt. Toda hvaležen sem Jehovu, da dovoli grešniku, kot sem jaz, da drugim govori o dobri novici. Ko vidim, kako se ljudje odzovejo na dobro novico, me to spomni, kako dober in ljubeč je Jehova. Občutim, da me uporablja, da pomagam tistim, ki živijo podobno, kot sem jaz.«

Ko smo na oznanjevanju, delamo nekaj dobrega in razmišljamo o pozitivnih stvareh. Oznanjevanje nam zagotavlja, da je Jezus z nami usmiljen, nas ima rad in nam zaupa.

Vse dokler Satanov hudobni sistem ne bo uničen, nas bo naše srce morda še naprej obsojalo zaradi grehov, ki smo jih naredili v preteklosti. Kaj nam lahko pomaga, da bomo premagali takšne občutke?

Jean, ki je v mladosti živela dvojno življenje in se zato pogosto bojuje z občutki krivde, pravi: »Vesela sem, da ‚je Bog večji od našega srca‘.« (1. Jan. 3:19, 20) Tudi tebe lahko potolaži to, da Jehova in Jezus razumeta, da smo grešni. Ljubeče sta priskrbela odkupnino, toda ne za popolne ljudi, ampak za grešnike, ki se pokesajo. (1. Tim. 1:15)

O tej dragoceni resnici lahko postanemo še bolj prepričani, če molimo in poglobljeno premišljujemo o tem, kako je Jezus ravnal z nepopolnimi ljudmi, in če po svojih najboljših močeh sodelujemo pri nalogi, ki nam jo je zaupal. Tako bomo lahko kakor Pavel rekli: »[Jezus] me je ljubil in dal samega sebe zame.«