,Prigovarjanje v duhu ljubezni‘

OKROG leta 60 ali 61 n.š. je ubežniški suženj zapustil Rim in se napotil na 1400 kilometrov dolgo potovanje domov v Kolose, v mesto na jugozahodu Male Azije. S seboj je nosil z roko napisano sporočilo za svojega lastnika. Spisal ga ni nihče drug kot sam apostol Pavel. Danes je to pismo del Biblije in nosi ime naslovnika, Filemona.

Pismo Filemonu je mojstrovina obzirnega in prepričljivega dopovedovanja. Še pomembnejše pa je, da je v njem kar nekaj praktičnih nasvetov za današnje kristjane. Eden od njih nam odkriva vrednost prigovarjanja v duhu krščanske ljubezni. Poglejmo si malo pobližje to kratko vendar mogočno pismo.

Ubežnik se vrača

Filemon je bil kristjan, zelo ljubljen član kološke skupščine (Filemonu 4, 5). Tamkajšnja skupščina se je shajala na njegovem domu (2. vrstica). Poleg tega je Filemon osebno poznal apostola Pavla; morda mu je apostol pomagal, da je postal kristjan. Sicer je pa res, da nam Pavel da vedeti, da v Kolosah ni osebno oznanjal (Kološanom 2:1). Vendar pa je preživel dve leti v Efezu, kjer je na veliko oznanjeval, »tako da so vsi, ki so prebivali v Aziji [v kateri ležijo Kolose], Judje in Grki, lahko slišali Gospodovo besedo« (Apostolska dela 19:10). Verjetno je bil med dovzetnimi poslušalci tudi Filemon.

Kakorkoli že, kot mnogo drugih premožnih mož tedanjih dni je bil Filemon lastnik sužnjev. V davnini suženjstvo ni zmeraj imelo slabšalnega prizvoka. Med Judi je bila prodaja nekega člana družine v suženjstvo sprejemljiva poravnava dolga (3. Mojzesova 25:39, 40). The International Standard Bible Encyclopedia takole komentira rimsko obdobje: »Veliko število ljudi se je prodalo v suženjstvo iz raznih vzrokov, predvsem pa zato, da bi lažje in varneje živeli, da ne bi bili več le ubožni svobodni ljudje, da bi dobili posebne službe in da bi se povzpeli po družbeni lestvici . . . Mnogi Nerimljani so se prodali rimskim državljanom z upravičenim pričakovanjem, skrbno uravnavanim z rimskim zakonom, da bodo postali tudi sami rimski državljani, ko bodo osvobojeni iz suženjstva [svobodni].«

Težave so se pričele, ko je eden od Filemonovih sužnjev, Onezim po imenu, zbežal od njega in pobegnil v Rim, pri tem pa mu je morda ukradel nekaj denarja, ki ga je potreboval za svoj pobeg (18. vrstica). V Rimu je Onezim prišel v stik s Pavlom, ki je bil tam zaprt.

»Nekdaj nekoristen« (AC) suženj, ki je pobegnil iz suženjstva, je zdaj postal kristjan. Dal se je na razpolago Pavlu in zaprtemu apostolu koristno služil. Ne preseneča, da je Onezim postal Pavlov ,srčni ljubljenec‘ ter ,brat ljubljeni‘ (AC). (11., 12. in 16. vrstica)

Apostol Pavel si je želel, da bi Onezim ostal pri njem, toda Filemon je imel kot njegov lastnik do njega zakonito pravico. Zato se je moral Onezim vrniti v službo svojega zakonitega gospodarja. Kako ga bo sprejel Filemon? Ali bo jezno zahteval, da se mu določi strogo kazen? Ali bo podvomil v iskrenost Onezimove trditve, da je sokristjan?

Reševanje zadev z ljubeznijo

Pavel je bil spodbujen, da piše Filemonu glede Onezima. Pismo je napisal sam, ni se poslužil tajnika, kar je sicer običajno počel (19. vrstica). Vzemi si nekaj minut in preberi celotno pismo Filemonu. Opazil boš, da je Pavel zatem, ko se je predstavil in zaželel Filemonu in njegovim domačim »milost . . . in mir«, pohvalil Filemona za ,ljubezen in zvestobo, ki jo ima do Gospoda Jezusa in do vseh svetih‘. (1.-7.vrstice)

Pavel bi se lahko enostavno skliceval na avtoriteto, ki jo je imel kot apostol, in bi lahko ,zapovedal Filemonu, kaj naj stori‘, vendar mu je Pavel raje ,prigovarjal v duhu ljubezni‘ (NW). Pavel je potrdil dejstvo, da je Onezim zares postal kristjan in da se je izkazal koristnega Pavlu. Apostol je priznal: »Sicer bi ga bil rad zadržal pri sebi, da bi mi stregel namesto tebe, ko sem vklenjen zaradi evangelija. Vendar,« nadaljuje Pavel, »nisem hotel storiti ničesar brez tvojega soglasja, da bi tvoje dobro delo ne bilo videti nekako prisiljeno, ampak prostovoljno.« (8.-14. vrstice)

Apostol Pavel je priporočal Filemonu, da sprejme svojega bivšega sužnja nazaj kot brata. ,Sprejmi ga kakor mene,‘ je zapisal Pavel. To ni nujno pomenilo, da bo Onezima osvobodil iz sužnosti. Pavel ni hujskal k spreminjanju obstoječe družbene ureditve tedanjega časa. (Primerjaj Efežanom 6:9; Kološanom 4:1; 1. Timoteju 6:2.) Neglede na to pa se bo odnos gospodar-suženj gotovo omehčal s krščansko vezjo, ki je sedaj obstajala med Onezimom ter Filemonom. Filemon bo gledal na Onezima na »več kot sužnja, kot brata, nadvse dragega«. (15.-17. vrstice)

Kaj pa dolg, ki je morda nastal zaradi Onezimove tatvine? Še enkrat se je Pavel skliceval na svoje prijateljstvo s Filemonom: »Če pa ti je prizadel kakšno krivico ali ti je kaj dolžan, zapiši to na moj račun.« Pavel je zaupal, da bo Filemon odpustljiv in bo storil še več, kot ga je prosil. Ker je Pavel upal, da ga bodo kmalu izpustili, se je celo dogovoril, da bo v bližnji prihodnosti prišel k Filemonu. Po pozdravih mu je še zaželel »milost Gospoda Jezusa Kristusa« in pismo končal. (18.-25.vrstice)

Pouk za današnje kristjane

Pismo Filemonu je polno praktičnega pouka za današnje kristjane. Predvsem nas spomni, da moramo biti odpustljivi celo tedaj, ko nas sovernik resno prizadene. »Če namreč odpustite ljudem njihove pregreške, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil.« (Matej 6:14)

Tistim, ki imajo znotraj današnjih krščanskih skupščin določene odgovornosti, pride Pismo Filemonu še kako prav. Spoštovanja vredno je, da Pavel ni hotel izkoristiti svoje apostolske avtoritete in ni ukazal Filemonu, naj stori, kar je prav. Poleg tega Pavel ni zahteval dovoljenja, da bi Onezim ostal v Rimu in mu služil. Pavel je spoštoval lastninske pravice drugih. Ocenil je tudi, da bi bilo za Filemona bolje, če bi ravnal v soglasju s tem, kar mu veleva srce, kot pa da bi nastopil avtoritativno, kar bi sicer tudi lahko prineslo željene rezultate. Prosil ga je v duhu ljubezni, da bi iz njega izvabil dobrosrčen odgovor.

Krščanski starešine ne bi smeli nikoli ,nastopati gospodovalno do tistega, kar jim je zaupano‘, tako da bi zlorabljali svoj položaj ter osorno in avtoritativno ravnali s čredo (1. Petrovo 5:1-3). Jezus je rekel: »Veste, da vladarji gospodujejo nad svojimi narodi in da jim velikaši dajejo čutiti oblast. Med vami pa naj ne bo tako.« (Matej 20:25, 26) Nadzorniki običajno ugotavljajo, da člani črede veliko raje odgovarjajo na ljubeče prošnje kot na ukaze. Potrti cenijo nadzornike, ki prijazno prisluhnejo, kaj jih teži ter razumno svetujejo.

Poleg tega Pavlovo pismo spomni starešine na vrednost pohvale ter obzirnosti. Pavel se je na začetku zahvalil, da so ,po njem [Filemonu] bila srca svetih poživljena‘ (7. vrstica). Ta iskrena pohvala je prav gotovo navedla Filemona, da je postal sprejemljivejši. Tako so lahko tudi današnji nasveti ter priporočila zaviti v iskreno in prisrčno pohvalo. In takšen nasvet naj ne bi bil osoren in brez posluha, marveč »s soljo začinjen«, tako da bi bil za poslušalca prijetnejši (Kološanom 4:6, NW).

Apostol Pavel je poleg tega rekel, da zaupa Filemonu, da bo prav ravnal: »Pišem ti, ker zaupam v tvojo poslušnost, saj vem, da boš storil še več, kakor te prosim.« (21. vrstica) Starešine, ali tudi vi tako zaupate v sokristjane? Ali jim to ne pomaga, da bodo storili, kar je prav?

Zanimivo, da starši pogosto odkrijejo, da če pokažejo, da zaupajo svojim potomcem, to nanje dobro učinkuje. S spoznanjem vrednosti voljne poslušnosti — želje, da bi ne šlo le za golo izpolnjevanje zahtev — starši svojim otrokom priznavajo določeno mero dostojanstva. Starši naj bi kaj priporočili ali zahtevali, če je le mogoče, s prijaznim in ljubečim glasom. Vživeti bi se morali v čustva drugih in morali bi navesti razloge. Starši naj bi otroke pohvalili, kadar to zaslužijo, in ne bi smeli biti pretirano strogi do njih, še posebej, ko so v družbi.

Enako so lahko možje razumevajoči in prijazni s svojimi ženami ter so jih pripravljeni pohvaliti. Tako se žene z veseljem podredijo in to jih poživi ter osreči! (Pregovori 31:28; Efežanom 5:28)

Ne vemo kako je Filemon odgovoril na Pavlovo pismo. Ne moremo si zamisliti, da bi Pavlovo zaupanje naletelo na neplodna tla. Današnji krščanski starešine, starši in možje bodo želi uspeh pri ravnanju z drugimi, če ne bodo izsiljevali, ukazovali ter priganjali, ampak bodo ,prigovarjali v duhu ljubezni‘.

[Slika na strani 23]

Pavel se ni skliceval na svojo apostolsko avtoriteto, pač pa je prigovarjal Filemonu v duhu krščanske ljubezni