Tit – »tovariš in sodelavec za vas«

PROBLEMI so se občasno pojavljali tudi v krščanski občini v prvem stoletju. Treba jih je bilo rešiti, za kaj takega pa je človek moral biti pogumen in poslušen. Tak človek, ki se izzivom ni le enkrat uspešno postavil po robu, je bil Tit. Kot Pavlov sodelavec se je iskreno trudil ljudem pomagati stvari urejati po Jehovovo. Zato je tudi Pavel korintskim kristjanom rekel, da je Tit njegov ,tovariš in sodelavec za njihovo dobro‘. (2. Korinčanom 8:23)

Kdo je sploh bil Tit? Kakšno vlogo je imel pri reševanju problemov? In kako lahko razmislek o njegovem vedenju koristi nam?

Vprašanje obreze

Tit je bil Grk in seveda neobrezan. (Galatom 2:3)a Glede na to, da ga Pavel naslavlja s ‚pravi otrok po skupni veri‘, je bil najbrž eden od apostolovih duhovnih otrok. (Titu 1:4; primerjaj 1. Timoteju 1:2.) Ko so Pavel in Barnaba ter še drugi iz sirske Antiohije najbrž leta 49 n. š. šli v Jeruzalem, da bi se pogovorili glede obrezovanja, je šel z njimi tudi Tit. (Dejanja 15:1, 2; Galatom 2:1)

Kaže, da so na jeruzalemski razpravi o neobrezanih Nejudih s primerom Tita dokazovali, da si lahko in Judje in Nejudje, naj bodo obrezani ali ne, pridobijo Božjo milost. Zavrnili so prigovore nekaterih članov jeruzalemske občine, ki so prej, preden so sprejeli krščanstvo, bili farizeji, češ da se nejudovski spreobrnjenci morajo obrezati in spolnjevati postavo. Če bi Tita in druge Nejude prisilili k obrezi, bi s tem zanikali trditev, da je rešitev odvisna od Jehovove nezaslužene dobrotljivosti in vere v Jezusa Kristusa, ne pa od del postave. Zavrnili pa bi še dejstvo, da so Božji sveti duh dobili tudi Nejudje oziroma ljudje iz drugih narodov. (Dejanja 15:5–12)

Poslal ga je v Korint

Ko so vprašanje glede obreze rešili, so Pavla in Barnaba pooblastili za oznanjevanje narodom. Razmišljali pa so tudi o ubogih. (Galatom 2:9, 10) Kakih šest let kasneje napisano navdihnjeno poročilo spet omeni Tita, kako v Korintu kot Pavlov poslanik organizira nabirko za svete. Tega opravila še ni dokončal, ko se znajde še v drugačnem, precej napetem položaju.

Pavlovo dopisovanje s Korinčani kaže, da jim je najprej napisal, naj ‚se ne družijo z nečistniki‘. Moral jim je povedati, naj nečistnike, ki se ne kesajo, odpravijo izmed sebe. In res jim je »z mnogimi solzami« napisal ostro pismo s posebnimi smernicami. (1. Korinčanom 5:9–13, Ekumenska izdaja; 2. Korinčanom 2:4) Sočasno je tja poslal Tita, da bi pomagal pri nabirki za revne judejske kristjane. Nemara pa ga je poslal tudi zato, da bi zvedel, kako so se Korinčani odzvali na njegovo pismo. (2. Korinčanom 8:1–6)

Kako pa so se ti odzvali na Pavlove nasvete? Ker je Pavla skrbelo, kako bo, je najbrž napotil Tita iz Efeza prek Egejskega morja v Korint in mu naročil, naj mu, čim bo mogel, o vsem poroča. Če bi Tit tamkaj opravil nalogo pred zimo, torej pred koncem plovne sezone (sredi novembra), bi lahko odpotoval v Troado z ladjo ali po daljši kopenski poti skozi Dardanele. Pavel pa je najbrž prezgodaj prišel na dogovorjeno mesto v Troadi, saj je iz Efeza moral oditi prej, kot je nameraval, ker so srebrarji nanj naščuvali drhal. Nestrpno je čakal Tita in ko je ugotovil, da ne bo pripotoval po morju, je šel naprej, upajoč, da se bosta srečala po poti. Ko je že bil na tleh Evrope, je krenil po Via Egnatii in končno sta se s Titom sešla v Makedoniji. Ta je iz Korinta prinesel dobre novice, za kar si je Pavel oddahnil in se razveselil. Občina se je namreč na apostolove nasvete ugodno odzvala. (2. Korinčanom 2:12, 13; 7:5–7)

Pavla je sicer skrbelo, ali bodo njegovega poslanika dobro sprejeli, vendar je Bog Titu pomagal spolniti nalogo. Tita so sprejeli s »strahom in trepetom«. (2. Korinčanom 7:8–15) Komentator W. D. Thomasa je to takole povedal: »Sklepamo lahko, da [Tit] Pavlovih ostrih besed ni razvodenil, ampak jih je pred Korinčani spretno in obzirno zagovarjal, prepričujoč jih, da je Pavel, ko jih je zapisal, mislil le na njihov duhovni blagor.« Med vsem tem je Tit korintsko bratovščino vzljubil, saj so ubogali in se poboljšali. Njihovo hvalevredno stališče mu je bilo vir spodbude.

Kako pa se je iztekel drugi del Titovega poslanstva v Korintu, organiziranje nabirke za svete v Judeji? Dobro jo je opravil, to lahko izvemo iz Drugega lista Korinčanom. Tega je Pavel najverjetneje pisal iz Makedonije jeseni leta 55 n. š., kmalu po tistem, ko sta se sestala s Titom. Napisal jim je, da bo Tit, ki je že začel zbirati prispevke, spet prišel s še dvema neimenovanima pomočnikoma, da bi nabirko končal. Tit, ki se je za Korinčane iskreno zanimal, se je rad vrnil k njim. Ko se je vračal, jim je verjetno nesel Pavlovo drugo navdihnjeno pismo. (2. Korinčanom 8:6, 17, 18, 22)

Tit ni bil le dober organizator, ampak tudi mož, ki se mu je v težavnih razmerah lahko zaupalo kočljive naloge. Bil je pogumen, zrel in odločen. Pavel je očitno vedel, da bo v Korintu zmogel opraviti z izzivi »prevelikih apostolov«. (2. Korinčanom 11:5) Tak vtis o Titu potrdi drug svetopisemski zapis o njegovem ravnanju pri opravljanju še ene zahtevne naloge.

Na otoku Kreti

Pavel je Titu, ki je tedaj služil na sredozemskem otoku Kreti, verjetno pisal med letoma 61 in 64 n. š. Tam ga je pustil, da bi ‚uredil, kar je še pomanjkljivega,‘ in ‚postavil po mestih starešine‘. Na splošno se je Krečanov držal sloves, da so »lažniki, grde zveri, leni trebuhi«. Zaradi tega je Tit spet moral ravnati pogumno in odločno. (Titu 1:5, 10–12) Naloga je bila dokaj odgovorna, saj se je tako najbrž oblikovala prihodnost krščanstva na otoku. Pavel je Titu po navdihnjenju pomagal tako, da je podrobno opisal, kakšni naj bodo morebitni starešine. Te pogoje še danes upoštevajo pri postavljanju krščanskih starešin.

Sveto pismo ne pove, kdaj je Tit odšel s Krete. Ostal pa je tako dolgo, da je na Pavlovo prošnjo poskrbel za potrebe Zena in Apola, ki sta se ustavila na otoku, ko sta potovala tam mimo. Vendar pa naj Tit ne bi bil kdove kako dolgo na otoku. Pavel je nameraval tja poslati Artema in Tihika, Tit pa naj bi prišel k apostolu v Nikopol, poznano mesto na grškem severozahodu. (Titu 3:12, 13)

Iz zadnjih kratkih napotkov Titu, ki so zapisani v Bibliji, izvemo, da ga je Pavel verjetno tam okoli leta 65 n. š. poslal opravljat drugo nalogo. Tako je odpotoval v Dalmacijo, pokrajino na vzhodni strani Jadranskega morja (današnja Hrvaška). (2. Timoteju 4:10) Nikjer ne piše, kaj je tam delal, vendar kaže, da je urejal občinske zadeve in misijonaril. Če je bilo tako, potem je Tit deloval podobno kot na Kreti.

Kako hvaležni smo za zrele krščanske nadzornike, kakršen je bil Tit! Ker dobro razumejo svetopisemska načela in pogumno ravnajo po njih, pomagajo varovati duhovnost občine. Posnemajmo njihovo vero in se dokažimo podobne Titu, torej si prizadevajmo za duhovno korist naših sovernikov. (Hebrejcem 13:7)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 31]

Tit je pogumno sodeloval za dobro kristjanov v Korintu in tudi drugod