Onezifor – pogumen tolažnik

»SPOMINJAJTE se tistih, ki so v verigah, kakor bi bili tudi vi v verigah, in zatiranih.« (Hebrejcem 13:3, SSP) Apostol Pavel je do 61. leta n. š., ko je zapisal te besede, bil že večkrat zaprt, in še naj bi bil, še preden bi nato umrl kot mučenik. (Dejanja 16:23, 24; 22:24; 23:35; 24:27; 2. Korinčanom 6:5; 2. Timoteju 2:9; Filemonu 1) Tako kakor danes je bilo v občinah tudi takrat nujno, da so skrbeli za sovernike, ki so prenašali preizkušnje vere.

Še zlasti pozoren na to potrebo je bil neki sledilec iz prvega stoletja, Onezifor. Pavla je obiskoval med njegovim drugim zaprtjem v Rimu. Apostol je o njem pisal: »Usmiljenje daj Gospod hiši Oneziforjevi, ker me je mnogokrat poživil in se ni sramoval spon mojih, temuč me je, ko je bil v Rimu, z gorečnostjo iskal in našel.« (2. Timoteju 1:16, 17) Ali ste si kdaj vzeli čas za razmislek o tem, kaj teh nekaj besed v resnici pomeni? Če boste to naredili, boste Oneziforja še bolj cenili. Spoznali boste, kako pogumen tolažnik je bil.

Pavlovo drugo jetništvo

Pavel je bil po izpustitvi iz prvega rimskega zapora sedaj zopet v njem, toda v drugačnih okoliščinah. Prej so prijatelji lahko prosto prihajali k njemu v hišo, ki si jo je najel, in po vsem videzu sodeč je upal, da bo kmalu izpuščen. Zdaj pa, ko ga je večina zapustila, mu je vse bolj pretilo mučeništvo. (Dejanja 28:30; 2. Timoteju 4:6–8, 16; Filemonu 22)

Pavel je bil tokrat v zaporu okrog leta 65 n. š. Pred približno letom dni, julija 64. n. š., je po Rimu divjal ogenj, ki je v desetih od štirinajstih pokrajin povzročil velikansko škodo. Po mnenju rimskega zgodovinarja Tacita cesar Neron ni mogel »preprečiti, da ne bi ljudje mislili, da je bil požar ukazan. Da bi torej take govorice ovrgel, je Neron naprtil krivdo in jim naložil izredne izbrane kazni tistim, ki so bili zaradi sramotnih dejanj osovraženi in jih je ljudstvo imenovalo kristjane. [. . .] Njihovemu umiranju pa je bilo pridruženo zasmehovanje, da so poginjali oblečeni v kože divjih živali, da so jih trgali psi, da so jih pribijali na križe ali pa so kot goreče bakle razsvetljevali noč, ko je dan ugasnil.«a

V takšnem ozračju in s podobnimi pričakovanji se je torej Pavel znašel v ponovnem jetništvu. Ni čudno, da je bil tako hvaležen za obiske prijatelja Oneziforja! Oglejmo pa si iste razmere še iz Oneziforjevega zornega kota.

Obiskovati zapornika Pavla

Oneziforjeva družina je očitno živela v Efezu. (2. Timoteju 1:18; 4:19) Ali je Onezifor pripotoval v prestolnico imperija po svojih opravkih ali pa samo za to, da bi obiskal Pavla, ne piše. Kakor koli že, apostol je pripomnil: ,Ko je bil v Rimu, me je mnogokrat poživil.‘ (2. Timoteju 1:16, 17) Kako ga je poživil? Prav verjetno mu je gmotno pomagal, toda očitno ga je tudi s svojo navzočnostjo okrepčal, kar je Pavla osrčilo in spodbudilo. Pravzaprav v nekaterih prevodih beremo »velikokrat mi je razvedril duha«, ali »velikokrat me je potolažil«.

Izpolniti si željo in v Rimu obiskati krščanskega zapornika, je takrat pomenilo izziv. V nasprotju s Pavlovim prvim jetništvom so rimski kristjani sedaj očitno izgubili stik z njim. V velikem mestu, kakršen je bil Rim, med velikanskim številom zaprtih zaradi različnih prestopkov ni bilo lahko najti nekega komaj znanega zapornika. Zato je bilo treba prizadevno iskati. Učenjak Giovanni Rostagno stvari opisuje takole: »Bile so najrazličnejše težave. Pri iskanju je bilo predvsem treba zelo paziti. Zbirati podatke od tu in tam ter kazati, da si močno želiš najti ječo, v kateri je en fanatični star jetnik, ki je vpleten v številne zločine, je lahko vzbudilo neprijetna sumničenja.«

Iste razmere živo orisuje pisatelj P. N. Harrison: »Tako je, kakor da v reki ljudi bežno zagledamo obraz, poln nekakšne odločenosti, prebudi nam zanimanje, in nato sledimo temu tujcu iz daljnih egejskih obal, ko zavija po blodnjaku neznanih ulic, trka na mnoga vrata, ubira vsako sled, posvarjen pred nevarnostmi, v katere se podaja, a ga nič ne odvrne od iskanja; vse do neke zakotne zaporniške hiše, kjer ga pozdravi znan glas in odkrije Pavla, priklenjenega na nekega rimskega vojaka.« Če je bil tisti prostor kakor koli podoben drugim rimskim ječam, je verjetno bil hladen, mračen in zanikrn kraj, poln verig in vsakršnega trpljenja.

Biti prepoznan za prijatelja zapornika, kakršen je bil Pavel, je bilo tvegano. Še nevarnejše ga je bilo stalno obiskovati. Dati se odkrito razpoznati za kristjana je pomenilo nevarnost aretacije in mučenja do smrti. Toda Onezifor se ni zadovoljil s tem, da bi ga obiskal le enkrat ali dvakrat. Ni ga bilo sram niti strah to delati »mnogokrat«. Onezifor je res živel skladno s pomenom svojega imena, »nosilec dobička«, saj je kljub tveganju pogumno in ljubeče pomagal.

Zakaj je Onezifor delal vse to? Brian Rapske je opazil: »Zapor ni bil le kraj telesnega trpljenja, ampak je bil zaradi pritiskov na zapornika tudi kraj hude zaskrbljenosti. V takšnem okolju so zapornika lahko zelo čustveno dvignile telesna navzočnost in besedne spodbude posameznikov, ki so priskočili na pomoč.« Onezifor je to očitno dojel in se svojega prijatelja pogumno držal. Kako zelo je moral Pavel ceniti takšno pomoč!

Kaj se je zgodilo z Oneziforjem?

Pavel je v drugem pismu Timoteju poslal pozdrave Oneziforjevi hiši in glede njega dejal: »Gospod mu daj, da najde usmiljenje pri Gospodu [Jehovu, NW] tisti dan.« (2. Timoteju 1:18; 4:19) Mnogi menijo, da se besedi »tisti dan« nanašata na Božji sodni dan in tako sklepajo, da je Onezifor umrl. Če je res bilo tako, potem je morda »Onezifor tvegal in prišel v ta nevarni predel enkrat preveč ter plačal [. . .] to z življenjem,« meni P. N. Harrison. Onezifor pa je seveda lahko bil preprosto samo zdoma ali pa ga je Pavel le vštel med pozdrave, poslane celi njegovi hiši.

Nekateri so prepričani, da ima izjava »Gospod mu daj, da najde usmiljenje pri Gospodu [Jehovu, NW] tisti dan« poseben pomen. Menijo, da te besede upravičujejo posredniške molitve v prid duš pokojnih, ki živijo in morda trpijo v nekemu duhovnem področju. Toda takšno mišljenje je v nasprotju s svetopisemskim naukom, po katerem se mrtvi ne zavedajo ničesar. (Propovednik 9:5, 10) Tudi če je Onezifor res umrl, je Pavel preprosto izrazil željo, da bi njegov prijatelj od Boga dobil usmiljenje. »Takšno željo imamo pravico izraziti za vsakogar,« pravi R. F. Horton. »Toda da bi molili za mrtve ali zanje opravljali mašo, je misel, daleč od [apostolovega] uma.«

Bodimo zvestovdani tolažniki

Bodisi da je Onezifor pri tem, ko je pomagal Pavlu, v resnici izgubil življenje bodisi da ne, tvegal ga je, zato da bi našel apostola v zaporu in ga obiskal. In prav gotovo ne dvomimo, da je Pavel tako zelo potrebno Oneziforjevo podporo in spodbudo cenil.

Kadar so kristjani preizkušani, preganjani ali v zaporu, smo morda lahko v takšnem položaju, da jih moremo tolažiti in spodbujati. Molimo torej zanje in ljubeče naredimo vse, kar lahko, da bi jim pomagali. (Janez 13:35; 1. Tesaloničanom 5:25) Kakor Onezifor bodimo pogumni tolažniki.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 31]

Onezifor je pogumno tolažil zaprtega apostola Pavla