Reference za Življenje in oznanjevanje – delovni zvezek

2.–8. SEPTEMBER

ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | HEBREJCEM 7, 8

»Duhovnik na večne čase po Melkizedekovem zgledu«

(Hebrejcem 7:1, 2) Ta Melkízedek, kralj Sálema, duhovnik Najvišjega Boga, ki je prišel naproti Abrahamu, ko se je ta vračal iz poboja kraljev, in ga blagoslovil, ² ta, ki mu je Abraham dal desetino od vsega, je najprej »Kralj pravičnosti« (kar je prevod njegovega imena), potem pa tudi kralj Sálema, to je »Kralj miru«.

it-2-E 366

Melkizedek

Kralj starodavnega Salema in »duhovnik Najvišjega Boga«, Jehova. (1Mz 14:18, 22) Je prvi duhovnik, ki je omenjen v Svetem pismu; na ta položaj je prišel nekje pred letom 1933 pr. n. št. Ker je bil Melkizedek kralj Salema, kar pomeni mir, ga apostol Pavel imenuje »Kralj miru«, imenuje pa ga tudi »Kralj pravičnosti«, kar je prevod Melkizedekovega imena. (Heb 7:1, 2) Starodavni Salem naj bi bil jedro mesta Jeruzalem, ki je bilo zgrajeno kasneje, ime Salem pa je postalo del imena Jeruzalem, ki se včasih omenja tudi kot Salem. (Ps 76:2)

Zatem ko je Abram (Abraham) porazil Kedorlaomerja in njegove zavezniške kralje, je ta očak prišel v Šavejsko nižino, oziroma »Kraljevo nižino«. Tja je Melkizedek »prinesel kruha in vina« ter Abrahama blagoslovil z besedami: »Ábram, naj te blagoslovi Najvišji Bog, ki je naredil nebo in zemljo. In naj bo slavljen Najvišji Bog, ki ti je izročil v roke tvoje zatiralce!« Potem je Abraham temu kralju in duhovniku dal »desetino od vsega«, kar je dobil v uspešnem boju proti Kedorlaomerju in kraljem, ki so bili z njim. (1Mz 14:17–20; Heb 7:4)

(Hebrejcem 7:3) Ker je brez očeta in brez matere, brez rodovnika in nima ne začetka dni ne konca življenja, temveč je postal podoben Božjemu Sinu, ostaja duhovnik za vedno.

it-2-E str. 367, odst. 4

Melkizedek

Zakaj lahko rečemo, da Melkizedek ni imel »ne začetka dni ne konca življenja«?

Pavel je izpostavil izjemno dejstvo glede Melkizedeka, ko je o njem rekel: »Ker je brez očeta in brez matere, brez rodovnika in nima ne začetka dni ne konca življenja, temveč je postal podoben Božjemu Sinu, ostaja duhovnik za vedno.« (Heb 7:3) Melkizedek se je, tako kot drugi ljudje, rodil in umrl. Toda nikjer ne najdemo imen njegovega očeta in mame, njegovi predniki in potomci niso znani in v Svetem pismu ni podatkov o začetku njegovih dni ali o koncu njegovega življenja. Zato Melkizedek ustrezno predstavlja Jezusa Kristusa, ki je duhovnik za večno. Tako kot nikjer ni zapisano, da bi imel Melkizedek kot duhovnik kakšnega predhodnika ali naslednika, tudi pred Kristusom ni bilo nobenega velikega duhovnika, ki bi mu bil podoben, in Sveto pismo tudi pokaže, da ga nikoli nihče ne bo nasledil. In čeprav se je Jezus rodil v Judovem rodu in v vladarski liniji kralja Davida, njegovi človeški predniki niso vplivali na njegovo duhovništvo, niti ni zaradi njih dobil funkcij duhovnika in kralja. To je dobil, ker mu je sam Jehova tako prisegel.

(Hebrejcem 7:17) Pričevanje se namreč glasi: »Ti si duhovnik na večne čase po Melkízedekovem zgledu.«

it-2-E 366

Melkizedek

Zgled Kristusovega duhovništva. Jehova je v pomembni mesijanski prerokbi Davidovemu Gospodu prisegel: »Ti si duhovnik na večne čase po Melkízedekovem zgledu!« (Ps 110:1, 4) Ta navdihnjeni psalm je bil za Hebrejce razlog, da so sklepali, da bo obljubljeni Mesija opravljal funkciji duhovnika in kralja. Apostol Pavel je v pismu Hebrejcem odstranil kakršen koli dvom o identiteti tistega, ki je bil napovedan, saj je govoril o »Jezusu, ki je postal veliki duhovnik na večne čase po Melkízedekovem zgledu«. (Heb 6:20; 5:10)

it-1-E str. 1113, odst. 4, 5

Veliki duhovnik

Jezusova služba velikega duhovnika. Svetopisemska knjiga Hebrejcem opozori na to, da je Jezus Kristus od vstajenja in vstopa v nebesa »veliki duhovnik na večne čase po Melkízedekovem zgledu«. (Heb 6:20; 7:17, 21) Pisec opiše veličino Kristusovega duhovništva in to, da je bolj vzvišeno od duhovništva po Aronovi rodovni liniji. To naredi tako, da pokaže, da je bil Melkizedek kralj in duhovnik, ker ga je na ta položaj postavil Najvišji Bog, ne pa zato, ker bi ta položaj podedoval. Kristus Jezus, ki ni iz Levijevega rodu, ampak iz Judovega rodu in Davidove rodovne linije, svojega položaja ni podedoval od Arona, ampak ga je na ta položaj postavil sam Bog, tako kot je Melkizedeka. (Heb 5:10) V Psalmu 110:4 je zapisana obljuba: »Jehova je prisegel (in tega ne bo obžaloval): ‚Ti si duhovnik na večne čase po Melkízedekovem zgledu!‘« S to obljubo ga je imenoval za nebeškega kralja in duhovnika. Poleg tega pa ima Kristus tudi kraljevsko oblast, saj je Davidov potomec in je dedič kraljestva, ki ga je Jehova obljubil v zavezi, sklenjeni z Davidom. (2Sa 7:11–16) Zato torej opravlja funkciji kralja in duhovnika, tako kot Melkizedek.

Da je Kristusova služba velikega duhovnika vzvišenejša od judovskega duhovništva, se vidi tudi v tem, da je Levi, oče judovskega duhovništva, pravzaprav dal desetino Melkizedeku, saj je bil Levi še v Abrahamovih ledjih, ko je Abraham dal desetino duhovniku in kralju Salema. Poleg tega je Melkizedek tako rekoč blagoslovil tudi Levija in pri tem velja pravilo, da to, kar je višje, blagoslavlja to, kar je nižje. (Heb 7:4–10) Apostol tudi opozori na to, da je Melkizedek, ker je »brez očeta in brez matere, brez rodovnika in nima ne začetka dni ne konca življenja«, predstavnik večnega duhovništva Jezusa Kristusa, ki je bil obujen v »neuničljivo življenje«. (Heb 7:3, 15–17)

Kopljimo za duhovnimi dragulji

(Hebrejcem 8:13) Ko je rekel »novo zavezo«, je s tem prejšnjo razglasil za zastarelo. Kar pa je zastarelo in se stara, bo kmalu izginilo.

it-1-E str. 523, odst. 5

Zaveza

Kako je Postavina zaveza postala zastarela?

Postavina zaveza je v nekem smislu postala zastarela, ko je Bog po preroku Jeremiju napovedal novo zavezo. (Jer 31:31–34; Heb 8:13) Leta 33 n. št. je Postavina zaveza prenehala veljati na temelju Kristusove smrti na mučilnem kolu (Kol 2:14), zamenjala pa jo je nova zaveza. (Heb 7:12; 9:15; Apd 2:1–4)

IZURIMO SE V OZNANJEVANJU

Govor

it-1-E str. 524, odst. 3–5

Zaveza

Nova zaveza. Jehova je novo zavezo napovedal po preroku Jeremiju v sedmem stoletju pr. n. št. in rekel, da ne bo takšna kot Postavina zaveza, ki so jo Izraelci prelomili. (Jer 31:31–34) Jezus Kristus je v noči pred svojo smrtjo 14. nisana leta 33 n. št., ko je vpeljal obhajanje Gospodove večerje, napovedal, da bo nova zaveza postala veljavna z njegovo žrtvijo. (Lk 22:20) Petdeset dni po vstajenju in deset dni po tem, ko se je vrnil k Očetu, je na učence, ki so bili zbrani v zgornji sobi v Jeruzalemu, izlil svetega duha, ki ga je dobil od Jehova. (Apd 2:1–4, 17, 33; 2Ko 3:6, 8, 9; Heb 2:3, 4)

Stranki v novi zavezi sta Jehova in »Božji Izrael«, z duhom maziljeni posamezniki, ki so zedinjeni s Kristusom in sestavljajo njegovo občino oziroma telo. (Heb 8:10; 12:22–24; Gal 6:15, 16; 3:26–28; Rim 2:28, 29) Nova zaveza je bila potrjena s prelito krvjo (žrtvijo človeškega življenja) Jezusa Kristusa, njeno vrednost pa je Jezus predložil Jehovu po tem, ko je bil vzet v nebo. (Mt 26:28) Ko Bog izbere posameznika za nebeški klic (Heb 3:1), ga na podlagi Kristusove žrtve sprejme v svojo zavezo. (Ps 50:5; Heb 9:14, 15, 26) Jezus Kristus je posrednik nove zaveze (Heb 8:6; 9:15) in glavni del Abrahamovega semena. (Gal 3:16) Jezus kot posrednik nove zaveze z odpuščanjem grehov pomaga tistim, ki so v novi zavezi, da postanejo del pravega Abrahamovega semena. (Heb 2:16; Gal 3:29) Jehova jih razglasi za pravične. (Rim 5:1, 2; 8:33; Heb 10:16, 17)

Z duhom rojeni, maziljeni Kristusovi bratje postanejo podduhovniki velikega duhovnika oziroma »kraljevsko duhovništvo«. (1Pt 2:9; Raz 5:9, 10; 20:6) Ti opravljajo duhovniško delo, »javno službo« (Flp 2:17), in so imenovani »služabniki nove zaveze«. (2Ko 3:6) Ti, ki so poklicani, morajo hoditi natančno po Kristusovih stopinjah in ostati zvesti do smrti; Jehova bo potem poskrbel, da bodo sestavljali kraljestvo duhovnikov in bodo tako deležni božanske narave. Poleg tega jih bo Bog kot sodediče s Kristusom v nebesih nagradil z neumrljivostjo in netrohljivostjo. (1Pt 2:21; Rim 6:3, 4; 1Ko 15:53; 1Pt 1:4; 2Pt 1:4) Namen te zaveze je, da Jehova izbere ljudstvo za svoje ime, ki bo del Abrahamovega semena. (Apd 15:14) To ljudstvo je Kristusova nevesta in Kristus vse, ki so del tega ljudstva, sprejme v zavezo za Kraljestvo, da bodo z njim vladali. (Jn 3:29; 2Ko 11:2; Raz 21:9; Lk 22:29; Raz 1:4–6; 5:9, 10; 20:6) Namen nove zaveze zahteva, da ta ostane veljavna, dokler ne bodo vsi, ki so del »Božjega Izraela«, obujeni v nesmrtno življenje v nebesih. Izpolnitev tega namena bo prinesla večne koristi, zato tej zavezi lahko rečemo »večna zaveza«. (Heb 13:20)

9.–15. SEPTEMBER

ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | HEBREJCEM 9, 10

»Senca prihodnjih dobrih stvari«

(Hebrejcem 9:12–14) enkrat za vselej vstopil v notranji sveti prostor (toda ne s krvjo kozlov in mladih bikov, temveč z lastno krvjo) in za nas pridobil večno odrešitev. ¹³ Kajti če kri kozlov in bikov ter pepel telice posvečuje oskrunjene, ki so s tem poškropljeni, tako da jih meseno očisti, ¹⁴ koliko bolj bo kri Kristusa, ki je po delovanju večnega duha samega sebe neomadeževanega daroval Bogu, očistila našo vest mrtvih del, da bi lahko živemu Bogu opravljali sveto službo.

it-1-E str. 862, odst. 1

Odpuščanje

Zakon, ki ga je Bog dal Izraelcem, je posamezniku, ki je grešil proti Bogu ali bližnjemu in je želel, da so mu grehi odpuščeni, narekoval, da mora najprej napako popraviti po navodilih v Postavi.Nato je moral v večini primerov Jehovu darovati krvno daritev. (3Mz 5:5–6:7) Zaradi tega obstaja načelo, ki ga je navedel Pavel: »Da, po Postavi se skoraj vse stvari očiščuje s krvjo, in brez prelitja krvi ni odpuščanja.« (Heb 9:22) Dejstvo je, da kri živalskih žrtev posameznika ne more očistiti grehov in mu omogočiti, da bi imel popolnoma čisto vest. (Heb 10:1–4; 9:9, 13, 14) V nasprotju s tem pa je napovedana nova zaveza omogočila pravo odpuščanje, ki temelji na odkupni žrtvi Jezusa Kristusa. (Jer 31:33, 34; Mt 26:28; 1Ko 11:25; Ef 1:7) Jezus je tudi takrat, ko je bil na zemlji, pokazal, da ima oblast odpuščati grehe, ko je ozdravil paraliziranega človeka. (Mt 9:2–7)

(Hebrejcem 10:1–4) Postava je le senca prihodnjih dobrih stvari, ne pa tudi sámo njihovo bistvo, zato ljudje tistih, ki pristopajo k Bogu, ne morejo nikoli narediti popolnih z istimi žrtvami, ki jih iz leta v leto nenehno darujejo. ² Mar se ne bi v nasprotnem primeru žrtve nehale darovati, saj tisti, ki opravljajo sveto službo in bi bili enkrat za vselej očiščeni, ne bi več imeli zavesti o grehih? ³ Tako pa se s temi žrtvami iz leta v leto obuja spomin na grehe, ⁴ saj ni mogoče, da bi kri bikov in kozlov grehe odvzela.

it-2-E 602, 603

Popolnost

Popolnost Mojzesove postave. Postava, ki jo je Bog dal Izraelcem po Mojzesu, je med drugim priskrbela vzpostavitev duhovništva in darovanje različnih živalskih žrtev. Postava je bila dana od Boga in je bila zato popolna, vendar pa Postava, duhovništvo in žrtve niso mogli omogočiti popolnosti tistim, ki so bili pod Postavo, kot to po navdihnjenju pokaže apostol. (Heb 7:11, 19; 10:1) Ljudi ni osvobodila greha in smrti, ampak je zaradi nje greh postal še bolj očiten. (Rim 3:20; 7:7–13) Kljub temu so vse te Božje priprave služile namenu, ki ga je Bog določil; Postava je bila vzgojiteljica, ki je ljudi vodila h Kristusu, in tako ustvarila popolno »senco prihodnjih dobrih stvari«. (Gal 3:19–25; Heb 10:1) Zato je Pavel, ko je napisal, da je bila Postava »zaradi nepopolnosti ljudi brez moči« (Rim 8:3), očitno imel v mislih to, da nepopolni judovski veliki duhovnik (po Postavi določen za to, da skrbi za vse, kar je povezano z žrtvovanjem, in da na dan poravnave prinese žrtveno kri v Najsvetejše) ni mogel »popolnoma rešiti« tistih, ki jim je služil, kot je pojasnjeno v Hebrejcem 7:11, 18–28. Čeprav so žrtve, ki so jih darovali duhovniki iz Aronovega rodu, ljudem omogočale, da so ohranjali pravičen položaj pred Bogom, jih niso mogle popolnoma oziroma povsem odrešiti zavesti o grehu. Apostol ima v mislih darovanje spravnih žrtev, ko reče, da »ljudje tistih, ki pristopajo k Bogu, ne morejo nikoli narediti popolnih«, torej jim ne morejo dati popolnoma čiste vesti. (Heb 10:1–4; primerjaj Heb 9:9.) Veliki duhovnik ni mogel priskrbeti odkupnine za popolno odrešitev od greha. To lahko doseže le Kristusova večna duhovniška služba in ustrezna žrtev. (Heb 9:14; 10:12–22)

Kopljimo za duhovnimi dragulji

(Hebrejcem 10:5–7) Zato je ob svojem prihodu na svet dejal: »‚Žrtve in daritve nisi hotel, toda pripravil si mi telo. ⁶ Žgalnih daritev in daritev za greh nisi odobraval.‘ ⁷ Tedaj sem rekel: ‚Glej! Prišel sem (v zvitku knjige piše o meni), da izpolnim tvojo voljo, o Bog.‘«

it-1-E 249, 250

Krst

Luka poroča, da je Jezus ob svojem krstu molil. (Lk 3:21) Poleg tega je pisec pisma Hebrejcem povedal, da je Jezus, ko je prišel »na svet« (to ni bilo ob njegovem rojstvu, saj takrat ni mogel brati in govoriti, ampak ob krstu, ko je začel opravljati svojo nalogo), v skladu s tem, kar piše v Psalmu 40:6–8 (Septuaginta), rekel: »Žrtve in daritve nisi hotel, toda pripravil si mi telo. [...] Glej! Prišel sem (v zvitku knjige piše o meni), da izpolnim tvojo voljo, o Bog.« (Heb 10:5–9) Jezus je bil že ob rojstvu pripadnik judovskega naroda. Ta narod je bil v zavezi z Bogom, zaveza pa se je imenovala Postavina zaveza. (2Mz 19:5–8; Gal 4:4) Zaradi tega je bil Jezus, ko je prišel k Janezu, da bi ga ta krstil, že v zaveznem odnosu z Bogom Jehovom. Jezus je naredil nekaj več od tega, kar je od njega zahtevala Postava. Svojemu Očetu Jehovu je pokazal, da je pripravljen izpolnjevati njegovo voljo, pri čemer je imel v mislih žrtvovanje svojega pripravljenega telesa in odpravo žrtvovanja živalskih žrtev, ki je bilo predpisano po Postavi. Apostol Pavel je napisal: »Po tej ‚volji‘ smo bili posvečeni z darovanjem telesa Jezusa Kristusa enkrat za vselej.« (Heb 10:10) Poleg tega je bila Očetova volja, da Jezus opravlja delo, povezano s Kraljestvom, in tudi to je bil Jezus pripravljen delati. (Lk 4:43; 17:20, 21) Jehova je Sinovo pripravljenost sprejel in priznal ter ga mazilil s svetim duhom in rekel: »Ti si moj Sin, moj ljubljeni. Ti si mi v veselje.« (Mr 1:9–11; Lk 3:21–23; Mt 3:13–17)

16.–22. SEPTEMBER

ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | HEBREJCEM 11

Kopljimo za duhovnimi dragulji

(Hebrejcem 11:4) Zaradi vere je Abel daroval Bogu žrtev, ki je bila vrednejša od Kajnove. Zaradi vere mu je bilo izrečeno priznanje, da je pravičen, saj je Bog glede njegovih darov pričeval, da jih sprejema. In čeprav je Abel umrl, po njej še vedno govori.

it-1-E str. 804, odst. 5

Vera

Starodavni zgledi vere. Vsak posameznik v »velikem oblaku prič«, ki ga je omenil Pavel (Heb 12:1), je imel trden temelj za vero. Abel je na primer zagotovo vedel za Božjo obljubo, da bo seme zdrobilo kači glavo. Videl pa je tudi trdne dokaze, da se izpolnjuje obsodba, ki jo je Jehova v Edenu izrekel njegovima staršema. Adam in njegova družina so zunaj Edena jedli kruh v potu svojega obraza, ker je bila zemlja prekleta in je zato dajala trnje in osat. Abel je verjetno videl, da je Eva hrepenela po možu in da je Adam gospodoval ženi. Nedvomno je Abelova mama govorila o bolečinah med nosečnostjo. Poleg tega je bil vhod v edenski vrt zastražen s kerubi in mečem s plamenečim rezilom. (1Mz 3:14–19, 24) Vse to je bilo za Abela »očiten dokaz«, ki mu je zagotavljal, da bo rešitev prišla po obljubljenem Semenu. Zato ga je vera navedla na to, da je »daroval Bogu žrtev«, ki se je izkazala za vrednejšo od Kajnove. (Heb 11:1, 4)

23.–29. SEPTEMBER

ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | HEBREJCEM 12, 13

»Discipliniranje je dokaz Jehovove ljubezni«

it-1-E 629

Discipliniranje

Hebrejski samostalnik musár in glagolska oblika jasár pomensko izražata discipliniranje, kaznovanje, opominjanje in svetovanje. V grški Septuaginti in Krščanskih grških spisih imata isti pomen samostalnik paideía in glagol paideúo. Paideía izhaja iz besede pais, ki pomeni otrok, in se nanaša zlasti na to, kar je nujno pri vzgoji otrok – discipliniranje, poučevanje, vzgajanje, opominjanje, kaznovanje.

Viri in namen. Jehova svoje častilce disciplinira iz ljubezni. (Prg 3:11, 12) Daje jim navodila, s katerimi popravlja napačna stališča ter oblikuje njihovo mišljenje in vedenje. Za Izraelce v Mojzesovem času je discipliniranje med drugim pomenilo to, da so bili priča dokazom Božje moči. Jehova je pokazal neprekosljivo moč, ko je izvršil obsodbo nad vsemi bogovi v Egiptu, osvobodil svoje ljudstvo in uničil egipčansko vojsko v Rdečem morju. Nad neposlušnimi Izraelci je izvršil strašne obsodbe. Jehova svojemu ljudstvu ni le čudežno priskrbel hrano in vodo, temveč ga je tudi poučeval o tem, kako pomembno je, da si jemlje k srcu in upošteva vse, kar on reče. S takšnim discipliniranjem je svoje častilce učil ponižnosti in jim skušal vtisniti v zavest, da morajo do njega čutiti zdrav strah, ki se kaže z vero in poslušnostjo. (5Mz 8:3–5; 11:2–7)

Jehova pogosto disciplinira po svojih predstavnikih, katerim je podelil to oblast. Izraelca, ki je po krivem obtožil svojo ženo, da v času poroke ni bila več devica, so disciplinirali starešine, ki so služili kot sodniki. (5Mz 22:13–19) Starši predstavljajo Jehova, ko ustrezno disciplinirajo svoje otroke. Otroci naj bi takšno discipliniranje sprejemali, saj je izraz starševske ljubezni in jim trajno koristi. (Prg 1:8; 4:1, 13; 6:20–23; 13:1, 24; 15:5; 22:15; 23:13, 14; Ef 6:4) Starešine v krščanski občini s pomočjo Božje Besede disciplinirajo v obliki svaril, opominov in ukrepov. (2Ti 3:16) Jehova kristjana, ki zagreši prestopek, disciplinira zato, da bi si ta opomogel po storjenem grehu in da ga ne bi čakala ista obsodba kot ta brezbožni svet. (1Ko 11:32) Jezus Kristus kot glava krščanske občine iz ljubezni poskrbi za discipliniranje, ko je to treba. (Raz 3:14, 19)

Ostrejša oblika discipliniranja je izobčenje. Apostol Pavel je uporabil takšno discipliniranje, ko je Aleksandra in Himenaja »izročil Satanu«. (1Ti 1:20) Ko sta bila odstranjena iz občine, sta znova postala del sveta, ki je pod Satanovim nadzorom. (1Ko 5:5, 11–13)

Oblika discipliniranja ali vzgoje, ki prinese želeni sad oziroma pravičnost, je lahko tudi to, da Jehova morda dopusti, da njegovi služabniki med preganjanjem doživijo težavne okoliščine. Ko pa je preizkušnje konec, lahko ta sad v miru uživajo. (Heb 12:4–11) Bog je celo za svojega Sina dopustil, da je prestal trpljenje, zato da je lahko postal usmiljen in sočuten veliki duhovnik. (Heb 4:15)

Rezultati upoštevanja in posledice zavračanja. Hudobni, neumneži in moralno ničvredni ljudje sovražijo Jehovovo discipliniranje in ga povsem zavračajo. (Ps 50:16, 17; Prg 1:7) Dejanja, ki so posledica takšne nespametnosti, zahtevajo dodatno discipliniranje, pogosto v obliki stroge kazni. Tako je, kot piše v pregovoru, ki sporoča, da so neumni kaznovani po svoji neumnosti. (Prg 16:22) Takšni ljudje si morda nakopljejo revščino, sramoto, bolezen in celo prezgodnjo smrt. Zgodovina Izraelcev pokaže, kako veliko se lahko izgubi. Izraelci se niso menili za discipliniranje v obliki svaril in opominov, ki so jih izrekali preroki. Brezbrižni so bili tudi, ko jih je Jehova discipliniral tako, da jim je odrekel zaščito in blagoslov. Nazadnje so si prislužili strogo kazen, ki je bila vnaprej napovedana – bili so podjarmljeni in odšli so v pregnanstvo. (Jer 2:30; 5:3; 7:28; 17:23; 32:33; Oz 7:12–16; 10:10; Zef 3:2)

Nasprotno pa posameznik, ki upošteva discipliniranje in do Jehova čuti zdrav strah, velja za modrega. Ker je zmožen pravilno uporabljati spoznanje, se ogne marsikatere bolečine in trpljenja. Kdor hvaležno sprejme discipliniranje, morda že v današnjem svetu živi dlje, obljubljena pa mu je tudi trajna prihodnost. Discipliniranje bi torej morali zelo ceniti. (Prg 8:10, 33–35; 10:17)

30. SEPTEMBER–6. OKTOBER

ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | JAKOB 1, 2

Kopljimo za duhovnimi dragulji

(Jakob 1:17) Vsak dober dar in vsako popolno darilo je od zgoraj. Prihaja namreč od Očeta nebesnih luči, on pa se v nasprotju s senco ne spreminja.

it-2-E 253, 254

Svetloba

Jehova je »Oče nebesnih luči«. (Jak 1:17) Ne samo, da »daje sonce za svetlobo podnevi ter odredbe za luno in zvezde, da svetijo ponoči« (Jer 31:35), ampak je tudi Vir vse duhovne svetlobe. (2Ko 4:6) Njegov zakon, sodne odločbe in beseda so luč tistim, ki dovolijo, da jih ti vodijo. (Ps 43:3; 119:105; Prg 6:23; Iz 51:4) Psalmist je napisal: »Zaradi tvoje svetlobe lahko vidimo svetlobo.« (Ps 36:9; primerjaj Ps 27:1; 43:3.) Tako kot sonce od zore sveti vse močneje do »popolnega dne«, tudi pot pravičnih, ki jo osvetljuje Božja modrost, postaja vedno svetlejša. (Prg 4:18) Če hodimo po poti, ki nam jo Jehova določa, hodimo v njegovi svetlobi. (Iz 2:3–5) Če pa posameznik gleda stvari na nečist način ali z zlobnim namenom, je v veliki duhovni temi. Jezus je rekel: »Če pa je tvoje oko hudobno, bo vse tvoje telo temno. Če je svetloba, ki je v tebi, pravzaprav tema, potem je ta tema res velika!« (Mt 6:23; primerjaj 5Mz 15:9; 28:54–57; Prg 28:22; 2Pt 2:14.)

(Jakob 2:8) Če torej izpolnjujete kraljevo postavo, skladno z odlomkom iz Svetih spisov, ki pravi »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe«, delate dobro.

it-2-E str. 222, odst. 4

Postava

»Kraljeva postava.« »Kraljeva postava« je povsem upravičeno pomembnejša od drugih zakonov, ki urejajo človeške odnose, tako kot je kralj pomembnejši od drugih ljudi. (Jak 2:8) Bistvo Postavine zaveze je bila ljubezen, zapoved »ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (kraljeva postava) pa je bila druga od zapovedi, na katerih je slonela Postava in Preroki. (Mt 22:37–40) Kristjani niso pod Postavino zavezo, vendar pa so v povezavi z novo zavezo podrejeni postavi kralja Jehova in njegovega sina, kralja Jezusa Kristusa.