Biblijska knjiga številka 56: Titu

Napisal: Pavel

Kraj nastanka: Makedonija (?)

Čas nastanka: ok. 61.–64. n. š.

 1. a) Kakšna naloga je čakala Tita? b) V kakšnem okolju so se na Kreti zasejale prve občine in kaj je bilo torej kretskim kristjanom nujno delati?

»PAVEL, božji služabnik in apostol Jezusa Kristusa [. . .] Titu, pravemu sinu, ki naju veže skupna vera.« (Titu 1:1, 4) Tako Pavel začenja pismo svojemu sodelavcu in dolgoletnemu tovarišu Titu, ki ga je bil pustil na otoku Kreti, da bi tam bolje zorganiziral občine. To pa ni bila za Tita nič kaj lahka naloga. S tega otoka, za katerega so pravili, da je bil davno bivališče »očeta bogov in ljudi«, je namreč izviral rek »okretiti Krečána«, ali po naše: »pretentati malopridneža«.a Lažnivost teh ljudi je bila že kar pregovorna, tako da je Pavel celo citiral njihovega preroka: »Krečáni so večni lažnivci, hude zveri, leni trebuhi.« (1:12) Krečane Pavlovega časa opisujejo tudi takole: »Ljudje so bili po značaju spremenljivi, neiskreni in prepirljivi; pogoltnosti, razuzdanosti, lažnivosti in pijanstvu so bili vdani čez vsako mero; kaže pa, da so bili Judje, ki so se bili zaselili mednje, še razvratnejši od domačinov.«b In sredi takšnega okolja so se na Kreti zasejale prve občine; zato je bilo, kot je opomnil Pavel, še toliko bolj nujno, da se verujoči ,odpovejo brezbožnosti in posvetnim željam ter trezno, pravično in pobožno živijo‘. (2:12)

2., 3. a) Kaj je bil Tit Pavlu? b) Od kod in zakaj je Pavel najverjetneje pisal Titu?

² Sámo Pismo Titu sicer bore malo pove o zvezi Pavla s Titom. Pač pa lahko kar nekaj informacij napaberkujemo iz drugih Pavlovih pisem, ki tudi omenjajo Tita. Tit, po rodu sicer Grk, je Pavla pogosto spremljal in je vsaj enkrat z njim potoval tudi v Jeruzalem. (Gal. 2:1–5) Pavel ga naslavlja z »moj tovariš in sodelavec«. Potem ko je iz Efeza pisal svoje prvo pismo Korinčanom, je Pavel v Korint poslal ravno Tita. Tá je bil tam zaradi nabirke za brate v Jeruzalemu, pozneje pa se je po Pavlovem naročilu zopet vrnil, da bi nabirko dokončal. Ob vrnitvi v Korint, potem ko se je srečal s Pavlom v Makedoniji, je Tit ponesel s seboj tudi Pavlovo drugo pismo Korinčanom. (2. Kor. 8:16–24; 2:13; 7:5–7)

³ Potem ko so Pavla po prvem jetništvu v Rimu izpustili na prostost, je v zadnjih letih svojega služenja ponovno sodeloval s Timotejem in Titom. Kot kaže, je to zajemalo službo na Kreti, v Grčiji in Makedoniji. Naposled Pavel še govori, češ da misli iti v Nikópolo, na grški severozahod; vse kaže, da so ga tam tudi prijeli in ga še zadnjič odpeljali v Rim, kjer sta ga čakali ječa in smrt. Ravno med obiskom na Kreti je Pavel pustil Tita na otoku, zato da ,uredi, kar je še treba, in da po mestih postavi starešine‘, tako kakor mu je naročil. Kaže, da je Pavel pismo napisal kmalu zatem, ko je Tita pustil na Kreti, najverjetneje iz Makedonije. (Titu 1:5; 3:12; 1. Tim. 1:3; 2. Tim. 4:13, 20) Namen pisma je bil verjetno isti kot pri Prvem pismu Timoteju: ohrabriti Pavlovega sodelavca in ga z avtoriteto podpreti pri izpolnjevanju dolžnosti.

 4. Kdaj je Pismo Titu najbrž nastalo in kaj dokazuje njegovo pristnost?

⁴ Pavel je pismo napisal verjetno v času med prvim in drugim rimskim jetništvom, to je med 61. in 64. letom n. š. Dokazi za pristnost Pisma Titu pa imajo isto težo kot dokazi za sočasno nastali pismi Timoteju, saj te tri biblijske knjige pogosto imenujejo kar Pavlova »pastoralna pisma«. Slog pisanja je podoben. Pismo Titu citirata Irenej in Origen, o njegovi kanoničnosti pa pričajo tudi mnoge druge staroveške avtoritete. Zajemata ga tako Sinajski kakor Aleksandrijski rokopis. V Knjižnici Johna Rylandsa prav tako hranijo papirusni fragment P³², kodeksni list iz približno tretjega stoletja n. š., ki vsebuje Pismo Titu 1:11–15 in 2:3–8.c Knjiga je torej nedvomno pristen del navdihnjenega Svetega pisma.

VSEBINA PISMA TITU

 5. a) Katere pogoje za nadzorništvo poudarja Pavel in zakaj je to potrebno? b) Zakaj mora Tit ostro karati in kaj pravi pismo o nečistih?

⁵ Nadzorniki naj spodbujajo z zdravim poukom (1:1–16). Po prisrčnem pozdravu Pavel podrobno razlaga pogoje za nadzorništvo. Poudarja, da mora biti nadzornik »neoporečen«, dobroljuben, pravičen, zvestovdan, »trdno se mora držati zanesljive besede nauka. Tako bo zmožen z zdravim poukom spodbujati, nasprotnike pa izpodbijati.« To je potrebno spričo »sleparjev«, ki zaradi umazanega dobička spodkopavajo cele družine. Zato naj jih Tit ,ostro kara, da bo njihova vera ozdravela in ne bodo nasedali judovskim bajkam‘. Nečisti sicer lahko trdijo, da Boga poznajo, vendar se mu s svojo nepokorščino v resnici odrekajo. (1:6–10, 13, 14)

 6. Kaj svetuje pismo glede krščanskega vedenja?

⁶ Živite trezno, pravično in bogovdano (2:1–3:15). Starejši možje in ženske naj bodo resni in spodobni. Mlajše ženske naj ljubijo svoje može in otroke, može pa naj tudi ubogajo, da »se božji besedi ne bo delala sramota«. Mladeniči naj bodo zgled za dobra dela in za zdravo besedo. Sužnji pa naj ubogajo in »izkazujejo popolno zvestobo«. Razodela se je bila namreč Božja nezaslužena dobrotljivost, ki prinaša zveličanje, in ta zdaj vse, ki jih je Bog po Kristusu Jezusu očistil, da bi bili zanj »izvoljeno ljudstvo, vneto za dobra dela«, navaja k treznosti, pravičnosti in bogovdanosti. (2:5, 10, 14)

 7. Kaj Pavel poudarja glede pokornosti, odrešenja in dobrih del?

⁷ Pavel poudarja, da je treba biti vladarjem pokoren in poslušen, hkrati pa ,čimbolj prijazen do vseh ljudi‘. Pavel in njegovi krščanski vrstniki niso bili nekoč nič boljši od drugih ljudi. Toda bili so odrešeni po svetem duhu in so postali dediči upanja na večno življenje; vendar ne zaradi svojih pravičnih del, ampak zaradi Božje dobrotljivosti, ljubezni in usmiljenja. Kateri torej Bogu verjamejo, naj se »prizadevajo, da se bodo odlikovali v dobrih delih«. Ogibajo naj se nespametnih vprašanj in prepirov glede Postave, prav tako pa naj po prvem in drugem svarjenju razkolnika poženejo. Pavel Tita še poprosi, naj pride k njemu v Nikópolo; naroči mu še to in ono glede misijonarjenja, nazadnje pa še enkrat poudari, da so potrebna dobra dela, da ne bi ostali brez sadu. (3:2, 7, 8)

ZAKAJ KORISTNA

 8. Kaj je po Pavlovem pismu Titu ,dobro in koristno‘ za današnjega človeka in zakaj?

⁸ Kretski kristjani so živeli v okolju, polnem laži, pokvarjenosti in pogoltnosti. Ali naj bi torej trobili z večino v isti rog? Ali pa naj bi z odločnimi koraki vendarle docela odstopili od vsega tega in rajši služili kot ljudstvo, posvečeno Bogu Jehovu? Pavel je dal Krečánom po Titu vedeti, da naj si »prizadevajo, da se bodo odlikovali v dobrih delih«, k temu pa pribil: »To je dobro in ljudem koristno.« V svetu, ki se pogreza v močvirje lažnivosti in nepoštenosti, pa je še danes ,dobro in koristno‘, da se resnični kristjani ,uče opravljati dobra dela‘, da torej v Božji službi tudi kaj obrodijo. (3:8, 14, zadnje AC) Pavlova obsodba nravne popačenosti in hudobije, ki sta ogrožali kretske občine, nas svari tudi danes, ko nas ,[Božja nezaslužena dobrotljivost, NW] uči, naj se odpovemo brezbožnosti in posvetnim željam ter trezno, pravično in pobožno živimo v sedanjem času [stvarnosti, NW]‘. Kristjani bi tudi morali biti »pripravljeni za vsako dobro delo«, tako da so vladarjem poslušni in imajo v vsem čisto vest. (2:11, 12; 3:1)

 9. Kako pismo podčrtuje pomen pravilnega pouka, še zlasti v nadzornikovi odgovornosti?

⁹ Pismo Titu 1:5–9, kjer navaja, kakšne so zahteve svetega duha za nadzornike, pomeni nekakšno prilogo k Prvemu pismu Timoteju 3:2–7. Tu še zlasti poudarja, da se mora nadzornik ,trdno držati zanesljive besede nauka‘ in biti občini za učitelja. Kako zelo je namreč tega treba, da bi lahko vsi prej ali slej dozoreli! Nasploh pismo Titu potrebo po pravilnem pouku kar nekajkrat poudari. Pavel Tita na primer opominja, naj »govori, kar se sklada z zdravim naukom [poukom, NW]«. Starejše ženske naj »druge učijo, kar je dobrega«, sužnji pa naj delajo »čast nauku [pouku, NW] Boga, našega odrešenika«. (Titu 1:9; 2:1, 3, 10) Tit naj bo pri nadzorniškem pouku, kot Pavel izrecno poudarja, odločen in neustrašen, namreč: »Tako govôri in opominjaj in grajaj z vso resnostjo.« Za tiste, ki ne ubogajo, pa pravi: »Ostro [jih] pokaraj, da bo njihova vera ozdravela.« Tako je Pavlovo pismo Titu še izrecno »koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti«. (Titu 2:15; 1:13; 2. Tim. 3:16)

10. Za kaj nam Pismo Titu vliva voljo in katero veselo upanje nam vzbuja?

¹⁰ Pismo Titu nam vzbuja hvaležnost za Božjo nezasluženo dobrotljivost in nam vliva volje, da se odvrnemo od brezbožnosti tega sveta, medtem »ko pričakujemo, da se bo uresničilo blaženo upanje in razodelo veličastvo vélikega Boga in našega odrešenika Jezusa Kristusa«. Če tisti, ki so bili po Kristusu Jezusu razglašeni za pravične, res tako delajo, lahko v Božjem kraljestvu postanejo ,dediči večnega življenja, v katero upajo‘. (Titu 2:13; 3:7)

[Podčrtne opombe]