Vera nas navaja k dejanjem!
»Vidiš torej, da je [pri Abrahamu] vera sodelovala z deli njegovimi, in iz del je bila vera popolna.« (JAKOB 2:22)
1., 2. Kako ravnamo, če res verujemo?
MARSIKDO pravi, da verjame v Boga. Toda vera, ki je samo na ustih, je podobna truplu: je brez življenja. »Vera, ako nima del, je mrtva sama ob sebi,« je napisal učenec Jakob. Rekel je še, da je bogaboječi Abraham imel vero, ki je »sodelovala z deli njegovimi«. (Jakob 2:17, 22) Kolikšnega pomena pa so te besede nam?
2 Če res verujemo, potem ne bomo le verjeli, kar slišimo na krščanskih shodih. Vero bomo tudi dokazovali, saj smo dejavne Priče za Jehova. Tako je: vera nas bo navedla, da bomo Božjo Besedo upoštevali v življenju. Navedla nas bo k dejanjem.
Pristranskost ni združljiva z vero
3., 4. Kako bi morala vera vplivati na to, kakšni smo do drugih?
3 Če je naša vera v Boga in Kristusa pristna, nismo pristranski. (Jakob 2:1–4, SSP) Toda nekateri tistih, ki jim je Jakob pisal, niso bili takšni, kot se to zahteva od pravih kristjanov; bili so pristranski. (Rimljanom 2:11) Zato je rekel: »Moji bratje, svoje vere v našega Gospoda Jezusa Kristusa, Gospoda veličastva, ne združujte s pristranskostjo.« Če sta namreč na shod prišla bogat nevernik z zlatimi prstani in v bleščeči obleki ter »revež v umazani obleki«, bi morali oba lepo sprejeti, a so vseeno bogatemu posvetili posebno pozornost. Priskrbeli so mu »udoben« sedež, revnemu neverniku pa so rekli, naj stoji oziroma naj sede na tla k nogam tega in tega.
4 Jehova je odkupno žrtev Jezusa Kristusa pripravil za vse, za bogate in revne. (2. Korinčanom 5:14) Če bi se za bogate več trudili, bi se oddaljili od Kristusove vere. Kristus je namreč ‚obubožal, da bi mi po njegovem uboštvu obogateli‘. (2. Korinčanom 8:9) Zato ljudi nikoli ne glejmo tako – ne cenimo jih iz napačnih nagibov. Bog ni pristranski. Če pa bi mi bili takšni, bi bili »sodniki s hudobnimi mislimi«. (Job 34:19) Ker želimo ugoditi Bogu, se gotovo ne bomo dali zapeljati pristranskosti oziroma temu, da bi ‚občudovali osebe zaradi koristi‘. (Juda 4, 16)
5. Koga je Bog izbral, da bo ‚bogat v veri‘, in kako gmotno bogati pogosto ravnajo?
5 Jakob pove, kdo je res bogat, in spodbuja, naj vse nepristransko ljubimo. (Jakob 2:5–9) ‚Bog si je izbral ubožce, da bodo bogati v veri in dediči kraljestva.‘ Revni so namreč pogosto dovzetnejši za dobro novico. (1. Korinčanom 1:26–29) Gmotno bogati pa kot razred tlačijo druge, denimo pri dolgovih, zaslužku in pravnih ukrepih. O Kristusu govorijo hudo in nas preganjajo, ker nosimo njegovo ime. Kljub temu pa neomajno ubogajmo »kraljevo postavo«, ki veleva, naj ljubimo svoje bližnje – in to enako revne in bogate. (3. Mojzesova 19:18; Matevž 22:37–40) Bog to zahteva, zato ‚delamo greh‘, če smo pristranski.
»Usmiljenje se hvali zoper sodbo«
6. Kako bi kršili postavo, če ne bi bili usmiljeni z drugimi?
6 Če smo neusmiljeni in ravnamo pristransko, kršimo postavo. (Jakob 2:10–13) Če namreč v tem pogrešimo, grešimo proti vsem Božjim zakonom. Izraelci, denimo, ki so kradli, so prestopili vso mojzesovsko postavo, četudi niso prešuštvovali. Kristjani pa smo sojeni po »postavi svobodnih ljudi« (NW), duhovnega Izraela, ki je v novi zavezi in ima postavo zapisano v svojih srcih. (Jeremija 31:31–33)
7. Zakaj tisti, ki se ne otresejo pristranskosti, ne morejo od Boga pričakovati usmiljenja?
7 Če trdimo, da verujemo, a smo kljub temu pristranski, smo v nevarnosti. Tisti namreč, ki so neljubeznivi in neusmiljeni, bodo tudi sami sojeni brez usmiljenja. (Matevž 7:1, 2) Jakob pravi: »Usmiljenje se hvali zoper sodbo.« Če se pustimo voditi Jehovovemu svetemu duhu in smo pri vseh stikih z drugimi usmiljeni, ob sodbi ne bomo obsojeni. Deležni bomo usmiljenja in tako premagali strogo pravico oziroma neugodno sodbo.
Vera rojeva dobra dela
8. Kako je z nekom, ki pravi, da veruje, pa nima del?
8 Vera pa v nas rojeva še druga dobra dela, ne samo to, da smo ljubeznivi in usmiljeni. (Jakob 2:14–26) To, da samo izpovedujemo vero, nimamo pa del, nas vsekakor ne bo rešilo. Res pa je tudi, da si tega, da bi nas Bog priznal za pravične, ne moremo prislužiti z deli po Postavi. (Rimljanom 4:2–5) Jakob je govoril o delih, ki jih motivirata vera in ljubezen, ne pa postavin zakonik. Če nas vzgibavajo takšne lastnosti, ne bomo sočastilcu, ki je morda v stiski, samo želeli najboljše. Bratu ali sestri, ki nima kaj obleči ali jesti, bomo tudi gmotno pomagali. Jakob vprašuje: ‚Če bratu, ki je v stiski rečete: Pojdi v miru! Ogrej se in nasiti! pa mu ne podelite, kar potrebuje, kaj to pomaga?‘ Prav nič. (Job 31:16–22) Takšna »vera« je mrtva!
9. Kaj kaže, da verujemo?
9 Morda smo nekoliko povezani z Božjim ljudstvom, toda trditev, da verujemo, lahko podpremo le s tistim, kar delamo iz vsega srca. Zelo lepo je, če ne verjamemo več v nauk o trojici, temveč v to, da je pravi Bog eden. Vendar pa to, da samo verjamemo, še ni vera. »Tudi zli duhovi to verujejo [verjamejo, NW] in groza jih je«, bojijo se, saj jih čaka uničenje. Če res verujemo, nas bo to gnalo k delom, kot sta oznanjevanje dobre novice ter zbiranje hrane in obleke za sovernike v stiski. Jakob vprašuje: »Hočeš spoznati, prazni človek [brez točnega spoznanja o Bogu], da je vera brez del neučinkovita?« (SSP) Tako je: za vero so potrebna dela.
10. Zakaj je Abraham imenovan »oče vsem, ki verujejo«?
10 Očaka Abrahama, ki je bil vdan Bogu, je vera navedla k dejanju. Kot »oče vsem, ki verujejo«, je bil »opravičen iz del, ko je daroval Izaka, sina svojega, na oltarju«. (Rimljanom 4:11, 12; 1. Mojzesova 22:1–14) Kaj če Abraham ne bi dovolj veroval Bogu, da lahko obudi Izaka in izpolni, kar mu je obljubil o njegovem semenu? Nikoli ne bi hotel darovati svojega sina. (Hebrejcem 11:19) Šele zaradi njegovih poslušnih del je njegova ,vera bila popolna‘, dovršena. Tako se je »izpolnilo [. . .] pismo [1. Mojzesova 15:6]: ‚Abraham pa je veroval Bogu in vštelo se mu je za pravičnost.‘ « Abraham je s svojimi deli, torej s tem, ko je bil pripravljen darovati Izaka, potrdil, kar je Bog nekoč prej izjavil, namreč da je Abraham pravičen. Z deli vere je pokazal, da ljubi Boga in priznan je bil za ‚Božjega prijatelja‘.
11. Kakšen zgled vere nam je Rahab?
11 Abraham je tako dokazal, da se ‚človek opraviči iz del in ne samo iz vere‘. To je dokazala tudi Rahab, nečistnica iz Jerihe. ‚Opravičila se je iz del, ko je sprejela [izraelska] poslanca in ju odpravila po drugi poti‘, da sta se tako izmaknila svojim kanaanskim sovražnikom. Že prej, predno se je srečala z izraelskima oglednikoma, je priznavala Jehova za pravega Boga, s svojimi poznejšimi besedami in s tem, da je zapustila prostitucijo, pa je svojo vero tudi dokazala. (Jozue 2:9–11; Hebrejcem 11:31) Jakob po tem drugem zgledu vere izražene z deli pravi: »Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva.« V mrtvem človeku ni več oživljajoče sile oziroma »duha«, zato ne more več ničesar. Vera, ki je samo na ustih, je ravno tako brez življenja in brez koristi kot truplo. Če pa res verujemo, nas bo to navedlo na boguvšečna dela.
Nadzirajte ta svoj jezik!
12. Kaj bi morali delati starešine v občini?
12 Vero lahko dokažemo tudi z govorjenjem in učenjem, le da se je pri obojem treba obvladovati. (Jakob 3:1–4) Starešine so v občini učitelji, zaradi česar imajo tehtno odgovornost; Bogu bodo morali polagati račune. Zato bi morali ponižno preiskovati svoje motive in to, ali še ustrezajo pogojem. Poleg znanja in sposobnosti morajo namreč imeti tudi močno ljubezen do Boga in sovernikov. (Rimljanom 12:3, 16; 1. Korinčanom 13:3, 4) Njihovi nasveti morajo temeljiti na Svetem pismu. Če starešina narobe svetuje, tako da imajo drugi zaradi tega težave, ga bo Bog po Kristusu neugodno sodil. Zato bi morali starešine biti ponižni, marljivo preučevati in se zvesto ravnati po Božji Besedi.
13. Zakaj napačno delamo v besedi?
13 Ker pa smo nepopolni, vsi, tudi najboljši učitelji, ‚v mnogem napačno delamo‘. In ena najpogostejših in lahko tudi škodljivih napak je napačno govorjenje. Jakob pravi: »Če kdo v besedi ne stori napačno, ta je popoln mož, zmožen brzdati tudi vse telo.« Mi jezika ne moremo popolno nadzirati, tako kot ga je to znal Jezus Kristus. Če bi ga lahko, potem bi lahko nadzirali tudi druge telesne dele. Konja lahko denimo z uzdo vodimo, kamor želimo, in krmar lahko še tako veliko ladjo, ki jo ženejo silni vetrovi, z malim krmilom obrača, kamor želi.
14. Kako Jakob poudari, da si je treba prizadevati nadzirati jezik?
14 Vsi moramo pošteno priznati, da je zares treba truda, da bi nadzirali jezik. (Jakob 3:5–12) Uzda je v primerjavi s konjem majhna, prav tako krmilo v primerjavi z ladjo. Tudi jezik je, če ga primerjamo s telesom, majhen, toda »se veliko ponaša«. Ker pa v Svetem pismu jasno piše, da bahanje Bogu ni všeč, ga prosimo, naj nam pomaga paziti se tega. (Psalm 12:3, 4; 1. Korinčanom 4:7) Brzdajmo jezik tudi takrat, ko smo izzvani, zavedajoč se, da je treba samo iskre in v plamenu je ves gozd. In kot pravi Jakob ‚je tudi jezik ogenj‘ in lahko naredi veliko škode. (Pregovori 18:21) Takšen nebrzdan jezik je »kot svet krivice«! Z nebrzdanim jezikom je povezana vsaka zla poteza tega brezbožnega sveta. Je tudi izvor nevarnih reči, kot so obrekovanje in lažni nauk. (3. Mojzesova 19:16; 2. Petrov 2:1) Se vam ne zdi, da bi nas vera morala navesti, da se kar najbolj trudimo nadzirati jezik?
15. Kakšno škodo lahko naredi nebrzdan jezik?
15 Nebrzdani jezik nas vsega ‚oskruni‘. Če nas denimo večkrat dobijo na laži, si bomo prilagáli nalepko lažnivca. Kako pa takšen jezik »zažiga kolo življenja«? Tako, da življenje naredi brezizhodno. Samo en nebrzdan jezik lahko vznemiri vso občino. Jakob tu omenja »Geheno« (NW), dolino Hinom. V njej so nekdaj žrtvovali otroke, kasneje pa je postala jeruzalemsko odlagališče odpadkov, ki so jih uničevali z ognjem. (Jeremija 7:31) Gehena je torej simbol uničenja. Nebrzdan jezik ima v nekem smislu podobno uničevalno moč kot Gehena. Če jezika nimamo v oblasti, lahko sami naposled postanemo žrtve požara, ki smo ga zanetili. (Matevž 5:22) Če bi denimo koga osramotili, bi za to lahko bili celo izključeni iz občine. (1. Korinčanom 5:11–13)
16. Kaj bi morali delati glede na škodo, ki jo lahko povzroči nebrzdan jezik?
16 Kot ste lahko spoznali iz Božje Besede, je Jehova določil, naj si človek podredi živalski svet. (1. Mojzesova 1:28) In človeku je res uspelo ukrotiti že vsakovrstna stvarjenja. Sokole denimo trenirajo za lov. K ‚plazilcem‘ (SSP), ki jih tu omenja Jakob, pa lahko štejemo kače, ki jih obvladujejo krotilci kač. (Psalm 58:4, 5) Celo kita lahko človek obvlada, ne more pa, grešen kot je, popolnoma ukrotiti jezika. Kljub temu pa bi se morali ogibati žaljivih, bolečih ali obrekljivih izjav. Nebrzdan jezik je lahko kot nevarno sredstvo s smrtnim strupom. (Rimljanom 3:13) Krivi učitelji so s svojim jezikom na žalost nekatere zgodnje kristjane odvrnili od Boga. Nikoli ne dovolimo, da bi nas prevzele zlobne, bodisi govorjene ali pisne izjave odpadnikov. (1. Timoteju 1:18–20; 2. Petrov 2:1–3)
17., 18. Na kakšno neskladnost opozarja Jakobov list 3:9–12 in kaj bi morali glede tega delati?
17 Če verujemo v Boga in mu želimo ugajati, se laže varujemo odpadništva, pa tudi tega, da bi jezik enkrat rabili tako, drugič drugače. Jakob je imel v mislih prav takšne, ki so počeli to slednje, ko je rekel, da ‚z jezikom blagoslavljamo Gospoda in Očeta in ž njim preklinjamo ljudi, ustvarjene po podobi Božji‘. (1. Mojzesova 1:26) Jehova je naš Oče, saj »daje vsem življenje in dihanje in vse«. (Dejanja 17:24, 25) V duhovnem pogledu je tudi Oče maziljenih kristjanov. Glede na duševne in moralne lastnosti, denimo ljubezen, pravičnost in modrost, po katerih se razlikujemo od živali, smo vsi tudi »po podobi Božji«. Kako bi zato morali ravnati, če verujemo v Jehova?
18 Preklinjati ljudi bi pomenilo izprositi oziroma priklicati nadnje zlo. Mi pa za to nismo pooblaščeni, saj nismo od Boga navdihnjeni preroki. S takšnim govorom bi samo pokazali sovraštvo in naše blagoslavljanje Boga bi bilo zaman. Skratka, ni primerno, da iz istih ust prihajata »blagoslov in kletev«. (Lukež 6:27, 28; Rimljanom 12:14, 17–21; Juda 9) Kakšen greh bi bilo peti na shodih hvalnice Bogu pozneje pa govoriti zlobno o sovernikih! Ne moreta namreč iz istega studenca bruhati sladka in grenka voda. In tako kot ne more »smokva roditi olive ali trta smokve«, tudi slana voda ne more dati sladke. Z nami, ki bi morali govoriti dobro, je nekaj duhovno narobe, če vztrajno govorimo grenke besede. Če to počnemo, molimo k Jehovu, naj nam pomaga nehati s takšnim govorjenjem. (Psalm 39:1)
Ravnati po modrosti od zgoraj
19. Kako bomo vplivali na druge, če nas vodi nebeška modrost?
19 Vsi potrebujemo modrost, da bi govorili in delali tako, kot to pristoji tistim, ki verujejo. (Jakob 3:13–18) Če se spoštljivo bojimo Boga, nam bo podelil nebeško modrost, sposobnost prav uporabljati spoznanje. (Pregovori 9:10; Hebrejcem 5:14) Njegova Beseda nas uči, kako izražati ‚modro krotkost‘. S krotkostjo pa v občini prispevamo k miru. (1. Korinčanom 8:1, 2) Kateri pa se pred sočastilci hvalijo, češ da so njihovi veliki učitelji, ‚lažejo zoper krščansko resnico‘, ki obsoja njihovo pretirano samopomembnost. (Galatom 5:26) Njihova »modrost« je »zemeljska«, značilna za grešne ljudi, ki so odtujeni od Boga. Je tudi »živalska«, saj izvira iz mesenih nagibov. In ker so hudobni duhovi ponosni, je celo »demonska« (SSP)! (1. Timoteju 3:6) Ravnajmo zato modro in ponižno, da ne bomo z ničimer ustvarili vzdušja, v katerem bi uspevala ‚zla dejanja‘, kot sta obrekovanje in pristranskost.
20. Kako bi opisali nebeško modrost?
20 »Modrost [. . .], ki je od zgoraj, je prvič čista«, moralno in duhovno nas očišča. (2. Korinčanom 7:11) Je tudi »miroljubna«, saj nas spodbuja, da iščemo mir. (Hebrejcem 12:14) Nebeška modrost nas prav tako navaja k temu, da smo »razumni« (NW), ne pa dogmatični in težavni. (Filipljanom 4:5) Modrost od zgoraj je tudi »poslušna« (Ekumenska izdaja); navaja k poslušnosti božjemu pouku in sodelovanju z Jehovovo organizacijo. (Rimljanom 6:17) Spodbuja nas tudi k usmiljenju in sočutju. (Juda 22, 23) Ker je polna »dobrega sadu«, spodbuja k temu, da se zanimamo za druge in ravnamo po načelih dobrote, pravičnosti in resnice. (Efežanom 5:9) In ker tako delamo za mir, smo deležni ‚sadu pravičnosti‘, ki uspeva v miru.
21. H kakšnim dejanjem bi nas po Jakobovem listu 2:1–3:18 morala spodbuditi vera v Boga?
21 Jasno je torej, da nas vera navaja k delom. Zaradi nje smo nepristranski, usmiljeni in pridni za dobra dela. Vera nam tudi pomaga nadzirati jezik in ravnati po načelu nebeške modrosti. To pa še ni vse, kar se lahko naučimo iz tega lista. Jakob ima za nas še druge nasvete, ki nam pomagajo, da se vedemo tako, kot to pristoji ljudem, ki verujejo Jehovu.
Kako bi odgovorili?
◻ Kaj je narobe pri tem, če smo pristranski?
◻ Kakšna povezanost je med vero in deli?
◻ Zakaj je tako pomembno nadzorovati jezik?
◻ Kakšna je nebeška modrost?