Tudi ti si zaupanja vreden oskrbnik!

 1. Kako ljudje na splošno gledajo na neodvisnost?

PRED kakimi 2500 leti je neki grški dramatik napisal: »Suženjskega jarma nihče ne nosi prostovoljno.« Mnogi danes bi se takoj strinjali s to izjavo. Suženjstvo pred oči prikliče podobe zatiranih in podjarmljenih ljudi, katerih delo in žrtve sicer prinašajo korist, vendar ne njim, ampak tistim, ki so njihovi lastniki in gospodovalci.

2., 3. a) Kakšen položaj uživajo voljni Kristusovi sužnji oziroma služabniki? b) Kateri vprašanji glede oskrbništva bomo pregledali?

² Vendar je Jezus nakazal, da bodo njegovi učenci ponižni služabniki oziroma sužnji. Pri tem suženjstvu, ki se tiče pravih kristjanov, ni nič poniževalnega ali zatiralskega. Ti sužnji imajo časten položaj ter uživajo zaupanje in spoštovanje. Razmisli na primer, kaj je Jezus malo pred svojo smrtjo rekel o nekem »sužnju«. Kristus je napovedal, da bo »zvestemu in preudarnemu sužnju« določil naloge. (Mat. 24:45–47)

³ Vredno je omeniti, da je ta suženj v vzporednem poročilu imenovan »oskrbnik«. (Beri Luka 12:42–44.) Večina sedaj živečih zvestih kristjanov ni članov razreda zvestega oskrbnika. Vseeno pa je iz Svetega pisma razvidno, da je oskrbništvo zaupano vsem, ki služijo Bogu. Katere odgovornosti imajo? Kako naj bi na te odgovornosti gledali? Da bi to ugotovili, poglejmo, kakšno vlogo so oskrbniki imeli nekoč.

4., 5. Katere odgovornosti so imeli oskrbniki nekoč? Povej primera.

⁴ V starih časih je bil oskrbnik pogosto zaupanja vreden suženj, ki mu je gospodar dal nalogo, da vodi hišna dela ali poslovne zadeve. Oskrbniki so običajno imeli precejšnja pooblastila. Poverjeno jim je bilo upravljanje z družinsko lastnino in denarjem, bili pa so tudi nadzorniki drugih služabnikov. To lahko vidimo pri Eliezerju, ki mu je Abraham v oskrbo zaupal vse svoje veliko imetje. Verjetno je Abraham prav njega poslal v Mezopotamijo, da bi njegovemu sinu Izaku našel ženo. To je bila pomembna naloga z daljnosežnim vplivom! (1. Mojz. 13:2; 15:2; 24:2–4)

⁵ Abrahamov pravnuk Jožef je bdel nad hišo Potifarja. (1. Mojz. 39:1, 2) Čez čas je Jožef sam imel »oskrbnika svoje hiše«. Ta oskrbnik je poskrbel, da se je Jožefovim desetim bratom izkazalo gostoljubje. Poleg tega je po Jožefovem naročilu zrežiral vse glede »ukradene« srebrne čaše. Očitno so oskrbniki uživali veliko zaupanje. (1. Mojz. 43:19–25; 44:1–12)

 6. Kakšno oskrbništvo je zaupano različnim krščanskim starešinam?

⁶ Stoletja pozneje je Pavel napisal, da naj bi krščanski nadzorniki bili Božji oskrbniki. (Titu 1:7) Nadzorniki kot tisti, ki so postavljeni, da pasejo »Božjo čredo«, dajejo navodila in vodijo v občinah. (1. Pet. 5:1, 2) Seveda so njihove odgovornosti raznolike. Tako na primer večina današnjih krščanskih nadzornikov svojo službo opravlja samo v eni občini. Potujoči nadzorniki služijo mnogim občinam. Člani podružničnega odbora pa imajo na skrbi občine v celi deželi. Toda od vseh teh nadzornikov se pričakuje, da zvesto opravljajo svoje naloge; vsi bodo namreč »dajali odgovor« Bogu. (Heb. 13:17)

 7. Kako vemo, da so pravzaprav vsi kristjani oskrbniki?

⁷ Kako pa je s številnimi zvestimi kristjani, ki niso nadzorniki? Apostol Peter je v pismu, namenjenem vsem kristjanom, rekel: »Strezite drug drugemu – vsak z darom, ki ga je pač prejel – kot dobri oskrbniki Božje, na razne načine izražene nezaslužene dobrotljivosti.« (1. Pet. 1:1; 4:10) Bog je v svoji nezasluženi dobrotljivosti vsakemu med nami podelil darove, prednosti, sposobnosti ali talente, ki jih lahko uporabljamo v prid sovernikom. Torej so vsi, ki služijo Bogu, oskrbniki. Z oskrbništvom, ki jim je izročeno, pa pridejo tudi čast, zaupanje in odgovornost.

 8. Katero pomembno načelo si moramo zapomniti?

⁸ Osredinili se bomo na tri načela, ki jih moramo kot oskrbniki upoštevati. Prvo načelo je: Vsi pripadamo Bogu in dajemo odgovor njemu. »Vi ne pripadate sebi, ker ste bili kupljeni po visoki ceni,« je napisal Pavel, in ta cena je bila plačana s Kristusovo žrtveno krvjo. (1. Kor. 6:19, 20) Ker pripadamo Jehovu, smo dolžni ubogati njegove zapovedi, in te niso v breme. (Rim. 14:8; 1. Jan. 5:3) Smo pa tudi Kristusovi sužnji. Podobno kakor oskrbnikom nekoč je tudi nam dana precejšnja svoboda, vendar ima ta svoje meje. Svoje odgovornosti moramo opravljati tako, kakor nam je naročeno. Ne glede na to, katere prednostne naloge morda imamo v Božji organizaciji, smo še vedno služabniki Boga in Kristusa.

 9. Kako je Jezus ponazoril odnos med gospodarjem in sužnjem?

⁹ Jezus nam pomaga razumeti odnos med gospodarjem in sužnjem. Ob neki priložnosti je svojim učencem spregovoril o sužnju, ki se je po celodnevnem delu vrnil domov. Ali mu gospodar reče »Brž pridi sem za mizo«? Ne. Reče mu: »Pripravi mi nekaj za večerjo ter si nadeni predpasnik in mi strezi, dokler ne pojem in popijem, potem pa lahko ješ in piješ tudi ti.« Kako je Jezus naobrnil to ponazoritev? »Tako tudi vi, kadar storite vse, kar vam je bilo naloženo, recite: ‚Nekoristni sužnji smo. Storili smo to, kar smo bili dolžni storiti.‘« (Luk. 17:7–10)

10. Kako vemo, da Jehova ceni to, da si mu prizadevamo služiti?

¹⁰ Jehova seveda ceni to, da si mu prizadevamo služiti. Biblija nam zagotavlja: »Bog ni nepravičen, da bi pozabil vaše delo in ljubezen, ki ste jo pokazali do njegovega imena.« (Heb. 6:10) Jehova nas nikdar ne prosi nečesa, kar bi bilo nerazumno. In kar koli nas že prosi, je nam samo v dobro in nikoli ni pretirano breme. Vseeno pa suženj v skladu z Jezusovo ponazoritvijo ne skuša ugoditi sebi, tako da bi na prvo mesto dajal svoje želje. Pouk je naslednji: ko se posvetimo Bogu, se s tem odločimo, da bomo njegovo voljo dajali na prvo mesto v svojem življenju. Ali se strinjaš s tem?

11., 12. Katero lastnost bi morali kazati kot oskrbniki in kaj moramo zavračati?

¹¹ Drugo načelo je: Kot oskrbniki se vsi ravnamo po istih osnovnih merilih. Res je, da so nekatere odgovornosti dodeljene le peščici v krščanski občini. Večina odgovornosti pa je skupna vsem. Nam, ki smo Kristusovi učenci in Jehovove priče, je denimo naročeno, naj ljubimo drug drugega. Jezus je rekel, da je ljubezen razpoznavni znak pravih kristjanov. (Jan. 13:35) Naša ljubezen ni omejena samo na brate in sestre. Po svojih najboljših močeh jo izkazujemo tudi tistim, ki niso iste vere kot mi. To je nekaj, kar lahko delamo vsi in bi tudi morali delati.

¹² Prav tako se od nas pričakuje lepo vedenje. Zavračamo vsako vedenje in način življenja, ki ga Božja Beseda obsoja. Pavel je napisal: »Ne nečistniki, ne malikovalci, ne prešuštniki, ne moški, ki jih imajo za protinaravno spolno občevanje, ne moški, ki ležijo z moškimi, ne tatovi, ne pohlepneži, ne pijanci, ne sramotilci, ne izsiljevalci ne bodo podedovali Božjega kraljestva.« (1. Kor. 6:9, 10) Treba je sicer priznati, da podrejati se Božjim pravičnim merilom od nas zahteva trud. Vendar se to res izplača, saj imamo od tega številne koristi, denimo način življenja, ki prispeva k dobremu zdravju, dobre odnose z drugimi in dobro ime pri Bogu. (Beri Izaija 48:17, 18.)

13., 14. Katera odgovornost je naložena vsem kristjanom in kako bi morali nanjo gledati?

¹³ Spomni se tudi, da je bilo oskrbnikom naloženo delo. Enako je z nami. Dobili smo dragoceno darilo – spoznanje resnice. In Bog od nas pričakuje, da to spoznanje delimo z drugimi. (Mat. 28:19, 20) Pavel je zapisal: »Na nas naj gledajo kot na Kristusu podrejene služabnike in kot na oskrbnike Božjih svetih skrivnosti.« (1. Kor. 4:1) Priznal je, da to skrbništvo pomeni, da vestno skrbimo za »svete skrivnosti« in da jih zvesto razodevamo drugim, tako kot nam je zapovedal Gospodar, Jezus Kristus. (1. Kor. 9:16)

¹⁴ Govoriti o resnici drugim je navsezadnje ljubeče delo. Seveda se okoliščine razlikujejo od kristjana do kristjana. Ne moremo vsi enako sodelovati v oznanjevanju. Jehova to razume. Pomembno pa je, da naredimo vse, kar lahko. S tem pokažemo, da nesebično ljubimo Boga in naše bližnje.

15.–17. a) Zakaj je zelo pomembno, da je oskrbnik zvest? b) Kako je Jezus ponazoril, kakšne so posledice nezvestobe?

¹⁵ Tretje načelo, ki je tesno povezano s prejšnjima dvema, je: Biti moramo zvesti in zaupanja vredni. Oskrbnik lahko ima mnoge lepe lastnosti in odlične sposobnosti, toda nobena od teh ne bi imela vrednosti, če bi bil v odnosu do svojega gospodarja neodgovoren oziroma mu ne bi bil zvest. Če želimo biti učinkoviti in uspešni oskrbniki, moramo biti zvesti. Ponovno se spomni, kaj je napisal Pavel: »Od oskrbnikov pa se zahteva, da se izkažejo zveste.« (1. Kor. 4:2)

¹⁶ Če smo zvesti, bomo nagrajeni; to je gotovo. Če nismo zvesti, bomo na škodi. To načelo razvidimo iz Jezusove prilike o talentih. Vsak od sužnjev, ki je zvesto »trgoval« z gospodarjevim denarjem, je prejel pohvalo in bil bogato blagoslovljen. Suženj, ki ni ravnal odgovorno s tem, kar mu je izročil gospodar, pa je bil razglašen za »hudobnega«, »lenega« in »ničvrednega«. Temu sužnju se je talent vzelo in bil je vržen ven. (Beri Matej 25:14–18, 23, 26, 28–30.)

¹⁷ Ob neki drugi priložnosti je Jezus poudaril, kakšne so posledice nezvestobe. Rekel je: »Neki človek je bil bogat in je imel oskrbnika, in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo imetje. Zato ga je poklical in mu rekel: ‚Kaj slišim o tebi? Izrôči obračun o svojem oskrbništvu, ker ne moreš več upravljati hiše.‘« (Luk. 16:1, 2) Ker je oskrbnik zapravil imetje svojega gospodarja, ga je ta odpustil. To je res streznjujoč pouk za vse nas! Prav gotovo se nikoli ne bi želeli izkazati nezveste glede tistega, kar se nas prosi.

18. Zakaj naj se ne bi primerjali z drugimi?

¹⁸ Vsak od nas se lahko vpraša: Kako gledam na svoje oskrbništvo? Do problemov utegne priti, kadar se primerjamo z drugimi. Sveto pismo nam svetuje: »Naj vsak dokaže, kakšno je njegovo delo, in tedaj se bo imel česa veseliti glede samega sebe, ne pa da bi se primerjal s kom drugim.« (Gal. 6:4) Svojega dela ne primerjajmo z delom drugih, ampak se raje osredinimo na to, kaj lahko sami naredimo. Tako se bomo obvarovali ne le ponosa, temveč tudi malodušja. Ko ocenjujemo sebe, bi se morali zavedati, da se naše okoliščine lahko spremenijo. Mogoče zaradi slabega zdravja, starosti ali različnih odgovornosti, ne moremo več narediti toliko, kot smo prej. Po drugi strani pa bi morda lahko naredili več, kot delamo sedaj. Če je tako, zakaj ne bi povečal svoje dejavnosti?

19. Zakaj naj ne bi postali zagrenjeni, če ne dobimo prednostne naloge, ki si jo želimo?

¹⁹ Še en vidik, ki ga bomo pogledali, so prednostne naloge, ki jih imamo oziroma si jih želimo imeti. Morda si brat na primer želi, da bi služil kot starešina v občini ali da bi mu bile dodeljene točke na zborih in zborovanjih. Sicer je dobro, da si marljivo prizadevamo za takšne prednostne naloge, vendar ne bi smeli postati zagrenjeni, če nam niso bile dodeljene takrat, ko smo morda upali, da nam bodo. Nekatere prednostne naloge bomo iz razlogov, ki jih mogoče zdaj še ne razumemo, morda prejeli mnogo kasneje, kot smo pričakovali. Spomni se, da je Mojzes verjetno zase menil, da je sposoben popeljati Izraelce iz Egipta, vendar je na to moral čakati še 40 let. Medtem pa je imel dovolj časa, da si pridobi lastnosti, brez katerih ne bi mogel voditi trdovratnega in upornega ljudstva. (Apd. 7:22–25, 30–34)

20. Kaj se lahko naučimo iz Jonatanovega zgleda?

²⁰ Včasih pa se zgodi, da neke prednostne naloge sploh ne dobimo. Tako je bilo z Jonatanom. Bil je Savlov sin, zato se mu je obetalo, da bo kraljeval vsemu Izraelu. Toda Bog je za kralja izbral precej mlajšega moža Davida. Kako se je na to odzval Jonatan? Sprijaznil se je in Davida podpiral celo tako, da je bil zanj pripravljen tvegati svoje življenje. Davidu je rekel: »Ti boš kralj nad Izraelom, jaz pa bom takoj za teboj.« (1. Sam. 23:17) Ali razumeš pouk? Jonatan se je sprijaznil s svojimi okoliščinami in v nasprotju s svojim očetom na Davida ni bil ljubosumen. Ne zavidajmo torej drugim nalog, ki so jim morda dodeljene, ampak naj se vsak od nas osredotoči na izpolnjevanje svojih odgovornosti. Prepričani smo lahko, da bo Jehova v novem svetu poskrbel, da bodo potešene primerne želje vseh njegovih služabnikov.

21. Kako naj bi gledali na svoje oskrbništvo?

²¹ Nikoli ne pozabimo, da kot zaupanja vredni oskrbniki ne doživljamo obupnega suženjstva, polnega zatiranja in solz. Ravno nasprotno. Naš položaj je zelo časten, saj nam je v zadnjih dneh te stvarnosti zaupano oznanjevanje dobre novice – delo, ki se ne bo nikdar več ponovilo. Poleg tega imamo precej svobode pri tem, kako skrbimo za odgovornosti, ki nam jih je dal Jehova. Zato le bodimo zvesti oskrbniki. In nadvse cenimo edinstveno priložnost, da lahko služimo Najvišjemu v vsem vesolju.