‚Odpuščajte drug drugemu‘

»Prenašajte drug drugega in si odpuščajte.« (KOLOŠANOM 3:13)

 1. a) Zakaj je Peter morda menil, da je velikodušen, ko je predlagal, naj bi drugim odpustili »do sedemkrat«? b) Kaj je Jezus imel v mislil, ko je rekel, naj bi odpustili »do sedemdesetkrat sedemkrat«?

»GOSPOD, kolikokrat, ko se pregreši brat moj zoper mene, naj mu odpustim? Ali do sedemkrat?« (Matevž 18:21) Peter je morda menil, da je s tem svojim predlogom pokazal veliko velikodušnost. Po tedanjem rabinskem izročilu je bilo namreč človeku treba isto žalitev odpustiti le trikrat.a Zato si lahko zamislite, kako presenečen je bil Peter, ko mu je Jezus odvrnil: »Ne pravim ti do sedemkrat, marveč do sedemdesetkrat sedemkrat.« (Matevž 18:22) To ponavljanje števila sedem je bilo enako, kot bi rekel »v nedogled«. Jezus torej ni videl nobene omejitve glede tega, kolikokrat naj bi kristjan odpustil drugim.

2., 3. a) V katerih okoliščinah je denimo navidez težko odpustiti drugim? b) Zakaj smo lahko prepričani, da je samo v naše dobro, če odpuščamo drugim?

² Toda vedno ni lahko upoštevati tega nasveta. Koga pa ne boli, kadar je po krivici oškodovan? Morda je kdo, ki ste mu zaupali, kakšno zaupno stvar povedal naprej. (Pregovori 11:13) Morda pa vas je dober prijatelj z nepremišljenimi pripombami ‚prebodel kakor meč‘. (Pregovori 12:18) Tudi kadar kdo, ki ga imate radi ali mu zaupate, grdo ravna z vami, vas to lahko hudo rani. Kadar se nam zgodi kaj od tega, je čisto naravno, da smo morda jezni. Mogoče bi s tem, ki nam je storil kaj hudega, najraje kar nehali govoriti oziroma se ga, če bi se le dalo, popolnoma izogibali. To, da bi mu odpustili, bi bilo lahko videti, kot da za škodo, ki nam jo je prizadel, ni bil kaznovan. Če pa bi gojili zamero, bi na koncu škodili le sebi.

³ Jezus nas zato uči, naj odpuščamo, tudi »do sedemdesetkrat sedemkrat«. Njegovi nauki pa nam gotovo nikoli ne morejo škodovati. Vse, kar je učil, je namreč bilo od Jehova, od Tistega ‚ki nas uči, kar nam je v korist‘. (Izaija 48:17; Janez 7:16, 17) Torej je povsem razumljivo, da nam samo koristi, če drugim odpuščamo. Predno pa si ogledamo, zakaj naj bi odpuščali in kako, bi bilo morda najprej dobro razjasniti, kaj sploh odpuščanje je in kaj ni. To, kako si razlagamo odpuščanje, namreč lahko nekoliko vpliva tudi na to, ali smo sposobni odpustiti, kadar nas drugi prizadenejo.

 4. Česa odpuščanje ne pomeni in kako je definirano?

⁴ To, da odpustimo drugim prizadejane nam krivice, ne pomeni, da opravičimo ali omilimo, kar so storili, niti ne pomeni, da nas drugi lahko po krivici izkoriščajo. Kadar Jehova nam odpusti grehe, teh gotovo ne izniči, in nikakor ne dovoli, da bi grešni ljudje teptali njegovo usmiljenje. (Hebrejcem 10:29) Insight on the Scriptures odpuščanje definira kot »dejanje oproščenja krivemu; opustitev užaljenosti nanj zaradi storjenega ter lastna odpoved vsaki pravici do povrnitve«. (1. zvezek, 861. stran)b V Bibliji imamo tehtne razloge, zakaj odpuščati drugim.

Zakaj odpuščati drugim?

 5. Kateri pomembni razlog za odpuščanje je nakazan v Listu Efežanom 5:1?

⁵ Pomemben razlog za odpuščanje je nakazan v Listu Efežanom 5:1: »Bodite torej posnemalci Boga, kakor otroci ljubljeni.« V katerem pogledu bi morali ‚biti posnemalci Boga‘? Beseda »torej« poved povezuje s prejšnjo vrstico, kjer piše: »Bodite pa med seboj blagi, milosrčni, odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog v Kristusu vam odpustil.« (Efežanom 4:32) V odpuščanju bi prav gotovo morali posnemati Boga. Kakor skuša deček biti ravno tak kot njegov oče, bi si tudi mi morali kot otroci, ki jih Jehova srčno ljubi, želeti, da bi bili podobni našemu nebeškemu Očetu, ki rad odpušča. Ko Jehova opazuje iz nebes svoje zemeljske otroke, ki se trudijo, da bi mu bili podobni v medsebojnem odpuščanju, se njegovo srce gotovo neizmerno veseli! (Lukež 6:35, 36; primerjaj Matevž 5:44–48.)

 6. V katerem pogledu je velika razlika med Jehovovim odpuščanjem in našim?

⁶ Ni dvoma, ne moremo nikoli tako popolnoma odpustiti, kot to lahko Jehova. To pa je še večji razlog, zakaj bi morali odpuščati drug drugemu. Pomislite: kolikšna razlika je med Jehovovim in našim odpuščanjem. (Izaija 55:7–9) Tistim, ki so grešili proti nam, pogosto odpuščamo z zavestjo, da nam bodo prej ali slej morda morali vrniti uslugo, drugače povedano, nam to ali ono odpustiti. Pri ljudeh je vedno tako, da grešnik odpušča grešniku. Pri Jehovu pa je odpuščanje vedno enostransko. On nam odpušča, nam pa ne bo nikoli treba ničesar odpustiti njemu. Če lahko Jehova, ki nikoli ne greši, tako ljubeče in popolnoma odpušča nam, mar naj se ne bi mi, grešni ljudje, trudili odpuščati drug drugemu? (Matevž 6:12)

 7. Kako lahko škoduje našemu odnosu z Jehovom, če nočemo odpuščati drugim, kadar imamo razlog, da se jih usmilimo?

⁷ Še pomembnejše pa je, da lahko to, če nočemo odpuščati drugim, kadar je primerno izkazati usmiljenje, škodljivo vpliva na naš odnos z Bogom. Jehova nas ne le prosi, naj odpuščamo drug drugemu, on to od nas pričakuje. Po Svetem pismu naj bi nas k odpuščanju med drugim navajala zavest, da bo potem Jehova tudi nam odpustil, ali pa, da nam je že odpustil. (Matevž 6:14; Marko 11:25; Efežanom 4:32; 1. Janezov 4:11) Mar lahko sploh pričakujemo, da nam bo Jehova odpustil, če mi nismo pripravljeni odpustiti drugim, kadar je za to tehten razlog? (Matevž 18:21–35)

 8. Zakaj je to, da odpuščamo, najboljše za nas?

⁸ Jehova svoje ljudstvo uči »dobro pot, po kateri naj hodijo«. (1. kraljev 8:36) In če nas uči, naj odpuščamo drug drugemu, smo lahko prepričani, da ima pri tem v mislih najboljše za nas. Biblija nam zato iz tehtnega razloga naroča, naj ‚damo mesta jezi‘. (Rimljanom 12:19) Zamera je v življenju težko breme. Če jo pestujemo, okupira naše misli ter nam vzame mir in radost. Dolgotrajna jeza lahko na naše telesno zdravje enako pogubno vpliva kot ljubosumje. (Pregovori 14:30) Medtem pa, ko mi prenašamo vse to, tisti, ki nas je užalil, morda sploh ne ve za naše težave! Naš ljubeči Stvarnik ve, da moramo drugim odkrito odpuščati, ne le za njihovo dobro, temveč tudi za naše lastno. Biblijski nasvet, naj odpuščamo, je gotovo ‚dobra pot, po kateri naj bi hodili‘.

»Prenašajte drug drugega«

9., 10. a) Za kakšne stvari ni nujno, da drugi prosi odpuščanja? b) Kaj hočejo povedati besede »prenašajte drug drugega«?

⁹ Telesne poškodbe so lahko manjše ureznine ali pa hude rane in nekatere terjajo bolj druge pa manj zahtevno oskrbo. Podobno je, kadar so ranjeni občutki. Nekatere rane so bolj, druge pa manj globoke. Kaj nam je res treba delati sporno vprašanje iz vsake najmanjše praske, ki jo doživimo pri stikih z drugimi? Manjša draženja, žalitve in nevšečnosti so del življenja in zanje drugim ni ravno treba, da nas prosijo odpuščanja. Če smo znani po tem, da se drugih izogibamo že zaradi najmanjšega razočaranja in nato vztrajamo, da se bomo do njih normalno vedli šele takrat, če se nam bodo opravičili, se bodo ti čutili prisiljene delati z nami v rokavicah, morda bodo do nas zadržani!

¹⁰ Veliko boljše je, da smo »na glasu kot razumni«. (Filipljanom 4:5, Phillips) Čisto logično je pričakovati, da nas kdo od bratov, ko tako kot nepopolni ljudje delamo skupaj, tu in tam vrže s tira, včasih pa tudi mi koga od njih. List Kološanom 3:13 nam zato svetuje: »Prenašajte drug drugega.« Te besede hočejo povedati, naj bomo potrpežljivi z drugimi, da pač prenašamo tisto, kar nam pri njih ni všeč, osebnostne poteze, ki nas morda motijo. S takšno potrpežljivostjo in obvladovanjem bomo laže prenašali manjše praske in ranice, ki jih dobimo ob druženju z drugimi, tako da mir v občini ne bo skaljen. (1. Korinčanom 16:14)

Kadar so rane globje

11. Kaj nam pomaga odpustiti drugim, kadar ti grešijo proti nam?

¹¹ Kaj pa, če rana, ki nam jo drugi prizadenejo s svojim grehom, ni tako nepomembna? Če ne gre za resnejši greh, nam morda ne bo tako težko upoštevati biblijskega nasveta, naj ‚odpuščamo drug drugemu‘. (Efežanom 4:32) Takšna pripravljenost odpuščati je v skladu s Petrovimi navdihnjenimi besedami: »Predvsem se med seboj goreče ljubite, ker ljubezen pokrije množico grehov.« (1. Petrov 4:8, SSP) Če se stalno zavedamo, da tudi mi grešimo, bomo laže prenašali prestopke drugih. Kadar torej odpustimo, ne bomo pestovali zamere, temveč jo bomo raje opustili. Tako se naši odnosi s tistim, ki nas je prizadel, ne bodo trajno poškodovali, hkrati pa bomo s tem prispevali, da bo v občini še dalje tisti dragoceni mir. (Rimljanom 14:19) Sčasoma pa bo v našem spominu to, kar nam je storil, tudi zbledelo.

12. a) Kaj bomo morda morali ukreniti, da bi lahko odpustili nekomu, ki nas je huje ranil? b) Kako besede iz Lista Efežanom 4:26 nakazujejo, da je treba stvari poravnati čimprej?

¹² Kaj pa, če kdo huje greši proti nam in nam zareže še globljo rano? Denimo, da ste res dobremu prijatelju zaupali kaj čisto osebnega, on pa je to povedal naprej. Zelo ste prizadeti, pri srcu vam je neprijetno in počutite se opeharjene. Hoteli ste že vse skupaj opustiti, pa ni šlo. V takem primeru boste bržda morali nekaj ukreniti, da stvar uredite, morda govoriti s tem, ki vas je prizadel. Boljše je, da to storite prej, predno stvar preraste v kaj večjega. Pavel nas opominja: »Jezite se, a ne grešite [ne pestujte jeze oziroma ne storite ničesar iz jeze]! Solnce naj ne zaide nad jezo vašo.« (Efežanom 4:26) Pavlove besede nam še več povedo, če vemo, da se je pri Judih s sončnim zahodom končal en dan in začel drugi. Nasvet je torej: stvari poravnajte čimprej! (Matevž 5:23, 24)

13. S kakšnim namenom naj bi pristopili k nekomu, ki nas je prizadel, in ob upoštevanju katerih predlogov nam bo to uspelo?

¹³ Kako pa naj bi pristopili k tistemu, ki vas je prizadel? ‚Iščite miru in hodite za njim,‘ beremo v Prvem Petrovem listu 3:11. Pristopili boste torej z namenom, da se z bratom pomirite, ne pa da nanj stresate jezo. Zato bo boljše, da se ogibate grobih besed in kretenj, saj lahko to pri drugem izzove enak odziv. (Pregovori 15:18; 29:11) Ogibajte se tudi pretiravanja, denimo izjav, kot sta »Ti vedno . . .!« ali pa »Ti nikoli . . .!«. Ob takšnih besedah se bo drugi morda samo postavil v obrambo. Zato s svojim glasom in obrazno mimiko raje izražajte, da želite stvar, ki vas je tako globoko prizadela, poravnati. Ko pojasnjujete, kaj čutite zaradi tistega, kar se je zgodilo, bodite določni. Dajte drugemu možnost, da pojasni, zakaj je to in to storil. Poslušajte, kaj vam ima povedati. (Jakob 1:19) In kaj dobrega bo to prineslo? Knjiga Pregovori 19:11 nam odgovarja: »Razum zadržuje človeku jezo, in v čast mu je izpregledati pregrešek.« Ko bomo doumeli, kako ta drugi čuti in zakaj je to ali ono storil, bodo morda negativne misli in občutki, ki jih imamo do njega, izginili. Kadar se stvari lotimo s ciljem, da se s človekom pomirimo, in pri tem tudi ostanemo, bomo verjetno lahko razčistili vsa nesoglasja, kdor se mora opravičiti, se bo opravičil in kdor odpustiti, bo odpustil.

14. V katerem smislu bi morali pozabiti, kadar odpustimo?

¹⁴ Ali odpustiti drugim pomeni, da moramo pozabiti, kar se je zgodilo? Spomnimo se glede tega Jehovovega zgleda, ki smo ga obravnavali v predhodnem članku. Ko Biblija pravi, da Jehova pozabi naše grehe, to ne pomeni, da se jih ne more več spomniti. (Izaija 43:25) To, da pozabi, pomeni, da jih nikoli več ne bo uporabil proti nam, ko nam enkrat odpusti. (Ezekiel 33:14–16) Podobno tudi odpustiti soljudem ne pomeni nujno tega, da se ne bomo mogli več spomniti, kaj so nam naredili. Pač pa lahko pozabimo v tem smislu, da tega ne uporabimo proti njim oziroma tega ne prikličemo več na dan. In ko stvar enkrat tako rešimo, ne bi bilo prav o tem govoriti drugim; niti ne bi bilo ljubeznivo, če bi se tistega, ki nas je prizadel, popolnoma izogibali in ravnali z njim, kot da bi bil izobčen. (Pregovori 17:9) Da bi se naš odnos z njim pozdravil bo vsekakor morda moralo preteči nekaj časa; morda si z njim ne bomo več tako blizu kot prej. Toda še vedno ga ljubimo kot svojega krščanskega brata in storimo vse, da smo z njim še naprej v mirnih odnosih. (Primerjaj Lukež 17:3.)

Kadar je navidez nemogoče odpustiti

15., 16. a) Ali morajo kristjani odpustiti nekomu, ki se za svoje prestopke ne kesa? b) Kako lahko upoštevamo biblijski nasvet iz Psalma 37:8?

¹⁵ Kaj pa, če nam drugi s svojim grešenjem prizadenejo najhujše rane, kar jih morejo, pa tega ne priznajo, se ne kesajo niti se nam ne opravičijo? (Pregovori 28:13) Sveto pismo jasno pove, da Jehova ne odpušča zakrknjenim grešnikom, ki se ne kesajo. (Hebrejcem 6:4–6; 10:26, 27) Kaj pa mi? V knjigi Insight on the Scriptures beremo: »Kristjani niso dolžni odpuščati ljudem, ki grešijo iz zlobe, zavestno in se ne kesajo. Takšni ljudje postanejo Božji sovražniki.« (1. zvezek, 862. stran) Noben kristjan se ne bi smel čutiti prisiljenega odpustiti oziroma oprostiti nekomu, ki je z njim zelo krivično, gnusno ali strašno ravnal, pa se za to ne kesa. (Psalm 139:21, 22)

¹⁶ Razumljivo je, da so takšni, ki so bili žrtve kake krutosti, morda prizadeti in jezni. Kljub temu pa se je vredno spomniti, da nam pestovanje jeze in zamere lahko zelo škodi. Če čakamo na priznanje ali opravičilo, ki nikoli ne pride, smo morda samo še bolj potrti. Obsedenost s krivico, zaradi katere morda v nas vre jeza, ima lahko pogubne posledice za naše duhovno, čustveno in telesno zdravje. Človeku, ki nas je prizadel, s tem v bistvu dovolimo, da to še naprej počne. Biblija zato modro svetuje: »Odjenjaj od jeze in pústi togoto.« (Psalm 37:8) Zato so nekateri kristjani sčasoma ugotovili, da bi že lahko odpustili – ne opravičili, kar jim je bilo storjeno, temveč se nehali jeziti. Stvar so prepustili popolnoma v roke Boga pravice in tako občutili veliko olajšanje ter laže živeli naprej. (Psalm 37:28)

17. Katero tolažilno zagotovilo nam daje Jehovova obljuba, zapisana v Razodetju 21:4?

¹⁷ Če je rana zelo huda, je morda ne bomo mogli popolnoma izbrisati iz spomina, vsaj v tej stvarnosti ne. Toda Jehova obljublja novi svet, v katerem bo »obrisal [. . .] vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Zakaj prejšnji svet je minil.« (Razodetje 21:4, Ekumenska izdaja) Naj se bomo takrat spomnili tega ali onega, to našemu srcu ne bo prizadejalo takšne rane, bolečine, kakršno lahko danes. (Izaija 65:17, 18)

18. a) Zakaj je treba odpuščati pri naših stikih z brati in sestrami? b) V katerem pogledu lahko odpustimo in pozabimo, kadar drugi grešijo proti nam? c) Kako nam to koristi?

¹⁸ Dotlej pa bomo morali živeti in delati skupaj kot bratje in sestre, četudi smo vsi nepopolni in grešni ljudje. Vsi delamo napake. Tu in tam drug drugega razočaramo, celo prizadenemo. Jezus je dobro vedel, da bomo morali drugim odpustiti »ne [. . .] do sedemkrat, marveč do sedemdesetkrat sedemkrat«. (Matevž 18:22) Seveda ne moremo odpustiti tako popolnoma, kot to lahko stori Jehova. Pa vendar lahko bratom, kadar ti grešijo proti nam, večinoma odpustimo, in sicer tako, da gremo preko tega, in lahko pozabimo v tem smislu, da tega res nikoli več ne uporabimo proti njim. Če tako odpuščamo in pozabljamo, prispevamo k miru v občini, hkrati pa ohranjamo tudi svoj duševni in srčni mir. In kar je najpomembnejše: imeli bomo mir, ki nam ga lahko da edino naš ljubeči Bog Jehova. (Filipljanom 4:7)

[Podčrtni opombi]

Vprašanja za ponovitev

◻ Zakaj bi morali biti pripravljeni odpuščati drugim?

◻ V katerih okoliščinah moramo ‚prenašati drug drugega‘?

◻ Kaj lahko storimo, da bi mirno poravnali zadevo, kadar nas drugi zelo hudo prizadenejo s svojim grehom?

◻ V katerem smislu bi morali pozabiti, kadar odpustimo drugim?

[Slika na strani 16]

Kadar pestujemo zamero, se tisti, ki nas je prizadel, morda sploh ne zaveda, kaj preživljamo

[Slika na strani 17]

Če stopite k drugim, da bi se z njimi pomirili, boste morda nesoglasja zlahka razčistili